VSK Sodba Cpg 49/2025

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 186,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2023 dalje, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v deležu 98 % ter celotne stroške naroka razpisanega na dan 22. 10. 2024, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v deležu 2 %, razen stroške za narok z dne 22. 10. 2024, ki jih je dolžna povrniti v celoti.

2Zoper zavrnilni del sodbe in izrek o pravdnih stroških se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. V pritožbi poudarja, da se je tožeča stranka že v dopolnitvi tožbe več kot jasno opredelila glede dogovora o odplačni uporabi viličarjev na objektu A. Da je viličar uporabljala tožena stranka ni sporno, saj to sama priznava. Nedvomno je, da sta dogovor sklenila A. A. in B. B., kar je potrdila tudi priča C. C. V tej zvezi se pritožba sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 322/2020. Tudi iz izpovedbe priče B. B. je razvidno, da so se stranke dogovorile za odplačen najem. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje, saj iz izpovedbe te priče izhaja, da je bil viličar na objekt A. pripeljan izključno zaradi potreb tožene stranke. V zvezi z izpovedjo priče B. B. pritožba tudi opozarja, da gre za starejšo osebo, ki je bila nekoliko zmedena tudi zaradi naporne poti iz Maribora do Kopra. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca, ki bi ocenil višino najemnine.

3Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zgrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katero opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6Značilnost zakupa (najema) je odplačna narava, saj je kavza tega razmerja odplačno zagotavljanje možnosti rabe stvari (587. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Za posodbeno pogodbo pa je značilno, da se stvar izroča v neodplačno rabo (579. člen OZ). Posodbena pogodba je vedno brezplačna, sicer ne gre za posodbeno, ampak za zakup (najem).

7V obravnavani zadevi je tožeča stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme, zatrjevala in dokazovala, da sta se pravdni stranki dogovorili za najem viličarja za mesečno najemnino v višini 1.500,00 EUR. Ustni dogovor naj bi sklenila prokurist tožeče stranke B. B. in zastopnik tožene stranke A. A. Po drugi strani pa je tožena stranka priznala, da je v obdobju od oktobra do decembra 2022 na gradbišču objekta A. v Kopru uporabljala viličar tožeče stranke, vendar v minimalnem obsegu in neodplačno.

8Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta obe pravdni stranki izvajali gradbena dela na omenjenem gradbišču že od meseca junija 2022, pri čemer sta sprva obe uporabljali viličar družbe A. Da je ta viličar uporabljala pri svojem delu tudi tožeča stranka, so potrdile priče D. D., A. A. in E. E., ta okoliščina pa je razvidna tudi iz fotografije B8, na kateri so poleg viličarja delavci tožeče stranke (izpoved priče A. A.). Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je družba A. pravdnima strankama prepovedala uporabo njenega viličarja, zato je tožeča stranka pripeljala na gradbišče svoj viličar, ki sta ga pri svojem delu uporabljali obe pravdni stranki.

9Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj je na podlagi izvedenega dokaznega postopka prišlo do zaključka, da tožeča stranka ni s potrebno stopnjo prepričanja dokazala zatrjevanega dogovora o odplačni rabi viličarja, ki ga je na omenjenem gradbišču od oktobra do decembra 2022 pri svojem delu uporabljala tudi tožena stranka. A. A. je odločno zanikal, da je bilo s prokuristom tožeče stranke B. B. dogovorjeno odplačno zagotavljanje rabe viličarja. B. B., ki naj bi se kot prokurist tožeče stranke s toženo stranko (A. A.) neposredno dogovarjal o konkretni rabi viličarja, pa prav tako ni potrdil dogovora o mesečni najemnini za viličarja v višini 1.500,00 EUR. Nejasno je izpovedal le, da je najemnina v višini 1.500,00 EUR tržna cena za mesečni najem viličarja, spričo česar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se ob izpovedbi B. B. pojavlja dvom glede same odplačnosti pogodbenega razmerja. Ne le, da B. B. ni vedel, kaj točno je bilo dogovorjeno glede cene, marveč iz njegove izpovedbe tudi izhaja, da je razmerje s toženo stranko glede rabe viličarja trajalo kar pet mesecev. Iz računa, ki ga je toženi stranki v tej zvezi izstavila tožeča stranka, pa izhaja, da je bila zaračunana najemnina le za tri mesece. Poleg tega pa je tožeča stranka ta račun izstavila toženi stranki šele po prenehanju poslovnega razmerja. Navsezadnje je pravno pomembno tudi, da sta B. B. in C. C. (direktor tožeče stranke) izrecno zanikala, da bi tožeča stranka na omenjenem gradbišču kadarkoli uporabljala viličar družbe A., česar pa prepričljiva dokazna presoja sodišča prve stopnje ni potrdila. Iz izpovedbe C. C. resda izhaja, da naj bi se pravdni stranki dogovorili za mesečni najem viličarja za ceno 1.500,00 EUR, vendar pa ta oseba ni bil neposredni udeleženec pri sklepanju dogovora, temveč je tožečo stranko pri sklepanju dogovora neposredno zastopal prokurist tožeče stranke. Kot že rečeno, pa ta oseba v svoji izpovedbi dogovora, zatrjevanega s strani tožeče stranke, ni na jasen in nedvoumen način potrdila.

10Pritožbene navedbe, ki skušajo pojasniti neprepričljivo in nejasno izpoved omenjene priče (zmeda v izpovedi zaradi starosti osebe, rojene leta 1971, in naporna pot iz Maribora do Kopra), pa so po oceni pritožbenega sodišča docela neprepričljive in dokazno nepodprte. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca, saj je ugotovilo, da pravdni stranki nista dogovorili odplačne rabe viličarja.

11Obravnavana pritožba odločitve sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka za prevoz viličarja in zahtevka za plačilo odškodnine, konkretno ne izpodbija, zato je pritožbeno sodišče v tej zvezi preizkusilo sodbo zgolj v mejah razlogov iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Teh kršitev pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

12Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Tožena stranka je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v skupnem znesku 373,32 EUR s pp (za odgovor na pritožbo 500 odvetniških točk, za povračilo materialnih stroškov 10 odvetniških točk in 22 % DDV na odmerjeno odvetniško nagrado).