VSL Sklep I Cp 172/2024

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Ozadje spora in odločitev sodišča prve stopnje

1Tožnik je v imenu potrošnikov zoper toženca vložil kolektivno odškodninsko tožbo, s pravno podlago v določbah ZKolT¹. Njegova tožbena teza je, da je toženec namenoma upočasnjeval delovanje in zmanjševal nabor funkcionalnosti nekaterih starejših naprav iPhone. Ob ponujanju posodobitev operacijskega sistema (iOS) potrošnikov ni obvestil o negativnih posledicah posodobitev na delovanje za določene (starejše) iPhone modele. Z zavajanjem, prikrivanjem informacij in vplivanjem na delovanje relevantnih iPhone modelov, je kršil prepoved nepoštenih poslovnih praks. Uporabniki so zaradi motenj, ki so bile posledica spornih posodobitev, utrpeli škodo zaradi zmanjšanja vrednosti svojih naprav.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo (I. točka izreka), ker tožnik, ki sicer ima procesno upravičenje za vložitev kolektivne tožbe,² ne izpolnjuje pogojev glede reprezentativnosti po 5. členu ZKolT (v zvezi s 4. točko 4. odstavka 28. člena in 1. odstavkom 29. člena ZKolT). Tožniku je naložilo, da tožencu povrne potrebne pravdne stroške (II. točka izreka).

Povzetek navedb iz pritožbe in odgovora na pritožbo

3Tožnik v pritožbi zoper sklep predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da kolektivno odškodninsko tožbo odobri, oziroma podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sodišču očita, da je reprezentativnost ugotavljalo mimo zakonskih pogojev, oziroma da je prekoračilo meje diskrecije. Merila iz 2. odstavka 5. člena ZKolT so eksemplifikativna. Izpolnjena bi morala biti generalna klavzula - delovanje na pošten in primeren način ter v najboljšem interesu skupine. „Preteklo delovanje“, „javna kredibilnost“ in „uveljavljen sistem“ niso zakonska merila, niti le-teh ne dopolnjujejo. Pomemben je obstoj finančnih sredstev za financiranje tožbe in drugih s tem povezanih aktivnosti, ne tožnikovo splošno finančno stanje. Če bi zakon določal, da mora imeti upravičena oseba sama finančna sredstva, ne bi določal pogojev za financiranje s strani tretjih oseb. Ne držijo ugotovitve glede neobstoja človeških virov in pravnega znanja. Član sveta zavoda je doktor pravnih znanosti, ki skupaj z direktorjem koordinira delo v tej zadevi. Pri tožniku delo koordinira šest aktivnih posameznikov, od tega trije ustanovitelji, dva člana sveta zavoda in zunanji sodelavec za komuniciranje. Na dan odločanja o reprezentativnosti je imel tožnik zagotovljeno financiranje in pravno zastopanje. Ne drži, da se tožnik ne ukvarja z varstvom pravic potrošnikov. Napačno je stališče, da odvetnik ne more financirati tožbe, ker že to samo po sebi predstavlja nedovoljen konflikt. Zmotna presoja dejansko onemogoča vlaganje kolektivnih tožb. Z odločitvijo je bila nesorazmerno omejena pravica do sodnega varstva 4819 potrošnikom. Tožnik se je predhodno podučil o toženčevih ravnanjih. Napačen bi bil pristop, da bi najprej komuniciral z javnostjo, nato pa preveril utemeljenost zahtevkov. Tožnik je izvajal pripravljalne aktivnosti: analiziral je toženčeva ravnanja, ga 24. 7. 2020 obvestil o kršitvah, julija 2020 vzpostavil spletno stran (na njej je 28. 1. 2021 objavi zavihek, namenjen tej kolektivni tožbi) in septembra 2020 vzpostavil profile na socialnih omrežjih. Preko spletnega obrazca so potencialni oškodovanci lahko izrazili interes. Aktivnosti je podprlo 4.819 oseb, kar dokazuje tožnikovo medijsko prisotnost.

4Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Opozarja na osrednji cilj ZKolT, ki je v preprečevanju kolektivnih tožb, ki jih vodijo izključno interesi financerjev. Trdi, da je treba pogoje za odobritev kolektivne tožbe razlagati strogo. Tožnik ni neodvisen od svojega pooblaščenca. Pogoji za certifikacijo ne morejo biti nadomeščeni s financiranjem s strani tretje osebe. Ker tožnik nima lastnega pravnega znanja, obstaja velika verjetnost, da bo postopek diktiral njegov pooblaščenec/financer. Spremenjen dogovor o financiranju ne odpravlja podrejenosti v razmerju tožnik – pooblaščenec. Tožnik se je odločil za vložitev kolektivne tožbe preden je stopil v stik s potrošniki. Tožencu je poslal opomin, preden je bil zastopnik enega samega oškodovanca. Namen za vložitev tožbe je očitno obstajal še preden je tožnik preveril obstoj škode. Števila podpornikov tožbe ni mogoče preveriti, ker je prijavni obrazec pomanjkljiv (ni vprašanj o tem, ali je potrošnik namestil posodobitev operacijskega sistema ali če je zaznal težave z zmogljivostjo). Vprašljivo je, ali so potencialni člani skupine sploh oškodovanci. Tudi drugi pogoji za odobritev tožbe iz 4. odstavka 28. člena ZKolT niso podani (zahtevek ni primeren za obravnavo v kolektivnem postopku - zahtevek je zaradi zastaranja očitno neutemeljen - dogovor o financiranju ne izpolnjuje zakonskih zahtev.

Presoja pritožbenega sodišča

5Pritožba je utemeljena.

6Namen ZKolT je olajšati dostop do sodnega varstva, ustaviti in preprečiti nezakonita ravnanja in oškodovancem omogočiti pridobitev odškodnine v primerih množičnega oškodovanja zaradi kršitev pravic iz civilnopravnih, gospodarskopravnih in delovnopravnih razmerij, ob tem pa zagotoviti ustrezna procesna jamstva za preprečitev nepoštenega pravdanja (2. odstavek 1. člena ZKolT).³ ZKolT predvideva le zastopniško kolektivno tožbo, kar pomeni, da posamezni oškodovanci niso stranke postopka po kolektivni tožbi⁴. V fazi certifikacije (odobritve) tožbe, ki sledi presoji dopustnosti in popolnosti tožbe (1. odstavek 27. člena ZKolT), se preverjajo pogoji, ki so namenjeni preprečevanju nepoštenega pravdanja (preprečevanju navideznega varstva pravic oškodovancev). Sodišče mora v okviru obravnave pogojev najti ravnovesje med izboljšanjem dostopa potrošnikov do sodnega varstva in zagotovitvijo varovalk pred morebitnimi zlorabami postopkov. Po 4. odstavku 28. člena ZKolT sodišče kolektivno odškodninsko tožbo odobri, če: 1. se z njo uveljavljajo istovrstni zahtevki, postavljeni v imenu določljive skupine oseb, ki zadevajo ista, podobna ali povezana dejanska ali pravna vprašanja, se nanašajo na isti primer množičnega oškodovanja in so primerni za obravnavo v kolektivnem postopku; 2. skupna pravna in dejanska vprašanja za celotno skupino prevladujejo nad vprašanji, ki se nanašajo samo na posamezne člane skupine; 3. je skupina tako številna, da bi bilo uveljavljanje zahtevkov s samostojnimi tožbami ali drugačna oblika združitve njenih članov, npr. sosporništvo ali združitev pravd, manj učinkovito kot vložitev kolektivne odškodninske tožbe; 4. tožnik izpolnjuje pogoje glede reprezentativnosti po 5. členu tega zakona; 5. zahtevek kolektivne odškodninske tožbe ni očitno neutemeljen; 6. so izpolnjeni pogoji iz 59. člena tega zakona glede dogovorov o stroških in financiranju postopka; 7. sodišče oceni, da je morebitni dogovor z odvetnikom o plačilu po deležu iz prisojenega zneska po 61. členu tega zakona razumen.

