UPRS Sodba I U 1915/2024-6

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu številka Bpp 693/2024 z dne 19. 9. 2024 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izpodbijana odločba

1Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v zadevi ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča II DoR 45/2024 z dne 8. 5. 2024 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1738/2022 z dne 7. 9. 2023 in sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 75/2021 z dne 14. 7. 2022.

2Iz obrazložitve izhaja, da tožnik izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) iz 10. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in materialni pogoj iz 14. člena ZBPP, vendar ne izpolnjuje objektivnega pogoja iz 24. člena ZBPP. Toženka je ugotovila, da je Okrožno sodišče v Novem mestu v zadevi P 75/2021 s sodbo z dne 14. 7. 2022 zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine. Prav tako je Višje sodišče v zadevi II Cp 1738/2022 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper navedeno sodbo Okrožnega sodišča, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njegov predlog za dopustitev revizije. Toženka povzema, da tožnik v dopolnitvi vloge navaja, da je bilo v tej pravdni zadevi sporno, na kakšen način je prišlo do tožnikove poškodbe, kar vpliva na vprašanje odgovornosti toženke v pravdnem postopku, ki je po tožnikovem mnenju podana. Obrazložitev sodišča prve stopnje je po tožnikovem mnenju pomanjkljiva, saj se ni opredelilo do obveznosti delodajalca, da zagotovi delavcem varne pogoje dela, ugotovilo je vzrok poškodbe, vendar ni presojalo obstoja odgovornosti delodajalca. Zatrjuje kršitev 14., 22., 23. in 25. člena Ustave.

3Po presoji toženke je ustavna pritožba pravno sredstvo, ki se lahko vloži le izjemoma, pri čemer se v zvezi s tem pravnim sredstvom uporablja kriterij očitne nerazumnosti širše zaradi strožjega trditvenega in dokaznega bremena, kar toliko bolj velja pri ustavnih pritožbah, ki se vlagajo zoper negativno meritorno odločitev o predlogu za dopustitev revizije. Ugotavlja, da se je tožnik opredelil le do kršitve 22. člena Ustave, ne pa do ostalih zatrjevanih kršitev. Jamstva iz 14. in 22. člena Ustave so kršena le, ko je sodna odločba na prvi pogled očitno napačna ali ni utemeljena s pravnimi argumenti, pri čemer se sodišče v sodbi ni dolžno opredeljevati do vsakega pravnega argumenta stranke, temveč le do bistvenih oziroma odločilnih za presojo spora. Toženka je ugotovila, da v pravdnem postopku sodišče ni obravnavalo tožnikovih argumentov, kot bi si jih želel, temveč jih je presojalo po izvedenem postopku, kar ne utemeljuje izpolnjevanja pogojev za sprejem ustavne pritožbe.

4Tožnik kršitve 23. člena Ustave v dopolnitvi vloge ni obrazložil, zato po mnenju toženke o kršitvi te pravice ni mogoče govoriti. Sodišče je meritorno odločilo o tožnikovemu zahtevku, pri čemer vprašanje obrazložitve odločitve sodišča ni predmet varstva te ustavne pravice. V zvezi s kršitvijo 25. člena Ustave pa je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da ta pravica ne zagotavlja dvostopenjskega sojenja, zato pravica do revizije ni zajeta v pravico do pravnega sredstva. Pravica do pritožbe je bila zagotovljena z možnostjo vložitve pritožbe, o kateri je bilo vsebinsko odločeno, zato ta pravica ni kršena.

5V zaključnem delu je toženka ob sklicevanju na drugi odstavek 55.b člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ugotovila, da dejstvo o nedopuščeni reviziji ter navedbe o nerazumni obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje ne izkazujeta zatrjevanih kršitev človekovih pravic. Tožnik izpolnjevanje pogojev za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo izkazuje z argumenti, ki v pravdnem postopku niso bili obravnavani tako, kot si je to želel, temveč kot jih je ugotovilo sodišče. Prav tako ni izkazal, da gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve, saj Ustavno sodišče ne presoja materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijanih sodnih odločb ali dokazne ocene sodišč, temveč je organ varstva ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in svoboščin. Toženka je glede na okoliščine in dejstva v pravdni zadevi ugotovila, da je ta zadeva pomembna za njegov socialno - ekonomski položaj, vendar pričakovani izid zadeve zanj ni življenjskega pomena, in glede na navedeno dejansko in pravno podlago ocenila, da tožnik v zadevi, za katero želi pridobiti BPP, nima verjetnih izgledov za uspeh in ni razumno začeti postopka. Dodelitev BPP je zato zavrnila.

Tožba

6Tožnik je vložil tožbo zaradi zmotne uporabe 24. člena ZBPP. Toženka je njegovo prošnjo zavrnila zaradi neizpolnjevanja objektivnega kriterija, v skladu s katerim mora biti očitno, da je zadeva nerazumna. Očitno pomeni, da je spoznavno na prvi pogled. V tem smislu je treba razlagati tudi opredelitev pogoja o tem, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh. Toženka nima podlage, da bi opravila vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, ki bi presegala standard očitnosti. Tožnik trdi, da v obravnavani zadevi ni formalne ovire za začetek ali nadaljevanje postopka. Opozarja na namen BPP in trdi, da je treba 24. člena ZBPP razlagati upoštevajoč načelo sorazmernosti, ki onemogoča nedopusten poseg v pravice do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. V obravnavani zadevi je toženka kršila navedeni pravici, saj je preko z zakonom določenega standarda očitnosti, s tehtanjem razlogov in dokazov za in proti, podrobno vsebinsko presojala njegove zatrjevane kršitve ustavnih pravic in podala končno oceno o ne izkazanosti kršitev. Tako je brez zakonske podlage v okviru preizkusa izpolnjevanja pogojev iz 24. člena ZBPP, opravila podrobno vsebinsko presojo kvalitete oziroma prepričljivosti dokazov. S takšno presojo, ki presega standard očitnosti, je nepravilno uporabila prvi in tretji odstavek 24. člena ZBPP. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek. Priglaša stroške postopka tega upravnega spora.

