VSC Sodba Cp 161/2025

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v tč. I.1 tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka D. d.d., dolžna plačati tožniku A. A., 1.630,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2021 dalje do plačila, vse v roku 15-tih dni od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo 16-ti dan po vročitvi sodne odločbe sodišča toženi stranki, vse pod izvršbo, v točki I.2 pa tako, da se znesek 3.476,57 EUR nadomesti z zneskom 133,22 EUR.

Sicer se pritožba zavrne in se še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 88,72 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je dne 8. 1. 2025 izdalo sodbo in sklep. S pritožbeno izpodbijano sodbo, popravljeno s pravnomočnim sklepom o popravi, je razsodilo, da je tožena stranka (zavarovalnica) dolžna plačati tožniku 2.130,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2021 dalje do plačila, vse v roku 15 dni od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo 16. dan po vročitvi sodne odločbe sodišča toženi stranki, vse pod izvršbo (točka I/1. izreka sodbe). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti vse potrebne pravdne stroške v znesku 3.476,57 EUR v roku 15 dni od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo 16. dan po vročitvi sodne odločbe toženi stranki, vse pod izvršbo (točka I/2. izreka sodbe). S sklepom (v II. točki izreka sodne odločbe) je sodišče prve stopnje glede na delno skrčitev tožbenega zahtevka postopek v tem obsegu ustavilo.

