VSC Sklep I Cp 213/2025

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom znova zavrnilo predlog tožeče stranke (tožnikov) zoper toženo stranko za izdajo začasne odredbe v vsebini, da se začasno do pravnomočnega končanja tega spora zadrži učinkovanje pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. ... z dne 13. 12. 2007 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, oba sklenjena v obliki notarskega zapisa, opr. št. SV 928/07 z dne 17. 12. 2007 (I. točka izreka). Sklenilo je, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka).

2Zoper sklep se tožeča stranka (tožnika) po pooblaščencu pravočasno pritožujeta in uvodoma uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika naj ne bi podala dovolj konkretiziranih trditev v zvezi z obstojem pogoja iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, je nepravilen, obravnava strank pa je izrazito pristranska. Sodna praksa s področja začasnih odredb v primerih kreditnih pogodb v CHF je v Sloveniji usklajena, saj sodišča začasne odredbe izdajajo in zavzemajo predvsem naslednja bistvena stališča: (-) da položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu ni omogočeno, da lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavi v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo, ob lojalni (evroskladni) razlagi že sam po sebi ustreza standardu težko nadomestljive škode, (-) da reverzibilnost ni relevanten pogoj za presojo utemeljenosti začasne odredbe, (-) da je edini relevanten pogoj za utemeljenost zavarovanja, s katerim se zadrži plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne kreditne pogodbe, poleg verjetnosti obstoja terjatve ta, da brez izdaje začasnega ukrepa ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve. Tožnika sta s konkretnimi listinskimi dokazi izkazala, da sta prejeti znesek kredita preplačala že v času do vložitve tožbe za 16.402,61 EUR, tako je izpolnjen pogoj, ki ob lojalni (evroskladni) razlagi že sam po sebi ustreza standardu težko nadomestljive škode, saj bosta tožnika morala v primeru neizdaje začasne odredbe ves čas razširjati zahtevek in na koncu še vložiti novo tožbo ter zaključka zadeve nedvomno ne bo mogoče doseči v okviru iste pravde in četudi bosta zahtevek lahko uskladila s stanjem v času zadnje glavne obravnave, pa bosta morala kredit odplačevati še vsaj do pravnomočnosti, torej vsaj še 1 do 2 leti in to na podlagi nične pogodbe. Neutemeljen je tudi zaključek, da tožnika nista izkazala pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Po stališču najnovejše sodne prakse (npr. sklepi VSL I Cp 764/2024, II Cp 1219/2024, II Cp 1364/2024, I Cp 1502/2024, II Cp 1820/2024) potreba po tehtanju neugodnih posledic za upnika in za dolžnika z vidika ciljev Direktive sploh ni sprejemljiv pogoj za začasno zadržanje učinkovanja pogodbe in za izdajo začasne odredbe zadostuje že (očitno izkazan) verjeten izkaz nastanka težko nadomestljive škode. Četudi pa bi bil to relevanten pogoj za izdajo začasne odredbe, bi sodišče lahko presodilo položaj banke v okviru konkretnih trditev tožnika (ki jih ni upoštevalo), da banka ne bi utrpela nobene škode, ker ima svojo terjatev zavarovano s hipoteko na nepremičnini tožeče stranke, da mesečni znesek obroka kredita 870,00 EUR, ki ga v primeru izdaje začasne odredbe banka ne bi prejela, ne more vplivati na poslovanje banke, ki ima 5 mio EUR ustanovitvenega kapitala in je v letu 2023 ustvarila 8,6 milijarde EUR čistega dobička, na drugi strani pa sta tožnika potrošnika, njun mesečni obrok pa dosega skoraj višino minimalne plače. Namen zavarovanja, kot ga zahteva pravo EU, je v zagotovitvi polnega učinka končne meritorne odločitve, ki je dosežen z začasnim zadržanjem učinkovanja sporne kreditne pogodbe, v tej pravdi pa se s stopnjo verjetnosti nakazuje, da v primeru, če bi bil zahtevek tožnikov utemeljen, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive ne bo mogoče zagotoviti brez predlaganega začasnega zavarovanja, kar je, poleg verjetnosti obstoja terjatve na ničnost pogodbe, edini relevantni pogoj, če naj se nacionalna zakonodaja in sodna praksa razlagata lojalno, kot nalaga sodba SEU C - 287/22. Vsa sodišča v Republiki Sloveniji zavzemajo navedena stališča, do odstopa od teh stališč prihaja zgolj na Okrožnem sodišču v Celju. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je kar dvakrat zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe s povsem nerazumnima obrazložitvama, ki bistveno odstopata od obsežne in ustaljene sodne prakse, kršilo ustavne pravice potrošnikov iz 2., 14., 22., 23., 33. in 50. člena Ustave RS in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj stališča niso skladna z lojalno razlago nacionalne zakonodaje, kot jo nalaga sodba SEU C - 287/22 in predstavlja tudi nedopusten ter neobrazložen odstop od ustaljene sodne prakse. Pritožba še navaja, da je bilo v zadnjem času že vloženih precej ponovnih tožb v CHF zadevah glede pogodb, ki so že pravnomočno nične in v postopkih niso bile izdane začasne odredbe. Navaja še, da razpravljajoči sodnik očitno ignorira načelo ekonomičnosti postopka, ker bi si moral (poleg vsega zgoraj navedenega) ves čas prizadevati k omogočanju dokončne rešitve spora v okviru istega postopka, s svojo strokovnostjo pa bi moral tudi utrjevati zaupanje javnosti v neodvisnost sodstva, kar je v predmetnem postopku nedvomno močno okrnjeno in se utemeljeno ustvarja dvom o nepristranskosti razpravljajočega sodnika. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sklep spremeni in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe ter naloži plačilo stroškov toženi stranki oziroma podredno, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišče prve stopnje v novo odločitev in toženi stranki naloži plačilo priglašenih stroškov sestave pritožbe tožeče stranke.

