VSRS Sklep I Ips 33485/2016

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

A.

1Okrožno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedenim sklepom predlog obdoženega A. A. za odpust plačila krivdno povzročenih stroškov zavrglo. Obdolženčevo pritožbo zoper navedeni sklep je višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper to pravnomočno sodno odločbo je vložil obdolženec zahtevo za varstvo zakonitosti ne da bi navedel zakonsko podlago. Zahtevo je zatem pravočasno dopolnil še 24. 3. 2025. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter odločitev o plačilu stroškov postopka spremeni v ustrezno število ur družbeno koristnega dela.

3V odgovoru na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovna državna tožilka Mirjam Kline predlagala zavrnitev zahteve kot očitno neutemeljene. Ocenila je, da sta nižji sodišči povsem pravilno presodili, da predlogu obdolženca zaradi izrecne določbe iz šestega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ni mogoče ugoditi, torej ga ni mogoče oprostiti plačila krivdno povzročenih stroškov postopka in je tako povsem pravilno predlog kot neutemeljen zavrglo. Prav tako Zakon o probaciji (v nadaljevanju ZPro), na katerega se sklicuje vlagatelj, ne nadomešča določb ZKP v delu glede plačila stroškov postopka, kot to pomotoma ocenjuje vložnik. Da v predmetni zadevi ne gre za stroške, ki bi bili lahko predmet takšnega načina izvršitve plačila in da sodišče prve stopnje ni storilo kršitve, ko se ni opredelilo do podredno podanega predloga obdolženca za spremembo plačila krivdnih stroškov postopka v 16 ur dela v splošno korist, ima sodišče druge stopnje razloge v točkah 5-7 izpodbijanega sklepa, tej argumentaciji pa vrhovna državna tožilka pritrjuje. Glede na to, da se z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija sklep o zavrženju predloga glede načina plačila stroškov kazenskega postopka, izdan po pravnomočnosti sodbe, pri čemer vložnik ne uveljavlja nobene kršitve zakona, prav tako pa se ne pričakuje od Vrhovnega sodišča odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali bi bila odločitev pomembna za razvoj prava preko sodne prakse, vrhovna državna tožilka predlaga, da se zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot očitno neutemeljeno.

4V izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke obdolženec vztraja na navedbah zahteve za varstvo zakonitosti in se sprašuje, kako je možno, da se denarna kazen v višini, npr. 3.000 EUR lahko spremeni v cca. 150 ur dela v splošno korist, krivdni stroški v zanemarljivem znesku pa ne.

B.

5Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe tudi zoper tako imenovane druge odločbe, to je odločbe, s katerimi se kazenski postopek ne zaključi. Vendar morajo biti v tem primeru uveljavljane kršitve take narave, da je od odgovora oziroma, od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

6V konkretnem primeru je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo, s katero je sodišče njegov predlog za odpust plačila sodnih stroškov, ali podrejeno alternativni način plačila z družbeno koristnim delom zavrglo.

7Procesno relevantna dejstva so naslednja:

‒ S sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 26. 1. 2023 je bil kazenski postopek zaradi uvodoma navedenih kaznivih dejanj zoper obdolženega A. A. ustavljen. Z istim sklepom je sodišče odločilo tudi, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca bremenijo proračun. Odločilo pa je še, da je obdolženec na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP dolžan povrniti krivdno povzročene stroške, to je stroške petih vročanj sodnih pisanj z izvršitelji in detektivi v skupnem znesku 307,52 EUR.

‒ Sklep je postal pravnomočen dne 6. 3. 2023.

‒ Po pravnomočnosti sklepa je obdolženec vložil pisanje, ki ga je naslovil kot predlog za odpust plačila sodnih stroškov z utemeljitvijo, da je prejemnik socialne pomoči, zaradi česar prosi za odpust plačila krivdnih stroškov.

‒ Njegova vloga je bila z izpodbijanima sklepoma pravnomočno zavržena.

8Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je obdolženec vložil zoper navedeno pravnomočno odločbo ni utemeljena.

9Nižji sodišči sta namreč ravnali povsem pravilno, ko sta njegov predlog zavrgli. Pri tem sta se utemeljeno sklicevali na določbo šestega odstavka 95. člena ZKP, kjer je izrecno določeno, da določbe o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu stroškov iz četrtega in petega odstavka tega člena ne veljajo v primerih iz 94. člena tega zakona, torej glede stroškov, ki so jih stranke povzročile po svoji krivdi. Neutemeljeni so tudi očitki vložnika, da bi moralo sodišče uporabiti ZPro, ki po njegovem mnenju omogoča tudi spremembo plačila krivdnih stroškov v delo v splošno korist. V prvem odstavku 23. člena ZPro je sicer navedeno, da sodišče, kadar določi kot način izvršitve kazni zapora, denarne kazni ali namesto plačila globe in stroškov postopka ali nadomestnega zapora opravo dela v splošno korist, probacijski enoti posreduje izvršljivo sodno odločbo z vsemi potrebnimi podatki za njeno izvajanje. Vendar ta določba ZPro velja samo za alternativno izvrševanje kazni po 129.a členu ZKP ter za stroške postopka, ki bremenijo obdolženca, razen krivdnih stroškov ter potrebnih izdatkov oškodovanca in njegovega zakonitega zastopnika ter nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca, praviloma torej velja za stroške iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebne izdatke obdolženca in njegovega zagovornika. Kot je bilo že poudarjeno, je alternativni način plačila krivdno povzročenih stroškov s procesnim zakonom izključen in določbe ZPro v kazenski procesni zakon v tem delu ne posegajo, niti zakona nista v koliziji.

10Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da nižji sodišči s tem, ko sta obdolženčevo vlogo zavrgli, nista kršili določb procesnega zakona, saj ta povsem jasno in določno izključuje alternativni način plačila krivdno povzročenih stroškov, vložnik pa tudi glede na jasnost zakonske dikcije ne odpira vprašanja, ki bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo.