VSL Sklep I Ip 401/2025

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnice zavrne (I. točka izreka sklepa), da dolžnica nosi svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka sklepa) in da je dolžnica dolžna upniku povrniti 447,98 EUR stroškov ugovornega postopka, v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sklepa).

2Zoper sklep se po Državnem odvetništvu Republike Slovenije pravočasno pritožuje dolžnica. Navaja, da ji je bila s postopanjem sodišča in opustitvijo vročitve dokaznih listin v izvršilnem postopku opr. št. I 3204/2023 kršena pravica do izjave in pravica do sodelovanja v postopku. Republika Slovenija na tem mestu poudarja, da ji ni bil vročen poziv naj dopolni ugovor v roku 8 dni, prav tako ji ni bil vročen odgovor na ugovor, kakor to napačno navaja sodišče v izpodbijanem sklepu. Dolžnici so bile dne 29. 8. 2024 preko sodnega kurirja vročene le priloge predloga za izvršbo (93 strani), ki jih obširno našteje. Dolžnica razpolaga tudi z vročilnico, na kateri je žig Državnega odvetništva, ki potrjuje, da je dolžnica zgoraj navedene priloge prejela dne 29. 8. 2024. Na predmetni vročilnici je pod Vsebino navedeno: "dop+Odg na ug+pril predl za izv (69 str)+poobl+vl up 23. 5. 2024 s pril". Dolžnica poudarja, da iz navedenega ne izhaja, da bi ji bil poslan tudi poziv k izjavi, hkrati pa naj bi ji bila poleg odgovora na ugovor, ki ga dolžnica ni prejela, poslana še vl up 23. 5. 2024, ki dolžnici prav tako ni bila vročena. Dolžnica pritožbi prilaga vse listine skupaj z vročilnico, ki jih je prejela dne 29. 8. 2024, med katerimi se poziv na dopolnitev ugovora in odgovor na ugovor ne nahajata. V skladu s tretjim odstavkom 17. člena ZOKIPOSR je Republika Slovenija prevzela dolg odgovornega družbenika do upnikov iz 6. točke 2. člena tega zakona. Odgovorni družbenik mora izpolnjevati pogoje iz 5. člena ZOKIPOSR, kar pomeni, da mora izpolnjevati enake pogoje, kot veljajo za upravičenca - upravičenec pa je lahko le pasivni družbenik. Glede na 56. točko obrazložitve odločbe USRS št. U-l-115/23-14 z dne 4. 4. 2024 je odgovorni družbenik iz tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR le pasivni družbenik, ki se od upravičenca razlikuje le po tem, da ni nujno fizična oseba in da odgovorni družbenik nanj prešlih obveznosti sploh ni plačal ali jih je plačal delno (sicer ne bi bilo dolga, ki ga prevzame država). Glede na dikcijo tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR lahko Republika Slovenija torej prevzame le dolg upravičenca, pojem upravičenca iz 5. točke 2. člena ZOKIPOSR pa je napolnjen z vsebino šele ob upoštevanju prvega odstavka 5. člena tega zakona, s to razliko, da ni nujno fizična oseba in da dolga ni plačal ali pa ga je plačal le delno. Iz obrazložitve odločbe USRS št. U-I-115/23-14 z dne 4. 4. 2024 (predvsem 50. in 51. točka) jasno izhaja, da želi ZOKIPOSR pravico do odškodnine podeliti le pasivnim družbenikom. Ker lahko Republika Slovenija prevzame le dolg odgovornega družbenika, ki je pasivni družbenik, bi moralo sodišče predhodno ugotoviti, ali je prvotni dolžnik A. A. pasivni družbenik. Preveriti bi torej moralo, ali je lahko prvotni dolžnik A. A. vplival na prehod obveznosti po ZFPPod. V kolikor bi lahko vplival na prehod obveznosti, Republike Slovenije ni mogoče šteti za prevzemnika dolga po ZOKIPOSR, kar pomeni, da sodišče ne bi smelo dovoliti izvršbe zoper Republiko Slovenijo. Ker gre za materialnopravno vprašanje, bi moralo sodišče izpostavljena dejstva preveriti po uradni dolžnosti. Dolžnica na drugi strani je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da 17. člen ZOKIPOSR ne predvideva avtomatičnega pravnega nasledstva Republike Slovenije za dolg odgovornega družbenika do upnika, temveč le za tiste, ki izkažejo status upravičenca. Razlogovanje naslovnega sodišča, da ZOKIPOSR v tretjem odstavku 17. člena ne določa, da bi morala država prevzeti dolg le tistih odgovornih družbenikov, ki izpolnjujejo pogoje za odškodnino iz 5. člena ZOKIPOSR, se tako izkaže za napačno. Pritožnica uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava glede odločitve sodišča, da ZOKIPOSR ne omejuje odgovornosti dolžnice za prevzeto terjatev po višini. ZOKIPOSR v 3. točki 2. člena vsebuje jasno določilo, da je škoda tudi znesek, katerega upniški upravičenec ni prejel plačanega kljub obstoju pravnomočne sodne odločbe, izdane na podlagi določil ZFPPod. Tako je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da za poplačilo terjatve upnika ne velja omejitev iz 3. točke 2. člena in 1. odstavka 17. člena ZOKIPOSR. Prvi odstavek 17. člena ZOKIPOSR namreč določa, da je vsaka oblika povračila vrednosti škode, ki jo upravičenec prejme po tem zakonu, omejena na 60 % ugotovljene višine škode, ki je določena v 3. točki 2. člena ZOKIPOSR. Citirani zakon tako izrecno uporablja pojem "vsaka oblika povračila škode" in ga ne omejuje na posamezne kategorije iz tega zakona, poleg tega pa se nomotehnično nahaja nad tretjim odstavkom 17. člena ZOKIPOSR, kar nedvomno pomeni, da omejitve veljajo tudi za dejanski stan iz 3. odstavka 17. člena. V 3. točki 2. člena ZOKIPOSR je določeno, da predstavlja škodo tudi znesek, katerega upniški upravičenec ni prejel plačanega kljub obstoju pravnomočne sodne odločbe, izdane na podlagi predpisa iz prvega odstavka 1. člena ZOKIPOSR, pri čemer se škoda po ZOKIPOSR, ki je nastala kot posledica izterjave ali plačila dolga izbrisane družbe iz naslova zakonskih zamudnih obresti, v obrestnem delu prizna zgolj do višine glavnice. To posledično pomeni da je tudi odgovornost Republike Slovenije za prevzeto terjatev po višini omejena. Prav tako je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ZOKIPOSR ne omejuje višine prevzete terjatve iz razloga, ker določa, da lahko upniki na podlagi tega zakona plačilo še neplačanega dela svoje terjatve do družbenikov izbrisane družbe od prevzemnika uveljavljajo pod enakimi pogoji, kot če bi plačilo zahtevali od družbenika izbrisane družbe. Sam ZOKIPOSR namreč glede zakonskih pogojev samega prevzema dolga izrecno napotuje na uporabo določil zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Drugi odstavek 430. člena OZ določa, da če ni bilo dogovorjeno kaj drugega, prevzemnik ne odgovarja za neizterjane obresti, ki so zapadle do prevzema. Glede na navedeno zakonsko določilo tako Republika Slovenija kot prevzemnica ne odgovarja za neizterjane obresti od glavnice in stroškov. Določilo zakona, da lahko upniki plačilo še neplačanega dela svoje terjatve od Republike Slovenije kot prevzemnice uveljavljajo pod enakimi pogoji, kot če bi plačilo zahtevali od družbenika izbrisane družbe ali njegovih dedičev, je po mnenju pritožnice, upoštevajoč tudi odločbo Ustavnega sodišča RS U-l-115/23-14 z dne 4. 4. 2024, potrebno razlagati na način, da lahko upniki na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova, neposredno zahtevajo plačilo svoje terjatve v izvršilnem postopku z vložitvijo predloga za dovolitev izvršbe zoper Republiko Slovenijo in upnikom ni potrebno izvesti kakršnihkoli drugih predhodnih aktivnosti, kot je npr. v 8. členu ZOKIPOSR predviden postopek pred Državnim odvetništvom Republike Slovenije, oziroma svojo terjatev uveljavljati v pravdi. Po mnenju pritožnice se tako določilo glede uveljavljanja terjatve pod enakimi pogoji nanaša zgolj na postopek, po katerem lahko upniki uveljavljajo plačilo svoje terjatve in je tako navedeno določilo zgolj procesnopravne narave, medtem ko materialnopravno podlago prevzema dolga po izrecni določbi ZOKIPOSR predstavljajo določila OZ. Da je navedeno zakonsko določilo potrebno razumeti kot procesnopravno normo, priča tudi dejstvo, da je zakonodajalec v nadaljevanju istega odstavka istega člena predvidel še drugo procesno možnost upnika, na kakšen način doseči poplačilo svoje terjatve. V kolikor je namreč zakonodajalec imel v mislih, da lahko upniki zahtevajo od Republike Slovenije plačilo v enaki višini, kot bi jo lahko zahtevali od družbenika izbrisane družbe, potem bi uporabil besedo "plačilo" pod enakimi pogoji in ne "uveljavljanje plačila" pod enakimi pogoji. Priglaša pritožbene stroške.

