VSK Sklep I Cp 521/2025

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Oris zadeve

1Sodišče v tej pravdni zadevi odloča o zahtevku na ugotovitev ničnosti Pogodbe o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo NG01 320701015 z dne 8.1.2008 in Sporazuma o ustanovitvi zastavne pravice z dne 8.1.2008, zahtevku za izbris hipoteke in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter zahtevku, da je toženka tožnici dolžna vrniti opravljena plačila.

2Tožnica je tekom postopka vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi ji bilo začasno odloženo plačevanje obveznosti po obravnavani kreditni pogodbi. Sodišče je njenemu predlogu ugodilo, ugovor toženke zoper izdano začasno odredbo pa zavrnilo.

Pritožbene navedbe

3Toženka je zoper sklep o zavrnitvi ugovora vložila pravočasno pritožbo. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni, tako da sklep o začasni odredbi razveljavi in tožnicama naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovornih argumentov o napačni (neposredni) uporabi Direktive 93/13 in sodne prakse Sodišča evropske unije (v nadaljevanju SEU) glede razlage te Direktive. Direktive nimajo neposrednega učinka in ne naslavljajo neposredno posameznikov. Načelo lojalne razlage se uporablja le za razlago implementacijskih predpisov (ko določbe prava EU ne veljajo neposredno), kar Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) gotovo ni. Sodišče to načelo nedopustno širi. Izpolnjenost pogojev za izdajo začasne odredbe je sodišče presojalo neposredno z uporabo stališč v sodbah Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-287/22 in C-520/21, ne da bi preverilo, ali je dejansko stanje v obravnavani zadevi sploh primerljivo z dejanskim stanjem v citiranih zadevah SEU. Toženka je že v ugovoru izpostavila, da gre v navedenih zadevah za presojo poljskih kreditnih pogodb. V nadaljevanju izpostavlja stališča Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju VS RS) v zadevi II Ips 14/2025, ki je SEU zastavilo predhodno vprašanje. Navedena stališča je naslovno sodišče enostavno zanemarilo. Ker ima nacionalna zakonodaja posebna pravila glede obogatitvenih zahtevkov v primeru ničnih pogodb, stališč iz sodbe SEU C- 520/21 ni mogoče aplicirati.

5Standard pojasnilne dolžnosti je sodišče uporabilo na nedopusten, retroaktiven, način. To je v nasprotju s 155. členom Ustave RS. V zvezi s tem toženka opozarja na sodbo SEU C-630/17 in VS RS II Ips 201/2017. Sklicuje se tudi na konkretno opredeljeno sodno prakso Ustavnega sodišča RS ter Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se nanaša na prepoved retroaktivnosti.

6Toženka nadalje navaja, da terjatev tožnice ni verjetno izkazana. Kondikcijski zahtevek tožnice je zastaral. V zvezi s tem se toženka sklicuje na odločbi VS RS II Ips 75/2024 in VSL II Cp 1255/2024. Tožnica je bila že 24. 4. 2014 seznanjena z obstoječim stanjem glavnice in ostalimi podatki o kreditu, gibanjem tečajev in obrestnih mer. Imela je vse relevantne informacije, na podlagi katerih bi lahko zaključila, da odplačevanje kredita ne poteka po njenih pričakovanjih. Verjetnost terjatve ni izkazana tudi zato, ker je toženka svojo pojasnilno dolžnost v redu opravila. Tožnico je izrecno opozorila, da s sklenitvijo pogodbe prevzema nase obrestno tveganje. O tem je bila tožnica obveščena na več načinov. Ustno pred sklenitvijo kreditne pogodbe, z izrecno izjavo v kreditni pogodbi in s strani notarja. V 20. točki kreditne pogodbe je izrecno zapisano, da kreditojemalec s podpisom kreditne pogodbe potrjuje, da ga je banka seznanila z rizikom morebitnega zviševanja obveznosti iz kreditne pogodbe kot posledice gibanja tečaja tuje valute. Sodišče podcenjuje znanje povprečnega potrošnika, nekritično sledi trditvam tožnice in zanemarja trditve toženke. Simulacije o hipotetični spremembi tečaja ne bi prispevale bolj informirani odločitvi tožnice. Toženka se sprašuje za kakšne hipotetične spremembe tečaja bi sploh morale biti pripravljene simulacije in se sklicuje na stališče v VSL II Cp 1977/2017 in VS RS II Ips 137/2018. Sodišče od toženke neutemeljeno zahteva predložitev podatkov o preteklem gibanju menjalnega tečaja in prezre njeno trditev, da EUR obstaja šele od leta 1999. Neutemeljeno tudi -) razpravlja o lastnostih CHF in spregleda trditve toženke, da gre za relativen termin, ki se posamezni valuti lahko pripiše šele po koncu določenega obdobja, in -) toženki očita, da tožnici ni predstavila možnosti velike depreciacije nacionalne valute (pri tem se sprašuje, kaj to sploh pomeni). Sodišče je povsem zanemarilo, da je toženka v celoti upoštevala vsa priporočila in usmeritve Banke Slovenije in v kreditno pogodbo vključila tudi tudi določbe, ki jih takratna zakonodaja še ni predpisovala. Stališče sodišča v izpodbijanem sklepu je v nasprotju s stališčem VS RS v zadevi II Ips 137/2018, po katerem opustitev izpolnitve pojasnilne dolžnosti sama po sebi še ne vodi do ničnostne sankcije, temveč do tega pride šele, če je izpolnjena še katera izmed predpostavk, navedenih v prvem odstavku 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). Izkazani niso niti ostali pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Toženka meni, da tožnica ni zmogla trditvenega bremena glede nastanka težko nadomestljive škode. Izdajo začasne odredbe je sodišče utemeljilo na zgrešeni domnevi, da je tožnica že vrnila znesek, ki si ga je od nje izposodila. Povsem je zanemarilo dejstvo, da je tožnica s toženko sklenila kreditno pogodbo, po kateri bo obveznost izpolnila, ko bo vrnila ustrezno količino valute CHF in da se je zavezala plačati tudi pogodbene obresti. Te obveznosti je morebitna ničnost kreditne pogodbe ne bo odvezala. Posledično so navedbe tožnice o domnevnem preplačilu neizkazane. Sodišče v izpodbijanem sklepu tudi sicer neutemeljeno zatrjuje, da toženka ni upravičena do nadomestila za uporabo njenega denarja. Pri tem se toženka sklicuje na stališče VSL II Cp 1255/2024. Sodišče bi moralo tudi sicer obrazložiti, zakaj naj bi razširitev tožbenega zahtevka oziroma vložitev nove tožbe za tožnico predstavljali težko nadomestljivo škodo. Le pavšalno sklicevanje na sodno prakso SEU ne izpolnjuje standarda obrazloženosti sodne odločbe. V primeru zavrnitve začasne odredbe bi tožnica utrpela le denarne posledice, pri čemer bi od toženke v primer uspeha v pravdi lahko zahtevala povrnitev vseh stroškov. V nadaljevanju toženka poudarja, da ureditvene začasne odredbe ni mogoče izdati v primerih iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče je kljub temu v izpodbijanem sklepu le pavšalno navedlo, da začasno zadržanje izvrševanja kreditne pogodbe ne bo imelo bistvenega vpliva na poslovanje toženke. Na podlagi česa je sprejelo ta zaključek, iz izpodbijanja sklepa ne izhaja. S stališčem, da pogoj reverzibilnosti ni več relevanten, sodišče razvrednoti smisel in pomen regulacijskih začasnih odredb. Toženka pri tem opozarja na odločbo US RS Up 275/97. Ravnanje sodišča je v nasprotju z institutom začasne odredbe. Tožnica s svojimi pavšalnimi navedbami izpolnjenosti tega pogoja v obravnavanem primeru ni uspela izkazati.

7Tožnica je na pritožbo odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe toženke. Predlaga zavrnitev njene pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Odločitev o pritožbi

8Pritožba ni utemeljena.

9Tožnica v tej pravdi zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe o potrošniškem kreditu, ki jo je sklenila s toženko. Njen zahtevek ima podlago v določbah ZVPot¹ o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, v katerih je bila v pravni red RS implementirana Direktiva o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva).² Predmet presoje v sporu je torej varstvo pravic, ki jih daje pravni red EU.

10Sodišče je v obravnavani zadevi izdalo začasno odredbo, s katero je začasno odložilo plačevanje obveznosti po obravnavani kreditni pogodbi. Te odločitve ni sprejelo na podlagi neposredne uporabe Direktive, kot očita pritožba. Pri odločanju o utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe je pravilno izhajalo primarno iz 272. člena ZIZ.³ Ker pa gre za uveljavljanje pravic, ki izhajajo iz prava EU, je pri presoji pravilno upoštevalo tudi evropsko pravno ureditev in določbe ZIZ, ki določajo predpostavke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (272. člen ZIZ) temu ustrezno razlagalo. Nacionalna postopkovna pravila glede pravnih sredstev za varstvo pravic, ki jih daje pravo EU, med drugim namreč ne smejo praktično onemogočiti oziroma čezmerno otežiti uveljavljanja teh pravic.⁴

