VSC Sklep I Kp 18844/2020

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega A. A. še vedno podani.

2Zoper sklep se je pritožil obtoženi po zagovorniku, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP. Predlagal pa je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odpravi pripor, oz. podredno, da pripor nadomesti z milejšim ukrepom začasnega odvzema potne listine oz. prepovedi uporabe druge listine za prehod meje ali vsakodnevnega javljanja na policijski postaji ali hišnega pripora.

3Pritožba ni utemeljena.

4Glede utemeljenega suma, da je obtoženec storil očitana kazniva dejanja, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ta izhaja iz pravnomočne obtožnice ter vseh dokazov, na katerih slednji temelji (tč 6. izpodbijanega sklepa). Ker se niso pojavile prav nobene nove okoliščine, ki bi dokazni standard utemeljenega suma, potreben za ohranitev obtoženčevega pripornega statusa, kakor koli omajale, čemur ne nasprotuje niti pritožnik, je utemeljen sum nedvomno podan.

5Prepričljivi pa so tudi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo, da pri obtožencu obstaja priporni razlog begosumnosti. Obrazložene razloge, navedene v točki 7-11 izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Zagovornik nasprotuje, da je pri obtožencu podana begosumnost in navaja, da se obtoženec ni izogibal kazenskemu postopku, temveč je zgolj izvrševal pravico do svobode gibanja in prebivanja na območju EU, katere državljan je. Prav tako je navedel, da ima obtoženec močne vezi z Republiko Slovenijo (RS), saj je njen državljan in ima tu družino in prijatelje. Ob tem pa je po mnenju zagovornika prvo sodišče pod točkama 12 in 15 izpodbijanega sklepa (pa tudi sicer med razlogi za svojo odločitev) poleg razloga begosumnosti pripor povezovalo predvsem s potrebo po zagotovitvi navzočnosti na glavni obravnavi in možnostjo izvedbe ter dokončanja glavne obravnave, ki naj bi bila zaradi razlogov na strani obtoženega ogrožena. Za razlog pripora po 307. členu ZKP pa je nujno predhodno ustrezno vabljenje obdolženca in pouk o posledicah njegovega neupravičenega izostanka, česar pa sodišče po njegovem mnenju predhodno ni storilo.

6Priporni razlog begosumnosti je podan, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila. Tako je seveda jasno, da je namen pripora zaradi begosumnosti ravno v tem, da se obtožencu prepreči beg oz. da se zagotovi njegova navzočnost, s tem pa se omogoči uspešna izvedba kazenskega postopka. Presoja prvostopenjskega sodišča v tej smeri je tako povsem ustrezna. Glede presoje obtoženčeve begosumnosti ne gre spregledati, da je za sodišče postal nedosegljiv vse od takrat, ko je bil izpuščen iz prestajanja kazni zapora. Na naslovu stalnega prebivališča v Črnomlju nedvomno ne stanuje, saj iz spisa izhaja, da je hiša na naslovu njegovega bivališča zapuščena in prazna. Zagovornik tako z izpostavljanjem dejstva, da naj bi imel obtoženec stalno prebivališče v Sloveniji, ne more prepričati, da slednji ni begosumen, upoštevaje, da mu ta okoliščina tudi v preteklosti ni onemogočila, da je zapustil ozemlje RS in postal nedosegljiv za organe pregona. Kljub temu, da si je sodišče prve stopnje na vse možne načine prizadevalo obtožencu vročiti vabila na številne razpisane glavne obravnave (preko pooblaščenega detektiva, poizvedbe pri SKP PU Celje, poizvedbe pri nemških varnostnih organih, vročanje preko mednarodne pravne pomoči), vročitve niso bile uspešne. Pritožbene navedbe, da se obtoženec ni izogibal prevzemanju sodnih pošiljk, temveč da so mu bile te očitno neustrezno vročane s strani sodišča, so torej protispisne in povsem neutemeljene. Obtoženec je nenazadnje po telefonu navajal lažne podatke, kje se nahaja. Nadalje so pritožbena naziranja, da obtoženec ni obvestil sodišča, da je spremenil bivališče, zato, ker dejansko nikoli ni spremenil bivališča, povsem trivialne, saj obramba očitno spregleda, da na prijavljenem naslovu obtoženec ni bival in ni bil dosegljiv, torej je bivališče očitno spremenil, pri čemer nedvomno obstoji dolžnost prijave spremembe dejanskega bivališča in odjave s prejšnjega. Četudi je obtoženec državljan RS, kar izpostavi zagovornik, pa so zmotne navedbe, da ima (razen te navezne okoliščine) na Slovenijo še druge močne navezne okoliščine. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da tako z bratom B. B., kot sestro C. C., nima stikov in da nobeden od njiju ni vedel, kje se je v vmesnem času obtoženec nahajal (tako l. št. 218 spisa), pri čemer je očitno bil v tujini, kjer je bil prav tako nedosegljiv organom pregona in kjer je bil nazadnje tudi prijet (Köln, Nemčija). Nobena pritožbeno izpostavljena navezna okoliščina po oceni pritožbenega sodišča torej ni tako močna, da bilo moč zaključiti, da obtoženec ni begosumen.

