VSK Sklep I Kp 67431/2021

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zoper obtoženega A. A. odredilo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2Zoper sklep se pritožuje obtoženčev zagovornik smiselno zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb Ustave ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ali razveljavi, obtožencu pripor odpravi, v primeru razveljavitve pa odloči, da v zadevi odloča drug senat.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo na podlagi predloga okrožne državne tožilke ter po opravljenem pripornem naroku. V obravnavani zadevi je obtožencu odvzeta prostost od dne 7. 12. 2021 dalje, obtožnica je bila vložena 2. 6. 2022, obsodilna sodba sodišča prve stopnje pa je bila izrečena 4. 1. 2024. Po sprejeti odločitvi naslovnega sodišča, ki je sodbo prve stopnje delno spremenilo, zadevo obravnava Vrhovno sodišče Republike Slovenije ter je slednje dne 22. 5. 2025 sklenilo, da se izvrševanje kazni zapora prekine, iz obrazložitve pa pri tem izhaja, da je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevam za varstvo zakonitosti zagovornika in vrhovne državne tožilke ter zadevo razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo vse relevantne okoliščine in sicer, da je podan utemeljen sum, da naj bi obtoženec storil očitana kazniva dejanja, ob tem pa je zaključilo, da je podana ponovitvena nevarnost. Ugotovilo je tudi, da je pripor nujno potreben in sorazmeren ukrep ter vse navedeno tudi ustrezno obrazložilo.

6Zagovornik nasprotuje samemu načinu odločanja sodišča prve stopnje, ki je odločalo brez fizičnega spisa (torej brez listin v papirni obliki), temveč zgolj na podlagi elektronskih podatkov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni ovir za odločanje sodišč na podlagi podatkov v elektronskem vpisniku, če so podatki zadostni za sprejem odločitve. Pri tem iz navedb zagovornika in iz vsebine izpodbijanega sklepa ne izhaja dvom v zanesljivost uporabljenega gradiva. Zagovornik navaja, da mu modificirana obtožnica ni bila vročena, vendar iz podatkov v elektronskem vpisniku (zapisnik o glavni obravnavi z dne 2. 11. 2023) izhaja, da je bila še pred pooblastitvijo odvetnika B. B. vročena takratnima obtoženčevima zagovornikoma in sicer odvetnici C. C. dne 20.10.2023 in odvetniku D. D. dne 17.10.2023 ter tako do očitane kršitve ni prišlo.

7V izpodbijanem sklepu je natančno obrazložen obstoj utemeljenega suma ter zagovornikovi očitki o tem, katere izjave je sodišče prve stopnje lahko uporabilo, ne držijo. V izpodbijanem sklepu se je lahko sodišče prve stopnje sklicevalo na vse razpoložljivo gradivo ter tudi na ugotovitve izvedenke, kot izhajajo iz zaslišanja mladoletnih oškodovank. Navedbe zagovornika o tem, da je senat izločil izjave oškodovank, nimajo podlage v spisovnem gradivu. V sodbi sodišča prve stopnje se sodišče ni oprlo na širši opis spolnih napadov od tistega v obtožbi, ki so ga podale oškodovanke, saj navedena ravnanja očitno niso predmet obravnavanja.

8Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo intenzivnost ravnanj obtoženca in trajanje izvrševanja kaznivega dejanja ter ocenilo, da je pri obtožencu še vedno podana tako visoka stopnja ponovitvene nevarnosti, da je zoper njega potrebno odrediti pripor. Na navedeno ne vplivajo niti očitki zagovornika o predlogu zagovornika za izvedbo ginekološkega pregleda, saj navedeno ne more vplivati na ugotavljanje relevantnih zaključkov glede vztrajnosti obtoženca in s tem ponovitvene nevarnosti, saj slednja izhaja iz ugotovitev o obstoju utemeljenega suma glede izvrševanja kaznivih dejanj skozi večletno obdobje.

9Zagovornik očita sodišču prve stopnje, da ne povzema njegovih ugovorov in bi moralo odgovoriti, zakaj se z ugovori ne strinja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje res ni povzelo očitkov zagovornika, vendar iz vsebine izpodbijanega sklepa izhaja, da je dejansko odgovorilo tudi na očitke zagovornika in tako očitana kršitev ni podana. Iz razpoložljivih podatkov izhaja, da naj bi Vrhovno sodišče zadevo razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vendar navedeno ne more predstavljati ovire za ponovno odreditev pripora, še posebej, ker v opisanem primeru ni predvideno odločanje o priporu s strani Vrhovnega sodišča. Odločitev Vrhovnega sodišča o prekinitvi prestajanja zaporne kazni temelji na četrtem odstavku 423. člena ZKP ter je logičnega posledica dejstva, da zoper obtoženca več ne obstaja pravnomočna obsodilna sodba. Glede na opisano tako za ponovno odreditev pripora ni potrebno, da bi se pojavili novi razlogi, kot to zmotno meni zagovornik, temveč gre zgolj za presojanje pripornih razlogov po 207. členu ZKP. S ponovno odreditvijo pripora tudi ni bila kršena določba petega odstavka 207. člena ZKP, kot to navaja zagovornik, saj slednja predpisuje najdaljše trajanje pripora od vložitve obtožnice do izreka obsodilne sodbe. Ker pa pripor v tej zadevi do izreka, sedaj očitno razveljavljene, obsodilne sodbe ni trajal več kot dve leti, ta kršitev ni podana. V to obdobje ni mogoče vštevati naknadnega pripora ali prestajanja zaporne kazni in tudi ni mogoče kar šteti, da obsodilna sodba ni bila izrečena. Navedena določba namreč nalaga sodišču prve stopnje skrajni rok, v katerem mora zaključiti glavno obravnavo in izreči sodbo ter se s tem udejanja sorazmernost trajanja kazenskega postopka. Tudi v primeru razveljavitve takšne sodbe še vedno ni mogoče prezreti, da je sodišče prve stopnje izreklo sodbo v ustreznem roku. Zoper obtoženca tako ne teče pripor podaljšan po izreku obsodilne sodbe, temveč teče pripor odrejen na podlagi novega predloga državnega tožilstva v fazi po vložitvi obtožnice ter tako sedaj ne gre za situacijo odločanja pritožbenega sodišča o priporu iz sedmega odstavka 392. člena ZKP, na katero se nanaša Pravno mnenje Vrhovnega sodišča 2/2000 z dne 19. 12. 2000, na katero se sklicuje zagovornik.

10Zagovornik tudi navaja, da je bila kršena obtoženčeva pravica do sojenja v razumnem roku, vendar pri tem drugih očitkov, razen skupnega trajanja odvzema prostosti, ne navede. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedeno ne drži, saj so vsa sodišča, ki so sodila v tej zadevi, sorazmerno hitro poslovala in ni prišlo do bistvenih zastojev, skupno trajanje odvzema prostosti pa še ni preseglo okvirjev kaznovanja. Ob tem tudi okoliščine, ki jih je omenjal obtoženec na pripornem naroku, in sicer o posegu v njegovo osebno življenje in v stike z otroki ne predstavljajo razlogov, ki bi kazali na nesorazmernost pripora, saj gre za redne posledice odvzema prostosti, ob tem pa je ukrep odrejen ravno zaradi zaščite teh otrok.

11Ker glede na vse obrazloženo pritožba ni utemeljena, jo je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo.