VSL Sklep Cst 316/2025

Pritožba A. A. se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor A. A. (PD 36) zoper sklep Okrožnega sodišča v Krškem St ... z dne 13. 5. 2025 (PD 35).

2Zoper takšen sklep se je laično pritožil A. A., ki je smiselno predlagal, da sodišče zavrne predlog za plačilo začetnih stroškov stečajnega postopka.

3Na pritožbo je odgovorila upraviteljica, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je dne 3. 1. 2025 po predlogu upnice Republike Slovenije pričelo stečajni postopek zoper dolžnika.

Na podlagi 233. člena Zakona o finančnem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) je s sklepom z dne 13. 5. 2025 (PD 35) nekdanjemu poslovodju stečajnega dolžnika A. A. naložilo plačilo zneska predujma za začetne stroške postopka v višini 2.416,11 EUR, ki jih je predhodno založila predlagateljica postopka Republika Slovenija.

Na takšen sklep je A. A. vložil ugovor, v katerem je navajal, da je bil poslovodja stečajnega dolžnika v obdobju od 17. 10. 2017 do 13. 7. 2023 in da je stečajni dolžnik normalno posloval do izbruha Covid-19. Ker ni mogel poslovanja prilagoditi razmeram do konca epidemije, je promet upadel, kar je glavni razlog za stečaj dolžnika, na kar ni mogel vplivati.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je v skladu z določbo devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP poslovodstvo stečajnega dolžnika, ki je bilo na tem položaju v zadnjih letih pred začetkom stečajnega postopka, dolžno kriti stroške založenega predujma in plačil iz sedmega odstavka 233. člena ZFPPIPP, lahko pa se poslovodja takšne obveznosti razbremeni, če izkaže, da na nastanek teh okoliščin ni mogel vplivati.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nekdanjemu poslovodji ni uspelo izkazati, da ni mogel vplivati na nastanek insolventnosti, saj sama epidemija Covid-19 ne more pomeniti razbremenilne okoliščine. Šlo je za splošno gospodarsko tveganje, ki je sodilo v okvir vseh gospodarskih subjektov, ki so takrat delovali. Dejstvo, da je poslovodja prevzel del obveznosti dolžnika (6.836,48 EUR), pa ga ne razbremenjuje odgovornosti po 233. členu ZFPPIPP, ampak le dodatno izkazuje, da so se večje likvidnostne težave stečajnega dolžnika pojavile že pred začetkom epidemije, saj je to obveznost prevzel že 18. 11. 2019, torej nekaj mesecev pred začetkom epidemije.

6V pritožbi pritožnik ponovno navaja, da je prišlo do prvih blokad šele v letu 2022, ko se je že poznal vpliv epidemije Covid-19. Opravljal je funkcijo poslovodje in je iskal rešitve, da bi podjetje nemoteno poslovalo naprej in da se najde novi lastnik. Pri letnem prometu 126.990.000 EUR (verjetno pravilno 126.990 EUR), kolikor ga je imel B. v letu 2021, bi se že finančna injekcija v znesku 150.000 EUR poznala in podjetje dvignila na novi nivo z novimi inovativnimi pristopi.

7Če predlog za začetek stečajnega postopka vloži upnik in vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega zneska predujma ali plačil iz sedmega odstavka 233. člena ZFPPIPP, ima upnik pravico do vrnitve založenega zneska predujma (drugi odstavek 233. člena ZFPPIPP) in morajo te stroške plačati osebe, ki so bile člani poslovodstva v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Posamezni član poslovodstva se navedene odgovornosti lahko razbremeni, če izkaže, da na nastanek teh okoliščin ni mogel vplivati (deveti odstavek 233. člena ZFPPIPP).

