5. člen ZKolT

Pravno nekonsistentna je razlaga, da ZKolT, ki v 59. členu omogoča financiranje kolektivne tožbe s strani tretje osebe (tudi s strani tretje osebe, ki je odvetnik), kot pogoj reprezentativnosti zahteva obstoj lastnih finančnih sredstev upravičenca, torej sredstev, s katerimi bo upravičenec financiral kolektivno tožbo (tako lastne stroške postopka kot tudi - v primeru neuspeha s tožbo - stroške postopka nasprotne stranke). Če bi izvor sredstev avtomatično izkazoval, da je med tožnikom in financerjem konflikt interesov, oziroma da financer prevzema nadzor nad postopkom, zakon ne bi dopuščal financiranja kolektivne tožbe s strani tretje osebe (odvetnika).

Kadar gre za naknadno sosporništvo na aktivni strani, soglasje tožene stranke ni potrebno. Po novejši sodni praksi sodišče o dopustnosti vstopa novega tožnika ni dolžno odločiti s sklepom. Če meni, da predpisani pogoji niso izpolnjeni, zadevo razdruži in tožbo novega tožnika obravnava posebej, sicer pa nadaljuje postopek tudi z novim tožnikom. Morebitnega toženčevega nasprotovanja sodišče ne more nadomestiti s svojim sklepom, kot lahko stori takrat, ko toženec nasprotuje objektivni spremembi tožbe (prvi odstavek 185. člena ZPP). Toženec lahko oporeka odločitvi sodišča šele v pritožbi zoper končno odločbo.

Po novejši sodni praksi sodišče o dopustnosti vstopa novega tožnika ni dolžno odločiti s sklepom. Če meni, da predpisani pogoji niso izpolnjeni, zadevo razdruži in tožbo novega tožnika obravnava posebej, sicer pa nadaljuje postopek tudi z novim tožnikom. V določbah ZKolT ni podlage za zaključek, da je možnost vložitve kolektivne tožbe ali predloga za potrditev kolektivne poravnave s strani več oseb predvidena le, ko vsaka izmed upravičenih oseb zastopa del oškodovancev ali posamezne skupno. Določena oseba je lahko procesno upravičena za vložitev kolektivne tožbe oziroma predloga za sodno poravnavo, čeprav ne izpolnjuje pogoja reprezentativnosti.

Glede na določila Direktive (EU) 2020/1828 je povsem jasno, da lahko potrošnike v potrošniškem sporu zastopa pravna oseba in zato ni nujno, da je v potrošniškem sporu tožnik zgolj in le fizična oseba. Določila ZKolT pa niso v neskladju s pravili EU, saj je bila z omenjenim zakonom v pravni red RS prenesena Direktiva (EU) 2020/1828 o zastopniških tožbah za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov. Določba 17. člena Uredbe (EU) 1215/2012 ne omogoča razlage, po kateri bi bile pogodbe o upravljanju s premoženjem, pri katerih je naložbena dejavnost upravljalca usmerjena v špekulativne in tvegane naložbe, izključene s področja uporabe pravil o pristojnosti na področju potrošniških pogodb.

Za presojo poslovnega razmerja med banko in kreditojemalcem glede obračunavanja obrestne mere za kredit je upoštevno zgolj to, kar določa kreditna pogodba. V obravnavanem primeru že po naravi stvari ne more iti za pravno praznino, saj ni bilo aktualno vprašanje, ali relevantni predpisi pomanjkljivo urejajo določeno situacijo ali ne. Kakšna je oziroma kako je določena obrestna mera v razmerju med banko in kreditojemalcem, je v izključni domeni pogodbenih strank. Obvezna vsebina kreditne pogodbe je namreč tudi določitev obrestne mere (drugi odstavek 12. člena ZPotK). Če toženka ob sklenitvi kreditne pogodbe ni računala z možnostjo, da bo v času trajanja kreditne pogodbe EURIBOR dosegel negativno vrednost (in zato v tipski kreditni pogodbi pri opredelitvi višine obrestne mere ni zajela tudi takšne situacije), to z vprašanjem pravnih praznin nima nobene zveze. Posledic svoje nezadostne skrbnosti pri sklepanju kreditnih pogodb v tem pogledu toženka ne more prevaliti na ramena kreditojemalcev. Glede na to, kako je bila določena obrestna mera in kdaj se je lahko spremenila (1. člen kreditne pogodbe), toženka za enostransko obračunavanje negativne referenčne obrestne mere EURIBOR