VSRS Sodba I Up 198/2025

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2758/2024/23 (1222-05) z dne 7. 8. 2025. S to odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, sicer bo s teh območij odstranjen. Toženka je tožniku določila še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod.

2Sodišče prve stopnje je pritrdilo toženki, da sta podana razloga iz prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene, ker je v postopku navajal samo družinske in ekonomske razloge, ki so nepomembni za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, in ker prihaja iz Tunizije, ki je varna izvorna država.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi tožbi ugodi in odločbo toženke odpravi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v bistvenem le ponavlja, kar je navajal že v upravnem postopku in v tožbi. Tako tudi pritožbenemu sodišču pojasnjuje, da je izvorno državo zapustil zaradi psihičnega pritiska bratrančeve družine in socialnega pritiska, ki ju je doživljal po tem, ko je bil njegov bratranec obsojen zaradi ugrabitve in spolne zlorabe (pritožnikove) sestre; da je doživljal psihične stiske zaradi tetinega obrekovanja, da ne more varovati časti svoje sestre; da se je počutil izključenega iz okolja, v katerem so ga začeli ljudje gledati postrani; da posledično ni mogel več opravljati pridobitvenega dela; da je Tunizijo zapustil, tudi zaradi želje po boljšem življenju, čeprav sam ni bil reven.

7Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče navedene razloge štelo za razloge osebne in ekonomske narave. Pritrdilo je toženki, da jih ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, da težav niso povzročili država ali drugi v ZMZ-1 določeni akterji, niti da pritožnik ni izkazal resne škode, saj ta ne sme biti posledica pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1. S toženko se je tudi strinjalo, da pritožnik ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna.

8Pritožnik se z navedeno presojo sicer ne strinja, vendar za to v pritožbi ne navaja nobenih konkretnih vsebinskih argumentov. Na ta način v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o tožbi, ne more izpodbiti opravljene presoje, da je v postopku navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, in da prihaja iz varne izvorne države.

9Pavšalen je tudi pritožnikov očitek, da se prvostopenjsko sodišče ni zadostno opredelilo do njegovih navedb o razlogih, zakaj ni poiskal pomoči pri pristojnih organih. Na podlagi tega namreč ni razvidno, v čem naj bi bila obrazložitev izpodbijane sodbe nezadostna, prav tako ne, da bi bila odločitev v zadevi zaradi tega lahko drugačna.

10Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člena ZUS-1).