VSL Sklep Cst 213/2025

Pritožba dolžnika se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ugovoru zoper odpust obveznosti, ki ga je dne 4. 11. 2024 vložil stečajni upravitelj A. A., ugodi in se postopek odpusta obveznosti ustavi ter predlog za odpust obveznosti zavrne.

2Zoper takšen sklep se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožil dolžnik ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor upravitelja proti odpustu obveznosti zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Na pritožbo je odgovoril upravitelj, ki je navedel, da je neutemeljena in da naj jo višje sodišče zavrne ter potrdi izpodbijani sklep.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo, da je dne 9. 6. 2021 izdalo sklep, s katerim je odločilo o začetku postopka odpusta obveznosti in določilo preizkusno obdobje treh let in šestih mesecev od izdaje sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti, tako da je zadnji dan preizkusnega obdobja potekel 9. 12. 2024. Pred iztekom preizkusnega obdobja je stečajni upravitelj vložil ugovor proti odpustu obveznosti na podlagi 2. točke prvega odstavka 403. člena Zakona o finančnem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v zvezi s tretjo alinejo 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP ter 1. točke prvega odstavka 403. člena v zvezi s 3. točko četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je dolžnik s tem, ko je opravljal funkcijo direktorja pri družbi B., d.o.o. brezplačno, kljub pozivu upravitelja, da naj s funkcije direktorja odstopi ali pa zanjo prejme finančno odmeno, brez soglasja sodišča odpovedal premoženjski pravici in je s tem podana ovira za odpust obveznosti. Nesporno je, da dolžnik ni zaprosil sodišča za podajo soglasja za opravljanje funkcije zakonitega zastopnika pri družbi B., d.o.o. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je dolžnik pred začetkom stečajnega postopka nesorazmerno zadolževal, torej je prevzemal obveznosti, ki so bile nesorazmerne z njegovim premoženjskim stanjem. To še posebej velja za obveznosti, ki jih je prevzel po 31.10.2020, saj mu je takrat podjemna pogodba, po kateri je za družbo C. d.o.o. občasno opravljal prevoze in mesečno dodatno poleg redne plače v višini okrog 750,00 do 800,00 EUR zaslužil okrog 1.800,00 do 1.900,00 EUR. Zaradi obdobja pandemije s Covidom-19 je ta dodatni zaslužek usahnil. Ne glede na to pa je 24. 11. 2020 dolžnik z upnikom Banka d.d. sklenil kreditno pogodbo za znesek 7.864,20 EUR, pri upniku D., d.d. 25. 11. 2020 sklenil naročniško razmerje in pogodbo za nakup telefona višjega cenovnega razreda (Apple Iphone 12 pro), dne 26. 11. 2020 z upnikom Banka d. d. sklenil pogodbo o odobrenem limitu do višine 2.500,00 EUR ter pri upniku E., d.o.o. dne 30. 11. 2020 sklenil naročniško razmerje in pogodbo o nakupu telefona višjega cenovnega razreda Apple Iphone 12 pro.

6Glede na opisano dejansko stanje ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da dolžnik ni prekomerno prevzemal obveznosti, čeprav njegovo finančno stenje tega ni dopuščalo. Pritožbena navedba, da je po podjemni pogodbi v zvezi s prevozi pri C., d.o.o. višji dohodek prejemal še do 30. 11. 2020, ni relevantna, saj je dolžnik vedel, mu je prenehala pogodba 30. 10. 2021, pa je kljub temu, kot že zgoraj navedeno, še prevzemal dodatne obveznosti (dodatni krediti, naročniška razmerja za drage telefone, povišan limit itd.) ob tem, da je bil že prej zadolžen in da je imel mesečni dohodek le 750,00 do 800,00 EUR, mesečnih obveznosti pa ob začetku stečaja okrog 600,00 EUR. Obljuba, da se bo pogodba podaljšala, pa ni relevantna, niti ni izkazana, saj ob zaslišanju dolžnik sam samo na splošno povedal, da mu je bilo obljubljeno, da se pogodba podaljšala (ni navedel ne kdaj, za koliko dela, plačila itd.), ker se ni uresničilo. Prav tako je na naroku v zvezi z ugovorom za odpust obveznosti (zapisnik, stran 8) dolžnik sam izpovedal, da potem, ko je bil s strani naročnika C., d.o.o. obveščen, da se pogodba ne bo podaljšala in da je ne glede na to, da je bil že prej zadolžen, po prenehanju podjemne pogodbe še naprej prevzemal nove obveznosti, ni »najboljše razmišljal«, kako bo vse to poplačal. Ravno nasprotno se je še dodatno zadolževal, sam pa je tudi izpovedal, da je sredstva, ki jih je pridobival, uporabljal (tudi) za igre na srečo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da obstaja ovira za odpust obveznosti po 3. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, saj je dolžnik v zadnjih 5 letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim stanjem.

7Prav tako ne drži pritožbena navedba, da upravitelj dolžnika ni pozval, da v teku postopka osebnega stečaja in postopka za odpust obveznosti ne sme brezplačno opravljati funkcije direktorja, saj je sam dolžnik ob zaslišanju drugače izpovedal. Povedal je, da je z gospo – F. F., ki ga je nagovorila, da je nastopal kot zakoniti zastopnik družbe B., d.o.o., poskušal stvari urediti, vendar jih ni, potem pa je malce na to pozabil. Pritožbene navedbe, da dolžnik ni opravljal nobenih nalog in da je bil direktor zgolj na papirju in tako svoje funkcije ni razumel kot odpoved premoženjski pravici, pa ne vzdržijo pritožbene presoje. Nedvomno je upravitelj dolžnika pozval, da naj pridobi soglasje sodišča za opravljanje takšne funkcije ali pa naj odstopi z izjavo. Dolžnik je upravitelju po e-pošti 21. 7. 2021 odgovoril (priloga k ugovoru - PD 49), da mu opravljanje funkcije direktorja ne odteguje časa glede njegove redne zaposlitve in da bi bilo neodgovorno z njegove strani, da bi si izplačeval nadomestilo za to funkcijo, saj družba nima denarnih sredstev za plačilo teh stroškov. Zato zahteve upravitelja po odstopu ne razume in je ne more podpreti. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je dolžnik kljub upraviteljevemu opozorilu vztrajal pri dejstvu, da ostaja zakoniti zastopnik v družbi B., d.o.o, brez da bi za to pridobil soglasje sodišča, kot to izhaja iz prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP.¹ S tem se je odpovedal premoženjski pravici. Pritožbena navedba, da družba ni ustvarjala prihodkov in ni poslovala ter mu tako ni odtegovala časa glede iskanja zaslužka, ne more relativizirati obstoječe sodna prakse. Dolžnik sicer navaja, da ta ni uporabljiva za njegov primer, saj v večini primerov dolžniki upravitelja ob začetku osebnega stečaja niso seznanili z dejstvom, da brezplačno opravljajo funkcijo direktorja. V njegovem primeru pa je dolžnik upravitelja o tem obvestil, kar pa ni relevantno. Bistveno je, da dolžnik tudi potem, ko ga je upravitelj opozoril, da je takšno ravnanje v nasprotju s predpisi, če ne bo pridobil soglasja sodišča, pri tem vztrajal skoraj celotno preizkusno obdobje. Navedbe o laičnosti dolžnika ne morejo spremeniti odločitve sodišča. Nepoznavanja prava škoduje. Neizkazani očitki, da upravitelj ni ravnal pošteno in da je ravnal nevestno, pa so nerelevantni za nesporno dejstvo, da dolžnik ni izpolnjeval svojih obveznosti. Kot že navedeno, ni bistveno ali je za opravljanje direktorske funkcije prejemal kakršnokoli plačilo ali ne. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da zaradi tega obstaja dodatna ovira za odpust obveznosti v zvezi s tretjo alinejo 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP je pravilna.

8Dejstvo, da je ves čas preizkusnega obdobja obveznosti plačeval svoje dolgove, je samoumnevno, saj je dolžnik in je zato dolžan vrniti dolgove upnikom, tako kot se je zavezal v ob njihovem prevzemanju.

9Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, je odpust obveznosti predviden z namenom, da se prezadolženi dolžnik reši iz situacije primeža dolgov, v katero je zašel brez špekulativnih namenov. Kot že zgoraj navedeno, je pritožnik kljub zavedanju, da je že zadolžen in da mu je usahnil pomemben vir dohodkov, prevzemal še dodatne obveznosti in ni uredil svojega statusa pri družbi B. d.o.o. Odpust obveznosti je pravna dobrota, ki na ena strani omogoči dolžniku, ki je bil pošten in ga je splet življenjskih okoliščin prepeljal v primež dolgov, da svoje življenje postavi na novo, na drugi strani pa posega v pravico upnikov do ustavno varovane zasebne lastnine, to je, da prejmejo plačilo svojih terjatev. Sodišče ob upoštevaje pravnega okvira tehta dejansko stanje, kateri dolžnik je vreden te dobrote, ki jo pravni sistem namenja dolžnikom. Pritožnik sam je priznal, da je v času, ko je prevzemal obveznosti in ni razmišljal o tem, kako jih bo poplačal, igral igre na srečo, za kar je porabil kar nekaj denarja, s katerim bi lahko poplačal svoje upnike. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj dolžnik ni bil dobroveren.

10Glede na vse navedeno pritožbeni razlogi dolžnika niso utemeljeni. Izpodbijani sklep je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvega odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

11Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

-------------------------------
¹ Glej tudi VSL Cst 225/2023 in VSL Cst 396/2018.