VSK Sodba III Kp 49496/2024

I. Pritožbi se deloma ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu A. A. znižata, zaporna kazen na eno leto in enajst mesecev, denarna kazen pa na 180 dnevnih zneskov oziroma na 720,00 EUR, v ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 46. člena, 47. člena, tretjega odstavka 308. člena ter ob upoštevanju drugega odstavka 51. člena KZ-1 je obtožencu izreklo kazen dve leti in en mesec zapora ter denarno kazen 200 dnevnih zneskov po 4,00 EUR. Določilo je rok za plačilo denarne kazni in posledice, če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati. Na podlagi določila prvega odstavka 56. člena KZ-1 je vštelo čas odvzema prostosti od 10. 7. 2024 od 23.15 ure dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za čas dveh let. Obtoženca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in stroškov zagovornice postavljene po uradni dolžnosti.

2Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kazenske sankcije in izrečenih varnostnih ukrepov, kršitve Ustave Republike Slovenije in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje drugi sodnici.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Zagovornik navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov in so slednji nejasni ter očita, da je sodišče prve stopnje nejasno obrazložilo, zakaj zagovornik ne more uspeti s sklicevanjem na posamezne sodne odločbe.

5Navedeni očitek zagovornika ne drži, saj je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo vsa relevantna dejstva ter se opredelilo do bistvenih očitkov obrambe. Zagovornik je res v končni besedi izpostavil drugo sodbo istega sodišča, vendar se sodišče prve stopnje posebej do te njegove navedbe ni bilo dolžno izrecno opredeljevati glede na dejstvo, da je potrebno uporabiti ustrezno odmero in diferenciacijo kazni v obravnavani zadevi, kar pa je sodišče prve stopnje nedvomno storilo in relevantne okoliščine tudi jasno obrazložilo.

6Zagovornik očita sodišču prve stopnje, da ni podan zadostni dokazni standard za obsodbo.

7Z zgornjo pavšalno navedbo zagovornik izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. V tej zadevi je obtoženec krivdo po obtožbi priznal in je sodišče njegovo priznanje sprejelo ter se posledično glede na določbo drugega odstavka 370. člena ZKP zoper dejansko stanje ne more pritožiti. Sodišče prve stopnje je upravičeno sprejelo obtoženčevo priznanje krivde, saj slednje potrjuje spisovno gradivo.

8Zagovornik v pritožbi opisuje kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 ter pri tem navede, da iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi se obtoženec večkrat ukvarjal s prevozi in s tem niso izpolnjeni zakonski znaki tega kaznivega dejanja.

9Navedeni očitki zagovornika ne držijo, saj ima ravnanje obtoženca vse znake očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 in kršitev po 1. točki 372. člena ZKP ni podana. Tujce, ki niso imeli dovoljenj za vstop ali bivanje v Sloveniji, je namreč z namenom pridobitve premoženjske koristi prevažal po ozemlju Slovenije. Očitano kaznivo dejanje je podano tudi v primeru enkratnega ravnanja, če je bilo dejanje storjeno zaradi pridobitve premoženjske koristi, kot to izhaja iz zgoraj navedene določbe KZ-1.

10Zagovornik navaja, da se določba tretjega odstavka 308. člena KZ-1 prekriva z določbo 146. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), ki enako dejanje določa kot prekršek.

11Navedeni očitek zagovornika ni relevanten v tej zadevi, saj stek kaznivega dejanja s prekrškom ni odločilen glede na dejstvo, da zagovornik niti ne navaja, da naj bi bil obtoženec že kaznovan zaradi takšnega prekrška, slednje pa tudi ne izhaja iz spisovnih podatkov. Ob tem je že naslovno sodišče v sodbi in sklepu II Kp 37723/2000 z dne 25. 3. 2021 zaključilo, da 146. člen ZTuj-2 ne določa enako dejanje kot prekršek.

12Koliko zagovornik očita neustavnost novele Kazenskega zakonika, je potrebno ugotoviti, da zvišanje kazni za obravnavano kaznivo dejanje samo po sebi še ni razlog za utemeljeno trditev o neustavnosti novele, o čemer se je že večkrat izjasnila sodna praksa. Pritožbeno sodišče tako ni sprožilo postopka pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, še posebej glede na dejstvo, da je o tem vprašanju to sodišče že odločalo, pri čemer se celo zagovornik sklicuje na odklonilno ločeno mnenje ene od ustavnih sodnic.