3V odgovoru na pritožbo tožena stranka po pooblaščenki obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam, (delno) pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je o predlogu za izdajo začasne odredbe tožeče stranke z izpodbijanim sklepom odločilo drugič. Prvič je predlog zavrnilo s sklepom z dne 18. 2. 2025, ker je zaključilo, da tožnikoma ni uspelo izkazati že prvega pogoja za izdajo začasne odredbe - verjetnosti obstoja terjatve in se zato z izpolnjenostjo pogoja po drugem odstavku 272. člena ZIZ ni ukvarjalo¹. Ta sklep je bil po pritožbi tožeče stranke s sklepom pritožbenega sodišča I Cp 100/2025 z dne 20. 3. 2025 razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek².

6S sedaj izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe ponovno zavrnilo, toda z vsebinsko drugačnimi razlogi. Nosilni razlog je, da tožnika nista podala dovolj konkretiziranih trditev v zvezi z obstojem drugega pogoja, ki mora biti (tudi) izpolnjen za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ, ker že trditveno nista uspela izkazati niti verjetnosti, da je predlagana začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, niti verjetnosti, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se ta tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnikoma, saj s strani tožnikov podane trditve (in predlagani dokazi) namreč ne zadostujejo za izkazanost vsaj enega od položajev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ v luči odločitve sodišča EU C - 287/2022 Getin Noble Bank S.A.³

