VSM Sodba I Cpg 67/2025

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 9.131,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2023 (točka I. izreka izpodbijanje sodbe), nadalje pa ji plačati 1.970,55 EUR pravdnih stroškov (točka II. izreka izpodbijanje sodbe), vse v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom pravdnih stroškov pa še zakonske zamudne obresti.

2Zoper to sodbo vlaga pravočasno pritožbo po svojem pooblaščencu tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s predlogom na njeno spremembo v smislu zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma podrejeno s predlogom na njeno razveljavitev ter priglaša stroške. Navaja, da ni sporno, da je tožeča stranka opravila storitev in zanjo izstavila račune, storitev pa je bila opravljena na delovišču A., kjer je v vlogi investitorja nastopala družba B d.o.o., medtem, ko je tožena stranka za investitorja opravljala storitve gradbenega nadzora. Vtoževana storitev je storitev dvigovanja keramike, zato tožena stranka kot nadzornik gradnje ni imela nobenega interesa ali potrebe, da bi se zanjo opravila ta storitev. Storitev je naročila za investitorja, kot je izpovedal zakoniti zastopnik tožene stranke, kar pa je tudi logično in življenjsko izkustveno. Investitor je tisti, ki ima največji možni interes za to, da se projekt čim prej zaključi, zato je tudi angažiral toženo stranko, da je poskrbela za ustrezen nadzor, ki zajema tudi izvedbo v določenih terminskih rokih. Če tožena stranka dodatnega dviga keramike ne bi naročila, bi škodljive posledice trpel izključno investitor, saj bi določen del terena ostal brez keramike, medtem ko tožena stranka ne bi imela nobene škode. Navedeno potrjuje, da je bila storitev dviga keramike naročena izključno v imenu in za račun investitorja. Sodišče ni upoštevalo, da je imel zakoniti zastopnik interes za izid postopka ter je bila njegova izpovedba prirejena za potrebe predmetnega sodnega postopka, v tej posledici pa je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje z zaključkom, da tožena stranka pooblastila za dodatno naročilo storitev dvigovanja keramike v imenu in za račun investitorja, ni imela. Zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče posledično nepravilno uporabilo materialno pravo.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo v celoti kot neutemeljene prereka pritožbene trditve ter predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo plačilo zneska po dveh računih (v zneskih 4.739,70 EUR in 4.392,00 EUR) za opravljeni storitvi dvigovanja palet keramike na delovišču objekta A. dne 24. 11. 2022 in dodatno dne 11. 1. 2023, v skupni višini 9.131,70 EUR. Zaključilo je, da tožena stranka oziroma zanjo njen zakoniti zastopnik C. ni imel pooblastila investitorja, temveč je v svojem imenu in za svoj račun naročil dela pri tožeči stranki, ki jih je slednja v celoti opravila. Kot dodatni razlog utemeljenosti tožbenega zahtevka pa je sodišče prve stopnje, izhajajoč iz odškodninsko pravne podlage (četrti odstavek 73. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), ugotovilo še odškodninsko odgovornost tožene stranke v višini vtoževane terjatve (premoženjska škoda).

6Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitve postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo vsa, za ta postopek pravno odločilna dejstva ter na tej podlagi v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje, posledično pa sprejelo pravilne materialno pravne zaključke. Razloge v svoji odločitvi je obširno in argumentirano obrazložilo, sodišče druge stopnje se nanje kot pravilne sklicuje in v izogib nepotrebnemu ponavljanju zgolj odgovarja na izpostavljene pritožbene trditve.

7Pritožbeno sporna je pasivna legitimacija, torej ali je tožena stranka zavezanka iz vtoževanega materialno pravnega razmerja. Odločilen je zato odgovor na vprašanje, ali je tožeča stranka dela, ki jih je izvedla na podlagi potrjene ponudbe s strani zakonitega zastopnika tožene stranke kot naročnika, izvedla v imenu in za račun tožene stranke, ali v imenu in za račun investitorja.

8Ni utemeljena pritožbena graja, da je tožena stranka naročila storitve pri tožeči stranki (dvig keramike) izključno v imenu in za račun investitorja, saj je sama na delovišču opravljala zgolj storitve gradbenega nadzora in zato ni imela nobenega interesa ali potrebe, da bi tožeča stranka zanjo opravila to storitev, naročila jo je za investitorja, ki je imel največji možni interes, da se projekt čim prej zaključi in bi v primeru, če te storitve ne bi naročila, le on trpel škodljive posledice.

9Pritožba ne graja po sodišču prve stopnje ugotovljenih dejstev, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o delu (619. člen OZ), ki je bila s strani tožeče stranke v celoti realizirana, niti ugotovitve, da se je zakoniti zastopnik ob sklepanju posla vseskozi predstavljal v imenu tožene stranke, ter da sta pri sklepanju posla sodelovala le zakoniti zastopnik tožeče stranke in zakoniti zastopnik tožene stranke, (kar evidentno izhaja tudi iz med pravdnima strankama potekajoče e-mail korespondence). Prav tako pritožba ne nasprotuje verodostojnosti izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke, da s strani zakonitega zastopnika tožene stranke, niti iz med njima potekajoče e-korespondence ni izhajalo, da bi se posel opravljal za tretjega (za investitorja) in ne za toženo stranko. Pritrditi je zaključku sodišča prve stopnje, ki temelji na dokazni oceni izpovedb strank in prič ter e-korespondenci, da je bila pogodba o delu sklenjena med tožečo in toženo stranko, ne pa med tožečo stranko in investitorjem, saj tožena stranka za sklenitev takega posla ni imela investitorjevega pooblastila. Tožena stranka tega zaključka ne more izpodbiti zgolj s sklicevanjem se na neverodostojnost izpovedbe zakonitega zastopnika investitorja, ki naj bi bila prirejena za potrebe tega sodnega postopka zaradi interesa na izid postopka. Njegovo izpovedbo, da je imel nadzornik (tožena stranka) pooblastilo za izvajanje strokovnega nadzora v vseh fazah gradnje pri projektu, drugih pooblastil izven tega pooblastila, med drugim za sklepanje pravnih poslov in naročanje v imenu in za račun investitorja, nadzornik ni imel, kar velja tudi za družbo Č. d.o.o. (tožečo stranko), je potrdila priča D. Zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju pooblastila s strani investitorja ne temelji zgolj na dokazni oceni izpovedbe zakonitega zastopnika investitorja, temveč je podprt z dokazno oceno presoje vseh ostalih dokazov, ki dajejo podlago za zaključek, da je bil posel sklenjen v imenu in za račun tožene stranke.

10Ob povedanem sodišče druge stopnje dodaja, da tožena stranka, ob dejstvu, da je na projektu izvajala le strokovni nadzor, v odgovoru na tožbo sicer zatrjuje, da je v skladu s pogodbo imela pooblastilo, da v imenu in za račun investitorja naroča tudi storitve tožeče stranke in za takšna naročila predhodne odobritve ni potrebovala¹, vendar pa njene trditve ostajajo zgolj na pavšalni ravni, saj pri tem ne pove kdaj in na kakšen način ji je bilo to pooblastilo dano in kdo ji ga je dal oziroma ne predloži pogodbe, na katero se sklicuje. Ob povedanem pa se izkažejo za brezpredmetna pritožbena zatrjevanja o tem, kdo bi trpel škodljive posledice v primeru, če tožena stranka ne bi poskrbela za predmetno naročilo.

11Sodišče prve stopnje je kot dodaten razlog za utemeljenost tožbenega zahtevka, poleg pravne podlage, da je bil posel sklenjen v imenu in na račun tožene stranke, zaključilo še, da bi bila tožena stranka kot neupravičen zastopnik tudi sicer odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka kot dobroverna pogodbena stranka z neupravičeno osebo, na podlagi četrtega odstavka 73. člena OZ (glej točko 10 in 11 obrazložitve izpodbijane sodbe), čemur sodišče druge stopnje pritrjuje, pritožba pa tega ne izpodbija.

12S tem je sodišče druge stopnje odgovorilo na vsa, za ta postopek relevantna dejstva ter na vsa ostala pritožbena izvajanja ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13V posledici navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

14Tožena stranka, ki je s pritožbo v celoti propadla, krije sama nastale ji stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), prav tako krije svoje stroške odgovora na pritožbo tudi tožeča stranka, saj z njim ni pripomogla k rešitvi zadeve na drugi stopnji (155. člen ZPP). Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Glej točko 1 odgovora na tožbo - red. št. 9 do 10 spisa.