13Zagovornik v pritožbi navaja, da so podani pogoji za posebno omilitev kazni, ker je obtoženec krivdo priznal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je obtoženec priznal krivdo, ko se je prvič izjavil o krivdi, ob tem pa je državna tožilka predlagala izrek omiljene kazni. Tako je obtožencu izreklo kazen pod zakonskim minimumom ob upoštevanju izpolnjenih pogojev za posebno omilitev kazni ter so tako navedbe zagovornika odvečne.

14Zagovornik sodišču prve stopnje očita, da pri izreku zaporne kazni ni upoštevalo olajševalnih okoliščin, da je obtoženec aktivno sodeloval v kazenskem postopku, globoko obžaloval dejanje in se kesal. Obtoženec skrbi za nepreskrbljeno ženo in otroke ter za družino v Siriji, saj jim pošilja denar, ob tem pa je zadolžen. Sodišču prve stopnje tudi očita, da ni upoštevalo sodne prakse ter je s tem kršena pravica do enakosti pred zakonom. Pri tem ne bi smelo kot oteževalnih okoliščin upoštevati, da je storil dejanje iz koristoljubnosti in z direktnim naklepom, ker gre za znaka kaznivega dejanja. Ravno tako ne bi smelo upoštevati, da je bil obtoženec predkaznovan, ker je od dejanja poteklo že več kot pet let in je rehabilitiran, pri tem pa tudi ni izvedlo dokazov o predkaznovanosti.

15Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo kot obteževalno predkaznovanost obtoženca za istovrstno kaznivo dejanje, pri čemer je obravnavano kaznivo dejanje storil celo v preizkusni dobi. Pri tem ne drži očitek zagovornika, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov glede predkaznovanosti obtoženca, saj je iz četrte strani zapisnika o naroku za izrek kazenske sankcije (listinska številka 357) razvidno, da sta bila prebrana izpiska iz kazenske evidence Slovenije in Nemčije, ravno iz slednjega pa izhaja predkaznovanost. Ob tem je obtoženec tudi izjavil, da je seznanjen z obsodbo v Nemčiji. Od izreka sodbe, pravnomočne 15. 12. 2023, s katero je bila obdolžencu izrečena pogojna obsodba in v njej določena kazen eno leto in devet mesecev zapora, še ni poteklo pet let ter tako še niso bili podani pogoji za njen izbris. Zagovornik pa upravičeno graja dejstvo, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino štelo, da je obtoženec dejanje izvršil z direktnim naklepom. Kot pravilno opozarja zagovornik, gre za znak kaznivega dejanja in ga kot takega ni mogoče upoštevati kot obteževalno okoliščino, saj se očitano dejanje lahko izvrši zgolj z direktnim naklepom, tudi sicer pa iz opisa ravnanj obtoženca ne izhajajo okoliščine, ki bi kazale na posebnosti pri njegovem naklepu. Sodišče prve stopnje nadalje zapiše, da je obtoženec zasledoval pridobitev premoženjske koristi. Pri tem sicer ne navede, kako je to okoliščino upoštevalo. Ker gre za znak kaznivega dejanja, pridobitev premoženjske koristi ni mogoče upoštevati kot obteževalne okoliščine, še posebej glede na očitek najmanj 1,00 EUR plačila. Sodišče prve stopnje sicer omenja obtoženčevo skrb za brata ter za svojo družino, vendar je glede na zaključek, da te okoliščine ne morejo imeti prevladujoče teže, tem okoliščinam dalo premajhen pomen. Skrb za svoje bližnje je vsekakor pozitivna okoliščina, ki kaže na obtoženčevo osebnost in pričakovani dober učinek kazni na prihodnje življenje obtoženca v družbenem okolju. Slednje velja še posebej, ker je obtoženec tudi obžaloval izvršeno dejanje ter sodeloval v postopku s podajo logičnega zagovora, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot olajševalne okoliščine. Ob tem pa navedbe zagovornika o preživljanju nepreskrbljene žene očitno ne držijo, saj je celo sam obtoženec opisal njeno zaposlitev v vrtcu ter prejemke. Pri tem tudi ne drži očitek zagovornika, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dolgov obtoženca, saj je upoštevalo njegovo finančno stanje, slednje pa glede na ugotovljene okoliščine ne more predstavljati razloga za izrek nižje kazni. Kolikor se zagovornik sklicuje na druge sodbe glede istovrstnih kaznivih dejanj, slednje še ne morejo predstavljati ustaljene sodne prakse in razloga za izrek nižje kazni zapora, kar velja še posebej glede na dejstvo, da je za razliko od drugih zadev, ki jih našteva zagovornik, bil obtoženec predkaznovan zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Glede na upoštevanje direktnega naklepa kot obteževalne okoliščine, ugotovitve glede navajanja premoženjske koristi ter delno neupoštevanja olajševalnih osebnih okoliščin na strani obtoženca je bilo na mestu znižanje zaporne kazni na eno leto in enajst mesecev zapora (prvi odstavek 374. člena in prvi odstavek 394. člena ZKP), saj takšna zaporna kazen ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam in teži kaznivega dejanja ter bo zadostila tudi namenu kaznovanja.

