VSL Sodba I Cpg 35/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 653,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"1a) Tožena stranke je dolžna izstaviti prvi in drugi tožeči stranki, njima nerazdelno, naslednje soglasje:

"Banka A., d. d., kot zastavna upnica na poslovnih deležih, lastnih prvo tožeči stranki, v družbi C., d. o. o., na katerih je poleg zastavne pravice v korist banka A. d. d. vpisana tudi prepoved odtujitve in obremenitve na poslovnih deležih v družbi C., d. o. o., tako zastavna pravica kot prepoved odtujitve in obremenitve na poslovnih deležih pa sta bili dogovorjeni s sporazumom o zavarovanju denarne terjatve, sklenjenim v obliki notarskega zapisa, opr. št. SV ... z dne 15. 12. 2016, tj. na poslovnih deležih v družbi C., d. o. o., kot sledi:

- zap. št. deleža 001 v družbi C., d. o. o., čigar družbenik je E., d. o. o., zap. št. družbenika 000;

- zap. št. deleža 002 v družbi C., d. o. o., čigar družbenik je E., d. o. o., zap. št. družbenika 000;

- zap. št. deleža 003 v družbi C., d. o. o., čigar družbenik je E., d. o. o., zap. št. družbenika 000;

izdaja to soglasje, s katerim izrecno in brezpogojno dovoljuje prvo tožeči stranki, da s pogodbo o prenosu poslovnega deleža prenese zgoraj navedene poslovne deleže v družbi C., d.o.o. na drugo tožečo stranko",

b) hkrati s prenosom navedenih poslovnih deležev v družbi C., d. o. o. pa druga tožeča stranka dovoljuje, da se na teh poslovnih deležih ponovno vpiše breme prepovedi odtujitve in obremenitve v korist tožene stranke.

2. Tožena stranka je dolžna izstaviti soglasje za prenos poslovnih deležev iz prejšnje točke, drugo tožeča stranka pa je dolžna izstaviti dovoljenje za vpis prepovedi odtujitve in obremenitve pri njej lastnih poslovnih deležih iz prejšnje točke, v obliki notarskega zapisa, ki bo sposoben sprememb v sodni register, v roku 8 dni od vročitve sodbe, če pa se to ne bo zgodilo, pa prej navedeno soglasje tožene stranke in dovoljenje drugo tožeče stranke nadomesti ta sodba."

II. Stroške postopka nosita tožnika.

2Zoper sodbo sta se pritožila tožnika in priglasila stroške pritožbenega postopka. Toženka je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz dejanskega stanja izpodbijane sodbe izhaja, da je prva tožnica izključna družbenica družbe C., d. o. o., ta pa je pri toženki najela kredit v višini 4.160.000,00 EUR. Prva tožnica je h kreditni pogodbi pristopila kot porokinja in zastaviteljica. Poslovni deleži družbe C., d. o. o. so po tej pogodbi obremenjeni z zastavno pravico in prepovedjo odtujitve in obremenitve v korist toženke. Prva tožnica želi poslovne deleže prodati drugemu tožniku (ki je pripravljen trpeti tudi bremena na teh deležih). Ker toženka prvi tožnici odreka soglasje k prenosu poslovnih deležev, sta tožnika vložila tožbo z zahtevkom, kot izhaja iz 1. točke te obrazložitve. Uveljavljata, da toženka nesorazmerno omejuje prvo tožnico v njeni lastninski pravici in pri tem zlorablja svoje pravice. Toženka naj bi namreč protipravno zahtevala tudi, da cenitev poslovnih deležev na stroške tožnikov opravi še njen cenilec, čeprav je cenitev že opravil pooblaščeni ocenjevalec podjetij.

5S sklicevanjem na stališče Ustavnega sodišča RS, da omejitve lastninske pravice (kar prepoved odtujitve in obremenitve je), skladno s temeljnimi ustavnopravnimi načeli predstavljajo izjeme od z ustavo zagotovljene zaščite pravic pred posegi in jih je zato treba razlagati ozko, pritožnica utemeljuje bistveno večjo težo lastninske pravice od pravice prepovedi odtujitve in obremenitve. Ker po stališču pritožbe že lastninska pravica ni absolutna, taka ne bi smela biti niti pravica prepovedi odtujitve in obremenitve, in sicer tudi v primerih pogodbenih, ne le zakonskih omejitev lastninske pravice.