8Odgovornost članov poslovodstva za obveznost povrnitve zgoraj navedenega zneska za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, ki jih ni mogoče pokriti iz unovčene stečajne mase, ima enake značilnosti kot odškodninska odgovornost članov poslovodstva iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP. Predpostavka te odgovornosti je okoliščina, da poslovodstvo v enem mesecu po dnevu, ko je družba postala trajneje nelikvidna, ni vložilo predloga za začetek stečajnega postopka (je torej kršilo svojo obveznost iz prvega odstavka 38. člena ZFPPIPP), ta kršitev pa je povzročila, da zaradi prepoznega začetka stečajnega postopka premoženje družbe ne zadošča niti za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Zato se član poslovodstva razbremeni odgovornosti za to obveznost, če trdi in dokaže, da tega položaja (nezmožnosti iz premoženja družbe pokriti vsaj začetne stroške stečajnega postopka) ni mogel preprečiti: bodisi, ker v času, ko je opravljal funkcijo člana poslovodstva, družba še ni bila trajneje nelikvidna, bodisi, da je vzrok trajnejše nelikvidnosti nastopil tako nepričakovano, da kljub pravočasni vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka ni mogel zagotoviti, da bi premoženje družbe zadoščalo vsaj za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka.¹

9Pritožnik se s sklicevanjem na epidemijo Covid-19 svoje odgovornosti po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP ne more razbremeniti. Nekdanji poslovodja na to okoliščino sicer res ni mogel vplivati, je pa odgovoren, da kot poslovodja stečajnega dolžnika pravočasno reagira. Epidemija sama po sebi ni mogla vplivati na začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, saj bi to pomenilo, da bi tudi večina drugih podjetij postala insolventna, kar pa se ni zgodilo.

10Trditveno in dokazno breme za razbremenitev odgovornosti je na poslovodji. Epidemija Covid-19 je bila leta 2020, do težav je po lastni navedbi pritožnika prišlo že leta 2019 (ko je prevzel del obveznosti dolžnika), vendar pa pritožnik ni pravočasno predlagal začetka stečajnega postopka, pač pa je to storila šele predlagateljica in sicer 29. 11. 2024. Da bi pritožnik v času od epidemije do prenehanja funkcije poslovodenja sprejel kakšne ukrepe, v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjeval niti dokazoval.

11Pritožbeno sodišče soglaša z navedbo upraviteljice, da pritožnik sam izpostavlja, da je družba potrebovala finančno injekcijo v višini 150.000 EUR v letu 2022, ko je še opravljal funkcijo poslovodje in torej drži, da se je njegova odgovornost za slab položaj nanašala na obdobje pred začetkom stečajnega postopka. Večina dolgov stečajnega dolžnika je nastala v času, ko je poslovodenje dolžnika opravljal pritožnik. Tako pritožbene navedbe ne morejo spremeniti odločitve sodišča prve stopnje, ki je pravilna in podrobno obrazložena.

12Pritožnik bi moral sam predlagati začetek stečajnega postopka najkasneje takrat, ko je bilo dolžnikovo premoženje (še) tako veliko, da bi bila oblikovana stečajna masa najmanj v višini, ki bi omogočala vračilo založenega predujma, česar pa ni storil. Pred nastopom insolventnosti dolžnik razpolaga s premoženjem, ki zadošča za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka (v nasprotnem primeru gre za dolgoročno plačilno nesposobnost in s tem insolventnost). Pritožnik ni niti trdil niti dokazoval, da bi se premoženje družbe zmanjšalo nenadno in v tolikšni višini, da tudi v primeru, če bi pravočasno predlagal začetek stečajnega postopka, to ne bi zadoščalo za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Začetek stečajnega postopka bi moral predlagati najkasneje takrat, ko je bilo premoženje (še) tako veliko, da bi bila oblikovana stečajna masa najmanj v višini, ki bi omogočala vračilo založenega predujma. Tega pritožnik s pritožbenimi navedbami z ničemer ni izpodbil.²

13Glede na vse navedeno pritožbeni razlogi pritožnika niso utemeljeni. Izpodbijani sklep je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

¹ E-paket INS z e-komentarjem ZFPPIPP, komentar 233. člena in VSL Cst 10/2025.
² Glej tudi VSL Cst 52/2025.