7Sodišče v fazi certifikacije tožbe (med drugim) odloča, ali je tožnik dovolj reprezentativen za zastopanje celotne skupine oškodovancev. Reprezentativnost upravičene osebe pomeni, da se ta v posameznem primeru glede na okoliščine tega primera lahko sprejme kot ustrezni zastopnik skupine v najboljšem interesu njenih članov (8. točka 3. člena ZKolT). Sodišče pri ugotavljanju reprezentativnosti presoja, ali bo upravičena oseba ustrezen zastopnik skupine, ki bo deloval pošteno in primerno ter v najboljšem interesu njenih članov, pri čemer upošteva zlasti obstoj finančnih sredstev, človeških virov in pravnega znanja za zastopanje skupine, aktivnosti, ki jih je upravičena oseba že opravila glede priprave kolektivne poravnave ali kolektivne tožbe ter glede organiziranja oškodovancev in komuniciranja z njimi, število oškodovancev, ki je podprlo njene aktivnosti glede konkretnega primera množičnega oškodovanja, njeno medijsko nastopanje in prisotnost ter razširjanje informacij o zatrjevani kršitvi pravic in svoji nameri, da vloži kolektivno odškodninsko tožbo, morebitna nasprotja med posameznimi podskupinami v okviru skupine, obstoj in aktivnosti drugih upravičenih oseb ter morebitne izkušnje pri uveljavljanju kolektivnih zahtevkov (2. odstavek 5. člena ZKolT). Citirana zakonska določba eksemplifikativno (primeroma) navaja, kdaj je šteti, da bo upravičena oseba delovala pošteno in primerno ter v najboljšem interesu svojih članov.

8Izpodbijana odločitev temelji na presoji, da tožnika, ki nima finančnih sredstev, človeških virov in pravnega znanja, poleg tega ni potrošniška organizacija, z uveljavljenim sistemom za komunikacijo s potrošniki, ni mogoče šteti za ustreznega in resničnega zastopnika interesov skupine, na račun katerih je vložena obravnavana kolektivna tožba. Takšna presoja se opira na dejanske ugotovitve, - da ima tožnik zgolj tri ustanovitelje in enega zunanjega sodelavca, - da tožbo financira njegov pooblaščenec, - da dogovor o financiranju vsebuje dogovor o odvetniški nagradi v deležu od prisojenega zneska in o prevzemu stroškovnega tveganja (odvetniška družba je prevzela tveganje kritja vseh stroškov postopka v primeru neuspeha s tožbo), - da tožnik ni izkazal aktivnosti pred vložitvijo tožbe, in - da ob vložitvi tožbe ni bilo skoraj nič znanega o skupini, katere interese naj bi tožnik zastopal.

9Subjekt presoje glede obstoja finančnih sredstev, človeških virov in pravnega znanja za zastopanje je upravičena oseba iz 1. točke 1. odstavka 4. člena ZKolT, ki pa si navedene elemente lahko zagotovi tudi s pomočjo zunanjih virov. V odsotnosti zakonske določbe o točno določenem številu oseb, ki naj bi pri upravičeni osebi kot zastopniku skupine skrbeli za interese njenih članov,⁵ je šteti, da tožnik izpolnjuje pogoj glede obstoja človeških virov. Tudi glede na način (spletne) komunikacije oziroma obveščanje potencialnih oškodovancev se zdi neprepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik, s tremi ustanovitelji in enim zunanjim sodelavcem, ki se jim ne očita pomanjkanje kredibilnosti, ne more biti ustrezen zastopnik interesov skupine s 4.668 člani. Tudi pravno znanje je pogoj, ki ga mora izpolnjevati upravičenec, kar pa ne izključuje možnosti njegovega zastopanja po odvetniku.⁶ Tožnik si je pravno znanje zagotovil z angažiranjem pravnega strokovnjaka, zato je po presoji pritožbenega sodišča zadoščeno tudi pogoju glede pravnega znanja. Ni tudi nepomembno, da je eden od članov sveta zavoda, ki je organ zavoda,⁷ doktor pravnih znanosti.