3Upnik je odgovoril na pritožbo po pooblaščencu, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5ZIZ v četrtem odstavku 24. člena ZIZ določa, da se v primeru spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, izvršba nadaljuje z novim dolžnikom, če upnik z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Kadar to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Novi dolžnik mora izvršbo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. Na "drug način" je v obravnavani zadevi na podlagi zakona, upoštevajoč stanje sodnega registra, kdo je bil družbenik in kdaj je bila družba izbrisana. Stališču, da je v tretjem odstavku 17. člena ZOKIPOSR urejen zakonit prevzem dolgov iz izvršilnih naslovov, je pritrdilo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-115/23 z dne 4. 4. 2023, s katero je ugotovilo, da izpodbijane odločbe ZOKIPOSR niso v neskladju z Ustavo RS. Republika Slovenija je tako postala novi dolžnik za dolgove iz obstoječih izvršilnih naslovov, kar je tudi obravnavani primer, že z uveljavitvijo zakona.

6Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da ni mogoče slediti dolžničinim pritožbenim navedbam, da ni prejela poziva na izjavo glede prilog k predlogu za izvršbo, ki so predhodno, pri vročanju sklepa o izvršbi, izpadle. Že dolžnica sama opisuje navedbo vsebine vročilnice pri pozivu z dne 27. 8. 2024, iz katere izhaja tudi oznaka "dop", kar skladno z administrativno prakso izvršilnih sodišč pomeni dopis. Vse do dopisa z dne 27. 8. 2024 je to edini dopis, ki se v obravnavanem izvršilnem spisu sploh nahaja. Z golim zanikanjem, da dolžnica tega poziva ni prejela, ta ne more uspeti. Vročilnica je namreč javna listina, ki do nasprotnega dokaza izkazuje, kar je v njej potrjeno (prim. 224. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Navedeno pomeni, da je treba vsebino vročilnice prerekati konkretizirano in v zvezi s takimi trditvami predlagati tudi dokaze. Pavšalnih trditev, da je dolžničin uslužbenec v spis uvrstil vse, kar je bilo prejeto, "očitno pomanjkljivo", dolžnica z ničemer ne dokazuje oziroma v zvezi s tem ne predlaga nobenega dokaza. Enako povedano velja tudi glede zatrjevanja, da naj dolžnica ne bi prejela odgovora na ugovor, ki je tudi glede na dolžničine lastne navedbe kot del vsebine sodne pošiljke izrecno naveden na vročilnici. Ob tem pošiljanje sodišču - odprte - pošiljke z vlogami, ki naj bi jih dolžnica domnevno edino prejela, ne more predstavljati primernega dokaza v ta namen (niti sicer te listine niso predlagane kot dokaz), saj je vsebino take pošiljke mogoče na enostaven način prirediti za potrebe postopka. Vloga upnika z dne 23. 5. 2024 predstavlja le predlog za nadaljevanje postopka po prekinitvi zaradi sprejete odločbe Ustavnega sodišča, ki za ta postopek niti ni bila potrebna, zato morebitna nevročitev te vloge niti ne bi mogla vplivati na pravilnost sklepa.

7Neutemeljene so dalje pritožbene trditve, da je nova dolžnica prevzela le dolg odgovornih družbenikov oziroma pasivnih družbenikov, oziroma drugače povedano, da mora upnik dokazati, da dolžnik kot odgovorni družbenik iz 17. člena ZOKIPOSR izpolnjuje pogoje za upravičenca do odškodnine na podlagi tega zakona. Tovrstno dokazovanje ni predvideno za dani izvršilni postopek, temveč za postopek uveljavljanja odškodnine s strani (ne)odgovornega družbenika pri Državnem odvetništvu RS, opraviti pa ga mora družbenik in ne upnik. Ustavno sodišče je v 56. točki obrazložitve odločbe U-I-115/23-14 zapisalo, da tega, da bi država morala prevzeti dolg le tistih odgovornih družbenikov, ki izpolnjujejo pogoje za odškodnino iz 5. člena ZOKIPOSR, tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR ne določa. Nenazadnje pa bi bil prevzem dolgov pasivnih družbenikov nelogičen, saj so za obveznosti izbrisanih družb odgovarjali aktivni in ne pasivni družbeniki (razen, kar je stvar pravnomočnih odločitev in pravne varnosti upnikov, če slednji svoje pasivnosti niso uveljavili). Tudi če ZOKIPOSR pravico do odškodnine podeljuje le pasivnim družbenikom, je navedeno treba razlikovati od tega, dolgove katerih odgovornih družbenikov Republika Slovenija prevzame. Glede na navedeno niso utemeljene niti trditve, da bi moralo sodišče predhodno ugotoviti, ali je bil prvotni dolžnik pasivni družbenik, ali je lahko vplival na prehod obveznosti, navedeno pa da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati celo po uradni dolžnosti. Tudi sicer pa zgolj pavšalno uveljavljanje dolžnice, da naj ZOKIPOSR ne bi predvideval avtomatičnega nasledstva, za tovrstno ugovorno uveljavljanje ne bi bilo niti zadostno.

