VSC sodba Cp 701/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremeni tako, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožniku plačati še odškodnino v višini 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11 2015 dalje do plačila, v odločitvi o pravdnih stroških pa tako, da se znesek 17,24 EUR v točki III izreka sodbe nadomesti z zneskom 259,18 EUR, znesek 72,45 EUR v točki IV izreka sodbe z zneskom 133,40 EUR in znesek 72,29 EUR v točki V izreka sodbe z zneskom 133,11 EUR. Sicer se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe tožeči strani povrniti 57,17 EUR pritožbenih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka, dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožniku plačati odškodnino v višini 1.795,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11 2015 dalje do plačila (I. točka), v presežku, za še zahtevanih 9.604,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2015 dalje do plačila, tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka), odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe tožniku povrniti 17,24 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka, dalje do plačila (III. točka ), da je toženka dolžna na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč v roku 15 dni plačati 72,45 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka, dalje do plačila (IV. točka), in na račun sodnih taks sodišča plačati 72,29 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka, dalje do plačila (V. točka).

2Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v točki II. in zoper sklep o stroških v točki III. izreka sodbe iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v povrnitev še pritožbene stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po izdaji sodbe sodišča druge stopnje dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Navaja, da je sodišče dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da pritožbeno graja zgolj dosojeno višino odškodnine. Po dosedanji ustaljeni sodni praksi bi bil tožnik upravičen do odškodnine za prestane telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja v višini 10.000,00 EU, približno 2.000,00 EUR mesečno, a je zahteval 7.000,00 EUR, kar je povsem ustrezna odškodnina, ki je skladna s sodno prakso kot tudi predvsem z določbami 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v tem delu tožniku dosodi še dodatnih 4.200,00 EUR. Pri odmeri odškodnine za strah (sodišče je tožniku dosodilo 600,00 EUR od zahtevanih 1.800,00 EUR) je sodišče povsem spregledalo izvedensko mnenje, v katerem je izvedenec opredelil, da je tožnik trpel močan primarni strah, hkrati pa še 4 tedne hudega sekundarnega strahu. Za tako močno izražen in pretrpljen strah je torej tožnikova zahteva po plačilu 1.800,00 EUR povsem skladna s sodno prakso in tudi z materialnopravnimi določbami. Tožnik se ne strinja niti z višino odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (800,00 EUR). Izpostavlja ugotovitev izvedenca, ki je tožnikovo trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti ocenil na okoli 15 %, kar bi po ustaljeni sodni praksi pomenilo primerno odškodnino v višini vsaj 15.000,00 EUR, tožnik pa zahteva 5.000,00 EUR. Tožnik je pri zahtevku upošteval izvedensko mnenje, da je trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti posledica predhodno prisotnih degenerativnih sprememb, katere pa je prometna nezgoda pri tožniku dejansko sprožila; brez prometne nezgode bi se namreč tožnikove težave še ne začele in izvedenec lahko zgolj špekulira, kdaj bi se sploh začele, če se sploh bi začele. Zahtevana odškodnina v višini 5.000,00 EUR je zato povsem ustrezna in primerna, skladna z veljavno sodno prakso in zakonskimi določbami. Iz tega razloga tožnik zahteva še plačilo 4.200,00 EUR odškodnine iz tega naslova. Tožnik zahteva tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti, saj bi primerno odškodnino morala tožena stranka plačati že od poteka roka za plačilo, kot ga je tožnik postavil v predpravdnem zahtevku. V primeru, da bo višje sodišče pritožbi ugodilo in ustrezno zvišalo dosojeno odškodnino, tožnik predlaga, da ustrezno spremeni tudi sklep o stroških in naj toženi stranki naloži povračilo pravdnih stroškov tožnika skladno z uspehom v pravdi, upoštevajoč tudi potrebne pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Tožnikove navedbe ocenjuje kot neutemeljene in predlaga predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnik se je 11. 9. 2014 kot voznik poškodoval v prometni nesreči. Vozil je kot zadnji v koloni, ko se je v njegovo vozilo od zadaj s svojim vozilom zaletel voznik, čigar vozilo je bilo zavarovano pri toženki. Utrpel je nateg vratnih mišic in hrbtnih mišic - nihajno poškodbo vratu in hrbta povprečne stopnje.

6Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Denarno ovrednotenje posameznikove prizadetosti zaradi posledic škodnega dogodka ob upoštevanju podobnih primerov v sodni praksi preprečuje, da bi šla odškodnina na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo.

7Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pravilno upoštevalo zgoraj navedeni temeljni načeli za odmero odškodnine in tožniku odmerilo primerno in pravično denarno odškodnino v znesku 2.800,00 EUR. Pritožnik ni konkretiziral primerov iz sodne prakse, ki bi potrjevali njegovo stališče, da je ustaljena sodna praksa, da pripada oškodovancu približno 2.000,00 EUR odškodnine za mesec dni prestanih telesnih bolečin. Vsekakor pa to tudi ni ustaljena sodna praksa. Odmera odškodnine za to obliko nepremoženjske škode ni odvisna zgolj od trajanja telesnih bolečin, pač pa tudi od vrste telesnih bolečin in njihove intenzitete ter od vrste in obsega ter trajanja neugodnosti med zdravljenjem. Ob pritožbeno neizpodbijanem ugotovljenem dejanskem stanju, da tožnik ni trpel hudih telesnih bolečin, da so stalne srednje močne pa so trajale zgolj 2 tedna, kakor tudi, da več kot polovica ugotovljenega prestanega bolečinskega obdobja odpade na zgolj lahke telesne bolečine (od 13 tednov le-teh pa so trajale stalne lahke le 3 tedne, kar 10 tednov pa je tožnik trpel lahke bolečine le občasno), v bodoče pa bo tožnik trpel le občasno lažje bolečine in ugotovljenem in pritožbeno neizpodbijanem obsegu nevšečnosti med zdravljenjem tožnik ni upravičen do odmere višje odškodnine iz tega naslova. Pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine je pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode, zato se pritožbenemu sodišču ni potrebno opredeliti do pritožbene navedbe, da odmera odškodnine za to obliko nepremoženjske škode ni v skladu s sodno prakso.(1)

8Kot neutemeljeno pritožbeno sodišče zavrača grajo višine odmerjene odškodnine za prestani strah. Kljub ugotovitvi, da je tožnik nekaj deset sekund po nezgodi utrpel močan primarni strah, pa je ob upoštevanju ugotovljene intenzivnosti in trajanja sekundarnega strahu (tožnik je, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenskega mnenja, trpel sekundarni strah močnejše stopnje nekaj ur po poškodbi, nato pa 4 tedne slabši sekundarni strah - zaskrbljenost za izid zdravljenja) odmerjena odškodnina v znesku 600,00 EUR primerna in pravična. Ob obrazloženem ne drži pritožbena navedba, da je sodišče povsem spregledalo izvedensko mnenje, v katerem je izvedenec opredelil, da je tožnik trpel močan primarni strah, hkrati pa še 4 tedne hudega sekundarnega strahu. Do odmere še višje odškodnine za tovrstno nepremoženjsko škodo pa tožnik, glede na ugotovljene okoliščine, ni upravičen.

9Pritožnik zmotno meni, da bi glede na ugotovitev izvedenca, ki je tožnikovo trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti ocenil na okoli 15 %, po ustaljeni sodni praksi to pomenilo primerno odškodnino v višini vsaj 15.000,00 EUR. Sam odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot ga je ocenil izvedenec, namreč ni samostojni temelj za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pač pa je pomembno duševno trpljenje oškodovanca v zvezi s tem, na kar pa lahko vplivajo tudi druge okoliščine konkretnega primera.(2) Kot je pojasnil izvedenec, je bil tožnik zaradi bolečinskega sindroma vratu močno omejen pri vsakdanjih aktivnostih prvih 6 tednov (življenjska aktivnost v tem obdobju je bila zmanjšana za 65 %), nato se je stanje v nadaljnjih 6 tednih izboljševalo (življenjske aktivnosti so bile v tem obdobju zmanjšane za 40 %), v še nadaljnjih 8 tednih pa so se življenjske aktivnosti postopno še izboljševale in povrnile na skoraj predpoškodbeno raven. Izvedenec, kateremu je sodišče v celoti sledilo, je zmanjšanje življenjske aktivnosti v prvih treh mesecih tega obdobja v celoti pripisal sami prometni nezgodi, ne glede na predhodno zmerno okvaro vratne hrbtenice zavoljo degenerativnih sprememb. Po treh mesecih pa so težave vztrajale v enaki meri zaradi poškodbe kot zaradi degeneracije. Sodišče prve stopnje je izvedencu sledilo, da je pri tožniku podano trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki je sicer posledica predhodno prisotnih degenerativnih sprememb, katere je predmetna prometna nezgoda dejansko sprožila. Glede na tožnikovo izpovedbo, da mora paziti na svoje gibe, predvsem pri dvigovanju, ter da ima pri igranju saksofona (katerega ima obešenega preko vratu) pekoče bolečine od sredine hrbta in vratu, in ugotovitev izvedenca, da ima tožnik mravljinčenje v prstih desne roke, sicer pa pri večini vsakdanjih aktivnosti tožnik nima težav, je prvostopenjsko sodišče, tudi glede na obseg bodoče škode ob dejstvu, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 49 let in pričakovani življenjski dobi, tožniku odmerilo prenizko odškodnino za to obliko škode. Primerna in pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi ugotovljenega zmanjšanja življenjskih aktivnosti znaša po oceni pritožbenega sodišča 2.300,00 EUR in ne zgolj 800,00 EUR, kolikor je tožniku odmerilo sodišče prve stopnje. V tem delu je zato pritožba delno utemeljena, neutemeljeno pa se glede na obrazloženo pritožnik zavzema za odmero še višjega zneska odškodnine za to obliko škode.

