VSL Sklep III Cp 1380/2025

I. Pritožba prvotožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje glede objektivne spremembe tožbe se zavrže.

II. Pritožbi drugotožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje glede objektivne spremembe tožbe se zavrneta in se sklep potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se objektivna sprememba tožbe, kot jo drugotožeča stranka uveljavlja v vlogi z dne 19. 11. 2024, ne dopusti.

2Zoper sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta prvotožeča stranka z laično pritožbo ter drugotožeča stranka po svojem pooblaščencu in z laično pritožbo s pravočasno dopolnitvijo. Sodišču druge stopnje predlagata, da izpodbijani sklep spremeni tako, da dopusti podano objektivno spremembo tožbe oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglašata tudi stroške pritožbenega postopka.

Prvotožeča stranka v laični pritožbi navaja, da ji sodišče prve stopnje neutemeljeno odreka status žrtve in pravni interes v situaciji, ko sta bila njen mož (drugotožeča stranka) in sin (četrtotožeča stranka) istočasno v nezakonitem priporu/zaporu. Sodišče prve stopnje deluje pristransko in ne upošteva, kaj je morala in bo morala še naprej preživljati. Na naroku dne 12. 2. 2025 je bila prekinjena, tako da ni mogla dokončati misli, njene izjave pa se niso zapisale v zapisnik, češ da bo lahko vložila pritožbo, če ima za to sploh pravni interes. Dejstvo, da je bil njen mož nezakonito v priporu in na prestajanju večletne zaporne kazni, je usodno vplivalo na njeno osebno, družinsko in poklicno življenje. Sodišče prve stopnje se pri zavrnitvi objektivne spremembe tožbe sklicuje na ekonomičnost postopka, čeprav postopek teče že dvanajst let. Pravilen pristop je omogočiti celostno obravnavo zahtevkov, ki izhajajo iz istega historičnega dogodka in preprečiti nadaljnje drobitve postopkov.

Drugotožeča stranka v pritožbi vloženi po pooblaščencu navaja, da je z izpodbijanim sklepom sicer zavrnjena sprememba tožbe, ki je bila podana v vlogi z dne 19. 11. 2024, sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo do spremembe tožbe z dne 29. 1. 2025, zato gre ugotoviti, da je ta sprememba dopuščena. Tožena stranka se je na naroku začela opredeljevati do spremembe tožbe z dne 29. 1. 2025, s čimer se je že spustila v obravnavo spremenjene tožbe, ne da bi temu predhodno nasprotovala. Neutemeljen je očitek sodišča prve stopnje, da razširjeni tožbeni zahtevek nima iste dejanske in pravne podlage kot obstoječi. Skladno s teorijo adekvatne vzročnosti je tudi do v spremenjenem oziroma razširjenem tožbenem zahtevku zatrjevanih dejstev in protipravnih ravnanj tožene stranke prišlo zaradi nezakonite rušitve hiše. Če do nezakonite rušitve hiše ne bi prišlo, ne bi prišlo niti do pripora in zapora, katerih neupravičeno prestajanje je vtoževano v razširitvi zahtevka. Tako dejanska kakor tudi pravna podlaga zahtevka spremembe tožbe sta identični osnovnemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je pri vodenju tega postopka dolžno upoštevati in tehtati pravico do učinkovitega pravnega varstva v zvezi z 11. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi se s spremembo tožbe trenutni postopek preveč obremenil in zavlekel. Tudi za nezakonito prestajanje kazni zapora in pred tem pripora je podan temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ugotoviti je treba zgolj višino odškodnine. Dejstvo, da med pravdnima strankama poteka več sporov, tudi pred drugimi sodišči, kaže na to, da je njihova razrešitev nujna, kar bi bilo mogoče v tej pravdi. Sodišče prve stopnje z nedopustitvijo spremembe tožbe generira nastanek novih sporov. Ko je sodišče odločalo o objektivni spremembi tožbe, je zmotno uporabilo določbi 23. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Ti določata obvezo sodišča, da pri zagotavljanju poštenega sojenja, drugotožeči stranki zagotovi pravico do učinkovitega postopka za vso škodo, ki izvira iz enega historičnega dogodka. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh bistvenih okoliščin in se do njih ni opredelilo.

Drugotožeča stranka v laični pritožbi in njeni pravočasni dopolnitvi navaja, da glede razširjenega tožbenega zahtevka ni bil podan noben dodatni dokazni predlog z novimi pričami, medtem ko je bil izvedenec ustrezne stroke predlagan že v okviru osnovnega tožbenega zahtevka. Pravdni postopek se tako ne bo zavlekel oziroma ne bo dodatno obremenjen. Dopustitev spremembe tožbe predstavlja realizacijo načela ekonomičnosti postopka, saj je treba upoštevati, da so bile tožeče stranke izpostavljene petnajstletnemu oblastnemu zavlačevanju. Dejansko gre za istovrstni zahtevek, kot je že predmet sodne presoje. Kazenski postopek, ki je privedel do nezakonitega pripora in zapora drugotožeče stranke, predstavlja nadaljevanje osnovnega škodnega dogodka, ki se obravnava v tej zadevi. Z dopustitvijo spremembe tožbe bo med pravdnima strankama moč razrešiti vsa odprta pravna razmerja.