2Toženka se je zoper sodbo pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka. Sodišču očita, da je nepravilno in v nasprotju z določili Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mnenje izvedenca dr. B. B. uporabilo kot relevantno izvedensko mnenje in ne kot zgolj trditveno podlago tožnika in da je zgolj na podlagi takšnega nedopustnega in prepoznega dokaza delno izkazalo nezaupanje sodnemu izvedencu dr. C. C. in ugodilo prepoznemu dokaznemu predlogu tožeče stranke z angažiranjem izvedenca abdominalne kirurgije. Izvedensko mnenje dr. B. B. bi se lahko upoštevalo le kot del strankinih navedb, ki pa so bile podane prepozno. Sodišče ni imelo nobenega razloga za imenovanje izvedenca abdominalne kirurgije, saj ga tožeča stranka ni pravočasno, najkasneje na prvem naroku, predlagala. To ravnanje je v nasprotju z načelom kontradiktornosti. Celotna sodba in ugoditev tožbenemu zahtevku temelji na trditvah in dokazih, ki niso bili pravočasnipodani oziroma predlagani. Tožena stranka nadalje izpostavlja, da je sodišče nedopustno preko vseh mer potrebne trditvene podlage in pravočasno predlaganih dokazov na strani tožnika odločilo, da je poškodbo zatrjevane aorte potrebno smatrati kot novo nastalo škodo, ki posledično terja nov obračun dnevnega nadomestila. To tolmačenje je v nasprotju z določili materialnega prava, prav tako je sodišče zmotno ugotovilo, da naj bi omenjena poškodba predstavljala novo nastalo škodo. Nikakor ni mogoče zatrjevati, da gre za morebitno novo nastalo škodo, temveč škodo, ki jo je tožnik utrpel v zatrjevani nezgodi, določene simptome je razvil že v prvih mesecih po poškodbi, vendar pa zdravniki, ki so ga primarno zdravili, same poškodbe niso odkrili. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča, da se prizna dnevno nadomestilo za čas od 30. 8. 2021 do 21. 12. 2021 v znesku 1.180,00 EUR za 113 dni, saj je dnevno nadomestilo bilo tožeči stranki že priznano za maksimalno število dni, torej 200 dni. 14. člen Splošnih pogojev PG-Ne/10-4 (v nadaljevanju: Splošni pogoji) jasno in nedvoumno določa, da se dnevno nadomestilo izplača največ za prvih 200 dni prehodne nesposobnosti za delo in samo za prehodno nesposobnost za delo, ki je nastopila v prvih 3 letih po nezgodi. Dodatno pa Splošni pogoji še določajo, da je obveznost zavarovalnice podana za nezgode, nastale med trajanjem zavarovalnega jamstva, in le za tiste posledice poškodbe, ki so bile ugotovljene v medicinski dokumentaciji v prvem letu po nezgodi. Dejstvo je, da je bila poškodba aorte ugotovljena več kot 1 leto po nezgodi, zato samo razglabljanje, ali gre za novo škodo ali ne, niti ni pomembno. Nedopustno je, da je sodišče zatrjevano poškodbo aorte označilo kot novo nastalo škodo, pri čemer pa je diametralno določilo, da gre za poškodbo, ki je nastala v nezgodi dne 23. 12. 2019, ter izpostavilo, da ker gre za novo nastalo škodo, tožniku ponovno gre pravica do dnevnega nadomestila. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka izpostavlja tretji odstavek 7. člena Splošnih pogojev in navaja, da ne glede na to, da je sodišče sicer proti pravilom ZPP angažiralo izvedenca abdominalne kirurgije, ni moč spregledati, da je izrecno izpostavil, da je tožnik poškodbo trebušnega dela aorte domnevno utrpel v škodnem dogodku dne 23. 12. 2019, vendar pa je bila ta poškodba ugotovljena in diagnosticirana šele konec leta 2021, torej po poteku 1 leta od nezgode. Ker v danem primeru ni izpolnjeno osnovno pogodbeno določilo, da je bila posledica nezgode ugotovljena v prvem letu po nezgodi, tudi nadaljnjega pogodbenega določila o samem izplačilu zavarovalnine ni mogoče uporabiti. Ne glede na to, ali se je zdravstveno stanje tožnika poslabšalo v 3 letih od nezgode, plačilo dnevnega nadomestila za posledice, ki niso bile ugotovljene v prvem letu po nezgodi, in po že izvedenem plačilu absolutnega zneska za 200 dni prehodne nesposobnosti za delo, ni mogoče, saj jamstvo za to ni podano. Tako plačilo bi obstalo tudi, če bi izkazal daljše trajanje predhodne nesposobnosti za delo od 200 dni. Tožnik nikakor ni upravičen do izplačila dodatnega dnevnega nadomestila v višini 1.130,00 EUR, saj za omenjeno izplačilo ni podano jamstvo oziroma niso izpolnjeni pogoji, ki jih določajo Splošni pogoji. Tožena stranka nadalje meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na preostanek 50 % dnevnega nadomestila za čas nesposobnosti za delo od 23. 12. 2019 do 30. 11. 2020 v skupni višini 1.000,00 EUR. Sodišče je v celoti spregledalo določilo 4. odstavka 5. člena Splošnih pogojev, da se za nezgodo ne štejejo medvretenčne kile ne glede na vzrok. V sodbi je zapisalo, da je nezgoda povzročila poslabšanje zdravstvenega stanja v zvezi s staro okvaro vratne hrbtenice in ponovno sprožila bolečine v vratni hrbtenici in druge, do tedaj neme zdravstvene težave zaradi utesnitve živčnih korenin. Tožena stranka v pritožbi obširno izpostavlja pojasnila izvedenca dr. C. C., da je okvara vratne hrbtenice iz leta 2011 pustila degenerativne spremembe na vratni hrbtenici, vendar tožnik s samo vratno hrbtenico izrazitejših zdravstvenih težav ni imel, in da so pri tožniku že bile ugotovljene degenerativne spremembe na ledveni hrbtenici in levem kolenu, vendar so bile neme; ni pa škodni dogodek povzročil teh sprememb, ampak je zgolj sprožil zdravstvene težave, ki so sicer pri tožniku že obstajale; da so ravno te degenerativne spremembe tako na ledveni hrbtenici kot levem kolenu dejansko pogojevale nastanek poškodb tako medvretenčnih ploščic kot poškodbe meniskusa, do katerih sicer ne bi prišlo, v kolikor tožnik predhodno že ne bi trpel oziroma imel degenerativnih sprememb. Tožena stranka sodišču očita, da 8. člena Splošnih pogojev kljub ugotovitvam izvedenca dr. C. C. ni upoštevalo, pri čemer pa je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka oziroma napačne uporabe materialnega prava. Trdi, da je pravilno ocenila, da je tožnik upravičen zgolj do 50 % zavarovalnine, saj so predhodna stanja vplivala na sam obstoj zdravja oziroma poškodb, povzročenih z nezgodo, kar je potrdil izvedenec dr. Kadiš. Po njegovem mnenju ni nobenega dvoma o predhodni prisotnosti degenerativnih sprememb na ledveni hrbtenici in levem kolenu, ki so pogojevale nastanek poškodb medvretenčne ploščice in meniskusa v obravnavanem škodnem dogodku. Glede na navedeno navaja, da je materialno pravno nepravilen oziroma je v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključek sodišča, da predhodna stanja in okvare na zdravju niso vplivale na sam nastanek poškodb kot tudi njihovo zdravljenje. Predhodne težave so nedvomno, dokazno povzročile nastanek določenih poškodb, posledično pa vplivale na sam potek zdravljenja in podaljšale zdravljenje posledic nezgode. Pogodbeni stranki sta se dogovorili za omejevanje - zmanjšanje zavarovalnine v skladu z določili Splošnih pogojev. Ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja ter pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče moralo priti do zaključka, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti neutemeljen.

3Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Zavrača pritožbene navedbe in meni, da je odločitev sodišča pravilna in zakonita. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in stroške pritožbenega postopka naloži v plačilo toženi stranki.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnik se je poškodoval 23. 12. 2019, ko je pri opravljanju dela na svojem delovnem mestu v orodnem skladišču E. d.o.o. zaradi zdrsa prenosne lestve na stran, skupaj s kovinsko škatlo, ki jo je držal v rokah, padel z višine enega metra na tla, na njegove prsi oziroma trebuh pa je padla tudi najmanj 10 kg težka kovinska škatla. Tožnikov delodajalec je imel pri toženi stranki na dan škodnega dogodka za svoje delavce sklenjeno zavarovanje kolektivnega nezgodnega zavarovanja. Tožnik je pri toženki predpravdno uveljavljal izplačilo zavarovalnine iz naslova dnevne odškodnine. Toženka je tožniku dne 28. 5. 2021 nakazala zavarovalnino v znesku 1.000,00 EUR z obrazložitvijo, da je svojo obveznost zmanjšala na podlagi določb Splošnih pogojev, ker je na okvaro zdravja, povzročeno z nezgodo, vplivalo predhodno stanje hrbtenice. Tožnik je v tožbi pojasnil, da je bil leta 2011 operiran zaradi utesnitve diska na nivoju C6-C7, vendar se mu je po operaciji zdravstveno stanje v celoti izboljšalo, in da pred predmetno poškodbo ni imel nobenih posebnih težav s s hrbtenico, levim kolenom ali gibljivostjo obeh rok. Trdil je, da so vse po škodnem dogodku nastale posledice bile izključna posledica predmetne poškodbe z dne 23. 12. 2019, poleg tega pa se je izkazalo, da je v posledici te nezgode utrpel tudi anevrizmo trebušne aorte. Po prvem sklopu posledic se je zdravil več kot 200 dni, po drugem pa 118 dni. Tožnik je menil, da je, zaradi tega, ker na posledice v tem škodnem dogodku niso vplivala obolenja oziroma degenerativne spremembe in druga stanja, upravičen do celotnega nadomestila začasne nesposobnosti za delo od dne 23. 12. 2019 do dne 30. 11. 2020, torej še do zneska 1.000,00 EUR, kakor tudi do nadomestila za obdobje začasne nesposobnosti za delo med 12. 8. 2021 in 6. 12. 2021 v znesku 1.180,00 EUR. Skupaj je torej s tožbo uveljavljal znesek 2.180,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje dne 1. 5. 2021 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je po delni skrčitvi tožbenega zahtevka (za 50,00 EUR s pripadki), ugodilo preostalemu tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 2.130,00 EUR s pripadki.