16Glede denarne kazni zagovornik navaja, da v tem delu sodba ni obrazložena, izrečena denarna kazen pa je tudi nesorazmerna s težo dejanja in ni skladna s sodno prakso. Obtoženec je zadolžen, brez denarja, ne dobi dela v zavodu za prestajanje kazni zapora, je upravičen do brezplačne pravne pomoči ter tako ne more plačati denarne kazni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo odmero števila in višine dnevnih zneskov ter nasprotne navedbe zagovornika ne držijo. Enako velja glede navedb zagovornika o neskladnosti s sodno prakso in o nesorazmernosti s težo dejanja. Pri odmeri višine dnevnega zneska na 4,00 EUR se je sodišče prve stopnje sklicevalo na podatke o dohodkih obtoženca, premoženju in o obveznostih, kot jih je podal obtoženec ter so navedene že med osebnimi podatki obtoženca. Ob tem je dnevni znesek v navedeni višini sorazmerno nizek, še posebej glede na dejstvo, da obtoženec živi v Nemčiji, torej državi s sorazmerno dobrimi dohodki ter ustreznimi socialnimi transferji. Drži navedba zagovornika, da je obtoženec sedaj brez prihodkov, ker je priprt, vendar pa takšna okoliščina ne more predstavljati razloga, da se denarna kazen ne bi izrekla ali da bi se določil še nižji dnevni znesek. Tudi dejstvo, da ima obtoženec brezplačno pravno pomoč ne more biti razlog, da se obtožencu ne bi izrekla denarna kazen, še posebej ker zaradi slednje sedaj nima stroškov z zagovornikom. Dolgovi obtoženca, ki je sam pojasnil, da je zadolžen zaradi nakupa osebnega avtomobila, ne morejo predstavljati razloga za izrek še nižjega dnevnega zneska. Ker pa je sodišče prve stopnje pri odmeri števila dnevnih zneskov izhajalo iz istih temeljev kot pri odmeri kazni zapora, je pritožbeno sodišče posledično znižalo število dnevnih zneskov na 180.

17Glede izrečene stranske kazni izgona tujca zagovornik predlaga, da se slednja odpravi oziroma zniža ter navaja obtoženčeve družinske razmere, željo po zaposlitvi v Nemčiji ter potovanju preko ozemlja Slovenije. Navedeni očitki zagovornika ne držijo, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izrek stranske kazni skladno z 48.a členom KZ-1 ter pri tem upoštevalo relevantne okoliščine in izreklo stransko kazen v primerni višini. Z izrečeno stransko kaznijo obtoženec po izpustitvi s prestajanja zaporne kazni ne bo v ničemer omejen v bivanju in zaposlitvi v Nemčiji, saj je državljan Nemčije. Obtoženčeva želja po prečkanju Slovenije v prihodnosti ne more predstavljati razloga, zaradi katerega se obtožencu ta kazen ne bi izrekla ali pa bi se izrekla v krajšem trajanju, saj prisotnost obtoženca na ozemlju Slovenije predstavlja grožnjo za javni red in javno varnost, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ob tem pa je potrebno upoštevati tudi namen specialne in generalne prevencije izrečene kazni ter tudi njen povračilni učinek. Trajanje izrečene kazni, in sicer za čas dveh let se izkaže za primerno tudi glede na navedbe o družinskih razmerah obtoženca in skrbi za družino, še posebej glede na predpisan razpon kazni od enega do petih let ter glede na predkaznovanost obtoženca za istovrstno kaznivo dejanje.

18Zagovornik navaja, da se pritožuje tudi zaradi varnostnih ukrepov, vendar iz izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje obtožencu ni izreklo nobenega varnostnega ukrepa.

19Zagovornik nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno naložilo obtožencu v plačilo vse stroške kazenskega postopka, vendar iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

20Ker glede na vse obrazloženo preostali zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev, na katere je bilo treba paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, je sodišče druge stopnje glede na vse navedeno pritožbo v ostalem kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391. ZKP). Glede na to, da je bilo s sodbo sodišča druge stopnje deloma odločeno v obtoženčevo korist, izrek o stroških pritožbenega dela postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.