VDSS VDS Sklep Pdp 1046/2007

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo (1. točka izreka) in odločilo, a tožnica sama krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04, 73/07). Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo vlog, ki jih je tožnica poslala na več naslovov. Tako je tožnica na podlagi predhodnega razgovora s predstavnikom Ministrstva za ..., ki ji je povedal proceduro poteka pritožbe, poslala vloge D.Š. na Sindikat ..., Davčni upravi ... in Ministrstvu za ... Tožnica je prava neuka stranka, zato ji ni bilo znano, na koga naj naslovi svojo vlogo potem, ko je 14.6.2005 dobila obvestilo o prenehanju delovnega razmerja za določena čas in delovno knjižico. Na Ministrstvu za ... so ji rekli, naj se obrne na g. K., ta pa ji je svetoval, naj dopis pošlje predpostavljenemu, ta pa bi nato njeno vlogo moral poslati tistemu organu, ki bo odločal o pritožbi. Zaradi tega je tožnica dopis z identično vsebino napisala na vse tri naslove. Te vloge je vsekakor potrebno šteti za pritožbe na odločitev o prenehanju delovnega razmerja. Tožnico je poklical od sindikata pooblaščeni odvetnik in ji svetoval vložitev tožbe. V zvezi z vlogo, ki jo je tožnica vložila na DURS, je tožnico poklical M.Š., ki je bil v tem času član komisije za pritožbe in ki bi tožnico moral obvestiti o potrebi po preusmeritvi pritožbe na pravi naslov, ali pa bi to vlogo sam moral preusmeriti. Sodišče prve stopnje bi vse tri naslovljene vloge moralo upoštevati kot vloge, ki jih je bila tožnica dolžna uveljavljati pred vložitvijo tožbe. Razen tega je tožnico zastopal sindikat, ki bi moral začeti ustrezne predhodne postopke. Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z veljavno zakonodajo, saj bi moralo odločiti o vsebini tožbenega zahtevka. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da Zakon o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 46/02, 23/05, 113/05) sodno varstvo pravic iz delovnega razmerja dopušča le, če je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Tožnica tega pogoja ni izpolnila, saj je na Davčni urad in Glavni davčni urad naslovila dopisa, v katerih prosi za proučitev zakonitosti sklepanja zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas ter zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz teh dopisov se ni dalo razbrati, da sta pritožbi, zato tako tudi nista bila obravnavana. Tožnici je bilo pojasnjeno, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene v skladu z veljavno zakonodajo in da tudi ni bilo nepravilnosti pri prenehanju njenega delovnega razmerja. Obvestilo o prenehanju delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas nima pravne narave odločbe oziroma sklepa delodajalca, zoper katerega bi se tožnica lahko pritožila na podlagi 25. člena takrat veljavnega ZJU. Tožena stranka smiselno predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkušalo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Prav tako pritožba ne navaja, katerih odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali pa jih je ugotovilo zmotno. Pritožbene navedbe glede tega, kot kaj je potrebno šteti tožničina dopisa, naslovljena na Davčno upravo ... in DURS, pa je potrebno obravnavati kot uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da zgolj na podlagi vlog, ki jih je tožnica naslovila na direktorja Davčnega urada ... M.M. (priloga B5) in generalno direktorico DURS Z.G. (priloga B6) ter odgovora obeh naslovnikov (prilogi A7 in A8), ni mogoče šteti, da je bila izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe, kakor jo je določal v času vložitve tožbe veljavni Zakon o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 56/02, 23/05). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da obvestilo o prenehanju delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, nima pravne narave odločbe oziroma sklepa delodajalca, zoper katerega bi tožnica imela možnost pritožbe po 1. odstavku 25. člena ZJU, pač pa je tožničine vloge, naslovljene na direktorja Davčnega urada ... in generalno direktorico DURS potrebno šteti za zahtevo za odpravo kršitev oziroma izpolnitev obveznosti delodajalca v smislu določbe drugega odstavka 24. člena ZJU. Ta namreč določa, da ima javni uslužbenec, ki meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali da krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, pravico zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni. Rok za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve je 15 dni. Tožena stranka oziroma oba naslovnika sta na dopisa tožnice odgovorila v roku 15 dni. Iz teh dopisov je jasno razvidno, da tožena stranka ni ravnala, kakor je zahtevala tožnica in da ni štela, da bi kršila tožničine pravice oziroma da bi imela obveznost tožnico obdržati na delu tudi po izteku časa, za katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas, zato bi tožnica morala ravnati v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZJU, ki določa, da javni uslužbenec lahko vloži pritožbo v 15 dneh po preteku roka iz drugega odstavka 24. člena ZJU. Navedeno pomeni, da je kot procesna predpostavka za vložitev tožbe javnega uslužbenca za transformacijo delovnega razmerja dejansko predpisan dvostopenjski postopek pri delodajalcu (zahteva iz drugega odstavka 24. člena in nato pritožba na Komisijo za pritožbe pri Vladi na podlagi prvega odstavka 25. člena ZJU). Tožnica ni ravnala tako, temveč je po prejemu odgovorov na svoja dopisa, ki ju naslovniki utemeljeno niso obravnavali kot pritožbo, vložila tožbo, ki pa jo je sodišče prve stopnje moralo zavreči.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.