VSL Sodba II Cp 1684/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

1Tožnica kot prodajalka in toženec kot kupec sta sklenila kupoprodajno pogodbo za vozilo mercedes CLS za kupnino 9.000 EUR. Tožnica zatrjuje, da toženec avtomobila ni plačal, toženec pa nasprotno, da je istega dne, ko je bila podpisana pogodba, z bančne knjižnice svoje žene dvignil znesek kupnine in ga izročil zakonitemu zastopniku tožnice A. A., ki je s podpisom potrdil prejem denarja. Sodišče prve stopnje je pritrdilo tožencu in zahtevek v celoti zavrnilo.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica in med drugim navaja, da ni nobenega razumnega razloga, da sodišče ne bi verjelo izpovedi direktorja tožnice, ki je objektivna in verodostojna. Nesprejemljivo je stališče, da bi bil enoletni rok oziroma odlog plačila kupnine nenavaden. Večina nakupov avtomobilov se danes opravi preko lizing financiranja. Prav tako ni sprejemljivo stališče, da je izpoved zakonitega zastopnika tožnice neprepričljiva, ker je tožencu pripeljal avto na ogled iz B. v C. Takšna poslovna praksa praksa ni neobičajna. Zakoniti zastopnik je prepričljivo povedal, da na potrdilu ne more iti za njegovo pisavo, ker tiskanih črk ne uporablja in ker zelo redko piše ročne zapise. V potrdilu je zapisan drug znesek (10.700 EUR), kot pa znaša kupnina po pogodbi. Ni zdravorazumsko sprejemljivo, da bi toženec tožnici plačal dodatnih 1.700 EUR za pnevmatike in platišča, ki jih ni nikoli kasneje zahteval. Plačilo pravni osebi v gotovini nad zneskom 5.000 EUR je z zakonom prepovedano. Vsi transakcijski računi pravnih oseb so javno objavljeni na več spletnih straneh. Sodišče izpoved pravdnih strank ocenjuje neobjektivno in pristransko v korist toženca. Toženec ni bil verodostojen in prepričljiv, ker se je pri izpovedbah večkrat zapletal. Grafologinja ni potrdila, da gre za zapis, ki bi ga napravil zakoniti zastopnik tožnice.

3Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Bistvo pritožbe je kritika dokazne ocene sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje jasna, natančna, konsistentna in preverljiva, dokazna ocena je zgledna; sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo, zakaj verjame tožencu in ne tožniku.

6Pritožba zgolj navrženo in brez argumentiranega soočenja z razlogi sodišča prve stopnje zatrjuje, da naj bi bila izpovedba direktorja tožnice objektivna in verodostojna. Ker se pritožba sploh ne sooči z razlogi sodišča prve stopnje, ki je natančno opisalo nedoslednosti v izpovedbi zakonitega zastopnika in priče D. A., lahko pritožbeno sodišče na to odgovori le z napotitvijo na branje razlogov sodišča prve stopnje (na primer 14. in 19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

7Poleg nedoslednosti in zapletanj pri izpovedbah zakonitega zastopnika in njegovega sina (priče D. A.) je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo tudi in predvsem na dejstvo, da je zakoniti zastopnik tožnice namerno obstruiral izvedbo dokaza z izvedenko grafološke stroke, saj je odklonil predložitev ustreznih primerjalnih rokopisov, medtem ko je primerjalni rokopis, ki ga je zakoniti zastopnik napisal na naroku 17. 5. 2023 (list. št. 87) očitno neavtentičen, potvorjen in prirejen za potrebe tega postopka (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Če stranka sabotira izvedbo ključnega dokaza, ima sodišče tako v načelu proste presoje dokazov (8. člen Zakona o pravdnem postopku¹) kot tudi v določbi tretjega odstavka 252. člena ZPP oporo, da takšni stranki odreče verodostojnost.

8S temi razlogi (glede obstrukcije izvedbe dokaza) se pritožba ne sooči, temveč le parcialno povzema ugotovitve izvedenke E. E., da ta ni potrdila, da bi na potrdilu o plačilu šlo za podpis A. A.; izvedenka je namreč ugotovila, da je podpis na spornem potrdilu zelo podoben podpisu zakonitega zastopnika, da pa podpis ni primeren za ugotavljanje identitete pisca, ker ne kaže zadosti rokopisnih značilnosti (16. in 17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno navajanje, da naj bi zakoniti zastopnik tožnice prepričljivo povedal, da na potrdilu ne more iti za njegovo pisavo, ker velikih tiskanih črk sploh ne uporablja in ker večinoma komunicira s pomočjo elektronskih sredstev, je ob vsem tem neutemeljeno, saj je izvedenka ugotovila, da je zapis z velikimi črkami na potrdilu o prejemu denarja zelo spontan in napisan s strani osebe, ki je vajena takega pisanja, vendar njene identitete ne more potrditi zaradi pomanjkanja primerjalnega gradiva, katerega pridobitev je onemogočil sam zakoniti zastopnik (17. in 18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

9Ob tako očitnem procesno nepoštenem ravnanju zakonitega zastopnika je zaključek sodišča prve stopnje, da mu ne pokloni vere, povsem utemeljen. Glede na te okoliščine in številne nedoslednosti v izpovedbi zakonitega zastopnika ter njegovega sina pritožba dokazne ocene ne more omajati s sklicevanjem na posamezne, iz konteksta iztrgane manjše nedoslednosti v izpovedbi toženca.

