VSRS Sklep II Kp 13706/2023

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Višje sodišče v Celju je po sedmem odstavku 392. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s sklepom I Kp 13706/2023 z dne 29. 8. 2025 ugotovilo, da je pri obdolženemu A. A. še vedno podan priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi ali ga nadomesti s hišnim priporom.

2Pritožba ni utemeljena.

3Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in iz drugega odstavka tega člena. Prvo kršitev je obrazložil z odsotnostjo razlogov o utemeljenosti suma glede na oškodovankino izpovedbo na zadnji glavni obravnavi ter glede na izpovedbe prič B. B. in C. C., ki obdolženca niso obremenile, medtem ko so priče D. D., E. E. in F. F. ter G. G., obdolženca z izpovedbami razbremenile. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pa je po pritožniku podana zato, ker v izreku sklepa manjka izrecna navedba pripornega razloga, ki je vplivala na pravilnost izreka sklepa.

V primerih, ko višje sodišče ob razveljavitvi sodbe po sedmem odstavku 392. člena ZKP preizkuša ali so še podani razlogi za pripor, ravna podobno (analogno) kot preiskovalni sodnik, ki po drugem odstavku 202. člena ZKP pripor odredi. Pomeni, da mora v sklepu, razen obdolženčevega imena in priimka ter kaznivega dejanja, ki ga je obdolžen, navesti še zakonski razlog za pripor, pouk o pravici do pritožbe in podati obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala ugotovitev o obstoju razlogov za pripor. Pri tem mora določno navesti razloge iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, obrazložiti odločilna dejstva iz 1. in 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ter povedati, zakaj je pripor v konkretnem primeru neogibno potreben za varnost ljudi oziroma za potek postopka. V danem primeru se je višje sodišče glede izpolnjenega splošnega pogoja, ki opravičuje obdolženčev odvzem prostosti po prvem odstavku 201. člena ZKP, sklicevalo na opis dejstev iz pravnomočne in spremenjene obtožnice ter hkrati ocenilo, da izvedeni dokazi pred sodiščem prve stopnje, doseženega dokaznega standarda utemeljenega suma niso ovrgli, niti omajali. Sklicevalo se je torej na obdolženčevo verjetno storitev kaznivih dejanj, ki zadostuje za odreditev pripora in ne že, da so bila ta dejansko ali gotovo storjena. Pri slednjem bi resnično moralo ravnati na način kot izhaja iz pritožbene obrazložitve, vendar bi se tedaj, mimo meja predmeta odločitve že opredeljevalo o dokazanosti odločilnih dejstev iz opisov kaznivih dejanj v obtožnici in ne, da ta šele utegnejo biti obdolžencu dokazana. Ker je višje sodišče po ugotovljenem ravnalo drugače, uveljavljana bistvena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Enako velja za uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Nobeden od zakonsko določenih razlogov za pripor iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ni imenovan, kot so ti denimo imenovani v znanstveni ali strokovni literaturi in jih zato niti v izreku navedenega sklepa po drugem odstavku 202. člena ZKP ali v drugem podobnem sklepu ni treba posebej imenovati.