7Toženka na tožbo ni odgovorila.

Presoja sodišča

8Tožba je utemeljena.

9Med strankama ni sporno, da tožnik izpolnjuje subjektivne kriterije oz. dohodkovno premoženjski kriterij za dodelitev BPP. Sporno je, ali je toženka pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo zaradi neizpolnjevanja objektivnega pogoja iz 24. člena ZBPP, to je, da je vložitev ustavne pritožbe razumna oziroma da ima tožnik verjeten izgled za uspeh.

10Toženka pravilno navaja, da objektivne pogoje ureja 24. člen ZBPP. V skladu s prvo alinejo prvega odstavka tega člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Tretji odstavek 24. člena ZBPP določa, da se šteje zadeva za očitno nerazumno, (1) če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, (2) če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, (3) če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali (4) če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

11Tožnik utemeljeno opozarja, da mora biti za zavrnitev prošnje za dodelitev BPP iz razloga, da zadeva ni očitno nerazumna, "očitnost" nerazumnosti spoznavna na prvi pogled. V tem smislu je treba razlagati tudi nadaljnjo opredelitev pogojev za dodelitev BPP iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, to je, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh. To pomeni, da (že) verjeten izgled za uspeh zadošča za odobritev BPP oziroma a contrario, da je mogoče prošnjo za dodelitev BPP kot neutemeljeno zavrniti le, če je očitno, da zadeva nima (niti) verjetnih izgledov za uspeh. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka (npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva). Organ za BPP pa nima zakonske podlage, da bi podrobno opravil vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, ki bi presegala standard očitnosti¹. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti, ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem očitnosti. Organ za BPP s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec doseči z BPP.

12Toženka se je v svoji obrazložitvi sklicevala na drugi odstavek 55.b člena ZUstS, ki določa, da se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Ta določba zgolj določa pogoje, pod katerimi Ustavno sodišče presoja, ali posamezno ustavno pritožbo sprejme v obravnavo ali ne. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa je razvidno, da je vsebinsko presojo, ali so podane kršitve s strani tožnika zatrjevanih ustavnih pravic, opravila toženka. Ugotovila je, da v postopku glede katerega je tožnik želel preizkus z ustavno pritožbo in zanjo pridobiti BPP, niso bile kršene njegove pravice iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave oz. da kršitev teh pravic ni izkazal.² A sodišče opozarja, da ima pristojnost ugotavljati izpolnjevanje pogojev za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo (utemeljenost teh), le Ustavno sodišče. Toženka je zato s svojo presojo nedvomno presegla z zakonom določeno pooblastilo za odločanje, kot izhaja iz ZBPP. Očitna nerazumnost pravnega sredstva, kot pojasnjeno, ne more biti posledica vsebinske presoje, pač pa kriterijev, kot jih določa tretji odstavek 24. člena ZBPP. Toženka je tako materialno pravo napačno uporabila.

13Toženka še meni, da na to, da niso podane kršitve človekovih pravic, kaže tudi dejstvo, da Vrhovno sodišče ni dopustilo revizije zoper (zavrnilno sodbo) višjega sodišča. Sodišče pojasnjuje, da slednja okoliščina lahko kaže na manjšo možnost uspeha tožnika z ustavno pritožbo, a skladno z določbo 367.a člena Zakona o pravdnem postopku sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.³

14Ker je toženka pri izdaji izpodbijane odločbe zmotno uporabila 24. člen ZBPP, je sodišče tožbi ugodilo in odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo. V skladu s četrtim odstavkom istega člena je zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek. Do česa se mora toženka v novem postopku opredeliti oz. po katerih kriterijih preveriti izpolnjevanje pogojev tožnika za BPP, je obrazloženo že zgoraj.

15Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Stroški

16Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Prisojeni znesek plača tožena stranka.

17V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika se tožniku priznajo stroški v višini 285,00 EUR, saj je sodišče ugodilo tožbi, v zvezi s katero je sprejelo odločitev brez opravljene glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Z zahtevanim 22 % DDV (v višini 62,70 EUR) skupni stroški postopka znašajo 347,70 EUR. Toženka jih je dolžna tožniku povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

18Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

¹ Glej tudi odločitev Upravnega sodišča RS v zadevah I U 357/2013, II U 67/2014, II U 177/2015 in II U 138/2018.
² Sodišče lahko pritrdi toženki, da tožnik nima trditev glede zatrjevanih kršitev 14., 23. in 25. člena Ustave, kar pa ne velja glede 22. člena Ustave.
³ Drugačno težo pa bi po oceni sodišča lahko imela odločitev Vrhovnega sodišča v povezavi z odločitvijo Ustavnega sodišča - sklep Up-726/24-5 z dne 29. 8. 2024, s katerim je slednje že odločilo, da se ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1738/2022 z dne 7. 9. 2023 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu št. P 75/2021 z dne 14. 7. 2022 ne sprejme v obravnavo, saj niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS. Kot izhaja iz upravnega spisa, je toženka s tem sklepom razpolagala pred izpodbijano odločitvijo.