VSL Sodba II Cp 673/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnika kot naročnika od toženke kot izvajalke s tožbo terjata plačilo zneska, ki sta ga plačala za sanacijo slabo opravljenih gradbenih del, to je izdelavo fasadnega sistema na njunem objektu. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo njunemu zahtevku ugodilo in toženki naložilo, da tožnikoma plača 19.540,68 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter jima povrne 3.806,16 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2Zoper odločitev se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 339. čl. ZPP.¹ V bistvenem navaja, da tožnika svojih trditev nista dokazala. Dokaz z izvedencem je neverodostojen dokaz, njegove ugotovitve niso objektivne, ne temeljijo na preverljivih znanstvenih metodah, izvedenec ni izkazal ustrezne strokovnosti in objektivnosti in je ravnal pristransko. Slepo je sledil mnenju ZAG² oziroma trditveni podlagi tožnikov, sodišče pa izvedencu. Sodišče ni preverjalo, ali je izvedensko mnenje pravilno in objektivno. Izvedenec svoje metode dela ni znal pojasniti in ni izkazal, da je oseba s potrebnimi strokovnimi znanji. Vse navedeno izhaja iz dejstva, - da si izvedenec fasade, ki jo je izvedla toženka, ni mogel ogledati ter preveriti njene kakovosti; - da se je pri izdelavi mnenja moral nasloniti na mnenje ZAG, s katerim sodeluje; - da bi sodišče moralo zaradi sodelovanja izvedenca z ZAG njegovo delo postaviti pod vprašaj; - da termina metodologija dela izvedenec ni znal pojasniti; - da izvedenec kvalitete nove fasade ni ugotavljal in svoje ugotovitve ni utemeljil na znanstvenih metodah; - da je izvedenec potrdil, da je napake povzemal po poročilu ZAG in jih ni sam zaznal, saj fasade ni mogel pogledati; - da je sodišče izvedenca "zapeljalo" v izjave, ki so pomenile, da je sam presodil in potrdil posamezne dele mnenja ZAG. Vse navedeno pritožnik še podrobneje obrazloži. Sodni postopek do tožene stranke ni bil pošten in ni bila deležna poštenega sojenja. Sodišče je favoriziralo tožnika in zagrešilo kršitev določb postopka s tem, ko se ni opredelilo do vseh ugovorov tožene stranke. Po mnenju toženke je sodišče odločitev sprejelo tudi na podlagi ponudbe tožene stranke, ki jo je dala tožnikoma v dopisu z dne 7. 1. 2021, čeprav je pri tem šlo za poskus mirne in izvensodne rešitve spora. Toženka je ves čas zatrjevala, da je fasada izvedena brez napak, kar predstavlja konkreten ugovor zoper zahtevke tožnikov. Tega, da fasada ni imela napak, ni mogla dokazati, saj se negativna dejstva ne dokazujejo, poleg tega pa fasada, ki jo je izdelala, zaradi protipravnega posega tožnikov, med sojenjem ni več obstajala. Tožnika sta že pred začetkom pravde nastopala s pooblaščencem in bi morala stanje fasade zavarovati v postopku zavarovanja dokazov po ZPP. To v nadaljevanju podrobneje utemelji. V gradbeni pogodbi ni podlage, da bi po dokončani izvedbi fasade kot dokaz v tem pravdnem postopku upoštevali mnenje ZAG. Tožnika se zmotno sklicujeta na 7. čl. gradbene pogodbe. Toženka k izdelavi mnenja ni dala soglasja in njegovi vsebini nasprotuje. Mnenja ZAG, ki je napotovalo na celotno odstranitev fasade in njeno ponovno namestitev, nista sprejela niti tožnika, saj sta v fasado posegla na drugačen način. Kakovost fasade sta poslabšala in izvedla nepotrebna dela. Sodišče je napačno štelo, da je mnenje zaradi 7. čl. gradbene pogodbe nekaj več kot trditvena podlaga tožnikov, kar pomeni nedopustno širjenje pogodbene volje pogodbenih strank. Opozarja na odločitev Ustavnega sodišča Up - 511/17 - 21. Izvedenec in sodišče sta spregledala, da inženir izvajalca A., d. o. o., ni poznal poročila ZAG in je izvajalec sanacijo fasade izvedel po lastni presoji. Meni, da to, da je sodišče odločitev oprlo na strokovno pomanjkljivo mnenje, pomeni tudi nedopustno kršitev 14. čl. Ustave Republike Slovenije (enakost pred zakonom), 22. čl. (enako varstvo pravic) in 23. čl. (pravica do sodnega varstva), kar bo toženka uveljavljala tudi z izrednimi pravnimi sredstvi, če bo potrebno. Takšno ravnanje pomeni tudi kršitev pravice do poštenega sojenja, ki jo zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah v 6. čl., kar bo toženka uveljavljala pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, če bo potrebno.

3Tožnika sta na pritožbo odgovorila. Menita, da je neutemeljena in predlagata njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva, tudi zapisnika naroka, na katerem je bil zaslišan izvedenec, uvodoma zavrača očitek, da toženka ni bila deležna poštenega sojenja in je sodišče favoriziralo tožnika. Sodišče prve stopnje je postopek vodilo korektno do obeh strank. Dokaz z izvedencem je bil izveden skladno z določbo 1. odst. 252. in 2. odst. 254. čl. ZPP, vključno z zaslišanjem izvedenca. Namen vprašanj, ki jih je sodišče ob zaslišanju postavilo izvedencu, je bil odpraviti nejasnosti ter pomanjkljivosti pisno izdelanega mnenja, ne pa, kot zapiše toženka v pritožbi, "zapeljati" izvedenca k določenim odgovorom. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je k bistveni nejasnosti, kaj je predstavljalo podlago za izvedenčeve ugotovitve, v največji meri prispevalo dejstvo, da je sodišče prve stopnje, ko je izvedencu postavilo vprašanja, na katera naj odgovori (glej sklep z dne 27. 2. 2023, list. št. 82), ta vprašanja premalo natančno oblikovalo. Vprašanja so namreč izvedenca usmerila ne le v upoštevanje fotografij v mnenju ZAG in spisovnega gradiva (to je dodatnih fotografij in videoposnetkov), ampak tudi mnenja ZAG kot takega. Sodišče prve stopnje je bilo zato po prejemu pisnega mnenja in pisne dopolnitve (tudi zaradi pripomb pritožnice) dolžno ugotoviti, ali je izvedenec napake ugotavljal in presojal sam in kaj je predstavljalo podlago za njegove ugotovitve, ali pa je le sledil pred pravdo pridobljenemu mnenju ZAG. Ker je zaslišanje izvedenca namenjeno ravno odpravi takih in podobnih nejasnosti, drugače kot s postavitvijo konkretnih vprašanj pa konkretnega odgovora ni mogoče dobiti, sodišču prve stopnje v tem pogledu ni mogoče očitati do toženke nepošteno vodenega postopka. Seveda pa podlage za to ne more pomeniti niti dejstvo, da dodatna pojasnila izvedenca niso bila v korist toženke.

6Pritožnica v pritožbi sodišču prve stopnje vsaj smiselno, a neutemeljeno, očita, da izvedenca, ko je ob zaslišanju povedal, da sodeluje z ZAG,³ ni izločilo. Predloga za izločitev namreč ni dala, čeprav je to možnost imela (glej 247. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče se sicer strinja z delom teorije,⁴ da določbi 246. in 4. odst. 244. čl. ZPP dajeta podlago tudi za izločitev izvedenca po uradni dolžnosti (oziroma na predlog samega izvedenca), vendar pa tako postopanje pride v poštev predvsem pri izključitvenih razlogih (1. do 5. tč. 70. čl. ZPP), za katere sodišče izve samo ali pa ga z njimi seznanijo izvedenci. Ti pa v obravnavani zadevi niso podani. Ne glede na to pritožbeno sodišče dodaja, da to, kar je izvedenec pojasnil o sodelovanju z ZAG, dvoma o izvedenčevi nepristranosti ne vzbuja.