11Nacionalna sodišča, ki odločajo v tovrstnih sporih, morajo imeti možnost, da v postopkih zaradi njihovega varstva sprejmejo tudi začasne ukrepe, ko je to nujno, se zagotovi polni učinek sodne odločbe, ki bo izdana v zvezi z obstojem pravic, zatrjevanih na podlagi prava EU.⁵ Za dosego polnega učinka pravnih pravil EU, v konkretnem primeru Direktive, mora nacionalno sodišče upoštevati celotno nacionalno pravo⁶ in uporabiti vse načine razlage, ki jih priznava nacionalno pravo.⁷

12Sodišče prve stopnje je presodilo, da je terjatev tožnice verjetno izkazana. Pri tem se je pravilno oprlo na novejšo prakso SEU, VS RS ter US RS. Sodna praksa, na katero se v zvezi z vprašanjem ničnosti obravnavane pogodbe sklicuje toženka (VS RS II Ips 137/2018 in druge), je bila presežena, kar je toženki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

13Ugotovite sodišča, da je terjatev tožnice verjetno izkazana, toženka neutemeljeno napada z očitki, -) da je zastarana, -) da je sodišče pri odločitvi nedopustno retroaktivno razlagalo standard pojasnilne dolžnosti ter -) da je toženka pojasnilno dolžnost tudi sicer pravilno izpolnila.

14Sodišče je trditve toženke glede zastaranja zavrnilo, ker zahtevek za ugotovitev ničnosti ne zastara, do zastaranja njim povezanega vrnitvenega zahtevka pa že po logičnem sklepanju ne more priti, preden je bilo (neupravičeno) plačilo sploh izvedeno⁸ (11. točka obrazložitve). Ker tožnici zahtevata vračilo zneskov, ki sta jih plačali manj kot pet let pred vložitvijo tožbe (tega pritožba ne napada), njun vrnitveni zahtevek ne more biti zastaran.

15Razlaga pojasnilne dolžnosti toženke pri sklepanju obravnavane pogodbe ni v nasprotju s 155. členom Ustave RS. Pri njej se je sodišče pravilno oprlo na novejšo sodno prakso, ki predstavlja aktualno razlago že v času sklepanja pogodbe veljavnih določb Obligacijskega zakonika, ZVPot, ZPotK in Direktive. Ker gre za zahtevo po dolžnostnem ravnanju, ki so jo slednji na toženko naslavljali že pri sklepanju obravnavanih pogodb,⁹ zadeva ni primerljiva z zadevo C-630/17, na katero v pritožbi opozarja toženka.¹⁰ Vse navedeno je toženki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (6. in 7. točka obrazložitve).

16Toženka nima prav, kot meni, da je pojasnilno dolžnost pravilno izpolnila z -) ustnim pojasnilom tožnici pred sklenitvijo kreditne pogodbe, da nase sprejema valutno tveganje, -) z izrecno izjavo o tem v kreditni pogodbi in -) pojasnilom s strani notarja. V zvezi s tem, kako je pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena, obstaja obsežna sodna praksa.¹¹ Banka te dolžnosti ne izpolni z golim pojasnilom, da potrošnik s sklenitvijo tovrstne kreditne pogodbe nase prevzema valutno tveganje, temveč morajo biti njena pojasnila vsebinska, takšna, da potrošnik dejansko razume tveganje, kateremu se s sklenitvijo takšne pogodbe dolgoročno izpostavlja. Zgoraj izpostavljena splošna pojasnila tem zahtevam ne ustrezajo. Stališče sodišča prve stopnje o tem je pravilno.

17Sodišče je pravilno presodilo, da je v konkretni zadevi za izdajo začasne odredbe izpolnjen tudi pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ta med drugim določa, da mora upnik za izdajo začasne odredbe verjetno izkazati nevarnost, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ).

18V skladu z zgoraj predstavljenimi izhodišči je treba navedeno določbo razlagati tako, da je pogoj po drugi alineji v konkretnem primeru izpolnjen. Ko že rečeno mora imeti nacionalno sodišče, ko odloča o pravicah, ki jih daje pravo EU, že tekom spora možnost, da izreče začasne ukrepe (t.j. začasne odredbe), ko je to potrebno, da se tako zagotovi polni učinek končne meritorne odločbe. V obravnavani zadevi gre za tak primer. Brez začasne odredbe se bodo pogodbeni pogoji, katerih nepoštenost je verjetno izkazana, namreč še naprej uporabljali, tožnica pa bo (za dosego polnega pravnega varstva) na toženko morala nasloviti dodatne zahtevke za vračilo zneskov, plačanih med pravdo, bodisi v obliki razširitve tožbe ali bodisi v obliki nove tožbe. Vložitev slednje bo v vsakem primeru potrebna za vračilo obrokov, plačanih med morebitnim pritožbenim postopkom (311. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Brez izdane začasne odredbe končna meritorna odločba zanjo torej ne bo imela polnega učinka.