10Pritožbeno sodišče ne soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnikova ravnanja pred vložitvijo tožbe,⁸ ustvarjajo vtis, da njegov namen ni varstvo interesov potrošnikov, temveč poskus uveljavljanja zahtevkov po ZKolT. Po ZKolT ima procesno upravičenje tudi priložnostna (ad hoc) organizacija, ustanovitev katere je neposredno povezana z organiziranjem oškodovancev v konkretnem primeru množičnega oškodovanja⁹ (kar pomeni, da - kot tudi v obravnavanem primeru - organizacija nastane po zadevnem množičnem oškodovanju), zato tožniku v okviru presoje pogoja reprezentativnosti ni mogoče očitati, da v preteklosti ni javno deloval na področju varstva pravic potrošnikov, oziroma da si ne med potrošniki ne v širši javnosti ni ustvaril prepoznavnosti. Za sedanjost pa vsekakor velja, da tožnik v strokovnih krogih ni neznana organizacija, kar izkazuje podatek, da je bil v fazi priprave predloga novele ZKolT-A s posebnim pozivom predlagatelja vabljen k strokovnemu in medresorskemu sodelovanju in da je k predlogu podal več vsebinskih pripomb.¹⁰

11Tožnik je pojasnil, da je najprej (v prvi polovici leta 2020) raziskal, ali ima podlago za tožbo (ali so toženčeva ravnanja tudi po slovenski zakonodaji protipravna), in šele nato vzpostavil komunikacijo s potencialnimi slovenskimi oškodovanci. Takšno časovno sosledje aktivnosti ni nelogično, niti ne vzbuja dvoma o pristnosti tožnikovih namenov. Razumno je bilo tožnikovo pričakovanje, da so kupci (potrošniki) spornih modelov iPhone tudi v Sloveniji, oziroma da je glede na vsebino toženčevega ravnanja (tudi) v Sloveniji prišlo do množičnega oškodovanja. Tožniku prav tako ni mogoče očitati, da je imel namero o vložitvi kolektivne tožbe še preden se je oblikovala skupina potencialnih oškodovancev. Tožnik v poslanem opominu (priloga A62) toženca ni pozval k plačilu odškodnine, temveč k razmisleku, ali je v izogib sodnemu postopku pripravljen skleniti sporazumno poravnavo.¹¹ Še pred iztekom roka za toženčev odgovor (17. 8. 2020) je (julija 2020) vzpostavil spletno stran, z namenom informiranja javnosti o kolektivnih sporih, kasneje (septembra 2020¹²), z vzpostavitvijo uporabniških profilov na družbenih omrežjih, pa je postal tudi širše medijsko prisoten. Vzpostavitev spletne strani in profilov na socialnih omrežjih je šteti za komunikacijo o nameri za vložitev kolektivne tožbe, oziroma aktivnost, usmerjeno v ozaveščanje o pravicah in njihovih kršitvah. Dokaz tožnikovih aktivnosti je nekaj tisoč članov skupine, ki so se identificirali (in s pomočjo izpolnjenega spletnega obrazca registrirali) kot potencialni oškodovanci. Gre za potencialne oškodovance, saj faza certifikacije tožbe¹³ še ne daje končnega odgovora glede njihove oškodovanosti.¹⁴ Odveč je zato dvom, izražen v odgovoru na pritožbo, ali so domnevni potencialni člani skupine sploh oškodovanci.

12Pravno nekonsistentna je razlaga, da ZKolT, ki v 59. členu omogoča financiranje kolektivne tožbe s strani tretje osebe (tudi s strani tretje osebe, ki je odvetnik¹⁵), kot pogoj reprezentativnosti zahteva obstoj lastnih finančnih sredstev upravičenca, torej sredstev, s katerimi bo upravičenec financiral kolektivno tožbo (tako lastne stroške postopka kot tudi - v primeru neuspeha s tožbo - stroške postopka nasprotne stranke). Če bi izvor sredstev avtomatično izkazoval, da je med tožnikom in financerjem konflikt interesov, oziroma da financer prevzema nadzor nad postopkom, zakon ne bi dopuščal financiranja kolektivne tožbe s strani tretje osebe (odvetnika). Očitno je, da je zakonodajalec tak način financiranja omogočil zaradi zavedanja, da je brez sistema javnega financiranja kolektivnih tožb, zunanji vir financiranja stroškov sodnega postopka pogoj za to, da se finančno šibkejši stranki sploh omogoči dostop do sodnega varstva (do pravice). Financiranje kolektivne tožbe s strani tretje osebe je, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, dovzetno za nepošteno pravdanje, zato je treba preprečiti situacije, ko so glavni namen vlaganja kolektivnih tožb odvetniške nagrade, ne resnično varstvo pravic oškodovancev. Etične dileme in javnopravne vidike financiranja kolektivne tožbe s strani tretje osebe je naslovil že zakonodajalec, ki je v izogib morebitni zlorabi kolektivnega varstva v zakon umestil več varovalnih mehanizmov. Presoja, ali ima upravičenec dovolj sredstev za financiranje postopka in za kritje stroškov nasprotne stranke (2. odstavek 59. člena¹⁶ in 1. odstavek 61. člena¹⁷ ZKolT) ter ali so ravnanja financerja, ki je oseba zasebnega prava, dopustna (3. odstavek 59. člena ZKolT¹⁸), sodi v fazo certifikacije tožbe (6. in 7. točka 4. odstavka 28. člena ZKolT). Zaradi uresničevanja namena kolektivne tožbe daje zakon sodišču tudi več diskrecije (prim. 35. člen ZKolT).¹⁹

13Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, da zakon kot pogoj reprezentativnosti zahteva obstoj lastnih finančnih sredstev upravičenca, potrebnih za financiranje kolektivne tožbe, sodišče prve stopnje ni obravnavalo ostalih pogojev za odobritev tožbe. Odločitev o njenem zavrženju je zato preuranjena. Glede na način financiranja obravnavane kolektivne tožbe (sui generis odvetniško financiranje s prevzemom stroškovnega tveganja) se sodišče prve stopnje ne bi smelo ukvarjati zgolj z vprašanjem reprezentativnosti, temveč bi se moralo v okviru pogojev iz 6. in 7. točke 4. odstavka 28. člena ZKolT ukvarjati tudi z vprašanji, ali je tožnik v razmerju do svojega pooblaščenca ohranil (procesno) neodvisnost in ali je glede na okoliščine primera (npr. glede na dejansko in pravno kompleksnost, tveganje, ki ga prevzema odvetnik, porabo časa...) dogovor o odvetniški nagradi v deležu od prisojenega zneska razumen.