6A pritožba spregleda, kar je sodišče prve stopnje zapisalo že v uvodu ožje obrazložitve: tako vsebino lastninske pravice kot njene omejitve določa zakon, ki lastniku samemu daje možnost s pravnim poslom omejiti svojo lastninsko pravico. V tej zadevi je to prva tožnica, ki je torej s pravnim poslom sama omejila svojo razpolagalno sposobnost. V pritožbi ne prereka ugotovitev sodišča prve stopnje, da je s prepovedjo odtujitve in obremenitve poslovnih deležev soglašala, veljavnost sporazuma o zavarovanju terjatve, iz katerega prepoved izvira, pa v postopku niti ni bila vprašljiva.

7Gre torej za omejitev lastninske pravice, ki jo zakon predvideva in dovoljuje. Zato je že zaradi nelogičnosti zmotno pritožbeno stališče, da gre za konflikt med lastninsko pravico in omejitvijo lastninske pravice, ki ga je treba razrešiti tako, da se mora ena drugi podrediti. Sodišče prve stopnje je iz temeljnih načel obligacijskega prava pravilno zaključilo, da ker je bilo o tem doseženo soglasje volj pri sklepanju sporazuma o zavarovanju, tudi kakršenkoli poseg vanj terja prav tako soglasje. Po eni strani to pomeni svobodno voljo toženke, ali bo s prenosom deležev soglašala, po drugi strani pa tudi, da (prva)¹ tožnica tega soglasja ne more sodno izsiliti. Urejanje pogodbenih razmerij je namreč že po zakonu prosto.² Prepoved odtujitve in obremenitve torej ni absolutna, kot zmotno meni pritožba: ugasne ali spremeni se lahko bodisi s soglasno voljo strank bodisi z enostranskim dejanjem tožnice (odstop od pogodbe), ali pa na podlagi zakona.

8Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo tudi, da v konkretnem primeru interes lastnika, da s stvarjo razpolaga, ne pretehta nad interesom toženke do omejitve tega razpolaganja: s tem bi namreč zvodenel sam institut prepovedi odtujitve in obremenitve, povedano drugače, kljub pogodbeni zavezi bi bili deleži prosto prenosljivi med osebami, ki bi bile to breme pripravljene prevzeti (prim. 17. točko obrazložitve).

9Sodišče prve stopnje je zato tudi po stališču višjega sodišča v tej zadevi pravilno ocenilo, da toženkino odklanjanje soglasja k prenosu poslovnih deležev ne predstavlja zlorabe pravic toženke. Pogodbeno dogovorjena prepoved odtujitve in obremenitve, po kateri prva tožnica svojih poslovnih deležev družbe C., d. o. o. ne sme odsvojiti ali obremeniti vse do sklenitve dogovora in dokler obstoji zavarovana terjatev, je posledica soglasja pogodbenic, za katero sta se vsaka od njiju prosto odločili.

10Višje sodišče pritrjuje tudi stališču, da posledično niti ni pomembno, ali in kako bi predlagana sprememba imetništva vplivala na toženkin položaj. Pritožnica zato ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da se položaj toženke ne bi v ničemer spremenil prav zato, ker bi druga tožnica prevzela s poslovnimi deleži povezana bremena. Bistvo tovrstnega zavarovanja je namreč prav v tem, da do prenosov ne prihaja brez soglasja toženke. Analogija s prostim prenašanjem s hipoteko obremenjenih nepremičnin je zato neustrezna, saj gre za drug pravni institut. Prepoved odtujitve in obremenitve zajema že prenos deležev ne glede na to, da bi druga tožnica prevzela tudi z deleži povezana bremena.

11Zmoten je tudi pritožbeni zaključek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je na podlagi dejstva, da je prva tožnica tudi porok obveznosti iz kreditne pogodbe, zaključilo, da ima poroštvo kot institut zavarovanja samostojen pomen, zaradi česa je že po naravi stvari pomembno finančno stanje obeh, torej tudi prve tožnice. Sodišče prve stopnje naj bi namreč s tem prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank, kar ne drži. Na podlagi nespornega dejstva, da je prva tožnica porok, je namreč sodišče prve stopnje izpeljevalo materialnopravne zaključke o naravi poroštva, s katerimi je tehtalo tudi utemeljenost toženkinega odrekanja soglasja k nameravanemu prenosu. Pritožbeni očitek o prekoračitvi trditvene podlage strank in s tem bistveni kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen.

12Pritožnica vztraja, da toženka z odrekanjem soglasja k prenosu krši splošna načela obligacijskega prava, skladno s katerimi bi morala v poslovnem prometu ravnati. Vendar pritožnica svojega zahtevka ne more utemeljiti zgolj s sklicevanjem na splošna načela obligacijskega prava: ta se nujno odražajo v pravnih pravilih, ki morajo biti kršena. Povedano drugače, pravna načela niso neposredna podlaga za presojo vsebine posamičnih (konkretnih) pravnih razmerij, so pa pomembno sredstvo pri razlagi in uporabi vsebine posameznih pravnih pravil. Tudi če toženka ni oblastni organ, ki bi imel diskrecijsko pravico odločati o svojem soglasju na podlagi zakona, kar uveljavlja pritožba, ji to pravico daje njena pogodbena avtonomija v tem obligacijskem razmerju. Višje sodišče se na tem mestu zato strinja s sodiščem prve stopnje, da v konkretnih okoliščinah ni pravne podlage za to, da bi tožnici svojo voljo po prenosu poslovnih deležev lahko toženki vsilili s tožbo. Tožnica (kot pogodbena stranka) bo morala, kar je bilo pojasnjeno na koncu 7. točke te obrazložitve, najti drugo pot.

13Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da vprašanje, kako je urejeno obstoječe obligacijsko razmerje, sploh ni bilo predmet tega postopka, zato da naj sodišče prve stopnje ne bi obrazložilo, kako bi bilo načelo dispozitivne narave zakonskih določb (2. člen OZ) bistveno za odločitev v tem postopku. Slednjega stališča v izpodbijani sodbi višje sodišče ni našlo, je pa s tem sodišče prve stopnje v 18. točki svoje obrazložitve pravilno utemeljilo pogodbeno avtonomijo strank v tem smislu, da se te svobodno odločajo o tem, ali bodo pogodbo sklenile in kakšna bo njena vsebina, posledično pa tudi, ali je pri svojem soglasju toženka vezana na morebitne omejitve in pogoje. Slednjih v sporazumu strank sodišče prve stopnje ni našlo.

14Pritožnica sodišču prve stopnje oporeka tudi uporabo 9. člena OZ, ker da se vprašanje izpolnjevanja obveznosti po sklenjenih pogodbah v postopku sploh ni pojavilo. V izpodbijani sodbi tovrstnih razlogov ni najti, je pa pravilno stališče sodišča prve stopnje, da obveznost (prve) tožnice lahko ugasne ali se spremeni le s soglasno voljo strank, kar je pomen načela dolžnosti izpolnitve obveznosti: v primeru spremembe lastništva namreč imetnik deležev (in s tem zavarovanja) ne bi bil več toženkina pogodbena stranka.

15Ker je bilo že zgoraj povedano, da je prepovedan že sam prenos poslovnih deležev, je vprašanje višine kupnine zanje za odločitev v tej zadevi nerelevantno. Višje sodišče posledično ni odgovarjalo na nadaljnje pritožbene trditve v zvezi s tem, da kupnina ni zajeta v tožbenem zahtevku, da ni stvar toženke in zakaj je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo, da bi višina kupnine vplivala na finančno stanje prve tožnice oziroma njeno plačilno zmožnost.

16Iz istega razloga so nadalje nerelevantne pritožbene trditve o tem, da naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo ugovorne trditve toženke o domnevno slabem finančnem stanju prve tožnice, ne pa dejstva, da kreditojemalka kredit redno odplačuje. Sodišče prve stopnje je pri tehtanju interesov pogodbenih strank upoštevalo ugovorne trditve toženke, ki govorijo v prid njeni svobodni odločitvi, ali bo zahtevano soglasje dala in pri tem pravilno pretehtalo nasprotujoča si pogodbena interesa pravdnih strank.

17Vprašanje ponovne cenitve deležev bi postalo aktualno le v primeru, da bi tožnica utemeljila svoj zahtevek za izdajo soglasja toženke k prenosu poslovnih deležev. Ker pa je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka pravilna že iz zgornjih razlogov in so tudi stroški dodatne cenitve stvar pogodbenih dogovorov med strankama, se višje sodišče do pritožbenih trditev o nedopustnih s tem povezanih zahtevah toženke ne bo več opredeljevalo.

18S tem je višje sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19Ker pritožbeni razlogi glede na vse navedeno niso podani in ker niso podani niti pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa sta dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Na podlagi priglašenega stroškovnika v odgovoru na pritožbo in določil Odvetniške tarife - OT je višje sodišče toženki priznalo 875 točk za vložitev odgovora na pritožbo in 17,5 točk materialnih stroškov, skupno 892,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožnica toženki povrniti 653,31 EUR stroškovpritožbenega postopka.

¹ Še manj pa druga tožnica, ki s toženko sploh ni v nobenem pogodbenem odnosu.
² Dokler je v skladu z ustavo, prisilnimi predpisi in z moralnimi načeli, prim. 3. člen Obligacijskega zakonika - OZ.