10Razlogi o tem, ali je tožnica avto pripeljala tožencu v C. na ogled ali ne, so zgolj obrobni in nebistveni, zato so nepomembne tudi pritožbene navedbe, ki polemizirajo s temi razlogi. Enako velja tudi za izpostavljeno okoliščino, da je na potrdilu naveden višji znesek, kot pa je znašal znesek kupnine po pogodbi, saj je sodišče prve stopnje tudi v zvezi s tem zapisalo sprejemljive razloge (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Okoliščina, da toženec ni zahteval izpolnitve dogovora o pnevmatikah in platiščih, je res nenavadna, vendar pa ta nenavadnost zbledi ob vseh nedoslednostih tožničinih navedb ter ob procesnem ravnanju njenega zakonitega zastopnika. Bistveno je, da je toženec predložil potrdilo, v katerem je navedeno, da je A. A. (zakoniti zastopnik tožnice) od toženca za avto, ki je predmet sporne kupoprodajne pogodbe, prejel določen znesek denarja, nato pa je zakoniti zastopnik tožnice onemogočil izvedensko presojo avtentičnosti tega rokopisa.

11Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z enoletnim rokom plačila. Toženec je dokazal, da je denar dvignil z ženine knjižice, na kateri je bil pooblaščen, s čimer je ovrgel trditev tožnice, da je bil enoletni odlog plačila določen zato, ker toženec ni imel denarja. Da bi bil tako dolg rok plačila za avto nekaj običajnega in da se dandanes večina nakupov avtomobilov opravi prek lizing financiranja, so zgolj navržene in nedokazane trditve, nikakor pa ne splošno znana dejstva. Poleg tega se pritožba ne sooči z bistveno okoliščino, ki jo je izpostavilo sodišče prve stopnje - da naj bi tožnica na tako dolg rok oziroma odlog plačila pristala brez kakršnegakoli zavarovanja svojega plačila. V tem je tudi bistvena razlika med sporno pogodbo in pogodbo o lizingu, pri kateri lizingodajalec do dokončnega poplačila kupnine ostane lastnik stvari, kar ga varuje pred neplačilom, medtem ko v konkretnem primeru tožnica ni imela prav nobenega zavarovanja.

12Dejstvo, da je v pogodbi zapisan enoletni odlog plačila, samo po sebi še ne dokazuje, da ni bilo v praksi dogovorjeno oziroma izvedeno drugače; kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje po brezhibno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je toženec zelo verjetno tožnici plačal takoj po podpisu pogodbe v gotovini. Ker je toženec uspel v postopku, so neutemeljena pritožbena opozorila, da je toženec predlagal zaslišanje več prič, ki pa se ni realiziralo.

13Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z Zakonom o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma; četudi je res, da je plačilo pravni osebi v gotovini nad zneskom 5.000 EUR z zakonom prepovedano, pa to ne pomeni, da takega plačila fizično ni mogoče izvesti. Kot že pojasnjeno, je zakoniti zastopnik tožnice onemogočil izvedensko presojo avtentičnosti domnevno svojega rokopisa na potrdilu o prejemu denarja. Ker tudi kakšnega drugega pojasnila o prejemu denarja oziroma podpisu tega potrdila tožnica ni podala, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo potrdilo izdano prav za kupnino za sporni avto.

14Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da so transakcijski računi pravnih oseb javno objavljeni na več spletnih straneh. Sodišče prve stopnje je okoliščino, da transakcijski račun tožnice v pogodbi sploh ni naveden, pravilno ocenilo kot nenavadno, saj bi bilo za pričakovati, da pravna oseba, ki pričakuje prejem večjega zneska kupnine (za avto, za katerega je tožnica trdila, da ga več mesecev ni mogla prodati in se ga je hotela znebiti), kupcu karseda olajša izpolnitev pogodbe, ne pa da pričakuje, da bo kupec (v tem primeru potrošnik, star okoli 70 let) po nekakšnih spletnih straneh iskal transakcijski račun.

15Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev, je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16Tožnica je s pritožbo propadla, toženec pa je nanjo vsebinsko odgovoril, zato mu mora tožnica povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP), ki obsegajo nagrado za sestavo odgovora (500 odvetniških točk ali 300 EUR), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV. Stroške mora povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen Obligacijskega zakonika).

¹ Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.