VSM Sklep III Cp 439/2025

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženca nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je začasno spremenilo sklep Okrožnega sodišča na Ptuju II N 128/2021 z dne 17. 11. 2022, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Cp 146/2023 z dne 14. 3. 2023, v odločitvi o stikih tako, da stiki med mladoletno A. A., rojeno 31. 3. 2015 in staršema potekajo na način, ki je v sklepu natančno določen, in sicer za čas od 25. 4. 2025 dalje, pri čemer je glede na čas odločanja o pritožbi relevantna le še določitev nadaljnjih stikov, to je od 30. 5. 2025 dalje, ko potekajo stiki med mladoletno A. A. in staršema izmenjaje tako, da z vsakim staršem preživi A. A. en teden (od petka do petka). Določilo je tudi, da se v času izvajanja stikov mladoletne hčerke pri enem staršu na njeno željo omogoči tudi telefonski stik z drugim staršem. Nadalje je za primer kršitve odločitve o začasnem izvajanju stikov staršema izreklo denarno kazen v višini 1.000,00 EUR z navedbo, da ju bo sodišče izterjalo po uradni dolžnosti na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni ter v primeru kršitve izdalo nov sklep, s katerim bo izreklo novo, višjo kazen za primer, če bosta udeleženca ponovno ravnala v nasprotju z obveznostjo glede izvrševanja stikov, kot so določeni v začasni odredbi, nadalje je odločilo, da ta začasna odredba velja od izdaje sklepa do drugačne odločitve oziroma do pravnomočnosti tega nepravdnega postopka, ter da pritožba zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (točka I. izreka). Nadalje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe nasprotnega udeleženca ter odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo.

2Zoper citirani sklep vlagata pritožbo oba udeleženca.

3Predlagateljica navaja, da izpodbija točko I. sklepa iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Pojasnjuje, da se s sklepom ne strinja predvsem iz razloga, ker CSD ni opravil pregleda bivalnih prostorov pri očetu. V sklepu je navedeno, da mati predaja deklico na domu očeta na naslovu ... Oče z deklico ne biva na tem naslovu, kar ji je povedala hčerka. Zaupala ji je, da tam, kjer biva, nima svoje sobe, da spi vsak dan drugje, nima pisalne mize, kjer bi se lahko učila. Na tem naslovu živi nasprotni udeleženec pri svoji izvenzakonski partnerki, slednja pa je v razgovoru na CSD povedala, da si več ne želi partnerskega odnosa z nasprotnim udeležencem, ter da ni sprejela, da bi mladoletna A. A. prišla živet k njej. Odločitev sodišča zato temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter je posledično materialnopravno zmotna, saj izvajanje stikov deklice z očetom, kjer nima ustreznih bivalnih pogojev, ne more biti v korist deklici. Predlagateljica pojasnjuje, da za nasilje nad hčerko ni vedela, kar je potrdila tudi A. A. v neformalnem razgovoru s sodnico. S hčerko se je sedaj umaknila na novo bivališče in hčerki zagotovila ustrezne in varne bivalne pogoje. Opisuje dogodek predaje 2. 5. 2025, ko se je oče vpričo hčerke neprimerno vedel. S takšnim obnašanjem oče spravlja deklico v še dodatno stisko. Oče z deklico v letu dni ni imel stikov in ni plačeval preživnine, kar dokazuje, da oče postavlja svoja pravila pred koristi deklice, saj očitno iz maščevanja, ker hči ni hotela k njemu na stike, ni plačeval preživnine. Sodišče bi moralo upoštevati voljo mladoletne A. A. , ki jo je izrazila sodnici, da bi čez teden bila pri materi, pri očetu pa vsak drugi vikend. Izvajanje skupnega starševstva bi sodišče moralo pustiti tako, da je deklica čez teden pri materi, ker je mati bolj vpeta v šolske obveznosti. Deklica, ki je bila vse do 22. 4. nastanjena v Kriznem centru X, ima v šoli velik primanjkljaj. Za deklico bi bilo lažje, da se počasi prilagaja nazaj na očeta z začetkom šolskih počitnic.