10Pravična in primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik v škodnem dogodku, znaša tako 5.700,00 EUR, kar predstavlja 5,3 povprečnih mesečnih neto plač v času sojenja na prvi stopnji in je primerljiva s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih.(3)

11Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremenilo, tako da je tožena stranka poleg že pravnomočno prisojenega zneska odškodnine za negmotno škodo dolžna tožeči stranki plačati še 1.500,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 4. 11. 2015 dalje do plačila. Sicer je pritožbo zavrnilo in v preostalem še izpodbijanem, a nespremenjenem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano odločbo. Glede tega dela namreč niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12Sprememba odločitve o glavni stvari terja spremembo odločitve o pravdnih stroških, saj se je uspeh v pravdi spremenil. Pravdni uspeh tožeče stranke je po spremembi 29 %, uspeh tožene stranke pa 71 %. Tožeča stranka je tako upravičena do povrnitve potrebnih in priznanih pravdnih stroškov v obsegu 29 % od zneska 1.557,39 EUR, kar znaša 451,64 EUR. Tožena stranka pa je glede na spremembo uspeha v pravdi upravičena do povrnitve potrebnih in priznanih pravdnih stroškov v obsegu 71 % od zneska 270,68 EUR oziroma do zneska 192,18 EUR. Po opravljenem pobotu stroškov mora tožena stranka tožeči stranki plačati 259,18 EUR. Posledično spremenjenemu uspehu v pravdi pa je moralo pritožbeno sodišče poseči tudi v odločitev v IV. in V. točko izreka sodbe, tako da mora tožena stranka na račun Organa za BPP Okrožnega sodišča v Celju plačati 133,40 EUR stroškov izvedenca, na račun sodnih taks pa 133,11 EUR, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13Tožeča stranka je v pritožbenem postopku uspela s 16 %, zato ji mora tožena stranka v skladu z določbo drugega odstavka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. čl. ZPP povrniti 16 % priznanih in odmerjenih pritožbenih stroškov. Sodišče druge stopnje je tožeči stranki kot potrebne priznalo in v skladu z ZPP, Odvetniško tarifo (OT) in Zakonom o sodnih taksah odmerilo naslednje stroške: za sestavo pritožbe 625 točk (tar. št. 21 OT), 2 % izdatkov za stranko po členu 11/3 OT in 20 % DDV na odvetniške storitve (člen 12/2 OT), skupaj v znesku 356,98 EUR. Glede na dosežen uspeh s pritožbo je tožeča stranka upravičena do povrnitve 57,17 EUR pritožbenih stroškov. Tožena stranka ji mora pritožbene stroške povrniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude s plačilom pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka, dalje do plačila (prvi odstavek 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika).

-----

Op. št. (1): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 131/2013.

Op. št. (2): Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 572/2005.

Op. št. (3): Glej primerljivo sodno prakso v skupini Poškodbe hrbtenice in reber v Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, mag. Alenka Berger Škrk, Pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, GV Založba, 2010.