UPRS Sodba I U 1439/2024-13

Tožba se zavrne.

O izpodbijanem sklepu

1Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena in četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 5. 8. 2024 (v nadaljevanju Zahtevek).

2Toženka je ugotovila, da je tožnik, čigar istovetnost ni ugotovljena: (i) 12. 1. 2024 vložil prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Prošnja), ki jo je pristojni organ z odločbo 2142-273/2024/5 (122-15) z 28. 2. 2024 (v nadaljevanju Odločba 28-2-24) zavrnil kot neutemeljeno (13. 5. 2024 je postala pravnomočna in izvršljiva, po sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. I Up 108/2024 s 13. 5. 2024); (ii) da je tožnik v postopku Zahtevka povedal, da nima novih dejstev oziroma dokazov, ki so se pojavili po odločitvi o prošnji za priznanje mednarodne zaščite; (iii) da je v Prošnji pozabil povedati, da ga je v Maroku pri hoji bolela leva noga, da je imel težave glede zdravljenja te noge in da mu v izvorni državi niso ponudili ustrezne oskrbe; (iv) da tožnik nima nobenih novih dokazov ali dejstev, ki so nastali po izdaji prvotne odločitve; (v) da je Zahtevek vložil zato, ker potrebuje delo in bi rad delal; (vi) da tožnik Zahtevek utemeljuje z istimi razlogi, kot jih je podal pri Prošnji; (vii) da je v Zahtevku navedel dejstva, ki jih je v Prošnji že navajal in ki so bila znana že pred izdajo Odločbe 28-2-24; (viii) da tožnik ni navedel novih okoliščin niti predlagal novih dokazov, ki bi se pojavili po izdaji odločbe; (ix) da zdravstvene težave v Maroku niso nove okoliščine, ki povečujejo verjetnost za priznanje mednarodne zaščite, saj so ti razlogi že obstajali v času prvega postopka, kot je vlagatelj tudi sam povedal, pri čemer ni izkazal, da jih ne bi mogel navesti brez svoje krivde; (x) da tožnik ni navedel nobenih spremenjenih, novih okoliščin, ki bi bistveno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite. Toženka je po ugotovitvi, da niso izpolnjeni pogoji iz 64. člena ZMZ-1, na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zahtevek zavrgla.

Povzetek bistvenih navedb tožnika

3Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep, dovoli vložitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito oziroma zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

4Toženki v bistvenem očita, da se do novih navedb, da je imel v izvorni državi tudi težave z levo nogo, zaradi katerih je potreboval ustrezno zdravstveno oskrbo, ki je v matični državi ni dobil, ni vsebinsko opredelila, ni opravila dokazne ocene, ni razčistila, kaj zdravstvene težave in dejstvo, da mu v izvorni državi ni bila nudena ustrezna zdravstvena oskrba, pomenijo za tožnika in njegovo možnost dostojnega življenja. Toženki očita, da bi morala skladno z 8. in 138. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) s postavljanjem vprašanj razčistiti dejstva, ki jih je na ustnem sprejemu zahtevka navedel tožnik. V kolikor pa bi toženka ocenila, da je tožnik nova dejstva nepopolno navedel, pa bi ga morala pozvati, da neskladja pojasni, kar je skladno z načelom materialne resnice iz 8. člena ZUP v zvezi s 1. odstavkom 138. člena ZUP. Toženki očita, da je zato nepopolno ugotovila dejansko stanje. Tožnik povzema 3. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ki določa, da enako kot zaščita pred neupravičenim trpljenjem zaradi preganjanja in nasilja je treba šteti tudi prehrano, osnovno zdravstveno nego in zatočišče kot bistvene elemente dostojnega življenja. Tveganje, da tožnik ne bo mogel živeti dostojnega življenja, je stvarno. Tveganje je osebno, kar je vplivalo na konkretno življenje tožnika, in v tem trenutku tudi predvidljivo. Toženki očita, da ni preverjala tožnikovih navedb iz vidika, ali so razmere v njegovi izvorni državi res takšne, da mu ne zagotavljajo niti tistega minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP, čeprav bi to lahko storila s pridobitvijo splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi. Meni, da je zaključek toženke najmanj preuranjen. Tožnik s sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1528/2019-5 z dne 27. 9. 2019 meni, da toženka ni mogla priti do vsebinsko pravilnih zaključkov, če ni preverila informacij o stanju v izvorni državi. Toženki očita, da se neutemeljeno ni opredelila do nevarnosti, ki bi tožniku grozila v primeru vrnitve v matično državo in povzema načelo nevračanja.

Povzetek bistvenih navedb toženke

5Toženka sklicujoča na izpodbijani sklep prereka vse tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijanem sklepu ter predlaga zavrnitev tožbe. Ponavlja, da tožnik v Zahtevku uveljavlja okoliščine, ki niso nove okoliščine, ki ne povečujejo verjetnost za priznanje mednarodne zaščite, tožnik nima nobenih dokazov, ki bi se pojavili po izdaji odločbe in izpostavlja, da je tožnik Zahtevek vložil zato, ker potrebuje delo.

O sodni presoji

6Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine sodnega spisa, označene kot priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane listine spisa toženke št. 2142-273/2023. Sodišče na podlagi drugega odstavka 258. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni zaslišalo tožnika, ker se ta vabilu na zaslišanje ni odzval.

Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

8Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1, lahko vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

9Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.¹ Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.² Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. V vsakem primeru pa se je organ v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.³

10Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev toženke, da tožnik v Zahtevku ni navajal novih dejstev, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Toženka je v dokazni oceni, ki je sistematična in analitična, prepričljivo pojasnila, da tožnik ne uveljavlja novih dejstev v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, kar nenazadnje potrdi tudi tožnik z navedbami v upravnem postopku, da nima novih dejstev niti novih dokazov in da je vložil Zahtevek (le) zato, ker bi rad delal. Neutemeljen je tožbeni očitek, da se toženka ni opredelila do navedb, da je imel tožnik v izvorni državi težave z levo nogo, zaradi katerih je potreboval ustrezno zdravstveno oskrbo, ki je v matični državi ni dobil. Iz izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je toženka te navedbe ocenila kot take, ki pomembno ne povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Zato je odločitev toženke, da tožnik v Zahtevku ni navedel novih dejstev v smislu določbe tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 pravilna in zato tudi po presoji sodišča niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. Sodišče na tem mestu izpostavlja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 že zavzelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oz. ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev.⁴

11Neutemeljen je tožbeni očitek kršitve 8. in 138. člena ZUP. Sodišče na podlagi zapisnika o ustnem sprejemu Zahtevka ugotavlja, da je toženka s postavljanjem konkretnih vprašanj tožniku, ugotavljala resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovila vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo ter tožniku nedvomno omogočila, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi (večkrat). Iz zapisnika je razvidno tudi, da je imel tožnik večkrat možnost navesti dejstva in na koncu ni imel več kaj dodati. Sodišče ponavlja in s tem poudarja že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.⁵ Ker slednjih tožnik ni niti navedel, toliko manj dokazal, ni utemeljeno niti tožbeno pričakovanje, da bi morala toženka ugotavljati pogoje v izvorni državi tožnika.

12Toženka je zato na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 pravilno zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 2. 4. 2024. Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek toženke pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

¹ Tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.
² Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1.
³ Glej tudi Komentar ZUP, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 135, 16. točka.
⁴ Glej Vrhovno sodišče RS v I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, 9. točka obrazložitve.
⁵ Tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.