Obrazložilo je, da tožnika z navedbami⁴ o preplačilu kredita in o oteženem preživljanju oziroma sklicevanju na omajan premoženjski položaj zaradi zmanjšanja premoženja zaradi izpolnjevanja prevzetih pogodbenih obveznosti, ob zahtevani restriktivni razlagi, pravnemu standardu težko nadomestljive škode nista uspela zadostiti, do izpolnjenosti tega pogoja pa ne morejo privesti niti zatrjevane okoliščine, da sta že odplačala glavnico kredita in da bosta morala v primeru nadaljnjih plačevanj obrokov za vračilo preplačanega kredita od toženke bodisi spremeniti tožbo ali zoper toženko vložiti novo tožbo, kar je ponovno zvezano z dodatnimi stroški. Zavzelo je stališče, da nevarnost morebitnih novih stroškov zaradi sodnih postopkov za vračilo preplačil in duševne obremenitve tožnikov zaradi morebitnih nadaljnjih sodnih postopkov ne ustreza standardu težko nadomestljive škode, neugodne posledice in morebitni negativni vpliv na načelo učinkovitosti potrošniškega prava v luči razlage SEU v odločbi C - 287/22 Getin Noble Bank S.A. pa je presojati v smislu določbe tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, pri čemer pa pogoja iz te alineje tožnika tudi nista zadostno konkretizirala, saj nista navedla nobenih konkretnih podatkov ali okoliščin na strani toženke, na podlagi katerih bi se lahko ugotavljalo, kateri od strank bi nastala hujša neugodna posledica, zato tudi temu pogoju nista zadostila.⁵ Zaključilo je, da ker tožnika nista uspela niti z verjetnostjo izkazati drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, se sodišče z ugotavljanjem verjetnosti obstoja njune nedenarne terjatve do toženke (pogoja iz prvega odstavka 272. člena ZIZ) ni ukvarjalo, saj morata biti pogoja iz prvega in drugega odstavka 272. člena ZIZ podana kumulativno.⁶ Pojasnilo je tudi, da izpolnjenost pogoja reverzibilnosti za izdajo predlagane začasne odredbe, pri kateri se začasna odredba ne ujema s tožbenim zahtevkom, ni pomembna.⁷

7Ob pritožbenih navedbah je pojasniti, da so bila stališča sodne prakse višjih sodišč glede pogojev za izdajo regulacijske oziroma ureditvene začasne odredbe v zadevah potrošniških kreditnih pogodb z valutno klavzulo CHF, pomena sodbe SEU C-287/22 in njene upoštevnosti v okviru zakonskih pogojev, ki jih za ureditvene začasne odredbe določa ZIZ in na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS Up-275/97 uveljavljena sodna praksa, do nedavnega različna in neenotna, v zadnjem obdobju pa so se ta večinsko poenotila.

8Večinsko usklajeno stališče⁸, ki mu kot pravilnemu sledi tudi pritožbeno sodišče, je, da je v zvezi z zavarovanjem zahtevkov tožnikov, utemeljenih na določbah o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji (katerih materijo ureja Direktiva sveta 93/13 EGS z dne 15. 4. 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah, ki je bila v nacionalno pravo implementirana predvsem preko ZVPot, sedaj ZVPot-1), odločbo SEU C-287/22, s katero je to podalo razlago Direktive 93/13, potrebno upoštevati kot zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir in ga morajo kot takšnega upoštevati tudi nacionalna sodišča. Postopka zavarovanja z začasnimi odredbami pravo EU ne ureja, v našem pravu ga ureja ZIZ. Zato se nacionalno pravo na podlagi načela postopkovne avtonomije⁹ uporabi tako, da morajo nacionalna pravna sredstva biti ustrezna in učinkovita ter zagotavljati visoko raven varstva potrošnikov (čl. 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13). Tudi za začasne ukrepe pa velja, da morajo sodišča upoštevati razlago SEU (erga omnes učinki) in razlagati nacionalne določbe tako, da so v skladu s pravom EU (načelo lojalne razlage). Če predpisi, razlaga ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotuje pravu EU, vključno z razlagami slednjega s strani SEU, pa mora nacionalno sodišče (po načelu lojalne oziroma evroskladne razlage) v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pravom in cilji prava EU.

9Sodišče EU je v zadevi C 287/22 za sprejetje ustreznih začasnih ukrepov izpostavilo sledeče pogoje (tč. 60):

a) da obstajajo zadostni indici, da so sporni pogodbeni pogoji nepošteni;

b) da je zato verjetno, da bo treba zneske, ki jih je potrošnik plačal na podlagi sporne kreditne pogodbe, vrniti;

c) da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve.

10Določbe ZIZ, ki se nanašajo na izdajo regulacijskih začasnih odredb in v zvezi z njimi že navedena sodna praksa, omogočajo uresničitev zahteve o "obstoju zadostnih indicev, da so sporni pogoji nepošteni" oziroma evrolojalno razlago le-te v okviru pogoja verjetne izkazanosti terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Evroskladna razlaga pravnega standarda težko nadomestljive škode v okviru predpostavke iz druge alineje 272. člena ZIZ pa je mogoča na način, da je mogoče šteti, da je z ugotovitvijo, da brez začasne odredbe za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve, izpolnjen pogoj (pravni standard) težko nadomestljive škode. Skladno z razlago sodbe C-287/22 (točke 48 do 52), glede pomena uresničitve polnega učinka meritorne odločbe, je z lojalno razlago te sodbe mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v konkretnem potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo. Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno in ki že sam po sebi vključuje različne negativne posledice na premoženjskem in nepremoženjskem področju, ob lojalni (evroskladni) razlagi ustreza pravnemu standardu težko nadomestljive škode.

11Navedeno tako pomeni, da ob lojalni razlagi, kot jo nalaga sodba SEU C-287/22, pogoje za izdajo začasne odredbe z odložitvijo plačevanja obrokov predstavljajo a) verjetnost obstoja terjatve na ničnost pogodbe ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov in b) kadar je le z odložitvijo mogoče zagotoviti polni učinek odločbe o ničnosti nepoštenih pogojev.¹⁰

12Glede na obrazloženo se tako pokaže razlogovanje sodišča prve stopnje v zvezi z neizkazanostjo pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ kot pravno neodločilno. Kot utemeljenim pa je pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pogoje za izdajo začasne odredbe po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ presojalo materialno pravno zmotno, navedb glede izpolnitve pogoje iz prvega odstavka 272. člena ZIZ pa v izpodbijanem sklepu sploh ni presojalo. Zato je treba pritožbi ugoditi in sklep sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo ponovno vrniti v novo odločitev sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker že zgoraj obrazloženo narekuje ugoditev pritožbi in razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje, se do ostalih pritožbenih navedb sodišču druge stopnje ni potrebno podrobneje opredeljevati.

13Sodišče prve stopnje bo torej moralo o predlogu za izdajo začasne odredbe znova odločiti in pri tem upoštevati zgoraj obrazloženo, kot tudi napotke, ki izhajajo iz prvega razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča I Cp 100/2025 z dne 20. 3. 2025. Glede na pritožbene navedbe o izraženem dvomu v nepristranskost razpravljajočega sodnika pa je pojasniti, da tožeča stranka predloga, da naj se ob razveljavitvi sklepa in vrnitvi zadeve v nov postopek odredi, naj zadevo obravnava drug sodnik (356. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) sicer ne podaja, pritožbeno sodišče pa utemeljenih razlogov za takšno odločitev zaradi prej neenotne sodne prakse, kot je bilo zgoraj že obrazloženo, ne vidi.

14Odločitev o priglašenih stroških tega pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

¹ Sklep sodišča prve stopnje z dne 18. 2. 2025 in razlogi v sklepu sodišča druge stopnje I Cp 100/2025 z dne 20. 3. 2025 v tč.5 obrazložitve.
² Sklep sodišča druge stopnje I Cp 100/2025 z dne 20. 3. 2025.
³ Glej 8. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.
⁴ ki jih je v 9. točki obrazložitve tudi povzelo
⁵ Glej 10., 11. in 12. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.
⁶ Glej 14. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.
⁷ Glej 13. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.
⁸ Sklepi VSL I Cp 764/2024, II Cp 728/2024, I Cp 1297/2024, I Cp 1222/2024, II Cp 1364/2024, I Cp 1780/2024 , VSM I Cp 900/2024, VSC I Cp 68/2025, I Cp 80/2025, I Cp 184/2025, I Cp 192/2025, I Cp 77/2025., I Cp 233/2025 in še druge.
⁹ M. Avbelj, Pravo EU in nacionalna procesna avtonomija, Pravosodni bilten št. 2/2016.
¹⁰ VS RS v sklepu II Ips 10/2025 z dne 16. 4. 2025, tč. 28.