VSRS Sodba XI Ips 28469/2024

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom II Kpr 28469/2024 z dne 26. 5. 2025 zoper obdolženega A. A. odredil pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 201. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 28469/2024 z dne 28. 5. 2025 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčeva zagovornica, kot navaja v uvodu, iz razlogov po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe po drugem odstavku 371. člena ZKP, in zaradi kršitev po 20., 25. in 29. členu Ustave Republike Slovenije (Ustava) in po 5. in 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). V obrazložitvi zahteve trdi, da je utemeljen sum obdolžencu očitanega kaznivega dejanja obrazložen pavšalno, da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti in da je pripor nesorazmeren ukrep, ki bi ga bilo mogoče nadomestiti z odreditvijo milejšega ukrepa - hišnega pripora. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor zoper obdolženca odpravi oziroma ga nadomesti s hišnim priporom, z dovoljenjem, da obdolženec v času izvajanja hišnega pripora hodi na delo oziroma da razveljavi izpodbijani pravnomočni sklep ter zadevo vrne v novo obravnavo in odločitev sodišču prve stopnje.

3Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da vložnica z nasprotovanjem obstoju utemeljenega suma po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, da so razlogi izpodbijanega pravnomočnega sklepa o obstoju pripornega razloga logični in razumno obrazloženi in da se je sodišče ustrezno opredelilo do neogibnosti odrejenega ukrepa.

4Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obdolženec in njegova zagovornica seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5Obdolženčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da v obravnavanem primeru utemeljen sum obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni podan oziroma da je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu povsem pavšalno obrazložen. Kršitev utemeljuje z obširnimi navedbami, da obstoj utemeljenega suma temelji izključno na neverodostojnem seznamu ukradenih stvari, ki sta ga podala oškodovanca, da je povsem neverjetno, da bi oškodovanca v stanovanju hranila tako visok znesek gotovine in takšno količino nakita in drugih predmetov in da ni v spisu niti enega listinskega dokaza, ki bi potrdil seznam oškodovancev. Vložnica s temi trditvami po vsebini ne uveljavlja kršitve zakona v zvezi z obstojem utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ki je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu podrobno obrazložen¹, temveč v celoti izraža nestrinjanje z njegovo obrazložitvijo v sklepu o odreditvi pripora. Zato te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

6Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da v obravnavanem primeru ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti in da nista izpolnjena pogoja neogibne potrebnosti in sorazmernosti odrejenega ukrepa. Sodišče je zaključek o obstoju pripornega razloga² utemeljilo s težo in načinom storitve očitanega kaznivega dejanja. Pri tem je upoštevalo zlasti, da naj bi si obdolženec prilastil veliko število predmetov, oškodovancema naj bi povzročil škodo v višini več kot 30.000 EUR, dejanje pa naj bi izvršil na predrzen način. Pri presoji obstoja pripornega razloga je upoštevalo tudi obdolženčeve osebne lastnosti. Obdolženec je specialni povratnik, ki že od leta 2018 kontinuirano izvršuje kazniva dejanja, pri čemer ga niso zaustavile opozorilne sankcije in zaporne kazni, ki so mu bile izrečene. Med drugim je bil s sodbo Temeljnega sodišča v Beogradu dne 2. 9. 2024 obsojen zaradi kaznivega dejanja tatvine, iz prestajanja zaporne kazni pa je bil predčasno izpuščen dne 30. 12. 2024. Pri presoji pripornega razloga ponovitvene nevarnosti je sodišče imelo pred očmi tudi, da obdolženec nima redne zaposlitve, da je prejemnik denarne socialne pomoči in da mu očitno izvrševanje kaznivih dejanj predstavlja način pridobivanja dodatnih sredstev za preživljanje.

7Takšni razlogi o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti so logični in razumno obrazloženi ter kažejo na visoko stopnjo realne in konkretne nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj.

8Prav tako je neutemeljena trditev zahteve, da pripor v obravnavanem primeru ni sorazmeren ukrep in da bi ga bilo mogoče nadomestiti z drugim, milejšim ukrepom. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora³ izrecno presodilo, da je odreditev pripora v konkretnem primeru sorazmeren in neogibno potreben ukrep, ki ga ni mogoče nadomestiti z odreditvijo milejšega ukrepa - hišnega pripora. Takšni razlogi o neogibnosti in sorazmernosti pripora v povezavi z visoko stopnjo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti omogočajo razumen sklep, da v obravnavanem primeru nevarnosti, ki jo obdolženec predstavlja premoženju ljudi, ni mogoče preprečiti drugače, kakor z odreditvijo pripora.

9V zvezi z utemeljitvijo pripornega razloga v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obdolženčeva zagovornica utemeljeno opozarja, da se je sodišče sklicevalo tudi na okoliščino, da je bil obdolženec prijet na območju Bosne in Hercegovine zaradi suma storitve kaznivega dejanja tatvine, zaradi česar je bil iz te države izgnan. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča⁴ je namreč razvidno, da je lahko storitev kaznivega dejanja, ki je predmet drugega kazenskega postopka, podlaga za sklepanje o ponovitveni nevarnosti le, če je bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj z verjetnostjo na ravni utemeljenega suma, kar pa v obravnavanem primeru iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Kljub temu pa ta kršitev na pravilnost sklepanja o obstoju pripornega razloga ni vplivala, saj že ostale okoliščine, ki so razvidne iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa (poleg teže dejanja, zlasti številne pravnomočne sodbe, s katerimi je bil obsojenec spoznan za krivega storitve premoženjskih deliktov in dejstvo, da je brez redne zaposlitve in sredstev za preživljanje), kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bi, če bi ostal na prostosti, s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval.

10Trditev zahteve, da je bil obdolženec dne 29. 4. 2025, torej po tem, ko je tožilstvo zanj že predlagalo pripor, priveden na sodišče zaradi vročitve vabila, pa mu pripor tedaj ni bi odrejen, niti ni bi seznanjen, da je zanj predlagana odreditev pripora, je nesubstancirana do te mere, da jo v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče preizkusiti. Iz nje namreč ni razvidno, kako naj bi opisano ravnanje vplivalo na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora.

11Obdolženčeva zagovornica s ponavljanjem pritožbenih navedb, s katerimi nasprotuje obstoju pripornega razloga, sorazmernosti in neogibnosti pripora - da je izvršitev obdolžencu očitanega kaznivega dejanja časovno oddaljena, da s partnerko živi urejeno življenje, da mu je obljubljena zaposlitev za nedoločen čas, da dejansko prebiva na naslovu ..., kjer je dosegljiv organom pregona - ne uveljavlja kršitve zakona, temveč ponovno izraža nestrinjanje s pravnomočno ugotovljenim dejanskim stanjem v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora.

C.

12Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila v veliki meri vložena tudi zaradi razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

¹ 6. in 7. točka razlogov sklepa preiskovalnega sodnika, 5. točka razlogov sklepa zunajobravnavnega senata.
² 9. točka razlogov sklepa preiskovalnega sodnika, 6. do 8. točka razlogov sklepa zunajobravnavnega senata.
³ 9. točka razlogov sklepa preiskovalnega sodnika, 9. in 10. točka razlogov sklepa zunajobravnavnega senata.
⁴ Primerjaj na primer sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah XI Ips 36705/2012 z dne 21. 8. 2012, XI Ips 65359/2012 z dne 28. 1. 2013, XI Ips 19287/2013 z dne 21. 5. 2013 in številne kasnejše.