7Neutemeljen je nadalje očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh toženkinih ugovorov, saj se je opredelilo (bodisi izrecno bodisi v kontekstu odgovorov na posamezna sporna vprašanja) do vseh bistvenih. Bo pa na pomisleke pritožnice v nadaljevanju dodatno odgovorilo še pritožbeno sodišče.

8Mnenja ZAG, ki sta tožbi priložila tožnika, sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot dokaz, niti ni nanj oprlo svoje odločitve. To jasno izhaja iz razlogov v tč. 11 izpodbijane sodbe, pa tudi iz razlogov v nadaljevanju. Mnenje je bilo upoštevano zgolj kot del trditvene podlage.

9Med pravdnima strankama v pritožbenem postopku ni več sporno, da sta tožnika napake na izvedenem fasadnem sistemu pravilno in pravočasno uveljavljala, sporno pa ostaja, ali je imelo opravljeno delo toženke napake, pa tudi to, kakšen je bil potreben obseg in strošek odprave teh napak.

10Kot izhaja iz razlogov v tč. 13 do 15, je sodišče prve stopnje ugotovitev, da je imelo opravljeno delo toženke napake in katere, primarno oprlo na dejstvo, da toženka navedbam tožnikov, v katerih sta napake konkretno opisala, jih podkrepila s fotografijami, opisala njihovo naravo in vzroke za nastanek, ni obrazloženo ugovarjala. Po 2. odst. 214. čl. ZPP se namreč dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. V pritožbi toženka v zvezi s tem navaja le to, da njen ugovor, da fasada ni imela napak, predstavlja konkreten ugovor, ki pa ga zaradi ravnanja tožnikov (ki sta fasado že sanirala, nista pa poskrbela za zavarovanje dokazov) ni mogla dokazati. Pritožbeno sodišče ji ne more slediti. Po pregledu relevantnih navedb tožnikov in toženke (ki so v razloge sodbe korektno povzete) soglaša s sodiščem prve stopnje, da toženka trditvam tožnikov o napakah ni obrazloženo ugovarjala. Te pomanjkljivosti ni sanirala niti po tem, ko sta jo na to opozorila tožnika,⁵ čeprav bi to, ob upoštevanju, da se že vrsto let profesionalno ukvarja z izdelavo fasad in pozna postopke, standarde in materiale, to brez težav storila. Pri tem vprašanje, ali bi svoje navedbe, če bi jih podala, lahko tudi dokazala, potrebe po obrazloženosti ugovora v ničemer ne zmanjšuje. Ker navedb, ki se štejejo za priznane, ni treba dokazovati (1. odst. 214. čl. ZPP), so posledično že iz tega razloga neutemeljeni obširni pritožbeni očitki o neverodostojnosti izvedeniškega mnenja, v katerem je izvedenec obstoj napak v večjem delu potrdil.

11Ker pa je bil dokaz z izvedencem izveden, na mnenje izvedenca pa je sodišče prve stopnje (podredno) oprlo ne le zaključek, da je izdelan fasadni sistem imel napake, pač pa tudi ugotovitve o ustrezno izvedeni sanaciji in za to potrebnih stroških, se pritožbeno sodišče do pomislekov pritožnice vseeno opredeljuje.

12Bistvo toženkinih očitkov se tudi v pritožbenem postopku osredotoča na dejstvo, da si izvedenec fasade, ki je po trditvah tožnikov imela napake, ni mogel ogledati, saj sta tožnika predhodno že izvedla sanacijo, pred tem pa nista poskrbela za zavarovanje dokazov; izvedenec zato napak ni mogel sam zaznati in je ugotovitve o napakah povzemal iz mnenja ZAG. Očitki so iz razlogov navedenih v nadaljevanju neutemeljeni.

13Drži, da ogled (s strani toženke) izdelane fasade ni bil mogoč, saj je bila ta že pred vložitvijo tožbe sanirana. Drži posledično tudi to, da izvedenec napak ni mogel zaznati neposredno. Vendar pa to ne pomeni, da izvedenskega mnenja ni mogel ali smel podati. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je zaslišanje izvedenca pokazalo, da je za izdelavo mnenja oziroma za odgovor na zastavljena vprašanja zadostovalo obsežno slikovno gradivo. Poleg fotografij v mnenju ZAG je tožnik v spis predložil še 368 slik in 11 videoposnetkov, ki prikazujejo osnovno stanje fasade skupaj z odvzemom vzorcev, izvedbo sanacije po posameznih opravilih in trenutno stanje. Izvedenec je zato na tej podlagi (lahko) podal mnenje o tem, ali je bilo delo toženke v skladu s pravili stroke. To še posebej velja v konkretnem primeru, saj so s strani izvedenca ugotovljene (nedopustne) napake, ki so terjale sanacijo: - neizvedba diagonalne armature, - neuporaba odkapnih profilov na zgornjih vodoravnih špaletah, - izvedba stikov z okni in senčili in - neizvedba popolne ločitve osnovnega ometa od terena.⁶ Gre torej za napake, ki so na predloženih fotografijah vidne in za njihovo ugotovitev izvedenec (z izjemo napake, ki se kaže v neizvedeni diagonalni armaturi) tudi ob neposrednem ogledu ne bi izvedel nič drugega kot to, da bi opisane napake zaznal (videl) in jih dokumentiral (fotografiral). To, da je v tem postopku postavljeni izvedenec napake, zaradi katerih je toženki naloženo plačilo vtoževanega zneska, ugotovil na podlagi slikovnega gradiva,⁷ po povedanem ni imelo vpliva na popolnost in pravilnost izvedenčevih ugotovitev. Izvedenec namreč tudi ob neposrednem ogledu, če bi bilo zavarovanje dokazov predlagano, v pogledu ugotovljenih (nedopustnih) napak ne bi bil v bistveno drugačnem spoznavnem položaju kot je bil izvedenec v tem pravdnem postopku. Da tožnika zavarovanja dokazov nista predlagala, pa jima tudi sicer ni mogoče šteti v breme. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, sta se stranki že v gradbeni pogodbi sporazumeli, da bosta med gradnjo, v primeru spora o kvaliteti izvedenih del, v ta namen angažirali ZAG. Drži sicer, da je do spora prišlo po zaključeni gradnji, a toženka, ki je bila z namero tožnikov, da zaradi ugotavljanja napak angažirata to institucijo, seznanjena, temu ni nasprotovala. Tožnika sta zato imela dovolj podlage, da sta verjela, da bo toženka ugotovitve te institucije, ki ji je očitno zaupala (saj sicer v pogodbi ne bi bi bila navedena), upoštevala. Tako njuno pričakovanje se je sicer izjalovilo, a sta tožnika s tem, ko sta poskrbela za obsežno slikovno dokumentiranje ugotovljenih napak ter v tem postopku predlagala izvedenca gradbene stroke, ravnala ustrezno skrbno. Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja še to, da toženka, ko tožnikoma očita opustitev vložitve predloga za zavarovanje dokazov, spregleda, da je imela možnost fasado pred sanacijo po drugem izvajalcu tudi sama pregledati. Ker razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, bi to lahko brez težav storila; lahko pa bi zavarovanje dokazov tudi sama predlagala, saj je bila z namero, da bo sanacija opravljena, seznanjena.

14V obravnavanem primeru - ko je izvedenec napake, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, ugotavljal tako, da je pregledal slikovno gradivo - je neutemeljeno, predvsem pa nerazumljivo pritožbeno problematiziranje izvedenčeve metodologije dela (češ, da izvedenec le-te ni znal pojasniti; da ne loči med znanstveno metodologijo in priporočili za izvedbo fasad in da tudi sicer ni in ni mogel uporabiti metodoloških pristopov, o katerih je ob zaslišanju govoril). Metodologija je namreč več kot očitna - fotografije je izvedenec pogledal in to, kar je opazil, primerjal s pravili stroke (to je standardi, kot jih je določilo Gospodarsko interesno združenje proizvajalcev fasadnih sistemov in toplotnih izolacij, v nadaljevanju strokovni standardi).

15Da je v tem postopku postavljeni izvedenec napake ugotavljal in presojal sam na podlagi slikovnega gradiva, ki ga je imel na razpolago, ne pa napake le povzemal iz mnenja ZAG, je izvedenec pojasnil ob zaslišanju, do enakega zaključka pa je mogoče priti tudi ob analizi njegovih ugotovitev. Kot je opozorilo že sodišče prve stopnje, se je do ugotovitev ZAG kritično opredelil (več o tem v tč. 18 izpodbijane sodbe), pri čemer sam dveh napak, ki sta navedeni v mnenju ZAG, ni ugotovil (tč. 16 izpodbijane sodbe), poleg tega pa je le nekatere opredelil kot nedopustne, to je take, ki so terjale sanacijo, kot je bila kasneje izvedena. Na zaključek, da izvedenec ugotovitev ZAG o napakah ni le povzel, ne more vplivati opozarjanje pritožnice na izvedenčev neobrazložen odgovor v pisni dopolnitvi, da je napake lahko povzemal le po poročilu ZAG, saj je ta svoj odgovor dopolnil in obrazložil ob zaslišanju.

16Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov niti o ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila sanacija tako po obsegu kot stroškovno primerna in izvedena skladno z že zgoraj omenjenimi strokovnimi standardi. To ugotovitev je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na mnenje izvedenca, utemeljeno pa je tudi v tem delu izpostavilo toženkine nekonkretizirane ugovore (da dela niso bila potrebna in da se je kakovost fasade poslabšala). Pritožnica pri teh ugovorih vztraja tudi v pritožbenem postopku, a v zvezi s tem ponavlja le očitke, na katere je dejansko odgovorilo že sodišče prve stopnje.

17Iz izpovedbe izvedenca izhaja, da si je poleg fotografij (ki prikazujejo izvedbo sanacije po posameznih delih in trenutno stanje) ter drugega spisovnega gradiva (ki vključuje tudi popis del, ki so bila izvedena ob sanaciji - glej prilogo A14 zadaj), objekt tožnikov po izvedeni sanaciji tudi ogledal. Pri ogledu je, kot je pojasnil, pogledal vse kar je lahko - razpoke, predel podzidka s cokel profilom, preveril je, kako je zaključen, če so ostale kakšne luknjice; pri oknih je preveril montažo polic, kako so narejeni odkapi. Na ta način je ugotovil, da so bile vse t. i. nedopustne napake sanirane, so pa bile sočasno odpravljene tudi ostale. Pritožnica glede na taka izvedenčeva pojasnila in dejstvo, da je bila njegova naloga le to, da ugotovi, ali so bile ugotovljene napake ustrezno odpravljene (ne pa ugotavljanje stanja celotne fasade), tudi v zvezi s sanacijo neutemeljeno problematizira njegovo metodologijo dela in mu očita, da ni izvedel vsega, kar sicer ob ogledu običajno naredi. Pri tem pritožnica konkretno izpostavlja le odprtje fasade oziroma vrtanje vanjo, a ne pojasni, odpravo katere t. i. nedopustne napake bi izvedenec s tem lahko in moral preveriti. Pritožbeno sodišče glede na vrsto ugotovljenih nedopustnih napak in dejstvo, da so bila posamezna dela, ki jih je izvedel nov izvajalec tudi slikovno dokumentirana, razloga za tako ravnanje ne vidi.

18Neutemeljen je očitek, da tožnika pri izvedbi sanacije nista sledila mnenju ZAG. Najprej zato, ker pritožnica s tem nasprotuje sama sebi. Mnenje po eni strani zavrača (v delih, ki ji niso v korist), po drugi strani pa se nanj sklicuje (v delu, ko meni, da ji koristi). Potem pa tudi zato, ker za uspeh tožnikov v tem postopku ni bistveno, ali sta sledila priporočilu v mnenju ZAG,⁸ ampak to, ali so bile ugotovljene napake odpravljene na ustrezno strokoven način. Da so bile, je potrdil izvedenec, ki je bil postavljen v tem postopku.