4Nasprotni udeleženec vlaga pritožbo zoper sklep v celoti iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Sodišče je neupravičeno zavrnilo predlog očeta, s katerim je predlagal začasno zaupanje mladoletne A. A. njemu v varstvo in vzgojo ter določitev stikov z materjo pod nadzorom CSD ter določitev preživnine. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da ni verjetno izkazano, da je pri deklica pri materi ogrožena. Sklep, ki ga je izdalo, hčerko ne ščiti pred verjetnostjo ponovitve nasilja. Nadalje je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do ugovorov in trditev nasprotnega udeleženca ter obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih o tem, kar se navaja v razlogih sklepa, o vsebini listin in med samimi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ne graja ugotovitve sodišča glede obstoja nasilja ter glede njene stiske in ugotovitve, da si A. A. želi ohraniti stike z obema staršema. Ne soglaša pa z zaključkom sodišča, da predlagateljica A. A. ni zanemarjala in da ne obstaja velika verjetnost, da bo hčerko ponovno izpostavila nevarnosti. To potrjujejo predhodni kazenski postopki med predlagateljico in njenim partnerjem C. C., ki je nad mladoletno A. A. in Č. Č. ter nad predlagateljico izvajal nasilje najmanj zadnja štiri leta. Ni bila predlagateljica tista, ki je dala pobudo, da se otroka odstrani iz nasilnega okolja, temveč so to storile učiteljice na osnovni šoli, katerim se je A. A. zaupala. Ni se upala vrniti predlagateljici, ker se je bala, da ji mati ne bo verjela glede nasilja in je ne bo ustrezno zavarovala. Očeta o nastanitvi v kriznem centru niso obvestili, dokler ni 31. 3. 2025 na CSD opravil razgovor. V teh razgovorih je predlagateljica izrazila presenečenje, češ, da sama ni zasledila nobenega nasilja s strani partnerja. Predlagateljica je šele 8. 4. 2025, v telefonskem razgovoru, sporočila, da je pripravljena spregovoriti o nasilju, ki ga je nad mladoletno A. A. izvajal C. C. in zatrdila, da se ima namen odseliti k svoji mami. Hkrati je zanikala izvajanje nasilja nad njo s strani C. C.. Predlagateljica se laže in prikriva nasilje, za katerega je ves čas vedela, a tega ni povedala niti nasprotnemu udeležencu niti CSD. Enako velja tudi za babico F. F., katera je na naroku to zanikala. Predlagateljica ni pripravljena ali ni sposobna zavarovati koristi svojih otrok, saj jih izpostavlja hudemu in ponavljajočemu se nasilju, namesto, da bi svoje otroke pred nasiljem zaščitila in trajno zapustila C. C.. V postopku kaže ponovitev istega vzorca, kot se je to dogajalo v predhodnem postopku v letu 2021, saj se predlagateljica umakne za toliko časa, nato pa ponovno vrne v nevarno okolje. Tam angažirana izvedenka je zapisala, da v kolikor se bo nasilje v družini mame ponovilo, je potrebno mladoletno A. A. dodeliti očetu. Glede tega se ni opredelil niti CSD niti sodišče v obrazložitvi sklepa. Zoper C. C. ni sprožila nobenega kazenskega postopka zaradi nasilja, ki sta ga trpela njena otroka. Niti ni podala zoper C. C. predloga za prepoved približevanja, kar je storil šele nasprotni udeleženec 22. 4. 2025. Da nima resnega namena se odseliti od partnerja, pove dejstvo, da je bila pripravljena partnerju prepustiti varstvo nad svojim šestletnim Č. Č., čeprav je tudi sam nedvomno žrtev nasilja. Predlagateljica ne more sprejeti dejstva, da želi A. A. v svojem življenju imeti očeta in dela vse, da bi hčerko odtujila od očeta. Zato se naj breme odločanja o tem kje naj A. A. bo ali bo šla na stik, odvzame s pleč hčerke. Z izvajanjem stikov pod nadzorom bi lahko CSD bdel nad komunikacijo med predlagateljico in A. A. in preprečil poskuse odtujitve. Dodelitev nasprotnemu udeležencu bi omogočila nemoteno vzpostavitev trdnejšega odnosa med njo in A. A. in bi hkrati A. A. obvarovala pred nevarnostjo vrnitve v okolje, kjer je prisoten partner predlagateljice. Po mnenju predlagateljice bi nasprotna udeleženka morala izkazati, da se je trajno odselila od C. C. in da se k njemu nima več namena vrniti. Nadalje predlaga nasprotni udeleženec izrek denarne kazni zaradi nespoštovanja sklepa o začasni odredbi. Navaja, da je v petek 18. 4. predlagateljica, na dovoljenje CSD iz kriznega centra mladoletno A. A. odpeljala s seboj in opisuje dogajanje, s katerimi utemeljuje, da je očitno, da predlagateljica ne spoštuje dogovorov in sklepov sodišča ter ravna samovoljno.

