VSM Sodba IV Kp 66442/2023

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo II K 66442/2023 z dne 25. 9. 2024 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. in 58. členu tega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 135. člena KZ-1 določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Po 6. točki 69. člena v zvezi s četrtim odstavkom 70. člena in 73. členu KZ-1 mu je odvzelo zaseženo orožje z naboji, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP, in sicer 131,00 EUR sodne takse v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe, glede ostalih stroškov postopka pa je odločilo, da jih bo odmerilo kasneje s posebnim sklepom.

2Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov, kot navajajo v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po oceni pritožbe je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno. Neutemeljeno je upoštevalo izpovedbo priče B. B., žene oškodovanca C.C., čeprav v predkazenskem postopku ni nikjer navedena, temveč se je naknadno pojavila kot priča, pri tem pa je povsem nelogično, da bi kaj videla. Navaja še, da gre tudi za bistvene kršitve določb postopka, ker je podano nasprotje med tem, kar je oškodovanec izpovedoval v predkazenskem postopku in kasneje ter izpovedbo njegove žene.

5Pritožbi ni mogoče pritrditi. V kazenskem postopku niso vedno zaslišane samo priče, za katere policija v predkazenskem postopku ugotovi, da bi lahko kaj izpovedale o kaznivem dejanju, temveč se lahko kasneje, tudi ko glavna obravnava že poteka, ugotovijo dodatni dokazi, ki so pomembni za dokazovanje v konkretni kazenski zadevi, in tako se lahko ugotovi tudi, da obstajajo priče, ki bi lahko o zadevi kaj vedele. Sodišče ocenjuje, ali gre za pričo, katere izpovedba bi za dokazni postopek predstavlja dokazno vrednost in jo zasliši, če je to potrebno, nato pa njeno izpovedbo in pomen za postopek oceni samo zase in v povezavi z drugimi dokazi. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za dvom v izpovedbo priče B. B., ko je povedala, da ji je oškodovanec povedal za grožnje obdolženca 29. 5. 2023, in ko je opisala, kaj se je dogajalo 5. 8. 2023, ko je dogodek spremljala z balkona. Očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, tako ni utemeljen. V razlogih napadene sodbe je zagovor obdolženca, izpovedbe oškodovanca in prič ter ostale izvedene dokaze pravilno ocenilo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana, kar je tudi tehtno obrazložilo. Pravilno je zaključilo, da izpovedbi oškodovanca C. C. in priče B. B. potrjujejo izpovedbe prič D. D., E. E. in F. F. ter da so bile obdolženčeve grožnje v obeh primerih resne in se je oškodovanec zaradi njih utemeljeno počutil prestrašenega in ogroženega ter je bil vznemirjen. Pritožba še navaja, da gre za nasprotje med tem, kar je v predkazenskem in kasneje v postopku povedal oškodovanec ter izpovedbo njegove žene, a ne pojasni, glede katerega odločilnega dejstva naj bi bila podana takšna nasprotja, da bi šlo za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, zato pritožbe glede tega očitka ni bilo mogoče preizkusiti. Bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki jih preizkuša po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

6Po oceni pritožbe izpodbijana sodba nima ustreznih razlogov o izreku varnostnega ukrepa odvzema predmetov iz 73. člena KZ-1, saj je v njej navedeno le, da je nevarno, da bi obdolženec še naprej razpolagal z orožjem, ob tem pa ti predmeti niti niso bili uporabljeni in tudi niso bili namenjeni za kaznivo dejanje, sodišče pa je samo v izreku zapisalo, da so bile grožnje storjene na način, da je obdolženec oškodovancu z rokami nakazal, da mu bo zavil vrat. Šlo je torej za roke, ne pa za orožje.

7Pritožbi tudi glede tega ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obdolženec, ki je lovec in ima več kosov orožja, oškodovancu resno zagrozil, da bo odšel domov po puško in ga ustrelil, če bo spet odstranil tablo, in da je v drugem primeru oškodovancu z rokama nakazal, da mu bo zavil vrat, s tem pa v obeh primerih pri oškodovancu povzročil ogroženost in prestrašenost. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da obdolženec ni grozil z orožjem in da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da mu je potrebno zaseženo orožje in strelivo odvzeti, ker ima orožje in strelivo v lasti in je z orožjem grozil ter da zato obstaja nevarnost, da bi ga tudi uporabil, če bi z njim še naprej razpolagal. Sklepanje, da je podana resna nevarnost za življenje ljudi, če bi imel orožje in strelivo še naprej v lasti, s tem pa za povzročitev kaznivega dejanja, je tako pravilno ugotovilo in obdolžencu utemeljeno izreklo varnostni ukrep odvzema tega orožja z naboji, razloge za svojo odločitev pa je v sodbi tudi ustrezno obrazložilo.

8Pritožba odločbe o kazenski sankciji ne graja, zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri izbiri in odmeri kazenske sankcije ustrezno upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in kot olajševalno okoliščino, da obdolženec še ni bil obsojen ter mu utemeljeno izreklo sankcijo opozorilne narave - pogojno obsodbo, v kateri je določilo ustrezno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. Kazenske sankcije zato ne gre spreminjati obdolžencu v korist.

9Po obrazloženem, ker je pritožba zagovornikov obdolženca neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10Obdolženec je brez zaposlitve in prejema denarno nadomestilo za invalidnost, zato ga je pritožbeno sodišče oprostilo sodne takse, ki bi jo moral plačati zaradi neuspešne pritožbe (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).