VSL Sodba I Cpg 534/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo 513.883,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa dalje ter 101.411,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 11.580,47 EUR od 4. 7. 2023 in od zneska 89.831,04 EUR od 4. 7. 2023 dalje (I. točka izreka). Tožnici je naložilo povračilo 10.400,37 EUR pravdnih stroškov toženke (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožnica.

3Toženka je odgovorila na pritožbo.

4Tekom pritožbenega postopka se je nad tožnico dne 25. 7. 2025 začel stečajni postopek, ki ga vodi Okrožno sodišče v Ljubljani pod opr. št. St 000/2025. Pravdni postopek se po določbi 4. točke prvega odstavka 205. člena ZPP prekine, če nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka. Dokler traja prekinitev postopka, sodišče načeloma ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj. Vendar pa lahko sodišče v primeru, če je prekinitev nastala po koncu glavne obravnave, na podlagi te obravnave izda odločbo (drugi odstavek 207. člena ZPP). To velja tudi za odločanje na pritožbeni stopnji, ko so se pred začetkom stečajnega postopka iztekli vsi roki za opravo procesnih dejanj strank - vložitev pritožbe in odgovora na pritožbo in je bilo o zadevi treba le še odločiti. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na seji lahko odločalo o tožničini pritožbi.

5Pritožba ni utemeljena.

Oris spora in presoja sodišča prve stopnje

6Tožnica je toženki zagotavljala delavce, ki so opravljali delo za toženko na njeni lokaciji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka tožnici še pred vložitvijo predloga za izvršbo plačala znesek 220.943,33 EUR. Nadalje je ugotovilo, da toženka ni prejela računa številka 30013-2023, temveč je za isti znesek, z enakim datumom opravljanja storitve in enakim opisom storitve prejela račun številka 389-2022, ki ga je v celoti plačala z dne 4. 4. 2023, zatorej je šlo za dvakratno zaračunavanje iste storitve. Račun številka 5007-2023 je bil zavrnjen in sta bila namesto njega izstavljena dva računa, številka 70059-2023 v višini 128,10 EUR in 70060-2023 v višini 1.543,30 EUR. Med strankama so bile tako sporne terjatve v skupni višini 394.351,49 EUR, ki jih je tožnica odstopila družbi A., d. o. o., s pogodbo o odstopu terjatev z dne 11. 10. 2023, o čemer je bila toženka obveščena isti dan. Vendar so bile te terjatve že prej zarubljene s strani Finančne uprave Republike Slovenije (FURS) po sklepu o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika št. DT 0000/2023-2 z dne 20. 9. 2023 (sklep o davčni izvršbi), ki je bil toženki vročen 27. 9. 2023. S tem je bil opravljen rubež terjatev in potem toženka ni več smela poravnati terjatev tožnici, ampak je morala ravnati skladno s sklepom o davčni izvršbi. To je toženka tudi storila tako, da je dne 2. 10. 2023 v korist Republike Slovenije plačala zarubljene terjatve v skupni višini 399.066,79 EUR, med katerimi so bile tudi vse sporne terjatve v višini 394.351,49 EUR. Toženka je sklep o davčni izvršbi prejela in FURS plačala zarubljene terjatve prej, preden je bila obveščena o odstopu terjatev tožnice družbi A., d. o. o. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so s tem obveznosti toženke prenehale in je posledično tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

Pritožbena presoja

7Tožnica v pritožbi kot bistveno očita sodišču prve stopnje, da ni zaslišalo njenega zakonitega zastopnika, vendar je ta očitek po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen. Tožnica ni (konkretizirano) zanikala dejstev, ki jih je navedla toženka, zaradi česar se ta štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala, pa ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje zato dokaza z zaslišanjem strank ni bilo dolžno izvesti, kar je tudi ustrezno obrazložilo v sami sodbi. Pojasnilo je, da izvedba nedopuščenih dokazov ne bi prinesla drugačne odločitve, saj ne vplivajo na relevantna dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Slednjih tožnica ni prerekala. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek tožnice, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih dokazov. Kršitev načela kontradiktornosti oziroma pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) tako ni podana.

8Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov oziroma so slednji v nasprotju z bistvenimi dokazi, kar po navedbah pritožbe predstavlja bistveno kršitev pravdnega postopka glede sestave in vsebine sodne odločbe. Tožnica s tem smiselno uveljavlja kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9Absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba vse potrebne elemente, ki omogočajo njen preizkus, v njej tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov citirane 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi ter omogočajo pritožbeni preizkus. Tudi ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je omejena na protispisnost kot napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano na listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov.¹ Slednjega tožnica v pritožbi niti ne zatrjuje.

10Tožnica v pritožbi samo pavšalno graja razloge sodišča prve stopnje, ugotovljeno dejansko stanje in neizvedbo z njene strani predlaganih dokazov, ne da bi konkretno navedla, katera dejstva naj bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena. Predvsem pa se pritožba ne sooči z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da tožnica ni prerekala trditev toženke, ki se nanašajo na plačilo zneska 220.943,33 EUR pred vložitvijo predloga za izvršbo, na dvakratno zaračunavanje storitve po računu številka 30013-2023 glede na račun številka 389-2022, ki ga je toženka plačala z dne 4. 4. 2023, na izstavitev dveh računov (70059-2023 in 70060-2023) namesto zavrnjenega računa 5007-2023, na plačilo zneska 399.066,79 EUR v korist Republike Slovenije dne 2. 10. 2023 na podlagi sklepa o davčni izvršbi, na obvestilo toženki o odstopu terjatve družbi A., d. o. o., dne 11. 10. 2023 in na obvestilo toženki o odstopu terjatev Banki, d. d., dne 18. 12. 2023. Teh ugotovljenih dejstev pritožba konkretizirano ne prereka, zato tudi pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. S sklepom o davčni izvršbi se davčnemu dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune (prvi odstavek 173. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP-2). Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku (drugi odstavek istega člena). V sklepu o davčni izvršbi (priloga B3) je bilo navedeno, da je tožnici prepovedano razpolagati s terjatvami do toženke, toženki pa naloženo, da plača zarubljeni znesek na račun Republike Slovenije. Toženka je torej s plačilom na ta račun spoštovala prejeti sklep o davčni izvršbi in pravila 173. člena ZDavP-2. Če ne bi tako ravnala, bi se tožničin davčni dolg izterjal od nje (prvi odstavek 175. člen ZDavP-2).

11Po določbi prvega odstavka 280. člena Obligacijskega zakonika (OZ) mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V konkretnem primeru je toženka del obveznosti izpolnila tožnici že pred vložitvijo predloga za izvršbo, del pa dne 2. 10. 2023 osebi, ki jo določa zakon (ZDavP-2). S tem je toženka izpolnila svojo obveznost, z izpolnitvijo pa je ta prenehala (prvi odstavek 270. člena OZ). Sodišče prve stopnje je tako tožničin tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

12Pritožbeni razlogi glede na pojasnjeno niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člen ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Toženka pa tudi sama nosi stroške odgovora na pritožbo, saj v njem ni navedla ničesar takšnega, s čimer bi prispevala k odločitvi o pritožbi, zato po oceni pritožbenega sodišča ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Prim. J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 339.