VSRS Sodba in sklep I Up 113/2025

I. Pritožba zoper I. točko izreka se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožba zoper II. točko izreka se zavrže.

1Z izpodbijano sodbo iz I. točke izreka je Upravno sodišče zavrnilo tožbo, ki jo je tožnik vložil zoper sklep, s katerim mu je toženka omejila gibanje, ker mu je pred vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in podane prošnje za mednarodno zaščito že bilo omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z Zakonom o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je namero in prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je že bistveno prej imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito oziroma podati namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Gibanje mu je bilo omejeno na prostore Centra za tujce, in sicer od 10. 4. 2025 od 14.10 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 10. 7. 2025 do 14.10, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2Z izpodbijanim sklepom iz II. točke izreka je Upravno sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnik predlagal odložitev izvršitve izpodbijanega upravnega akta do izdaje pravnomočne odločbe.

3V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče navedlo, da sta bila za odreditev izpodbijanega ukrepa izpolnjena oba kumulativna pogoja, kot izhajata iz sodb Sodišča Evropske unije v zadevi J. A.¹ in Upravnega sodišča I U 476/2021 z dne 26. 3. 2021. Kot prvo je bil tožnik v času podaje namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z ZTuj-2 oziroma Direktivo 2008/115.² Kot drugo pa je mogoče na podlagi dejstva, da je že prej imel priložnost začeti azilni postopek, utemeljeno domnevati, da je (ponovno) namero podal samo zato, da bi zadržal ali otežil izvršitev odločbe o vrnitvi. Ker v tem primeru zaradi visoke stopnje tožnikove begosumnosti ne bi bilo mogoče učinkovito izvesti milejšega ukrepa, je izpodbijani ukrep tudi sorazmeren.

4Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijano sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj jo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču, da opravi nov postopek. Navaja, da se z zavrnitvijo tožbe ne strinja in da želi še enkrat izpostaviti, kar je bilo izpostavljeno že v tožbi. Napaka toženke, ki je ukrep poimenovala omejitev gibanja in ne odvzem prostosti, za presojo zakonitosti izpodbijane odločitve sicer ni odločilna, je pa Upravno sodišče zaradi nje že večkrat odločilo v korist prosilca. Neutemeljena naj bi bila tudi zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe.³

5Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6Pritožba zoper I. točko izreka ni utemeljena, pritožba zoper II. točko izreka pa ni dovoljena.

7Po tretji alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) lahko pristojni organ prosilcu odredi obvezno zadrževanje na območje azilnega doma, kadar mu je bilo pred vložitvijo prošnje omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

8Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik obrazloženo ne nasprotuje presoji Upravnega sodišča, da mu je toženka izpodbijani ukrep v skladu z navedeno pravno podlago odredila pravilno in zakonito. Navaja le, da se z zavrnitvijo tožbe ne strinja in da "želi še enkrat izpostaviti, kar je bilo izpostavljeno že v tožbi", pri čemer pa ne pojasni, katere tožbene očitke naj bi Upravno sodišče napačno presodilo in zakaj. Glede na to da pritožnik sam priznava, da se strinja z Upravnim sodiščem, da poimenovanje izpodbijanega ukrepa za presojo njegove zakonitosti ni odločilno, je kakršnokoli dodatno pojasnilo Vrhovnega sodišča glede neutemeljenosti tega pritožbenega ugovora odveč. Tudi z njim povezana trditev, da naj bi Upravno sodišče v podobnih zadevah iz tega razloga že večkrat odločilo v korist prosilca, ostaja na (pre)splošni ravni. Tudi če je Upravno sodišče v posameznih primerih presodilo, da gre za kršitev pravice do osebne svobode, to ne pomeni, da je tudi poseg v pritožnikovo osebno svobodo nezakonit in neustaven. Pritožnik pa Upravnemu sodišču ne očita, da presoje pravilnosti in zakonitosti tega posega ne bi opravilo.

9Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

10Glede pritožbe zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa (zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe) pa pojasnjuje, da sta z zavrnitvijo pritožnikove pritožbe zoper sodbo iz I. točke izreka, ta in izpodbijani upravni akt postala pravnomočna. Ker se lahko z začasno odredbo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 izvršitev izpodbijanega upravnega akta odloži le do izdaje pravnomočne odločbe, začasne odredbe v tem primeru ni več dopustno izdati. Ker to posledično pomeni tudi, da pritožnik nima več pravnega interesa za pritožbo zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa, jo je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ C-186/21 PPU z dne 3. 6. 2021.
² Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav.
³ Čeprav pritožba izrecno omenja zgolj sodbo, je iz njene vsebine mogoče razbrati, da pritožnik izpodbija tako sodbo (I. točka izreka), kot tudi sklep (II. točka izreka).