VSRS Sklep Cp 5/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišče druge stopnje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnica je s tožbo od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženka dolžna plačati uporabnino za njen solastninski delež na nepremičninah parc. št. 1120/28 in parc. št. 3169 k. o. ... za čas od oktobra 2017 do septembra 2022. Tožbo je nato delno umaknila, ker pa toženka z umikom ni soglašala, je sodišče prve stopnje odločilo o celotnem tožbenem zahtevku.

2Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je solastninski delež na nepremičninah tožnica pridobila delno na podlagi oporoke, delno pa na podlagi prodajne pogodbe s toženko. Ker je bila oporoka razveljavljena, je sodišče odločilo, da do nadomestila za uporabo tako pridobljene solastnine ni upravičena. Na podlagi prodajne pogodbe pa je z vpisom v zemljiško knjigo 22. 12. 2020 tožnica pridobila lastninsko pravico na 1/2 deležu parc. št. 3169 k. o. Sodišče je presodilo, da tožnica ni dokazala, da bi od takrat dalje od toženke zahtevala izročitev tega solastnega dela nepremičnine v uporabo niti da bi ji toženka uporabo preprečevala ali omejevala. Dodalo je, da se je poziv iz leta 2017 nanašal le na izročitev nepremičnin, ki jih je tožnica pridobila z oporoko. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3Tožnica se je pritožila le zoper zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine v znesku 18.560 EUR za 1/2 solastninski delež na parc. št. 3169 k. o. .... Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi ugodilo in v izpodbijanem delu sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je bil vpis solastninske pravice tožnice v zemljiški knjigi izveden v vrstnem redu predzaznamovane pravice, kar je bilo 17. 9. 2014 in ne šele 22. 12. 2020. Ugotovilo je tudi, da se je poziv tožnice iz leta 2017 nanašal na izročitev posesti vse stanovanjske hiše, toženka pa je odgovorila, da ji soposesti hiše ne bo dovolila. Sodišče druge stopnje je odločilo tudi, da je napačna presoja sodišča prve stopnje, da ni pomemben ugovor toženke, da ji tožnica še ni plačala kupnine. Opozorilo je, da sta se pravdni stranki v prodajni pogodbi dogovorili, da ima tožnica pravico do posesti šele, ko izpolni vse pogodbene obveznosti. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in to glede vprašanj, ki predstavljajo samostojne pravne celote. Zato je presodilo, da bi, če bi te sklope dejstev prvič ugotavljalo na drugi stopnji, preveč poseglo v pravico strank do pritožbe.

4Zoper odločitev sodišča druge stopnje toženka vlaga pritožbo na podlagi 357.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče druge stopnje mimo sodišča prve stopnje kot ključno izpostavilo dejstvo, kakšen pomen ima - ob nasprotovanju toženke, da tožnici omogoči souporabo nepremičnine, v kontekstu privolitve v prikrajšanje - vložitev tožbe za plačilo uporabnine. Tožnica je v postopku zatrjevala, da je želela uporabljati sporno nepremičnino in da ji je toženka to preprečevala, kar je dokazovala s pozivom na izročitev ključev po elektronski pošti 24. 10. 2017. Toženka navaja, da je šlo za enkraten poziv toženki, ki se je nanašal zgolj na izročitev ključev in pridobitev posesti na predmetih, ki spadajo v zapuščino po pokojnem A.A., ne pa na pridobitev posesti na podlagi prodajne pogodbe. Meni, da je tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica solastninsko pravico pridobila šele 22. 12. 2020. Dodaja, da je tudi napačna odločitev sodišča druge stopnje, da o višini uporabnine in ugovorih toženke na prvi stopnji še ni bilo odločeno, ker to glede na pravilno odločitev sodišča prve stopnje, tudi ni potrebno. Če pa sodišče druge stopnje meni, da je treba dokazni postopek dopolniti, zlasti glede poziva iz leta 2017, pa bi to lahko sodišče druge stopnje storilo samo. Nedvomno pa se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo z dejstvi, ki glede na odločitev sodišča prve stopnje v zadevi niso relevantna.

5Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

6Pritožba ni utemeljena.

7ZPP v prvem odstavku 357.a člena določa, da je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve prve stopnje dovoljena pritožba. Sklep sodišča druge stopnje pa je mogoče izpodbijati le iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. Pritožnica bi zato v pritožbi morala utemeljiti, zakaj meni, da bi sodišče druge stopnje lahko pomanjkljivosti samo odpravilo, ne da bi prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe, oziroma zakaj je z razveljavitvijo nedopustno poseglo v njeno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

8Toženka teh razlogov v pritožbi ne uveljavlja. Navaja le, zakaj je po njenem mnenju odločitev sodišča druge stopnje vsebinsko napačna. Iz teh razlogov pa po 357.a členu ZPP pritožbe ni mogoče vložiti. Vrhovno sodišče je zato na podlagi šestega odstavka 357.a člena ZPP in 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

9Odločitev o stroških je pridržana za končno odločitev (četrti odstavek 163. člena ZPP). Razlaga, da se to stroškovno pooblastilo uporablja tudi v pritožbenih postopkih po 357.a členu ZPP, se je v sodni praksi Vrhovnega sodišča že ustalila (na primer sklep Cp 4/2021 in tam navedene odločbe).