6Med pravdnima strankama ni sporno, da je po zavarovani polici za kolektivno zavarovanje oseb št. NZ41000658833 z dne 1. 5. 2015, katere sestavni del so Splošni pogoji PG-NE/10-4 (Splošni pogoji), za prehodno nesposobnost za delo dogovorjeno dnevno nadomestilo v višini 10,00 EUR na dan za čas aktivnega zdravljenja. Skladno s 7. odstavkom 14. člena Splošnih pogojev se dnevno nadomestilo, ob izpolnjevanju še drugih tam določenih pogojev, izplača največ za prvih 200 dni prehodne nesposobnosti za delo in samo za prehodno nesposobnost za delo, ki je nastopila v prvih treh letih po nezgodi.

Glede odločitve sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku za plačilo zneska 1.000,00 EUR, ki se nanaša na preostanek 50 % dnevnega nadomestila za čas nesposobnosti za delo od 23. 12. 2019 do 30. 11. 2020

7Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, temelječe na ugotovitvah in zaključkih dr. C. C., da je tožnik v nezgodi dne 23. 12. 2019 utrpel udarnino zgornjega dela hrbta, udarnino levega boka, udarnino levega kolka, akutno — levostransko lumboishialgijo zaradi razpoke vezivnega obroča na prehodno degenerirano okvarjeni medvretenčni ploščici med 4. in 5. ledvenim vretencem, raztrganino predhodno degenerirano okvarjenega zunanjega meniskusa levega kolena in akutno poslabšanje zdravstvenega stanja ob predhodni degenerativni okvari vratne hrbtenice, in da je tožnikovo zdravljenje teh poškodb trajalo od 23. 12. 2019 do 14. 12. 2020.

8Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče spregledalo, da gre pri nezgodnem zavarovanju za prostovoljno pogodbeno zavarovanje, s katerim sta se pogodbeni stranki dogovorili za omejevanje - zmanjševanje zavarovalnine skladno s četrtim odstavkom 8. člena Splošnih pogojev, v katerem je določeno, da se obveznost zavarovalnice zmanjša, če so na okvaro zdravja, povzročeno z nezgodo, vplivala tudi obolenja, degenerativne spremembe oziroma stanja ali hibe, pri čemer v primeru ugotovljenih obolenj, degenerativnih sprememb oziroma stanj ali hib, ki se niso predhodno manifestirale, zavarovalnica plača 75 % zavarovalnine. V primeru, ko so bila ta stanja že predhodno ugotovljena, pa zavarovalnica izplača 50 % zavarovalnine.

9Utemeljene so pritožbene navedbe, da je izvedenec dr. Kadiš pojasnil, da je okvara vratne hrbtenice iz leta 2011 (tožnik je bil operiran zaradi okvare medvretenčne ploščice) pustila degenerativne spremembe na vratni hrbtenici, vendar tožnik s samo vratno hrbtenico izrazitejših zdravstvenih težav ni imel (do leta 2019 je bil dvakrat napoten na fizioterapijo zaradi bolečin v vratu in ramenih, večkrat so mu bila predpisana zdravila proti bolečinam). Glede na zgoraj navedeno določbo četrtega odstavka 8. člena Splošnih pogojev, navedena ugotovitev zadošča za zaključek, da je bilo to stanje oziroma da so bile te degenerativne spremembe predhodno (torej pred obravnavano nezgodo) ugotovljene in vplivale na okvaro zdravja, povzročeno z nezgodo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je sledilo izvedencu dr. Kadišu, je namreč obravnavana nezgoda pri tožniku povzročila poslabšanje stanja v zvezi s staro okvaro vratne hrbtenice in ponovno sprožila bolečine v vratni hrbtenici in druge, do tedaj neme zdravstvene težave zaradi utesnitve živčnih korenin. Zato je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da pred obravnavano nezgodo tožnik ni utrpel nobene pomembnejše telesne poškodbe in niti ni imel izrazitejših težav z vratno hrbtenico ter da je celotno zdravljenje pripisati posledicam obravnavane nezgode. Zmotno pa toženka meni, da se izplača v tem primeru (le) 50 % zavarovalnine. Potrebno je upoštevati, da tožnik ni utrpel le akutnega poslabšanja zdravstvenega stanja ob predhodni degenerativni okvari vratne hrbtenice. Ob pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča, da sta bili tožnikovi težavi na ledveni hrbtenici in levem kolenu do škodnega dogodka nemi in tožniku nepoznani, ter ob tem, da toženka niti ni trdila, da se obveznost zavarovalnice zmanjša v smislu določbe četrtega odstavka 8. člena Splošnih pogojev in izplača 50 % zavarovalnine v primeru, ko so bila vsa stanja (in ne le nekatera) že predhodno ugotovljena, je po oceni pritožbenega sodišča treba določbo četrtega odstavka 8. člena Splošnih pogojev, ki ne določa, kako se zmanjša obveznost zavarovalnice v primeru, da so nekatera obolenja, degenerativne spremembe oziroma stanja ali hibe že predhodno ugotovljene, nekatere, ki se niso prehodno manifestirale, pa ugotovljene šele po nezgodi, razlagati v korist tožnika, torej, da zavarovalnica izplača 75 % zavarovalnine tudi v primeru, ko so nekatera obolenja, degenerativne spremembe oziroma stanja ali hibe bile predhodno ugotovljene, nekatere, ki se niso predhodno manifestirala, pa ugotovljene šele po nezgodi. Po 83. členu Obligacijskega zakonika (OZ) je namreč treba, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Splošni pogoji, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, so bili predlagani od toženke in pri sestavi le-teh druga pogodbena stranka ni sodelovala. Po obrazloženem se izkaže, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno tožniku priznalo še celoten zahtevan preostanek zavarovalnine (1.000,00 EUR). Tožnik je upravičen le do 75 % dnevnega nadomestila za čas nesposobnosti za delo od 23. 12. 2019 do 30. 11. 2020 oziroma do 1.500,00 EUR, kar pomeni, da mu mora toženka poleg že predpravdno plačanih 1.000,00 EUR plačati še do 500,00 EUR zavarovalnine (75 % od 2.000,00 EUR, kolikor bi tožniku šlo za 200 dni zdravljenja; zmanjšano za že plačanih 1.000,00 EUR), tožbeni zahtevek za plačilo še nadaljnjih 500,00 EUR pa je iz zgoraj navedenih razlogov neutemeljen.

Glede odločitve sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku za plačilo 1.130,00 EUR dnevnega nadomestila za čas nesposobnosti za delo od 12. 8. 2021 do 6. 12. 2021