5Dne 21. 5. 2025 je nasprotni udeleženec vložil dopolnitev pritožbe zaradi okoliščin, ki so se zgodile po vložitvi pritožbe. Sodišče druge stopnje ni upoštevalo dopolnitve pritožbe. Dopolnitev je vložena po poteku pritožbenega roka, hkrati pa navaja dejstva, ki so nastopila po zaključku zadnjega naroka za glavno obravnavo, kar pomeni zunaj objektivnih mej pravnomočnosti ob.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Sodišče druge stopnje v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju in v zvezi z 42. členom ZNP-1 preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni ter opravi uradni pritožbeni preizkus. Pri tem preizkusu kršitev ni ugotovilo.

8Neutemeljena so sklicevanja nasprotnega udeleženca na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podan noben izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sodne odločbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sklep sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti odločbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij.

9Prav tako ni podana očitana kršitev iz 15. tč. drugega odstavka 339. člena, pri kateri gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki ni del uradnega preizkusa, zato jo lahko sodišče druge stopnje preizkusi le v okviru izrecno in jasno zapisanih trditev v pritožbo. Nasprotni udeleženec navedene kršitve ni izrecno in jasno zatrjeval v pritožbi, zaradi česar je sodišče druge stopnje ni preizkusilo.

10Izpodbijani sklep je sodišče prve stopnje izdalo med rednim postopkom, ki teče na predlog matere, da se desetletna A. A. zaupa v varstvo in vzgojo njej, da oče zanjo plačuje preživnino 400,00 EUR mesečno, in da se z očetom določijo stiki po sprotnem dogovoru med staršema. Oče je tekom tega postopka vložil nasprotni predlog in predlog za izdajo začasne odredbe. Tekom postopka je sodišče ugotovilo, da je CSD dne 28. 3. 2025 mladoletno A. A. odpeljal v krizni center zaradi nasilja, ki ga je nad deklico izvajal materin partner. Oče je predlagal tudi izdajo prepovedi približevanja očetovega partnerja mladoletni A. A.

11Otrokovo korist, ki je ogrožena v tolikšni meri, da z njenim zavarovanjem ni mogoče čakati, lahko sodišče zavaruje z izdajo začasne odredbe. Pogoj za izdajo začasne odredbe je, da je otrok ogrožen in da je ta ogroženost izkazana s stopnjo verjetnosti (določba 161. člena Družinskega zakona - v nadaljevanju DZ). V postopku za izdajo začasne odredbe se torej odločilna dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti. Skupno dokazno oceno, ki omogoča prepričljivo presojo predlaganih razmerij med staršema in mladoletnima otrokoma, pa zakon nalaga sodišču pri odločitvi v rednem postopku.

