VSRS Sklep Dsp 9/2024

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

1Tožnik je za čas od septembra 2017 do maja 2022 vtoževal razlike v plači glede straže, varovanja meje in prisotnosti na terenu, ker mu je toženka plačala 50 % plače kot pripravljenost na delu, namesto 100% plače kot delovni čas, saj ni šlo za primere, ko bi bila Direktiva 2003/88/ES izključena iz uporabe.

2Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača razlike v plači za določene mesece od julija 2019 do maja 2022 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Zavrnilo pa je, kar je zahteval več (plačilo 5.205,86 EUR s pp) (točka II izreka), kar se je nanašalo tudi na zahtevek v zvezi s terenom. Toženki je naložilo še plačilo tožnikovih stroškov postopka (točka III izreka).

3Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v točki II izreka delno spremenilo in zahtevku iz naslova straže za februar in oktober 2018 ugodilo, v ostalem pa je točko II izreka in točko III izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje. Sklenilo je še, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

4Toženka v pritožbi nasprotuje razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje glede zahtevka iz naslova pripravljenosti na terenu, saj meni, da bi pritožbeno sodišče o tem lahko odločilo samo. Sodišču prve stopnje je očitalo, da ni razlogovalo o tem, za kakšno posamezno usposabljanje je šlo, kar je opredelilo kot manjkajoče razloge sodbe, ki onemogočajo preizkus njene pravilnosti. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze, tako glede temelja kot glede višine, ter odločitev natančno in popolno utemeljilo. Če je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, lahko sodišče druge stopnje le izjemoma razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, za kar pa v tem primeru ni šlo.

5Pritožba je utemeljena.

6Razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje se sme v skladu z drugim odstavkom 357.a člena ZPP s pritožbo izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

7Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze. Odločitev, v katero je z razveljavitvijo poseglo sodišče druge stopnje, je obširno obrazložilo v posebnem poglavju sodbe, v katerem je glede dejavnosti inženirske enote (v kateri je delal tožnik - vojak, upravljalec težke gradbene mehanizacije) ločilo med inženirsko podporo pri usposabljanju bojnih in drugih enot ter inženirskimi nalogami vzdrževanja vojaških površin. Glede teh nalog je ugotovilo, da je šlo za tožnikovo običajno službo, kar ne sodi med posebne dejavnosti oboroženih sil, naštete v sodbi C-742/19, zato je Direktiva 2003/88/ES uporabljiva. Vseeno te pripravljenosti ni štelo v delovni čas, saj je (ob sklicevanju na sodbo C-344/19) poudarilo, da tožnikov odzivni čas ni bil ''takoj''. Tudi v zvezi z inženirsko podporo pri usposabljanjih bojnih in drugih enot je zaključilo, da je glede na ugotovljeni potek usposabljanj in njihov namen, ob upoštevanju stališč iz sodbe C-742/19, uporaba Direktive 2003/88/ES izključena. Zato je zahtevek zavrnilo.

8Sodišče druge stopnje je v zvezi z navedenim delom sodbe ugotovilo pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi česar je pritožbi tožnika ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Očitalo mu je, da ni razlogovalo o tem, za kakšna posamezna usposabljanja in naloge je šlo, zaradi česar da ni možen preizkus pravilnosti odločitve glede uveljavljanih izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES. To je opredelilo kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka ZPP, ki je glede na naravo kršitve ne more samo odpraviti. Ugotovilo pa je tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo nespornega dejstva o tožnikovi takojšnji odzivnosti.

9Ker je v postopku po 357a. členu ZPP pritožbeni preizkus omejen na preizkus uporabe razveljavitvenega pooblastila, vrhovno sodišče praviloma ne preverja, ali je pritožbeno sodišče pravilno ugotovilo pritožbeni razlog. Izjema je le, če gre za očitno arbitrarno, navidezno presojo pritožbenega sodišča. Slednje namreč onemogoča tudi preizkus (ne)pravilnosti uporabe razveljavitvenega pooblastila.¹

10Za takšnem primer gre v tej zadevi. Očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je navidezen, saj je iz obrazložitve sodišča druge stopnje sklepati na drug pritožbeni razlog - da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (v zvezi z Direktivo 2003/88/ES) dejansko stanje (glede vrste usposabljanj in nalog) nepopolno ugotovljeno². Zato stališče, da je narava navedene postopkovne kršitve takšna, da je sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti, v tem primeru ne pride v poštev. Narava kršitve 214. člena ZPP pa je očitno takšna, da jo sodišče druge stopnje lahko samo odpravi.

11Zaradi napačno uporabljenega razveljavitvenega pooblastila je vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (peti odstavek 357. a člena ZPP).

12Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

¹ Sklep VSRS Cp 17/2020 z dne 22. 5. 2020.
² Po prvem odstavku 355. člena ZPP je v takšnem primeru vrnitev zadeve sodišču prve stopnje dopustna le izjemoma - na podlagi pravilne ocene sodišča druge stopnje, ki je v konkretnem primeru izostala, da glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka in odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti.