VSM Sodba in sklep I Cp 1002/2024

I. Pritožbi tožeče stranke se v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah II., III. in IV. izreka razveljavi ter v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje .

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži do končne odločitve.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da so kreditna pogodba z dne 28. 9. 2007, Pogodba o zastavi nepremičnin z dne 28. 9. 2007, Notarski zapis Kreditne pogodbe in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z vknjižbo hipoteke na nepremičnine po 142. členu Stvarno pravnega zakonika notarke z dne 28. 9. 2007, Dodatek na podlagi Zakona o interventnem ukrepu odloga plačila obveznosti kreditojemalcev z dne 24. 4. 2020, sklenjeni med tožečo stranko, A. A. in toženo stranko B., d. d., nični (tč. I. izreka sodbe prve stopnje). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 106.573,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2024 dalje pa do plačila, vse v roku 15 dni od prejetja pisnega odpravka te sodbe (tč. II. izreka sodbe prve stopnje), v presežku, za zahtevane zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov, je zahtevek zavrnilo (tč. III. izreka sodbe prve stopnje), toženi stranki je naložilo v celoti povrniti stroške pravdnega postopka tožeči stranki (tč. IV. izreka sodbe prve stopnje).

2Zoper izpodbijano sodbo sta pritožbi vložili obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) se po svojem pooblaščencu pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (tč. III. izreka sodbe prve stopnje), s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila zakonskih zamudnih obresti, ki presegajo zakonske zamudne obresti iz točke II., iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naloži v plačilo pritožbene stroške tožnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica se v pritožbi med drugim sklicuje na sodbo v zadevi II Ips 60/2020 z dne 23. 10. 2020, pri čemer povzema, da mora toženka zamudne obresti plačati od trenutka, ko je postala nepoštena, kar pa je lahko že v trenutku, ko bi morala oziroma mogla vedeti, da do prejetega denarnega zneska ni upravičena. V nadaljevanju pritožbe tožnica povzema stališča Vrhovnega sodišča, ki nakazujejo osnove za presojo standarda (ne)poštenosti toženke v fazi sklenitve kreditne pogodbe s tožnico.

4Toženka se pritožuje zoper ugodilni del odločitve (tč. I., II. in III. izreka sodbe prve stopnje) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP ter predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Iz pritožbe je razvidno, da toženka uveljavlja več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne ali nepravilne uporabe določbe 8. člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do pobotnega ugovora in navedb povezanih z njim, toženki je tako kršilo pravico do izjave v postopku.

Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje očita napačne materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje in napačno ugotovljeno dejansko stanje, ki se nanaša na presojo in izpolnitev pojasnilne dolžnosti ter nepoštenost pogodbenega pogoja. Toženka je tožnico na različne načine opozarjala na možnost uresničitve tveganja v dolgoročnem obdobju plačevanja kredita, kar pri povprečno pozornem in preudarnem potrošniku vzbudi pozornost na pomen sklepanja prav takega posla in njegovo tvegano naravo. Opozarja, da je bilo v času sklepanja kreditne pogodbe sklepanje kreditnih pogodb v tuji valuti zakonsko dopustno, ZPotK pa je izrecno predpisal obvezne sestavine, ki jih morajo takšne pogodbe vključevati. Pogodbeni pogoj, na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bilo sklenjeno, v slovenski pravni ureditvi temelji na ZPotK v smislu člena 1(2) Direktive 93/13, kar pomeni, da je njena uporaba izključena in se ustreznost pred pogodbenega informiranja presoja le ob upoštevanju določil ZPotK, ne pa tudi Direktive 93/13 in s tem povezane sodne prakse SEU. Presojati je treba, ali se je potrošnik ob prejetih opozorilih lahko zavedal valutnega tveganja in ga tudi sprejel, pri čemer toženka med drugim povzema tudi sodno prakso SEU v zadevi C-186/16, in sicer da mora biti potrošnik obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. Toženka izpostavlja, da so stranke opozarjali na smiselnost zadolževanja v valuti, v kateri prejemajo prihodke, poleg tega so pri sklepanju kreditov sodelovali notarji, ki so še okrepili kakovost pojasnilne dolžnosti. Prav tako se vsak povprečen potrošnik v Sloveniji zaveda, da je tečaj ključen pri menjavi valut, glede na to, da se je slovenski potrošnik skozi zgodovino relativno pogosto srečeval z menjavo valut. Slovenska sodišča morajo ob izhodiščih, ki jih je izoblikovalo SEU v zadevi Andriciuc, izoblikovati lastne kriterije, ob upoštevanju dejanskih okoliščin v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje se ni posebej ukvarjalo z vsebino pojasnil v zvezi z valutnim tveganjem, ki pa jih je tožnica prejela oziroma ni presojalo, ali so bila ta pojasnila take narave, da lahko povprečen potrošnik na njihovi podlagi oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja na njegove finančne obveznosti.

V nadaljevanju pritožbe toženka graja napačno uporabo materialnega prava pri presoji nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je za nepoštenost pogodbenega pogoja dovolj, da se konkretni primer prilega eni od štirih alinej iz 24. člena ZVPot. Prav tako je napačno stališče, da že neustrezno informiranje pomeni odsotnost dobre vere ter posledično nepoštenost pogodbenega pogoja. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da ravnanje toženke v konkretnem primeru izpolnjuje zakonski pogoj po 24. členu ZVPot.

Sodišče prve stopnje prav tako ni upoštevalo, da je tožnica sredstva prejela in odplačevala v valuti CHF kar ob upoštevanju dejstva, da tožnica ni izkazala plačil ali preplačil v valuti CHF tudi samo po sebi narekuje zavrnitev zahtevka (nesklepčnost), sodišče se do teh ugovorov v sodbi ni opredelilo, kar predstavlja kršitev pravice do izjave tožene stranke po 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP in splošnega načela iz 8. člena ZPP.

Glede kondikcijskega zahtevka toženka graja, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo koristi, ki jih je tožnica prejela s prejetim posojilom. Upoštevati bi moralo določbo 87. člena OZ, ki določa, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, torej tudi prejete koristi. Iz pravne teorije izhaja, da mora dobroverni pošteni prejemnik denarja zaradi obogatitvenega principa, ki prežema pravila vračanja prejetega iz nične pogodbe, na podlagi 193. člena OZ plačati tudi obogatitvene obresti. Tožnica zahteva celo zamudne obresti, kar pomeni, da ne zasleduje le brezplačnega financiranja, temveč se želi na račun toženke še dodatno obogatiti. Toženka opozarja, da sodba SEU v zadevi C-520/21 za primere nepoštenosti spornih pogodbenih pogojev v Sloveniji ni neposredno uporabljiva in je treba njene zaključke presojati v skladu s slovenskim pravo, v povezavi s cilji Direktive 93/13.

Zaradi napačne odločitve je po mnenju pritožbe zmotna tudi stroškovna odločitev.

5Tožnica se v odgovoru na pritožbo toženke zavzema za njeno zavrnitev kot neutemeljene, vse s stroškovno posledico za toženko.

6Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

K točki I. izreka te odločbe:

7V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na točke II., III. in IV. izreka izpodbijane sodbe obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9Toženki so bila kršena upravičenja, ki izhajajo iz pravice do izjave v skladu z 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Eno izmed upravičenj, ki jih vsebuje pravica do izjave, kot ustavno pravno procesno jamstvo (22. člen Ustave RS in 5. člen ZPP), daje v dokaznem postopku stranki pravico da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Kršitev pravice do izjave toženka utemeljeno očita sodišču prve stopnje, ker se ni opredelilo do pobotnega ugovora in navedb v zvezi z njim.

10Sodišče prve stopnje o pobotnem ugovoru, ki ga je toženka postavila v pripravljalni vlogi z dne 14. 2. 2024, ni odločilo v izreku sodbe v skladu s tretjim odstavkom 324. členom ZPP. Pobotni (procesni) ugovor je namreč procesno dejanje toženca, ki obsega: 1. trditev toženca, da ima zoper tožnika nasprotno in pobotljivo terjatev, 2. predlog toženca, da se ta terjatev ugotovi, kolikor je potrebno za pobotanje obeh terjatev (ugotovitev nasprotne terjatve je predpostavka za pobotanje, ki ga sodišče izreče v konsitutivnem delu sodbe) in 3. predlog toženca, da sodišče izreče pobotanje v pravdi.¹ Procesni ugovor zaradi pobota je urejen v tretjem odstavku 319. v zvezi z drugim odstavkom 324. člena ZPP, ki določa, da izrek sodbe obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo, in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (tretji odstavek 319. člena ZPP). Kadar torej tožena stranka ugovarja določeno terjatev v pobot, mora izrek sodbe vsebovati tudi odločitev o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena v pobot.²

11Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi o pobotnem ugovoru ni odločilo, saj iz izreka sodbe to ne izhaja. Zaradi izostanka odločitve o pobotnem ugovoru v izreku sodbe in navedb v obrazložitvi, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nesprejetje odločitve o pobotnem ugovoru pa je eventualno lahko vplivalo tudi na odločitev o višini dajatvenega tožbenega zahtevka.³

12Po obrazloženem je pritožba tožene stranke v tem delu utemeljena, posledično (brez opredelitve do utemeljenosti pritožbe) pa je utemeljena tudi pritožba tožeče stranke zoper točko III. izreka sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je le-to odločilo o zavrnitvi obrestnega dela tožbenega zahtevka.

K točki II. izreka te odločbe:

13Kar zadeva odločitev sodišča prve stopnje, ki je v točki I. izreka ugodilo tožbenemu zahtevku na ničnost kreditne pogodbe, pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovorov v zvezi z odplačevanjem v valuti CHF in, ne v valuti EUR. Sodišče prve stopnje se je do teh vprašanj opredelilo v tč. 38. in 39. obrazložitve izpodbijane sodbe, ti razlogi pa so logični, razumni in zadostni, da omogočajo pritožbeni preizkus.

14Poleg tega ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov očitane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij. Ta procesna kršitev bi bila podana le v primeru, če bi bila obrazložitev sodbe tako pomanjkljiva, da preizkus razumnosti sprejete odločitve ne bi bil mogoč. Sodba sodišča prve stopnje ima vse potrebne elemente, ki omogočajo njen preizkus, in v njej tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov citirane točke.

15V predmetni zadevi tožnica uveljavlja ničnost kreditne pogodbe z dne 28. 9. 2007, pogodbe o zastavi nepremičnine z dne 28.9.2007, notarskega zapisa kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z vknjižbo hipoteke na nepremičnine po 142. členu SPZ, z dne 28. 9. 2007, dodatka na podlagi Zakona o interventnem ukrepu odloga plačila obveznosti kreditojemalcev z dne 24. 4. 2020, posledično pa zahteva tudi plačilo 106.573,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

16Tožnica v predmetni zadevi uveljavlja ničnost kreditne pogodbe iz razloga kršitve pojasnilne dolžnosti in znatnega neravnotežja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega postopka zaključilo, da pojasnilna dolžnost s strani toženke ni bila ustrezno izpolnjena, saj tožnici niso bile predstavljene vse ekonomske posledice morebitnega nihanja menjalnih tečajev, prišlo je do znatnega neravnotežja položajev strank, prav tako je bila podana slaba vera toženke, zaradi česar sta kreditna pogodba, pogodba o zastavi nepremičnine, notarski zapis kredite pogodbe in sporazum o zavarovanju terjatve, nični.

17Pritožbeno sporno je, ali je toženka ustrezno izpolnila pojasnilno dolžnost, nadalje ali je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo pri presoji nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja ter v zvezi s kondikcijskim zahtevkom oziroma neupoštevanjem koristi, ki jih je tožnica prejela s prejetim posojilom. Pritožba v posledici napačne odločitve sodišča prve stopnje, izpodbija tudi stroškovno odločitev.

Materialnopravna podlaga odločitve

18Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 62/2023 z dne 20. 3. 2024 navedlo, katera je relevantna materialnopravna podlaga, ki jo je treba uporabiti v primerih, kot je predmetni. V času sklenitve kreditne pogodbe veljavni ZVPot je v 23. členu določal, da podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. Če takšne pogoje postavi, so ti nični. V 24. členu je določal, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: a) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali b) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali c) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali č) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Pogodbeni pogoji morajo biti jasni in razumljivi, za nejasna določila pa je določeno, da jih je treba razlagati v korist potrošnika (četrti in peti odstavek 22. člena ZVPot).

19Z navedeno ureditvijo je slovenski zakonodajalec v slovenski pravni red prenesel Direktivo 93/13, ki opredeljuje nepoštene pogodbene pogoje s kumulativno določenima predpostavkama slabe vere in znatnega neravnotežja (člen 3(1) Direktive 93/13), pri čemer se zahteva tudi jasnost pogojev (člen 5 Direktive 93/13).

20Pojasnilna dolžnost je sestavni del načela vestnosti in poštenja. Glede na to, da je SEU izhodišča, podana v zadevi Andriciuc in drugi proti Banca Românească SA (C-186/16 z dne 20. 9. 2017), v svojih kasnejših odločitvah dopolnilo ter zavezujoče oblikovalo abstraktno vsebino pojasnilne dolžnosti (zlasti v zadevi BNP Paribas Personal Finance SA proti VE (C-609/19 z dne 10. 6. 2021)) ter glede na stališča Ustavnega sodišča v več razveljavitvenih odločbah, je Vrhovno sodišče v sodbah II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, ki jim je nato sledilo še v zadevah II Ips 49/2023 in II Ips 56/2023, oboje z dne 18. 10. 2023 ter v zadevi II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023, navedlo izhodišča za odločanje v zadevah, v katerih je bil bistven odgovor na vprašanje, ali je banka kot ponudnica kreditov v tuji valuti ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. V prvih dveh navedenih zadevah je Vrhovno sodišče svoje postroženo stališče glede pojasnilne dolžnosti obširno argumentiralo. Tem stališčem je Vrhovno sodišče sledilo tudi v zgoraj omenjeni zadevi, za obširnejšo argumentacijo (oprto na prakso SEU in Ustavnega sodišča) je napotilo na navedeni predhodni odločbi, nato pa povzelo le bistvene pravne sklepe Vrhovnega sodišča v navedenih zadevah, kot sledi:

- Razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, so določeni alternativno⁴. To pomeni, da za ničnost zadošča, če je podan že en sam razlog. Res pa je, da je pogoj dobre vere neločljiv del preostalih treh razlogov, zato pri kreditih v tuji valuti ni mogoče ugotoviti, ali se je udejanjil abstraktni dejanski stan iz prve, druge ali tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot, ne da bi pri tem ugotavljali obseg danih pojasnil ponudnika (glej 45. točko sodbe II Ips 8/2022).

- Za presojo pojasnilne dolžnosti prodajalca ali ponudnika ne zadošča splošno opozorilo na spremenljivost tečajnega razmerja EUR-CHF brez nadaljnjih pojasnil, kako bi na obveznost za odplačilo kredita v celoti vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer.

- Ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni in ima zato tudi nezanemarljive negativne ekonomske učinke, upoštevaje pri tem kontekst konkretnih pogodbenih bremen v potrošnikovem življenju.

- Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.

- Po evropskem pravu se tudi domneva, da se povprečen potrošnik⁵ ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja.

21Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki ni neposredno uporabljiva,⁶ ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji. Sodišče mora zato ob uporabi nacionalnega prava in zlasti določb posebne ureditve, sprejete z namenom izvajanja zahtev iz direktive, nacionalno pravo povsod, kjer je to mogoče, razlagati ob upoštevanju besedila in cilja zadevne direktive, da bi doseglo rezultat, ki ga slednja zasleduje (glej tč. 11. obrazložitve sodbe prve stopnje).⁷

22VSRS je v sklepu II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 obrazložilo, da presoja nedovoljenosti pogodbenega pogoja kreditne pogodbe z valutno klavzulo ni izključena niti po drugem odstavku 1. člena Direktive, niti po ZVPot. Po ZVPot je vselej možna presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja. Tretji odstavek 21. člena ZPotK namreč izrecno določa, da se ne glede na določbe ZPotK (torej tudi ne glede na njihovo kogentno vsebino) uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše. Ker je ZPotK v razmerju do ZVPot lex specialis, slednji ureja širši obseg pravic potrošnika (oziroma obveznosti ponudnika), ki niso izrecno (drugače) urejene z ZPotK. Dopustnost presoje nedovoljenih pogodbenih pogojev kreditne pogodbe izhaja tudi iz desetega odstavka 1. člena ZVPot, po katerem potrošnikove pravice ne posegajo v določbe, ki jih določajo splošni predpisi o obligacijskih razmerjih. To pomeni, da imajo lahko potrošniki po ZVPot, ki je v razmerju do OZ lex specialis, kvečjemu več pravic in ne nasprotno, da lahko (dispozitivne) določbe OZ omejujejo pravice potrošnikov iz ZVPot. Kot je ugotovilo že VSRS je torej vselej možna presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot. Pritožbena graja, da je za presojo ustreznosti predpogodbenega informiranja treba upoštevati le določila ZPotK, ne pa tudi Direktive 93/12 in s tem povezane sodne prakse SEU, je tako neutemeljena.

23Razlage direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu PDEU poda SEU, so formalnopravno sprejete v obliki sodb. Odgovori na vprašanja, ki jih predložijo nacionalna sodišča, so kot del sodbe SEU zavezujoči ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta Evropske unije oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma ex tunc. Razen če SEU omeji časovni učinek svoje sodbe, se razlaga in (ne)veljavnost akta Unije štejeta od dneva vstopa akta v veljavo oz. od dneva izteka roka za implementacijo predmetnega akta. Sodbe SEU so tako formalnopravno zavezujoči, precedenčni, neposredni vir prava EU v Sloveniji, ki ga morajo na podlagi 3.a člena URS ter ustaljene sodne presoje SEU ex offo upoštevati vsi oblastveni organi in na katerega se lahko, prav tako neposredno, sklicujejo posamezniki v Republiki Sloveniji.⁸

24Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na, v času sklenitve sporne kreditne pogodbe, veljavne določbe ZVPot, OZ, v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993, merila SEU in nacionalno sodno prakso, ki prav tako razlaga predpise, veljavne v času sklepanja sporne pogodbe na način, ki je skladen s cilji le-teh in v skladu z visokim standardom varstva potrošnika v EU, zaradi česar pritožbene navedbe toženke v tej smeri niso utemeljene.

Dejanska podlaga odločitve

25Sodišče prve stopnje je utemeljilo svojo odločitev na naslednjih dejanskih ugotovitvah:

- tožnica kot kreditojemalka je s toženko dne 28. 9. 2007 sklenila kreditno pogodbo, katere predmet je bil stanovanjski kredit v višini 247.500 CHF oziroma 147.673,01 EUR, z rokom vračila v 240ih anuitetah, prva anuiteta je znašala 1.576,52 CHF;

- dne 28. 9. 2007 je bil sklenjen tudi Notarski zapis in sporazum o zavarovanju denarne terjatve z vknjižbo hipoteke na nepremičnine, z dne 28. 9. 2007, ter nato še dodatek na podlagi Zakona o interventnem ukrepu odloga plačila obveznosti kreditojemalcev z dne 24. 4. 2020, sklenjeni med tožnico in toženko;

- višina anuitete je na dan sklenitve pogodbe znašala 1.576,52 CHF, bila je določena spremenljiva obrestna mera, ki je takrat znašala 6 mesečni CHF - LIBOR, povečana za fiksni pribitek v višini 1,65%, efektivna obrestna mera pa je na dan sklenitve pogodbe znašala 4,70% letno;

- tožnica je podpisala izjavo o prevzemu valutnega tveganja ob najemu kredita v tuji valuti;

- tožnica je sporni kredit najela za poplačilo kredita in gradnjo stanovanjske hiše;

- tožnica je v celoti prevzela neomejeno valutno tveganje, toženka pa je prevzela le kreditno tveganje, ki je bilo zavarovano s hipoteko;

- tožnica je prejela znesek 162.818,16 EUR, je nato pa odplačala 269.391,69 EUR.

Pojasnilna dolžnost in nepoštenost pogodbenega pogoja

26Merila pojasnilne dolžnosti so avtonomen pravni standard evropskega potrošniškega prava, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago SEU, da mora banka podati zadostna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik, ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. To pomeni, da mora biti za izpolnitev pojasnilne dolžnosti pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma valutnega razmerja tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila.⁹

27Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na presojo izpolnitve pojasnilne dolžnosti, pomanjkljiva oziroma da se sodišče prve stopnje ni posebej ukvarjalo z vsebino pojasnil v zvezi z valutnim tveganjem oziroma da ni presojalo, ali so bila ta pojasnila take narave, da lahko povprečen potrošnik na njihovi podlagi oceni potencialno znatne ekonomske posledice. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpovedbe tožnice in prič, ki sta jih predlagali tožnica in toženka ter na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj pravilno presodilo, da pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi s strani toženke kot banke ni bila ustrezno opravljena, v skladu s četrtim odstavkom 22. člena ZVPot (glej od tč. 12. do 20. obrazložitve sodbe prve stopnje). Sodišče druge stopnje pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v času sklepanja kreditne pogodbe poučena zgolj o splošnih značilnosti kredita vezanega na CHF, ni pa prejela dodatnih podrobnejših pojasnil o načinu delovanja navedenega kompleksnega mehanizma, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da je toženka v popolnosti izpolnila pojasnilno dolžnost na način in v obsegu, kot sta ga začrtala Sodišče EU in VSRS v svoji sodni praksi. Prav tako, da čeprav je torej kredit v tuji valuti pomenil kompleksnejše razmerje od običajnega kreditnega razmerja v domači valuti iz dokaznega postopka izhaja, da je toženka kredite v CHF obravnavala enako kot kredite ostale vrste (glej tč. 19. obrazložitve sodbe prve stopnje).

28Pritožbene navedbe, da iz izpovedbe in pisne izjave priče C. C., bančnika, ki je dejansko podal pojasnila tožnici in priče Č. Č. izhaja, da so stranke opozarjali na smiselnost zadolževanja v valuti, v kateri prejemajo prihodke, so neutemeljene. Iz tč. 17. obrazložitve sodbe prve stopnje namreč izhaja, da je priča C. C. izpovedal, da se tožnice in obravnavane pogodbe spomni. Pri čemer se ni spomnil, da bi strankam predstavljali grafe z gibanjem tečaja, prav tako niso pojasnjevali vpliva na socialni položaj potrošnika, temveč so pojasnjevali zgolj klasična valutna tveganja. Medtem ko je priča Č. Č. izpovedala, da tožnice ni obravnavala, na splošno pa je zastopala stališče, da naj stranke najemajo kredit v valuti v kateri prejemajo denar. Sodišče druge stopnje se pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da toženka z izpovedbo navedenih prič, ni uspela dokazati, da je v primeru tožnice izpolnila zahtevano pojasnilno dolžnost. Sodišče druge stopnje pa k slednjemu dodaja, da zgolj splošne navedbe toženke, ki se ne nanašajo na dejansko stanje v konkretnem primeru, ne morejo dokazati, da je toženka dejansko izpolnila zahtevano pojasnilno dolžnost do tožnice.

29Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožnico na različne načine opozarjala na možnost uresničitve tveganja v dolgoročnem plačevanju kredita, kar bi moralo pri povprečno pozornem potrošniku vzbuditi pozornost na pomen sklepanja takega posla in njegovo tvegano naravo. Toženka namreč zaključka sodišča prve stopnje, da ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, ne more izpodbiti s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na poudarjanje potrebne skrbnosti potrošnika in razumevanja valutnega tveganja na načelni ravni. Navedena dolžnost banke je vezana na standard povprečnega potrošnika in ni drugačna, četudi bi imel potrošnik sam višjo raven strokovnega znanja. Pojem potrošnik v smislu 2. člena Direktive 93/13/EGS je namreč objektiven in neodvisen od konkretnih znanj, ki jih lahko ima zadevna oseba, ali od informacij, s katerimi ta dejansko razpolaga.¹⁰ Povprečna pozornost potrošnika in vzbujena pozornost, še ne pomeni, da banka ni bila dolžna opraviti pojasnilne dolžnosti.

30Toženka ima sicer prav, da kreditni posli v tuji valuti niso prepovedani, niti niso bili prepovedani v času, ko sta pravdni stranki sklepali predmetno kreditno pogodbo. Glede na navedbe toženke sodišče druge stopnje pojasnjuje, da kreditna pogodba ni nična iz razloga, ker valutna klavzula ne bi bila dovoljena, marveč ker je toženka opustila dolžno pojasnilo dolžnost.

31Pritožbene navedbe, da se vsak povprečen potrošnik v Sloveniji zaveda, da je tečaj ključen pri menjavi valut, glede na to, da se je slovenski potrošnik skozi zgodovino relativno pogosto srečeval z menjavo valut, so pravno popolnoma nerelevantne in neutemeljene. Toženka namreč zaključka sodišča prve stopnje, da ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, ne more izpodbiti s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na poudarjanje potrebne skrbnosti potrošnika in razumevanja valutnega tveganja na načelni ravni.

32Toženka v pritožbi navaja, da je izpolnila pojasnilno dolžnost in tožnici zagotovila vse potrebne informacije v zvezi s tveganji, ki jih sprejema. Takšne pritožbene navedbe niso utemeljene, saj je dokazni postopek pokazal nasprotno, in sicer da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena na način, da bi se lahko tožnica kot kreditojemalka zavedala in razumela, kakšno tveganje sprejema s kreditom v valuti, ki ni enaka valuti, v kateri prejema plačo.

33Ker toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti je sodišče prve stopnje glede na stališče SEU C-405/21 zaključilo, da je toženka kršila zahtevo dobre vere v postopkovnem smislu oziroma načelo vestnosti in poštenja, kar zadostuje za ugotovitev o nepoštenosti pogoja po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot. Opustitev izpolnitve pojasnilne dolžnosti pa že sama po sebi pomeni, da (nepojasnjen) pogodbeni pogoj nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. Pri presoji dobre vere ponudnika je pomembno, ali lahko ponudnik, če bi s potrošnikom lojalno (pošteno) in pravično posloval, razumno pričakoval, da bi potrošnik navedeni pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj (SEU C-414/11 in SEU C-186/16). Po presoji sodišča prve stopnje, h kateri se pridružuje tudi sodišče druge stopnje, razumen in poučen potrošnik pri dolgoročnem stanovanjskem kreditu ne bi pristal na neomejeno valutno tveganje, ki ima lahko zanj izjemno škodljive posledice (glej tč. 21. obrazložitve sodbe prve stopnje).

34Pritožba se sklicuje na odločitev VSRS II Ips 74/2023 z dne 20. 3. 2024 iz katere izhaja opozorilo, da zahteva po točno določenem informiranju potrošnikov ne obstoji ter, da zadošča, da bi se tožnica glede na prejeta opozrila mogla oziroma zmogla zavedati tveganj, ki jih s kreditno pogodbo prevzema. Presoja se torej, ali se je potrošnik ob prejetih opozorilih lahko zavedal valutnega tveganja in ga tudi sprejel. Toženka izpostavlja, da je tožnica bila opozorjena, da se tečaj valute lahko spremeni, da je podpisala tudi izjavo o valutnem tveganju ter prejela opozorila notarja.

35Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju izvedenih dokazov zaključilo, da toženka ni opravila ustrezne pojasnilne dolžnosti, zaradi česar tožnica pri sklepanju kreditne pogodbe ni imela zadosti informacij in je ostala v informacijsko podrejenem položaju in ni mogla sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditne pogodbe v tuji valuti (glej tč. 12. obrazložitve sodbe prve stopnje). Glede podpisane izjave o valutnem tveganju, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je navedena izjava, brez da bi bila podana še druga podrobnejša opozorila v zvezi z valutnim tveganjem, presplošna in nezadostna, da bi lahko tožnica ocenila tudi potencialno znatne, ekonomske posledice, ki lahko zanjo nastanejo v daljšem časovnem obdobju (glej tč. 14. obrazložitve sodbe prve stopnje). Prav tako je na podlagi zaslišanih prič zaključilo, da toženka v času sklepanja kreditne pogodbe ni ponudila posebnih (izrecnih) in podrobnih opozoril povezanih z valutnim tveganjem na način in v obsegu, kot ga je določilo VSRS in Sodišče EU (glej tč. 18. obrazložitve sodbe prve stopnje). Tožnica je bila obveščena zgolj o splošnih značilnostih kredita, ni pa prejela dodatnih podrobnejših pojasnil. Sodišče prve stopnje je zaključilo tudi, da toženka ni uspela izpodbiti izpovedbe tožnice. Slednja je izpovedala, da so ji ob sklepanju pogodbe povedali, da bo lahko prišlo do nihanja v vrednosti tečaja cca. 4%, pri tem ji niso posebej pojasnjevali o gibanju tečaja švicarskega franka ali ji pokazali grafov, temveč so ji zgolj pojasnili, da lahko pride do malega nihanja gor pa dol, v glavnem pa da je tečaj stabilen. Navedeno so potrdile tudi zaslišane priče. Poleg tega se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na odločbo Up-1181/20-38 z dne 3. 5. 2023, ki v 16. točki obrazložitve navaja, da za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ni dovolj pojasnilo in razumevanje potrošnika, da ima gibanje tečaja zanj lahko neugodne posledice, pač pa mu je potrebno omogočiti, da razume tveganje, ki mu je izpostavljen v primeru velikega znižanja vrednosti domače valute. Pri čemer pojasnilna dolžnost ne more biti utemeljena z abstraktnim opozorilom o možnosti bodočega neugodnega nihanja tečaja oziroma grafično predstavitvijo preteklih tečajnih gibanj. Sodišče druge stopnje se dokazni oceni sodišča prve stopnje v celoti pridružuje, saj je natančna, prepričljiva, življenjsko izkustvena, medtem ko toženka takšne dokazne ocene, ni uspela izpodbiti niti na prvi stopnji, niti s pritožbenimi navedbami.

36Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je v konkretnem primeru podana tudi nepoštenost pogodbenega pogoja v smislu prve alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot (glej tč. 22. obrazložitve sodbe prve stopnje). Pri čemer je obrazložilo, da je tožnica kot potrošnik prevzela neomejeno valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega, kar je vzpostavilo znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Medtem ko je toženka prevzela le kreditno tveganje, ki je bilo zavarovano s hipoteko in tako bistveno bolj ugodno za banko kot potrošnika (glej tč. 22. obrazložitve sodbe prve stopnje). Sodišče druge stopnje k obrazloženemu dodaja sledeče, če potrošnik ni bil opozorjen na dejstvo, da lahko ima kredit, vezan na tujo valuto, v dolgoročnem obdobju znatne negativne posledice (tudi takšne, ki jih bo potrošnik težko obvladoval), ki jih utemeljeno ni pričakoval v takšnem obsegu, je nepoštenost pogodbenega pogoja podana tudi po tretji alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot.

37Izostanek ustreznih pojasnil glede valutnega tveganja ustvarja napačno predstavo o bistvenih sestavinah pogodbe, vezane na tujo valuto, ki so v obravnavani zadevi opredeljene tako, da vključujejo tudi morebitna zelo velika nihanja tečaja in s tem tudi možnost zelo velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti. Pri kreditih, vezanih na tujo valuto, ob neustrezni pojasnilni dolžnosti praviloma gre za nepošten pogodbeni pogoj.¹¹

38Ker pojasnilna dolžnost ni bila opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj je tožnica ostala v primerjavi s toženko v informacijsko podrejenem položaju in posledično ni mogla sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditne pogodbe v tuji valuti in ni mogla ozavestiti, da je stopnja tveganja visoka, ker so nihanja CHF v dolgem obdobju kreditiranja lahko zelo velika, celo takšna, da morebiti ne bo več zmogla finančnega bremena (kar se je kasneje tudi uresničilo).

Ničnost kreditne pogodbe

39Ko je ugotovilo, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, da ni ravnala v dobri veri in da je bil pogodbeni pogoj (valutna klavzula), vsebovan v kreditni pogodbi in notarskem zapisu te pogodbe, nepošten, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je sporna kreditna pogodba nična. Sporen pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, se šteje za nepoštenega in s tem ničnega (drugi odstavek 23. člena ZVPot). Ničen pogodbeni pogoj, ki pomeni ključno, osrednjo sestavino pogodbe, pa ima vselej za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ).

40Posledica ničnosti glavnega pogodbenega pogoja (valutna klavzula), je ničnost celotne kreditne pogodbe in notarskega zapisa. Ker ima zastavna pogodba podlago v kreditni pogodbi, je nična tudi ta pogodba (glej tč. 30. obrazložitve sodbe prve stopnje).

Sklepno:

41Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice v celoti, pritožbi toženke pa delno ugodilo skladno s prvim odstavkom 354. člena ZPP in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v točkah II., III. in IV. izreka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo le-to ponovno odločati o dajatvenem tožbenem zahtevku in pri tem upoštevati določila ZPP v zvezi z odločanjem o procesnem pobotnem ugovoru.

42Sodišče druge stopnje absolutne bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni moglo samo odpraviti in samo dokončno odločiti, saj odločitev o pobotnem ugovoru in posledično o tožbenem zahtevku predstavlja samostojno pravno celoto in bi tako šele s prvo odločitvijo na pritožbeni stopnji bila strankam kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije.

43V preostalem delu pa je pritožba toženke neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje v skladu s 353. členom ZPP kot tako zavrnilo in potrdilo točko I. izreka sodbe sodišča prve stopnje.

44Odločitev o stroških pritožbenega postopka pravdnih strank temelji na tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Tako Veselič, A., Pobot v sodnih postopkih, Podjetje in delo, 2003, št. 8, str. 1869 in naslednje.
² Ude, L. et al. (2009). Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana: uradni list Republike Slovenije: GV Založba, str. 192.
³ Glej tudi: VSL sklep I Cpg 945/2011 z dne 16. 10. 2012.
⁴ V skladu z načelom minimalne harmonizacije lahko države članice zagotovijo višjo stopnjo varstva potrošnikov, kot jo zagotavlja pravo EU (8. člen Direktive), pri čemer se državam članicam pušča široko diskrecijo. V zadevi SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor, je SEU pojasnilo, da je nacionalna ureditev, ki z namenom strožjega varstva potrošnikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoštenega zadošča le eden od njiju, skladna z ureditvijo Direktive.
⁵ Posameznik iz obširne množice posameznikov, ki sklepajo posle v pravno poslovnem prometu, ne glede na njihove osebne značilnosti.
⁶ O neustreznem sklicevanju neposredno na Direktivo v slovenski sodni praksi glej Weingerl, P. (2023). Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU. Pravna praksa, št. 10/2023, priloga.
⁷ Sodba SEU v združenih zadevah od C-397/01 do C-403/01 z dne 5. 10. 2004, točka 113.
⁸ VSM Sodba I Cp 435/2024 z dne 30. 7. 2024.
⁹ SEU C-186/16, Andriciuc, točke 56-58 obrazložitve. O pojasnilni dolžnosti glej tudi SEU C-776/19 do C-782/19, BNP Paribas Personal Finance.
¹⁰ VSRS Sklep II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018, v katerem se Vrhovno sodišče sklicuje na člen 2 Direktive 93/13 in SEU C-110/14, Costea, VSRS Sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, VSRS Sodba II Ips 32/2019 z dne 23. 1. 2020, VSRS Sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.
¹¹ VSRS sodba II Ips 8/2022, 78. točka obrazložitve.