12Bistvo materine pritožbe je, da sodišče ni preverilo bivalnih prostorov, ker naj bi deklica v času stikov, z očetom živela pri očetovi izvenzakonski partnerki, kjer se ne počuti dobro, nima svoje sobe in ima občutek, da je očetova partnerka ne sprejema. V nadaljevanju mati opisuje dogodek z dne 2. 5. 2025, ko je nasprotni udeleženec pred deklico imel izpad besa in jeze. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati voljo A. A. , ki je na neformalnem razgovoru izrazila sodnici, da bi čez teden bila pri materi, pri očetu pa vsak drugi vikend.

13Nasprotni udeleženec v svoji pritožbi kot zmotno graja odločitev sodišča, s katero je zavrnilo njegov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, da se hčerka začasno dodeli njemu, z materjo pa izvaja stike pod nadzorom. Ne soglaša z zaključkom sodišča, da deklica pri materi ni ogrožena, ter da zato niso podani pogoji, da bi že z začasno odredbo tekom rednega postopka sodišče odločilo tudi o dodelitvi A. A. k očetu.

14Sodišče prve stopnje je v postopku odločanja o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe in ob izdaji začasne odredbe po uradni dolžnosti izvedlo potrebne dokaze ter na podlagi njihove dokazne ocene z verjetnostjo ugotovilo dejstva, ki omogočajo zaključek, da je zaradi preprečitve ogroženosti mladoletne hčerke udeležencev, potrebno pred dokončno odločitvijo, začasno urediti način izvajanja stikov deklice z očetom. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedlo dovolj jasne in konkretne razloge za oceno verjetnega obstoja ogroženosti desetletne hčerke udeležencev (točke 9, 11, 14 in 20 obrazložitve).

15Sodišče prve stopnje je pravno relevantna dejstva ustrezno materialno pravno okvalificiralo, in sicer pravilno uporabilo določbi 157. in 161. člena DZ. Konkretno ugotovljene okoliščine zahtevajo materialno pravno presojo, da je z vidika zagotavljanje otrokove koristi dejanska situacija takšna, da desetletni hčerki grozi težko nadomestljiva škoda oziroma da je verjetno izkazana njena ogroženost, v kolikor se med njo in očetom začasno ne bi uredili stiki na način, da se ogroženost prepreči. Hkrati je sodišče ugotovljene okoliščine pravilno presodilo tudi glede zatrjevane ogroženosti deklice s strani matere in pravilno zaključilo, da ni verjetno izkazana ogroženost.

16Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da hči udeležencev pri materi ni ogrožena, ker se je mati odselila od partnerja, ki je nad deklico izvajal nasilje, in da živi sedaj skupaj s hčerko pri svoji mami, A. A. ni babici. Nadalje je sodišče ugotovilo, da mladoletna A. A. zaradi duševne stiske zaradi nasilja, ki se ji je dogajalo v okolju pri materinem partnerju, potrebuje oba starša. Tak zaključek je napravilo na podlagi ocene poročil CSD. Pri tem je sodišče pravilno upoštevalo, da se oče trudi in prizadeva zaščititi hčerko ter ponovno vzpostaviti z njo pristen odnos, ki je porušen, ker s hčerko dlje časa ni izvajal stikov.

17Ugotovljene okoliščine, tudi po mnenju sodišča druge stopnje, utemeljujejo izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti z vsebino, da deklica preživlja z vsakim od staršev teden dni. Na podlagi ugotovljenih okoliščin v času odločanja je imelo dovolj dejanske podlage za zaključek, da bo z bivanjem pri vsakem od staršev teden dni, ogroženost deklice odpravljena. Mati ni neposredno ogrožala A. A., res pa je ni znala pravočasno in ustrezno zaščititi, kar je sedaj popravila s tem, da se je preselila in deklico odpeljala v varno okolje k svoji mami.