10Toženka se v pritožbi utemeljeno ne strinja z odločitvijo sodišča, da se tožniku prizna dnevno nadomestilo za čas zdravljenja poškodbe aorte v letu 2021 (za 113 dni), saj je v zvezi s poškodbami, utrpelimi v obravnavani nezgodi, bilo tožeči stranki že priznano dnevno nadomestilo za maksimalno število dni, torej 200 dni. 14. člen Splošnih pogojev določa, da se dnevno nadomestilo izplača največ za prvih 200 dni prehodne nesposobnosti za delo in samo za prehodno nesposobnost za delo, ki je nastopila v prvih 3 letih po nezgodi. Dodatno pogoji še določajo, da je obveznost zavarovalnice podana za nezgode, nastale med trajanjem zavarovalnega jamstva, in le za tiste posledice poškodbe, ki so bile ugotovljene v medicinski dokumentaciji v prvem letu po nezgodi (tretji odstavek 7. člena Splošnih pogojev). Toženka utemeljeno izpostavlja, da abdominalna poškodba aorte, ki naj bi jo domnevno utrpel tožnik v nezgodi 23. 12. 2019, ni bila ugotovljena v prvem letu po poškodbi, temveč šele leta 2021. Glede na navedene določbe Splošnih pogojev je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da gre za novo nastalo škodo, ki terja nov obračun dnevnega nadomestila, saj da je poslabšanje zdravstvenega stanja po nezgodi nastopilo v prvih 3 letih po nezgodi. Ker ni izpolnjeno osnovno pogodbeno določilo, da je bila posledica nezgode ugotovljena v prvem letu po nezgodi, tudi nadaljnjega pogodbenega določila o samem izplačilu zavarovalnine ni mogoče uporabiti. Pravilno je stališče toženke, da plačilo dnevnega nadomestila za posledice, ki niso bile ugotovljene v prvem letu po nezgodi in po že izvedenem plačilu za maksimalno število dni - 200 dni prehodne nesposobnosti za delo, ni mogoče, saj jamstvo za to ni podano. Sodišče prve stopnje je po obrazloženem napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo še dnevno nadomestilo v znesku 1.130,00 EUR. Ker je že iz tega razloga potrebno pritožbi zoper to odločitev ugoditi in sodbo spremeniti, tako da se zavrne tožbeni zahtevek tudi za plačilo 1.130,00 EUR, pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno presojati ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ta del tožbenega zahtevka.

11Po obrazloženem je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I.1 točki izreka delno spremenilo, tako da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.630,00 EUR skupaj z zakonskim zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2021 dalje do plačila, v točki I.2 pa tako, da se znesek stroškov 3.476,57 EUR nadomesti z zneskom 133,22 EUR. Po spremembi odločitve o glavni stvari je namreč ugotovilo, da znaša tožnikov uspeh v postopku na prvi stopnji 23 % (uspel je z zahtevkom v višini 500,00 EUR od zahtevanih 2.130,00 EUR), toženkin pa 77 %, zaradi česar je moralo spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Toženki je priznalo kot potrebne pravdne stroške v vlogi z dne 2. 12. 2024 priglašene potne stroške za pristop na dva naroka (Celje - Velenje - Celje) v višini 23,04 EUR (2 x 24 km x 0,48 EUR x 2 naroka), stroške izvedenine 812,41 EUR in materialne stroške v višini 30,00 EUR, skupaj tako 865,45 EUR. Glede na dosežen uspeh v pravdi je tožnik ob po sodišču prve stopnje priznanih in pritožbeno neizpodbijanih stroških v znesku 3.476,57 EUR upravičen do povrnitve 799,61 EUR stroškov, toženka pa do povrnitve 666,39 EUR stroškov. Po pobotanju stroškovnih zahtevkov mora toženka na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP tožniku povrniti 133,22 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji. Preostali del pritožbe je kot neutemeljen zavrnilo in sodbo v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo, ker glede tega dela niso podani niti pritožbeno uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

12Pritožbeno sodišče je toženki priznalo stroške pritožbenega postopka, in sicer materialne stroške v znesku 30,00 EUR in sodno takso za pritožbo v znesku 180,00 EUR, tožniku pa stroške za sestavo odgovora na pritožbo (375 točk po tar. št. 22/1 Odvetniške tarife - OT), za poročilo stranki o sodbi višjega sodišča (50 točk po tar. št. 43/3 OT), 2 % materialne stroške in 22 % DDV, ne pa tudi stroške za pregled pritožbe in za poročilo stranki o vloženi pritožbi, ker so le-ti vsebovani v priznanem strošku za sestavo odgovora na pritožbo. Toženka je glede na pritožbeni uspeh (77 %) upravičena do povrnitve 161,70 EUR stroškov pritožbenega postopka, tožnik pa glede na svoj uspeh na pritožbeni stopnji (23 %) do povrnitve 72,98 EUR. Po pobotanju stroškovnih zahtevkov mora tožnik toženki na podlagi določbe drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP povrniti 88,72 EUR stroškov pritožbenega postopka; v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je določeno v izreku te sodbe (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).