19Sodišče prve stopnje je verjetno ugotovilo tudi, da je tožnica na podlagi obravnavane pogodbe v protivrednosti domače valute toženki že plačala več, kot ji dolguje in da bi morala v primeru nadaljnjega odplačevanja kredita, toženka tožnici plačane zneske vrniti. To je argumentirano utemeljilo (33. točka obrazložitve sklepa z dne 17. 1. 2025). Toženka teh zaključkov ne napada s konkretnimi protiargumenti, temveč na splošno vztraja na stališču, da je (tudi v primeru ugotovljene ničnosti pogodbe) upravičena do protivrednosti posojenega zneska v CHF in do nadomestila za posojeni kapital. S temi trditvami pravilnosti zaključka o potrebnosti izdaje začasne odredbe ne uspe omajati. Nanašajo se namreč na njene restitucijske zahtevke, položaja tožnice, ki se z izdano začasno odredbo varuje, pa ne spreminjajo.

20Izpolnjen je tudi pogoj po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, saj je sodišče ugotovilo tudi, da izdana začasna odredba za toženko ne pomeni hujših neugodnih posledic, ki bi brez nje nastale tožnici. Toženka to stališče napada kot nepravilno, a brez konkretnih trditev glede negativnih posledic na njeno poslovanje. Tveganje, ki ga začasna odredba predstavlja za tožnico v primeru njenega neuspeha v pravdi, ni stvar toženke. Z njimi mora računati tožnica. Navedbe, da premoženje tožnice v takem primeru morebiti ne bo zadoščalo za poravnavo njenih obveznosti, pa so preveč pavšalne, da bi terjale odgovor.

21Nazadnje pa so neutemeljene tudi navedbe toženke glede reverzibilnosti in v zvezi s tem pogojem izoblikovane starejše slovenske sodne prakse. Obveznost euro skladne razlage nacionalnim sodiščem nalaga, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi njihovega notranjega prava, ki ni združljiva s cilji prava EU, v konkretnem primeru Direktive, in celo da odločijo, da ne bodo uporabila razlage višjega sodišča, ki jih zavezuje v skladu s tem pravom, če ta razlaga ni skladna s navedenimi cilji.¹²

22Ker pritožbeni razlogi niso podani, sodišče pa tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča v izpodbijanem delu potrdilo.

23Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, saj bo odvisna od odločitve sodišča o glavni stvari (165. člen Zakona o pravdnem postopku).

¹ Veljavnega v času sklepanja obravnavane pogodbe.
² Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah.
³ Ta določa da mora upnik za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve verjetno izkazati obstoj terjatve oziroma verjetnost, da bo terjatev upnika zoper dolžnika nastala (predpostavka iz prvega odstavka 272. člena ZIZ) ter eno izmed alternativno predpisanih predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ (in sicer -) nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena, ali -) potrebnost izdaje začasne odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali -) da dolžnik v primeru izdaje začasne odredbe, če bi se kasneje izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez nje nastale upniku).
⁴ Takšno je utrjeno stališče SEU. Glej npr. sodbo C-432/05, 43 v zvezi s 37. točko.
⁵ Glej npr. sodbe C -213/89 (21. točka), C-226/99 (19. točka), C-432/05 (75. in 76. točka).
⁶ Ne le implementacijske predpise, kot meni toženka.
⁷ Gre za načelo lojalne razlage nacionalnega prava v luči prava EU, ki se nanaša na nacionalno pravo kot celoto ter nastopi s potekom roka za implementacijo direktive. Ta obveznost je sicer omejena s splošnimi pravnimi načeli in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem, vendar v konkretni zadevi ne gre za tak primer, saj besedilo 272. člena ZIZ omogoča razlago, s katero se doseže polni učinek Direktive 93/13.
⁸ VS RS 75/2024, 41. točka obrazložitve.
⁹ Podrobneje o tem VS RS II Ips 24/2025.
¹⁰ V zadevi SEU C-630/17 je šlo za vprašanje ugotovitve ničnosti pogodb na podlagi zakonodaje, ki je začela veljati kasneje - po sklenitvi obravnavanih pogodb.
¹¹ Sodna praksa o tem je bogata. O tem, kaj mora biti potrošniku predstavljeno, glej npr.: odločbe SEU (C-609/19, C 776/19, C-782/19), odločbe VS RS (npr. II Ips 5/2020, II Ips 8/2022, II Ips 49/2023, II Ips 54/2023, II Ips 56/2023, II Ips 72/2023, II Ips 74/2023). O tem, kaj ne zadošča za pravilno izpolnitev pojasnilne dolžnosti, glej npr. odločbe US RS Up-810720, Up-329/19, 54/19, 1181/20, 317/2114/21.
¹² O tem npr. Sodba SEU C‑573/17, 78. točka in tam navedena sodna praksa.