8Prav tako ni utemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da ZOKIPOSR odgovornost dolžnice za prevzeto terjatev omejuje po višini, in sicer naj bi bila upnikova terjatev po višini omejena na 60 % glavnice. Res je sicer skladno s tretjo povedjo 3. točke 2. člena ZOKIPOSR škoda tudi znesek, katerega upniški upravičenec ni prejel plačanega kljub obstoju pravnomočne sodne odločbe, izdane na podlagi predpisa iz prvega odstavka 1. člena tega zakona. Nadalje prvi odstavek 17. člena ZOKIPOSR določa, da je vsaka oblika povračila vrednosti škode, ki jo upravičenec prejme po tem zakonu, omejena na 60 odstotkov ugotovljene višine škode, kot jo določa 3. točka 2. člena tega zakona. Upravičenec pa je po 5. točki 2. člena ZOKIPOSR fizična oseba, na katero so zaradi izbrisa v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 na podlagi določb ZFPPod prešle obveznosti izbrisane družbe in ki je te obveznosti deloma ali v celoti plačal; kar pa je po naravi stvari lahko le dolžnik. Dolžnikova škoda je definirana kot znesek, ki ga je upravičenec plačal za obveznosti izbrisane družbe, vrednost njegovega premoženja, ki je bilo prodano v izvršilnem postopku zaradi plačila obveznosti izbrisane družbe, in izguba dohodkov zaradi izbrisa družbe (1. poved 3. točke 2. člena ZOKIPOSR); uveljavlja jo v poravnavi z Državnim odvetništvom in ta je omejena na 60%. Navedeno pomeni, da se omejitev škode na 60% ugotovljene višine škode ne nanaša na upnikovo terjatev, in sicer ne glede na to, če je le-ta sicer "nomotehnično" urejena v istem členu, kot prevzem dolga. Omejitve odgovornosti nove dolžnice ni ugotovilo niti Ustavno sodišče v odločbi U-I-115/23.

9ZOKIPOSR določa domnevo, da je Republika Slovenija z dnem njegove uveljavitve prevzela dolg odgovornega družbenika do upnikov na podlagi ex lege prenosa obveznosti izbrisane družbe na aktivnega družbenika pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil ter da so prenehala vsa zavarovanja dolga. Upniki lahko na podlagi tega zakona plačilo še neplačanega dela svoje terjatve (prim. drugo poved tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR) do družbenikov izbrisane družbe od prevzemnika uveljavljajo pod enakimi pogoji, kot če bi plačilo zahtevali od družbenika izbrisane družbe ali njegovih dedičev (tretji odstavek 17. člena, prim. VSL Sklep I Ip 1083/2023).

10Glede na povedano višje sodišče kot neutemeljene presoja tudi pritožbene navedbe, da nova dolžnica ne odgovarja za neizterjane obresti, ki so zapadle do prevzema, s sklicevanjem na 430. člen OZ. Zakon namreč izrecno govori o neplačanem delu upnikove terjatve, kar vključuje tudi neizterjane obresti, zapadle do prevzema. Drugačna razlaga bi poleg tega nedopustno posegla v pravnomočne odločitve glede višine terjatev upnikov. Višje sodišče zato ne sprejema argumentacije, da naj bi besedni zvezi "pod enakimi pogoji" in "uveljavljanje plačila" pomenili le možnost, da svoje terjatve lahko upniki zahtevajo neposredno v izvršilnem postopku brez zahtevanih predhodnih aktivnosti ali sprožitve pravdnega postopka oziroma, da naj bi šlo le za procesnopravno določbo. Prevzem dolga je izrecno določen v višini neplačanega dela upnikove terjatve, kar predstavlja lex specialis glede na določbo drugega odstavka 430. člena OZ. Da je prevzem določen "le" v višini neplačanega dela terjatve in ne za zastarane terjatve, je povsem logično in tudi to ne pomeni, da zakon določa kakšne drugačne materialnopravne pogoje glede upnikove terjatve. Ne drži pa niti, da je v nadaljevanju tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR določena druga procesna možnost upnika za poplačilo terjatve, temveč je tam določena zgolj možnost sklenitev sporazuma z Državnim odvetništvom o ugotovitvi nastopa dejstva sklenjenega dogovora o obročnem plačilu dolga.

11Po vsem pojasnjenem pritožba dolžnice ni utemeljena. Višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).