3Stranski intervenient v odgovorih na pritožbe tem nasprotuje, predlaga njihove zavrnitve in priglaša pritožbene stroške. Tožena stranka na vročene pritožbe ni odgovorila.

4Pritožba prvotožeče stranke je nedovoljena. Pritožbi drugotožeče stranke sta neutemeljeni.

O pritožbi prvotožeče stranke:

5Pravni interes za pritožbo je predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. Če ni pravnega interesa za pritožbo, je ta nedovoljena in zato nedopustna (četrti odstavek 343. člena ZPP). Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Kadar si oseba z vloženo pritožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja oziroma izpodbijana odločitev v njen pravni položaj ne posega, nima pravnega interesa za pritožbo.

6Predlog za razširitev tožbenega zahtevka oziroma objektivno spremembo tožbe je podala drugotožeča stranka, in sicer je zahtevala plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi neupravičene obsodbe ter prestajanja pripora in zaporne kazni. Škoda, ki naj bi nastala, se nanaša le na drugotožečo stranko in naj bi bila le njej tudi povrnjena. Razširjeni tožbeni zahtevek se tako na prvotožečo stranko in preostale tožnike v tej pravdi ne nanaša. Ker odločitev sodišča prve stopnje, da objektivne spremembe tožbe ne dopusti, ne posega v pravni položaj prvotožeče stranke ter si ga slednja z vloženo pritožbo tudi ne more izboljšati, ta nima pravnega interesa za vložitev pritožbe.

7Sodišče druge stopnje je ob navedenem pritožbo prvotožeče stranke kot nedovoljeno zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi drugotožeče stranke:

8Tožeča stranka lahko do konca glavne obravnave spremeni tožbo (prvi odstavek 184. člena ZPP). Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev; vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Šteje se, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi (drugi odstavek 185. člena ZPP).

9Drugotožeča stranka je v vlogi z dne 19. 11. 2024 razširila tožbeni zahtevek, tožena stranka pa je na to odgovorila z vlogo z dne 20. 12. 2024,¹ s katero je spremembi tožbe nasprotovala ter opozorila na povsem drugo dejansko in pravno podlago. Z vlogo z dne 29. 1. 2025² so tožniki preoblikovali oziroma prilagodili prvotno postavljeni tožbeni zahtevek ter na koncu vloge zaradi preglednosti navedli vse zahtevke, ki so jih tekom postopka postavili (tudi razširjeni zahtevek z dne 19. 11. 2024). Po presoji sodišča druge stopnje takšna vloga ne predstavlja nove spremembe tožbe, sicer pa lahko sodišče prve stopnje o tem odloča v nadaljevanju postopka. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da se je tožena stranka spustila v obravnavo spremembe tožbe, ne da bi tej predhodno nasprotovala. Kot že pojasnjeno, je tožena stranka svoje nasprotovanje jasno izrazila v vlogi z dne 20. 12. 2024.

10Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sta dejanska in pravna podlaga prvotnega in razširjenega tožbenega zahtevka enaki, ker izhajata iz istega historičnega dogodka - rušitve hiše. S prvotnim zahtevkom tožniki terjajo povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode zaradi oblastne protipravnosti (rušitev hiše na podlagi ničnega sklepa o izvršbi, nelegalno postopanje pristojnega inšpektorja,...), medtem ko drugotožeča stranka z razširjenim tožbenim zahtevkom uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi neupravičene obsodbe ter neupravičenega prestajanja pripora in zaporne kazni. Gre za različne dejanske okoliščine in pravno podlago zahtevka.

11Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi obravnava razširjenega tožbenega zahtevka tekoči postopek preveč obremenila in zavlekla. Drugotožeča stranka sicer upravičeno izpostavlja dejstvo, da ta pravdni postopek teče že (pre)dolgih dvanajst let, vendar je ravno to še toliko večji razlog, da je treba preostanek postopka izvesti hitro in učinkovito, brez dodatnega obremenjevanja in zavlačevanja postopka. Glede prvotnega tožbenega zahtevka je zadeva v fazi ugotavljanja njegove višine, medtem ko bi moralo sodišče prve stopnje glede razširjenega tožbenega zahtevka najprej odločiti o njegovem temelju. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je temelj razširjenega tožbenega zahtevka (avtomatično) podan. Tako tudi po presoji sodišča druge stopnje dopustitev objektivne spremembe tožbe ne bi bila v skladu z načelom ekonomičnosti postopka.

12Sodišče druge stopnje se pridružuje tudi presoji sodišča prve stopnje, da spremembe tožbe ni smotrno dopustiti zaradi dokončne ureditve razmerja med strankama, saj med njima že sedaj poteka vrsta pravdnih postopkov pred različnimi sodišči. Slednjega drugotožeča stranka s pritožbo niti ne prereka, temveč neutemeljeno navaja, da bi ravno zaradi tega morali vsa odprta vprašanja rešiti v tem postopku.

13Odločitev sodišča prve stopnje, da ne dopusti objektivne spremembe tožbe z dne 19. 11. 2024, je glede na navedeno pravilna, zato je sodišče druge stopnje pritožbi drugotožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14Ker je predmet pritožbenega preizkusa vmesni procesni sklep, je sodišče druge stopnje odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

¹ Glej red. št. 407 spisa.
² Glej red. št. 460 spisa.