7Utemeljeni pa so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da je pripor pri obtožencu neogibno potreben in sorazmeren ukrep v primerjavi z ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode posameznika ter da ga ni mogoče nadomestiti z nobenim milejšim ukrepom za zagotavljanje navzočnosti. Po zaključku pritožbenega sodišča obtoženi, glede na vse navedeno, ne more biti deležen takšnega zaupanja, da bi se mu lahko izrekel milejši ukrep. Po prepričanju pritožbenega sodišča je, kljub temu, da je pripor globok poseg v obtoženčevo svobodo, edino s priporom obtožencu mogoče preprečiti begosumnost. Zato ne glede na načelo subsidiarnosti iz drugega odstavka 192. ZKP, milejši ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti oziroma izvedbo kazenskega postopka ne pridejo v poštev. Glede hišnega pripora zagovornik v pritožbi ponovno ne pojasni, kje bi se sploh lahko izvrševal. Prav tako odvzem potne listine ne pride v poštev, upoštevaje, da se obtoženec očitno giba znotraj EU, torej lahko potuje tudi v druge schengenske države brez mejnih kontrol. Predlagani začasni odvzem potne listine pa niti ni samostojen ukrep za zagotovitev navzočnosti, saj se ga lahko izreče le ob dani obljubi osebe, da ne bo zapustila prebivališča (drugi odstavek 195. člena ZKP). Tudi predlagani ukrep javljanja na policijski postaji se ob vsem navedenem izkaže za nesorazmeren ukrep, ki ne nudi dovolj visoke stopnje garancije za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti v kazenskem postopku. Tovrstni zaključek pa dodatno utemeljuje dejstvo, da ob zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom dne 6.10.2025 obtoženec ni želel povedati niti lastnih osebnih podatkov in ni bil pripravljen sodelovati, pri čemer bi moral v primeru izreka milejših ukrepov izkazati pripravljenost sodelovanja oz. pozitivno prognozo, da milejšega ukrepa ne bo kršil, česar pa obtoženec ni prikazal. Pritožbenim trditvam, da se obtoženec nima namena izogibati kazenskemu postopku, ki ostajajo zgolj na ravni zatrjevanj, tako pritožbeno sodišče ne sledi. Vsekakor pa sorazmernost pripora med drugim utemeljuje tudi višina predpisane kazni za očitana kazniva dejanja (tako pravilno izpodbijani sklep v točki 14), posledično pa je pritožbena razprava v smeri kršitve domneve nedolžnosti povsem neosnovana. Zlo, ki bo z omejitvijo te pravice povzročeno obdolžencu, je tudi po prepričanju drugostopenjskega sodišča neprimerno manjše od zla, ki bi ga lahko povzročil z nadaljnjim skrivanjem oziroma begom, s katerim je skušal onemogočiti izvedbo in dokončanje predmetnega kazenskega postopka. Na samo presojo pogojev za pripor, vključno z njegovo sorazmernostjo, pa tudi ne vpliva pritožbeno izpostavljena neizvedba obravnav v času, ko je bil obtoženec še na prestajanju kazni zapora.

8Ker ob obrazloženem pritožbeni očitki zagovornika obtoženca niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).