VSL Sodba VI Kp 52764/2022

I. Pritožbi državnega tožilca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se v izrečeni pogojni obsodbi preizkusna doba zviša na 3 (tri) leta.

II. V preostalem se pritožba ODT Ljubljana zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po tretjem odstavku 176. člena KZ-1 določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso.

2Zoper sodbo se je pritožil državni tožilec iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP, zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženemu v okviru izrečene pogojne obsodbe določi kazen dveh let zapora s preizkusno dobo štirih let.

3Pritožba je bila poslana v odgovor obtožencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je v odgovoru pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba je deloma utemeljena.

5Pritožnik meni, da je prvostopenjsko sodišče obdolžencu znotraj izrečene pogojne obsodbe določilo tako prenizko kazen zapora, kot prekratko preizkusno dobo. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je obtožencu kot olajševalno okoliščino neutemeljeno štelo specifičnost obdobja v katerem je izvršil kaznivo dejanje, t.j. obdobje daljše zaprtosti doma zaradi ukrepov COVID-19, kar je nesprejemljivo, saj državni epidemijski ukrepi ne morejo opravičevati kaznivih dejanj. Prvostopenjsko sodišče je tudi upoštevalo bodoče objektivno negotovo dejstvo, t.j. pričakovanje, da se bo obtoženi po končanem študiju zaposlil, pri tem pa bi daljša preizkusna doba znatno ovirala njegove zaposlitvene zmožnosti. Prvostopenjsko sodišče se v ničemer ni opredelilo do sekundarne viktimizacije žrtev spolne zlorabe, kar je ena od obteževalnih okoliščin. Količini gradiva in dejstvu, da je imel obtoženi gradivo kar na treh elektronskih napravah je dalo prvostopenjsko sodišče premajhno težo.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče ustrezno opredelilo do teže kaznivega dejanja, ki se izraža v zakonsko predpisani kazni, kot kriminalni količini, ki se je očitala obtožencu. Glede na zakonsko predpisano kazen za predmetno kaznivo dejanje, t.j. šest mesecev do osmih let zapora, je prvostopenjsko sodišče, upoštevajoč obtoženčevo priznanje krivde in s tem prispevek k hitrejšemu teku kazenskega postopka ter sicer, kljub travmatičnim družinskim okoliščinam, urejeno življenje, da se redno šola in vzporedno dela preko študentskega servisa, da si zatorej služi dodatna sredstva za preživljanje, ustrezno upoštevalo olajševalne okoliščine. Pritrditi je državnemu tožilcu, da specifično obdobje ukrepov zaradi pandemije ne more predstavljati olajševalne okoliščine tega kaznivega dejanja, za razširjanje prepovedane otroške pornografije ni nobenega opravičila, še najmanj je to brezdelje zaradi prisilnega bivanja doma. Vendarle bi v tem obdobju od učečega mladostnika pričakovali poglabljanje in razširjanje znanj oz. učenj na vrsti poučnih in predvsem dovoljenih področij, nenazadnje tudi v okviru socialnih mrež, ki so v tem času lajšale tegobe zaprtih mladostnikov. Upoštevanje specifičnosti obdobja pa po oceni pritožbenega sodišča ne vpliva na kazen, ki jo je znotraj izrečene pogojne obsodbe določilo sodišče. Na slednje tudi ne vplivajo pravilno ugotovljene obteževalne okoliščine, t.j. količina prepovedanega gradiva in dejstvo, da je imel obtoženi to gradivo na kar treh elektronskih napravah ter dejstvo, da se z razširjanjem takega gradiva generira spolna zloraba otrok, kar je izrazito zavržno. Vse navedeno primerno izraža določena kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Pritožbeno sodišče pri tem zavrača očitek državnega tožilca, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do sekundarne viktimizacije žrtev spolne zlorabe s predmetnih datotek. Sekundarna viktimizacija je škoda, ki je ne povzroči neposredno storilec kaznivega dejanja, ampak nastane zaradi dejanj tožilcev, organov pregona ali pravosodnih organov in vpliva na žrtev.¹ Objekt kazenskopravnega varstva pri inkriminaciji virtualne otroške pornografije (tretji odstavek 176. člena KZ-1) je zaščita otrok pred zlorabo in ni vezana na zlorabo konkretnega otroka, na kar nazorno kaže tudi prepoved upodabljanja in razširjanja realističnih (virtualnih) pornografskih podob otrok. Ker glede predmetnega gradiva otroci niso bili identificirani, do t. i. sekundarne viktimizacije sploh ne more priti, ta se tipično in izključno veže na obstoj primarne viktimizacije torej konkretne spolne zlorabe konkretnega otroka.

7Pritrditi pa je državnemu tožilcu glede določene preizkusne dobe v izrečeni pogojni obsodbi, saj je določena doba dveh let prekratka, da bi se ustrezno preizkusilo zaupanje sodišče, izraženo z izrečeno pogojno obsodbo, da obtoženi ne bo več ponovil ne in predvsem ne istovrstnega in ne drugačnega kaznivega dejanja. Pritrditi je tožilcu, da se obtoženi še vedno šola in da se preizkusna doba v smislu iskanja zaposlitve in oteževanje teh možnosti veže na objektivno negotovo bodoče dejstvo. Obtoženi se še redno šola in poleg tega dela in je pri delodajalcu celo napredoval v poslovodjo. Ker ga, kot je sam povedal na naroku za izrek kazenske sankcije, poslovodenje sicer zanima in je v svojem podjemu tudi sicer uspešen, ni videti razloga, da bi ga preizkusna doba kakorkoli omejevala v iskanju zaposlitve. Po oceni pritožbenega sodišča bo obtoženi, starejši in s končano šolo, v daljšem času moral pokazati ali so bila pričakovanja sodišča pri izreku pogojne obsodbe, upravičena, da je razumel socioetično vsebino in zavrženost svojega ravnanja.

8Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi državnega tožilca in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožencu določilo triletno preizkusno dobo in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo.

¹ Mnenje CCPE št.12 (2017) o "Vlogi tožilcev v zvezi s pravicami žrtev in prič v kazenskih postopkih", Posvetovalni svet evropskih tožilcev pri Svetu Evrope, Strasbourg 30. 11. 2017, dostopno na https://www.google.com/url?sa=t&source=web&rct=j&opi=89978449&url=https://rm.coe.int/ccpe-opinion-12-en-slovenian/168077bc68&ved=2ahUKEwiImfftjJyPAxUK9LsIHZJCELQQFnoECBsQAQ&usg=AOvVaw1brP8XsofFb3hCSqw88UtU