14Ugotovitev, da je tožnik izgubil samostojnost pri procesnih in vsebinskih odločitvah, oziroma da je zaradi dogovorjenega načina financiranja tožbe nadzor nad postopkom oziroma razpolaganje z zahtevkom prevzel odvetnik, ne sme biti plod domnev, temveč mora imeti podlago v dokazanih (ali/in neprerekanih) dejstvih. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je razbrati dvom o tožnikovi procesni neodvisnosti (če kolektivno tožbo kot tretja oseba financira pooblaščenec, le-ta ne le vpliva, temveč celo sprejema vse procesne odločitve), ki pa je brez dokazne opore, saj se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vsebino dogovora o financiranju (konkretno z vsebino Pogodbe o pravnem zastopanju in financiranju kolektivne tožbe zoper Apple ter plačilu odvetniške nagrade, z Dodatkom št. 1 – prilogi A26 in A163). Ni ugotavljalo, kateri del dogovora vzbuja dvom o tožnikovi neodvisnosti. Prav tako ni ugotavljalo, ali in kako zaveza odvetniške družbe v razmerju do tožnika in morebitno prenehanje pooblastilnega razmerja vpliva na toženčev položaj (toženčev interes za povrnitev stroškov postopka). Toženec, ki v odgovoru na pritožbo izraža skrb za pravice potrošnikov, ni njihov zastopnik. Utemeljenost njegovih pomislekov o (ne)ustreznosti varovanja pravic potrošnikov (s strani tožnika), je treba dokazno preizkusiti. Ugotovitev, da sklenitev dodatka k pogodbi o financiranju izkazuje, da so toženčevi pomisleki glede ustreznosti financiranja (zaradi podrejenosti v razmerju tožnik – pooblaščenec) utemeljeni, je pavšalno navržena. Podlaga za takšno ugotovitev je lahko le natančna analiza vsebine pogodbe z dodatkom.

15Vprašanje tožnikove neodvisnosti oziroma morebitnega navzkrižja interesov (med tožnikom ali člani njegovega kolektiva in pooblaščencem) je relevantno tako pri presoji tožnikove reprezentativnosti²⁰ kot tudi pri presoji ustreznosti financiranja konkretne kolektivne tožbe (1. alineja 2. odstavka in 1. alineja 3. odstavka 59. člena ZKolT). Preplet pravno odločilnih dejstev narekuje sočasno obravnavo (sicer samostojnih in kumulativno določenih) pogojev iz 4., 6. in 7. točke 4. odstavka 28. člena ZKolT. V primeru presoje, da so ti pogoji izpolnjeni, bo moralo sodišče prve stopnje glede na vsebino toženčevih ugovorov postopek dopolniti tudi z obravnavo drugih pogojev za odobritev tožbe iz 4. odstavka 28. člena ZKolT (istovrstnost zahtevkov, številčnost skupine, morebitna očitna neutemeljenost zahtevka...).

Odločitev pritožbenega sodišča in pritožbeni stroški

16Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP, 366. člen ZPP). Neutemeljen je pritožnikov predlog, da naj o pogojih za odobritev tožbe (iz 4. in drugih točk 4. odstavka 28. člena ZKolT) odloča pritožbeno sodišče sámo. Izpodbijani sklep zajema le razloge o zavrženju tožbe zaradi tožnikove nereprezentativnosti, zato bi takšno postopanje, kot pravilno opozarja tudi toženec v odgovoru na pritožbo, predstavljalo nedopusten poseg v pravico strank do pritožbe (pravico do dvostopenjskega odločanja).

17Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovni presoji meril za certifikacijo tožbe najti ravnovesje med izboljšanjem dostopa potrošnikov do sodnega varstva in preprečevanjem šikanoznega pravdanja, ter ob tem upoštevati, da lahko prestroga razlaga pogojev za odobritev tožbe izvotli namen varstva s kolektivno odškodninsko tožbo.

18Končni uspeh strank v tej fazi postopka še ni znan. Ker je pravica do povračila stroškov postopka odvisna od končne odločbe o glavni stvari, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (4. in 6. odstavek 163. člena ZPP, 3. odstavek 165. člena ZPP).

¹ Zakon o kolektivnih tožbah, Ur. l. RS, št. 55/17, s spremembami in dopolnitvami. Skladno s prehodno določbo novele ZKolT-A (Ur. l. RS, št. 133/2023), se obravnavani postopek, ki se je z vložitvijo kolektivne tožbe začel pred uveljavitvijo novele (tj. pred 26. 1. 2024), nadaljuje in konča po določbah ZKolT, veljavnih pred uveljavitvijo novele.
² Upravičena oseba za vložitev kolektivne tožbe ali predloga za potrditev kolektivne poravnave je: pravna oseba zasebnega prava, ki opravlja nepridobitno dejavnost in pri kateri obstaja neposredna povezava med njenimi glavnimi cilji delovanja in pravicami, ki naj bi bile kršene in v zvezi s katerimi se vlaga tožba (1. točka 1. odstavka 4. člena ZKolT).
³ Namen kolektivne odškodninske tožbe je trojen: 1. izboljšati dostop do sodnega varstva in zagotoviti uresničitev pravic, ki so bile posameznikom kršene v primeru množičnega oškodovanja; 2. z uveljavitvijo učinkovitega sistema povračil v primeru množičnih oškodovanj odvračati potencialne kršitelje od protipravnih ravnanj; in 3. preprečiti, da bi posamezno sodišče zaradi prevelikega števila samostojnih tožb v primeru množičnih oškodovanj postalo preobremenjeno. Glej A. Galič, A. Vlahek, Zakon o kolektivnih tožbah, Pravosodni bilten št. 2/2018, str. 28.
⁴ Prav tako posamezni oškodovanec ne more vložiti kolektivne tožbe v korist vseh oškodovancev.
⁵ Zakon ne predpisuje števila oseb pri upravičencu za vložitev kolektivne tožbe, ki naj „servisirajo“ določeno število članov skupine (niti tega, kakšna znanja in izkušnje naj posedujejo), oziroma ne določa, pri kakšnem številu oseb na določeno število članov skupine je mogoče šteti, da je izpolnjen pogoj o obstoju človeških virov, potrebnih za zastopanje skupine.
⁶ V Priporočilih Evropske komisije z dne 11. 6. 2013 o skupnih načelih za mehanizme kolektivnih opustitvenih in odškodninskih tožb v državah članicah v zvezi s kršitvami pravic iz prava Unije 2013/396/EU je zaradi zapletenosti postopka celo priporočeno obvezno zastopanje po odvetniku.
⁷ Glej Akt o ustanovitvi zavoda v prilogi A24.
⁸ Tožnik je bil ustanovljen 19. 12. 2019 in v register vpisan 28. 1. 2020. Pogodbo o zastopanju in financiranju kolektivne tožbe je podpisal 1. 7. 2020. Julija 2020 je vzpostavil spletno stran. Tožencu je 24. 7. 2020 poslal opomin pred tožbo. Kasneje je vzpostavil še uporabniške profile na družbenih omrežjih Facebook, Linkedin, Twitter in Instagram.
⁹ Glej A. Galič, A. Vlahek, Zakon o kolektivnih tožbah, Pravosodni bilten št. 2/2018, str. 31.
¹⁰ Glej Predlog ZKolT-A, EVA 2022-2030-0013 (file:///C:/Users/s022696/Downloads/ZKoiT.pdf).
¹¹ Opomin vsebuje zgolj grobo oceno o višini premoženjske škode (3.000.000 EUR, oziroma 120 EUR na posameznega lastnika modela iPhone).
¹² V povzeti časovnici tožnikovega delovanja (40. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) je sodišče prve stopnje napačno navedlo, da gre za september 2021.
¹³ Pogoj za odobritev kolektivne odškodninske tožbe je tudi, da zahtevek ni očitno neutemeljen (5. točka 4. odstavka 28. člena ZKolT).
¹⁴ Tej fazi sledi še faza vključevanja oziroma izključevanja članov skupine, vsebinsko odločanje in izplačilo.
¹⁵ Glej Predlog ZKolT-A, EVA 2022-2030-0013 (file:///C:/Users/s022696/Downloads/ZKoiT.pdf).