18Ker je z izdano začasno odredbo odpravljeno ogrožanje koristi mladoletne deklice, je sodišče utemeljeno zavrnilo predlog očeta po začasni odločitvi o zaupanju A. A. njemu v varstvo in vzgojo ter določitev stikov pod nadzorom CSD. Pritrditi je potrebno zaključkom sodišča, da izvedeni dokazi potrjujejo, da je za uravnotežen razvoj desetletne hčerke, v njeno korist, da se z začasno odredbo določijo obsežni stiki z obema staršem, ker bi daljša prekinitev stikov s katerimkoli od staršev, ogrožala otrokove koristi.

19V postopku za izdajo začasne odredbe se odločilna dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti. Večina pritožbenih navedb, tako predlagateljice kot nasprotnega udeleženca za odločitev o izdaji obravnavane začasne odredbe ter za zavrnitev očetovega predloga, ni pravno relevantnih. Sodišče jih bo presojalo ter na bistvene odgovorilo v rednem postopku. Takrat bo opravilo skupno dokazno oceno, ki bo omogočila prepričljivo presojo predlaganih razmerij med staršema in mladoletnim otrokom. V postopku obravnave očetovega predloga za izdajo začasne odredbe ter odločitve sodišča po uradni dolžnosti, so obsežne pritožbene navedbe očeta: da materi ni verjeti, da se je trajno odselila od partnerja, o bojaznih, da se bo nasilje nad A. A. zato ponovilo, o tem zakaj ni sledilo navodilu izvedenke klinične psihologije v poročilu z dne 2. 8. 2022, o tem da bi dodelitev nasprotnemu udeležencu omogočila nemoteno vzpostavitev trajnejšega odnosa, in da bi A. A. obvarovala pred nevarnostjo vrnitve v okolje, kjer bi bil prisoten C. C., nebistvene¹, zato sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja. Enako velja za pritožbene navedbe predlagateljice, s katerimi očita neustrezne bivalne pogoje na naslovu, kjer deklica izvaja stike z očetom, z navedbo, da ti niso deklici v korist. Največjo otrokovo korist bo sodišče zasledovalo v rednem postopku. To velja tudi za navedbo matere, da sodišče ni upoštevalo izjave A. A., da bi želela med tednom bivati pri mami, vikende pa preživljati z očetom.

20Sodišče druge stopnje nadalje ne odgovarja na navedbe nasprotnega udeleženca v pritožbi, v katerih opisuje dogajanje med 18. 4. 2025 in 22.4. 2025 ter želi z njimi argumentirati kršitev izrečene začasne odredbe o izvajanju stikov, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo 24. 4. 2025. Tudi v kolikor bi šlo za dejanje, storjeno po izdaji začasne odredbe, ki bi pomenilo kršitev odločitve o začasnem izvajanju stikov, bi bilo v pristojnosti sodišča prve stopnje, odločati o izreku in izvršbi denarne kazni.

21Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenjevalo pravno relevantne okoliščine, ki so obstajale v trenutku odločanja in ugotovilo, da se je mati od nasilnega partnerja odselila in s tem zaščitila hčerko, ki v okolju pri svoji babici ni več ogrožena. Hkrati je imelo dovolj podlage za zaključek s standardom verjetnosti, da hčerka tudi pri očetu ni ogrožena, nasprotno, da bi bile njene koristi ogrožene, v kolikor ne bi pričela vzpostavljati trdnejšega odnosa z očetom, kar ji bo omogočeno s tedenskim izvajanjem stikov.

22Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje zaključuje, da pritožbeni očitki niso utemeljeni, zato je obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (določba drugega odstavka 365. člena ZPP v zvezi z določbo 42. člena ZNP-1).

23Skladno z določbo 101. člena ZNP-1 je sodišče, ob upoštevanju okoliščin konkretne zadeve (udeleženca s pritožbo nista uspela, odgovora na pritožbo pa nista pripomogla k reševanju pritožb) ter dejstva, da je postopek tekel zaradi preprečitve ogrožanja mladoletnega otroka, odločilo, da nosita udeleženca vsak svoje pritožbene stroške.

¹ Določba 360. člena ZPP.