VSL Sklep III Cp 1694/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožnica je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo 153 EUR, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na 1.036,20 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi odmerilo stroške, ki jih je po II. točki sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, II P 358/2019, dolžna plačati tožnica toženi stranki.

2V pravočasni pritožbi tožnica uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge ter predlaga spremembo sklepa in zavrnitev predloga tožene stranke za povrnitev stroškov, podredno vsaj razveljavitev sklepa.

3Tožena stranka v odgovoru nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

Tožnica meni, da je sodišče toženi stranki (ki jo je zastopa Državno odvetništvo RS) priznalo pravdne stroške brez zakonske podlage. Izpostavlja, da temelj Državnemu odvetništvu ni 137. člen Ustave RS, kot odvetništvu. Državno odvetništvo RS državo zastopa po zakonu (12. člen Zakona o državnem odvetništvu,¹ v nadaljevanju: ZDOdv), sredstva za njegovo delo pa zagotavlja proračun Republike Slovenije (9. člen ZDOdv), torej državljani iz davkov. Zato ni utemeljeno, da Državno odvetništvo za zastopanje pred sodišči, potem, ko je že financirano iz državnega proračuna, istim davkoplačevalcem še enkrat zaračunava svoje storitve. Državni odvetnik in odvetnik nista v enakem položaju, da bi zanju veljala enaka Odvetniška tarifa, ki poleg plačila stroškov odvetniku daje tudi pravico do nagrade. Pri tem se pritožba sklicuje na načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetniška tarifa je bila sprejeta na podlagi 137. člena Ustave RS, Zakona o odvetništvu² in Statuta odvetniške zbornice, zato po prepričanju tožnice velja le za odvetnike, ne pa tudi za državne odvetnike. Ker državni odvetnik ni odvetnik, ampak je samostojen državni organ, določba 151. člena ZPP ne more biti podlaga za prisojo stroškov po odvetniški tarifi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odločitev, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške, je bila vsebovana v sodbi sodišča prve stopnje II P 358/2019 (v II. točki), ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 662/2024 z dne 11. 3. 2025. S tem je bilo pravnomočno odločeno tudi, da je dolžna tožnica toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. V tem delu torej tožnica ne more več zahtevati pritožbenega preizkusa izpodbijanega sklepa.

6Kolikor pa se pritožba nanaša na prisojeno višino pravdnih stroškov, pa pomisleki, izraženi zoper uporabo Odvetniške tarife za obračun stroškov Državnemu odvetništvu RS, niso utemeljeni. Prvi odstavek 8. člena ZDOdv namreč določa, da se stroški zastopanja državnega odvetništva v postopkih pred sodišči in drugimi organi obračunavajo po tarifi, ki ureja odvetniške storitve, kar pomeni, da je podana zakonska podlaga za uporabo Odvetniške tarife tudi za zastopanje Državnega odvetništva. Takšna ureditev ne posega v ustavno načelo enakosti. O neenakosti bi namreč lahko govorili v primeru, ko posamezniku, ki ne bi uspel v pravdi z Republiko Slovenijo, ne bi bilo treba plačati stroškov, če pa bi bil neuspešen v pravdi z nekom, ki bi ga zastopal odvetnik, pa bi nagrado za zastopanje moral plačati. Dejstvo, da država zagotavlja sredstva za delo Državnega odvetništva iz proračuna, ne pomeni, da bi moralo biti pravdanje z državo brezplačno, saj bi ravno to pomenilo neenako obravnavanje: če namreč v proračun prispevajo vsi davkoplačevalci, pa stroškov Republiki Sloveniji v primeru neuspeha v pravdi ne bi bilo treba plačati le nekaterim davkoplačevalcem. Vse to kaže, da je ureditev ZDOdv, da se za zastopanje Državnega odvetništva uporablja določbe Odvetniške tarife, pravilna in tudi ustavno skladna.

7Odmera pravdnih stroškov pomeni uporabo materialnega prava, zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preverilo tudi pravilnost posameznih priznanih stroškovnih postavk, pri tem pa je ugotovilo, da so stroški odmerjeni pravilno, kar pomeni, da je pravilno uporabljeno materialno pravo.

8Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker ni kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, se pritožba zavrne in sklep potrdi (353. člena ZPP).

9Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, je pa toženi stranki dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo 250 točk in 2% materialnih stroškov (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 23/2017.
² Uradni list RS, št. 18/1993, s spremembami.