VSL Sklep II Cp 2298/2025

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog za omejitev pravice uporabe telefona zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se v uvodu navedeni pridržani osebi tekom trajanja pridržanja na oddelku pod posebnim nadzorom PB A. omeji pravica do uporabe telefona, razen stacionarnega telefona bolnišnice, ki ga pridržana oseba sme uporabljati skladno z internimi pravili bolnišnice.

2Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila pridržana oseba po odvetnici. Predlaga, da pritožbeno sodišče izrečen ukrep odpravi, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da predlog Psihiatrične bolnišnice A. za omejitev pravice do uporabe telefona ni bil substanciran. Predlagatelj ni navedel nobenih konkretnih dejstev ali posameznih ravnanj pritožnice, ki bi jih bilo mogoče individualizirati, preveriti in pravno subsumirati pod zakonske razloge iz 13. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Navedbe o domnevno žaljivi oziroma neprimerni vsebini so ostale na ravni vrednostnih ocen brez opisa vsebine, okoliščin nastanka, naslovnikov ali konkretnih posledic. Takšne navedbe ne omogočajo sodne presoje niti učinkovite obrambe pritožnice. Sodišče je manjkajočo trditveno podlago nadomestilo s sklicevanjem na psihiatrično dokumentacijo in dekurzus. Dokumentacija pa ni del trditvenih navedb in ne more nadomestiti dolžnosti predlagatelja, da konkretno zatrjuje dejstva, ki utemeljujejo poseg v človekove pravice. Iz sodnega spisa ne izhaja, da bi bil predlagatelj pozvan k dopolnitvi predloga niti da bi bila taka dopolnitev pritožnici vročena. Tudi iz zdravstvene dokumentacije ne izhajajo konkretizirana dejanja, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti, ali gre dejansko za žaljivo in neprimerno vsebino in ali taka vsebina objektivno predstavlja nevarnost v smislu 13. člena ZDZdr. Ker dejanja niso konkretizirana, pritožnica do njih ni mogla zavzeti stališča, sodišče pa njihove resničnosti in teže ni moglo preveriti. Odločitev tako temelji na nepreverljivih domnevah, kar je v postopkih omejevanja človekovih pravic nedopustno. Izvedenka svojih zaključkov ne more opirati na splošne opise in hipotetične scenarije, temveč zgolj na konkretno ugotovljena dejstva, ki pa v postopku sploh niso bila konkretizirano zatrjevana. Zaključevanje o nevarnosti uporabe telefona na podlagi abstraktnih možnosti bodočega ravnanja ne dosega zakonskega standarda nujne potrebnosti posega. V obravnavani zadevi sodišče ni ugotovilo nobenega konkretnega ravnanja, ki bi predstavljalo neposredno in realno nevarnost za zdravje ali življenje pritožnice oziroma drugih oseb. Poseg temelji na abstraktni oceni tveganja in preventivnem sklepanju, kar ne zadošča zakonskim pogojem za omejitev človekove pravice. Odločitev je zato materialnopravno napačna in arbitrarna.

3Pritožba je utemeljena.

4Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr) v 1. odstavku 13. člena določa, da je omejitev pravic iz 12. člena (kjer je med drugim navedena tudi pravica do uporabe telefona), razen pravice do zastopnika, dopustna, če je to nujno potrebno, ker oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Pravica se lahko omeji le v tistem obsegu, ki je nujno potreben za dosego namena, zaradi katerega se pravica omejuje. Pri omejevanju pravic se uporabi najmilejši ukrep, ki se izvaja najkrajši možni čas.

5Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa ugotovilo, da je oseba trenutno na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Radovljici opr. št. Pr 357/2025, z dne 8. 12. 2025, proti volji pridržana na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom PB A. do dne 7. 1. 2026. Z izpodbijanim sklepom ji je na podlagi 13. člena ZDZdr omejilo pravico do uporabe mobilnega telefona, ne pa tudi stacionarnega telefona bolnišnice. Ugotovilo je, da je sedaj v procesu zdravljenja za pridržano osebo škodljivo, da bi uporabljala svoj mobilni telefon, na katerem ima video kamero. Ocenilo je, da obstaja velika nevarnost, da bi pridržana oseba posnela in objavila bodisi sebe na intenzivnem psihiatričnem oddelku, bodisi katero od sopacientk ali osebja. Z javno objavo sebe na oddelku pod posebnim nadzorom, kot tudi drugih oseb, hospitaliziranih na istem oddelku, ali osebja, bi hudo posegla v njihovo integriteto in jim, kot tudi sebi, povzročila nepopravljivo škodo.

6Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je takšen materialnopravni zaključek napačen. Na podlagi zapisa psihiatrične bolnišnice z dne 11. 12. 2025 (A1), kjer je navedeno, da "pacientka na oddelku med uporabo lastnega telefona objavlja sporočila in videoposnetke z neprimerno, žaljivo vsebino na socialna omrežja, kar bi ji lahko glede na trenutno psihično stanje škodilo in da obstaja tudi nevarnost snemanja/fotografiranja in objavljanja drugih pacientov oziroma zdravstvenega osebja iz intenzivnega oddelka" ni mogoče zaključiti, da pridržana oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. V predlogu bolnišnice navedena ravnanja so namreč popolnoma nekonkretizirana (ni navedeno, za kakšne objave osebe naj bi šlo, od kod zaključek o nevarnosti snemanja in objavljanja sebe ali drugih pacientov oziroma zdravstvenega osebja), zato na podlagi takšne vsebine predloga ni mogoče narediti zaključka, da je podana nevarnost ogrožanja zdravja in življenja ter povzročanja hude premoženjske škode in da je zato nujno potrebno osebi omejiti uporabo mobilnega telefona oziroma da je takšen ukrep sorazmeren z ustavno vrednoto, ki se na ta način varuje, to je z zdravjem in življenjem pridržane osebe in drugih oseb ter njihovega premoženja. Tudi izvedeni dokazni postopek ni potrdil dovolj konkretnega ogrožanja vrednot, ki se varujejo z določbo 13. člena ZDZdr. Izvedenka je sicer v svojem izvedenskem mnenju navedla, da je oseba glede uporabe telefona lahko nepredvidljiva in da bi ji neprimerni posnetki, ki bi jih neselekcionirano objavljala, v prihodnosti lahko škodili. Menila je, da je za osebo ugodno, da se ji omeji uporabo telefona. Pritožbeno sodišče meni, da tudi takšno mnenje izvedenke ne potrjuje dovolj konkretne nevarnosti ogrožanja, ki ga določa 13. člen ZDZdr, temveč ta ostaja na abstraktni ravni. Omejitev pravic mora po zakonu biti nujno potrebna in temu standardu ne zadosti ocena izvedenke, da je omejitev uporabe telefona za osebo ugodna.

7Glede navedeno je pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sklep sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) spremenilo tako, da je predlog za omejitev pravice uporabe telefona zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).