¹⁶ Sodišče kolektivne tožbe ne odobri, če v primeru uporabe finančnih sredstev, ki jih zagotovi tretja oseba, ne glede na to, ali zasleduje pridobitni ali nepridobitni namen: - obstaja navzkrižje interesov med tretjo osebo ter tožečo stranko in člani njegovega kolektiva; - tretja oseba nima zadostnih sredstev za izpolnitev finančnih obveznosti do tožeče stranke, ki je začela postopek s kolektivno tožbo; - tožeča stranka ne izkaže, da ima zadostna sredstva ali ustrezna zavarovanja za poplačilo stroškov nasprotne stranke, če v postopku s kolektivno tožbo ne bi uspela.
¹⁷ Odvetnik se s tožečo stranko lahko dogovori za plačilo tudi tako, da kot nagrado prejme največ 15-odstotni delež od zneska, ki ga bo prisodilo sodišče. Če se ob tem zaveže, da bo v primeru neuspeha v pravdi sam nosil vse stroške postopka, se dogovorjena nagrada lahko zviša do 30-odstotnega deleža od zneska, ki ga bo prisodilo sodišče. (Novela ZKolT ukinja možnost odvetniškega financiranja kolektivne tožbe s prevzemom stroškovnega bremena, ohranja pa možnost plačila v deležu od prisojenega zneska.)
¹⁸ Kadar kolektivno tožbo financira tretja oseba, ki je oseba zasebnega prava, ni dopustno, da taka tretja oseba: - skuša odločilno vplivati na procesne odločitve tožeče stranke, vključno z odločitvami za poravnavo; - financira kolektivno tožbo zoper toženo stranko, ki je konkurent financerja, ali zoper toženo stranko, od katere je financer odvisen; - za zagotovljena finančna sredstva zaračuna obresti po obrestni meri, ki presega z zakonom določeno obrestno mero.
¹⁹ Tožeča stranka je dolžna varovati interese vseh članov skupine. V postopku s kolektivno odškodninsko tožbo se ne uporabljajo pravila o zamudni sodbi. Priznanje dejstev, umik tožbe, spremembo tožbe ali odpoved zahtevku tožeče stranke sodišče dopusti le, če oceni, da to ni v nasprotju z interesi skupine. Če sodišče oceni, da tožeča stranka huje krši interese skupine ali je ni več mogoče šteti za reprezentativno, lahko na predlog člana skupine ali druge upravičene osebe izda sklep, da se tožeča stranka zamenja z drugo upravičeno osebo, če je pripravljena vstopiti v postopek. Prvotna tožeča stranka ne glede na to ostane odgovorna za plačilo vseh stroškov postopka v zvezi s procesnimi dejanji, opravljenimi do trenutka spremembe tožeče stranke. Če v primeru iz prejšnjega odstavka zamenjava tožeče stranke ni mogoča, sodišče v registru kolektivnih tožb objavi namero, da bo izdalo sklep o ustavitvi postopka s kolektivno odškodninsko tožbo in rok, v katerem se lahko predlaga zamenjava tožeče stranke. Če sodišče po poteku roka iz prejšnjega odstavka ugotovi, da zamenjava tožeče stranke ni mogoča, izda sklep o ustavitvi postopka s kolektivno odškodninsko tožbo (1. do 6. odstavek 35. člena ZkolT).
²⁰ Takšno razlago utemeljuje tudi z novelo ZKolA-1 dopolnjeno besedilo 2. odstavka 5. člena. Pri presoji, ali bo upravičena oseba iz 1. točke 1. odstavka 4. člena zakona ustrezen zastopnik skupine, ki bo deloval pošteno in primerno ter v najboljšem interesu njenih članov, se upošteva tudi „obstoj njene neodvisnosti in da ni pod vplivom oseb, ki niso člani skupine, zlasti da ni pod vplivom oseb, ki imajo ekonomski interes za vložitev morebitne kolektivne tožbe ali predloga za potrditev kolektivne poravnave“.