19Pritožbeno sodišče ne more slediti niti pritožbeni trditvi, da sta tožnika na fasadi izvedla nepotrebna dela, saj toženka ne pojasni, katero delo, ki je bilo opravljeno v okviru sanacije, ni bilo potrebno. Na tak posplošen očitek lahko pritožbeno sodišče zato odgovori le na enak način. Izvedenec, ki je preveril popis opravljenih del, nepotrebnih del ni ugotovil. Enako velja za pritožbeno navedbo o poslabšanju kakovosti fasade. Tudi ta ni konkretizirana in je zato nepreverljiva. Z njo dvoma o drugačni ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ima podlago v mnenju izvedenca, pritožnica ne more vzbuditi.

20Navržena in pavšalna je končno tudi trditev, da izvedenec pri pripravi večjega dela mnenja ni upošteval strokovnih standardov in je zato vprašljiva njegova strokovnost in da gre pri strokovnih standardih, ki jih je upošteval (priloga A45), le za priporočila. Česa konkretno izvedenec ni upošteval in v zvezi s katero od očitanih in ugotovljenih napak, v pritožbi ne pojasni. Toženka tudi ne pojasni, kaj bi po njenem mnenju izvedenec moral upoštevati namesto strokovnih standardov, ki sicer nimajo narave obvezujočih pravil in taka obvezujoča pravila niti ne obstajajo. Na takšne očitke zato pritožbeno sodišče podrobneje ne odgovarja. Dodaja le to, da se je do teh ugovorov opredelilo že sodišče prve stopnje v tč. 20 izpodbijane sodbe in je drugačna pritožbena navedba očitno neutemeljena.

21Sodišče prve stopnje je po vsem povedanem pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni storilo nobenih zatrjevanih ali po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev, niti ni s tem, ko je odločitev oprlo na mnenje izvedenca, kršilo 14., 22. in 23. čl. Ustave RS ter 6. čl. EKČP.

22Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP izpodbijano sodbo potrdilo.

23Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, do njihovega povračila ni upravičena. Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so tožnikoma v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžna sta jih zato nositi sama.

¹ Zakon o pravdnem postopku.
² Zavod za gradbeništvo Slovenije.
³ Izvedenec je pojasnil, da ZAG tudi njemu kdaj priskoči na pomoč; pri njih kdaj naroči kakšne mikro povečave in take stvari, morda enkrat na leto; z njimi je povezan le službeno, za delo plača in sodeluje le z osebo, ki dela v labaratoriju za mikropovečave; v poročilu ZAG izpostavljena B. B. je njegova sošolka s fakultete, s katero se ne druži in ne ve kje stanuje.
⁴ Glej J. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba Ljubljana, str. 387.
⁵ Glej vlogo z dne 7. 11. 2022, list. št. 37, tč. II in vlogo z dne 20. 12. 2022 (list. št. 59).
⁶ Te napake je bilo treba po mnenju izvedenca odpraviti s sanacijo, so pa bile ob tem sočasno odpravljene tudi vse ostale, ki jih je označil za "minorne" in bi fasada z njimi lahko obstala.
⁷ To gradivo poleg na zunaj vidnih napak kaže tudi (po odvzemu vzorcev) vidno neizvedeno diagonalno armaturo.
⁸ Pritožbeno sodišče ne glede na to opozarja, da je tudi ZAG, čeprav je v prvi vrsti priporočil celovito sanacijo, dopustil parcialno sanacijo, izvedenec pa je ugotovil, da je konkretno izvedena sanacija skladna s priporočili ZAG. Z mnenjem ZAG je bil, kot izhaja iz predračuna v prilogi A15, seznanjen tudi izvajalec sanacije.