4Uveljavljana zmotna oz. nepopolna ugotovitev dejanskega stanja je v pritožbi obrazložena na način, da pritožnik povzame posamezne ugotovitve višjega sodišča v zvezi z utemeljenostjo suma, obdolženčevo ponovitveno nevarnostjo ter na koncu še v zvezi z neogibnostjo in sorazmernostjo pripora. Povzetkom sledijo pritožnikovi poudarki na dejanskih okoliščinah, zaradi katerih ocenjuje, da nobenemu od naštetih pogojev za pripor ni zadoščeno oz., da sta obdolženčeva ponovitvena nevarnost in povezana neogibnost pripora izkazani le do mere, ki opravičuje nadomestitev pripora s hišnim priporom. Pritožnik se tako sklicuje na omenjene izpovedbe oškodovanke in prič iz 4. točke obrazložitve tega sklepa in dodaja, i) da je oškodovanka sama iskala stike z obdolžencem, čeprav jih je ta zavračal, ii) da je bila mladoletna hči vsega trikrat navzoča pri nasilnih interakcijah med obdolžencem in oškodovanko, iii) da izvedenka klinične psihologije za te primere ni ugotovila hude kršitve očetovskih dolžnosti, iiii) da se je oškodovanka s hčerko izselila iz skupnega stanovanja, obdolžencu pa njuno novo prebivališče ni znano ter še iiiii), da zgolj ena obsodilna sodba z določeno trimesečno kaznijo zapora ne utemeljuje obdolženčevega verjetnega nenapovedanega nasilja do drugih ljudi. Končno, pripor traja že 19 mesecev, kar presega tri četrtine nepravnomočno izrečene enotne kazni zapora, obdolžencu pa povzroča zdravstvene težave, s katerimi bi se lahko višje sodišče samo seznanilo.

S takšno pritožbeno obrazložitvijo pritožnik znova prezre, da je višje sodišče pridobljeno dokazno podlago ocenjevalo na ravni utemeljenega suma ter da obremenilnih in razbremenilnih dokazov v tej fazi kazenskega postopka ni moglo soočati na način, kot v primeru dokazanosti ali nedokazanosti odločilnih dejstev pri obsodilni oz. oprostilni sodbi. Sicer pa oškodovanka ni izpovedovala zgolj na nadaljevanju ali na zadnji glavni obravnavi, ampak že na njenem začetku in v preiskavi, medtem ko priče, ki so obdolženca po pritožniku razbremenjevale, niso bile edine priče, ki so izpovedovale o okoliščinah domnevno storjenih kaznivih dejanj. K naštetemu je treba še dodati listinske dokaze, denimo oškodovankini prijavi kaznivih dejanj, ki jih pritožnik ne omenja in posebej opozoriti, da se zaslišana izvedenka klinične psihologije o obdolženčevem ravnanju ni izjavljala na način kot izhaja iz pritožbene obrazložitve, temveč je posredovala splošna dognanja psihološke stroke o negativnih vplivih navzočnosti otrok pri nasilnem vedenju odraslih. Oškodovankina zapustitev skupnega stanovanja s hčerko in obdolženčeva (ne)seznanitev z novim prebivališčem, ugotovljene ponovitvene nevarnosti ne odpravljata, glede na opisano kontinuiteto obdolženčevih ravnanj v pravnomočni in spremenjeni obtožnici, navedena obsodilna sodba pa to nevarnost zaradi podobnosti ravnanj pri obdolžencu samo še potrjuje. Kdo vse utegne biti objekt eventualne obdolženčeve ponovitve ni odločilno, saj je po 34. členu Ustave Republike Slovenije vsakomur zagotovljena pravica do osebnega dostojanstva in varnosti in je logično, da nobenemu ne sme biti kršena.

Čeprav Vrhovno sodišče ne more zanikati pritožnikove ocene o dolžini trajanja pripora, po drugi strani pritrjuje ugotovitvi višjega sodišča, da je pripor tudi pri takšni dolžini še vedno sorazmeren. Ne sme namreč ostati prezrto, da je nevarnost ponovitve v obravnavanem primeru neposredno povezana s posameznikovo fizično varnostjo, da je to zlasti mati z mladoletno hčerko in da je višje sodišče nevarnost ocenilo za konkretno ter hkrati za tako visoko, da je ni mogoče odpraviti, niti ustrezno zmanjšati z drugim, enako učinkovitim ukrepom. Glede na to, in ker pritožnik ob zagotovljenem zdravstvenem varstvu obdolžencu v priporu po prvem odstavku 212. člena ZKP v zvezi z 59. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij ni specificiral obdolženčevih zdravstvenih težav, ki bi bile povezane prav s prestajanjem pripora, ga je Vrhovno sodišče še v zvezi s tem pogojem za pripor zavrnilo.

5Odločba Vrhovnega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.