4. člen ZKolT
(procesno upravičenje)
(1)Upravičena oseba za vložitev kolektivne tožbe ali predloga za potrditev kolektivne poravnave je:
1.pravna oseba zasebnega prava, ki opravlja nepridobitno dejavnost in pri kateri obstaja neposredna povezava med njenimi glavnimi cilji delovanja in pravicami, ki naj bi bile kršene in v zvezi s katerimi se vlaga tožba;
2.Državno odvetništvo Republike Slovenije.
(2)Kadar tožbo ali predlog iz prejšnjega odstavka vlaga več upravičenih oseb skupaj, se vsa pisanja vročajo le tisti, ki jo v tožbi ali predlogu sporazumno določijo, sicer se tožba ali predlog šteje za nepopolnega.
(3)Državno odvetništvo Republike Slovenije ne more vložiti kolektivne tožbe ali predlagati kolektivne poravnave v kolektivnem postopku, v katerem kot nasprotna stranka nastopa Republika Slovenija.
(4)Upravičena oseba iz 1. točke prvega odstavka tega člena mora imeti na svojih spletnih straneh objavljene informacije o virih svojega financiranja na splošno, svoji organizacijski in upravni strukturi, strukturi članstva, ustanovnem namenu in dejavnostih.
- VSL Sklep I Cp 172/2024Višje sodišče v Ljubljani · 2025
Pravno nekonsistentna je razlaga, da ZKolT, ki v 59. členu omogoča financiranje kolektivne tožbe s strani tretje osebe (tudi s strani tretje osebe, ki je odvetnik), kot pogoj reprezentativnosti zahteva obstoj lastnih finančnih sredstev upravičenca, torej sredstev, s katerimi bo upravičenec financiral kolektivno tožbo (tako lastne stroške postopka kot tudi - v primeru neuspeha s tožbo - stroške postopka nasprotne stranke). Če bi izvor sredstev avtomatično izkazoval, da je med tožnikom in financerjem konflikt interesov, oziroma da financer prevzema nadzor nad postopkom, zakon ne bi dopuščal financiranja kolektivne tožbe s strani tretje osebe (odvetnika).
- VSL Sklep III Cp 518/2025Višje sodišče v Ljubljani · 2025
Kadar gre za naknadno sosporništvo na aktivni strani, soglasje tožene stranke ni potrebno. Po novejši sodni praksi sodišče o dopustnosti vstopa novega tožnika ni dolžno odločiti s sklepom. Če meni, da predpisani pogoji niso izpolnjeni, zadevo razdruži in tožbo novega tožnika obravnava posebej, sicer pa nadaljuje postopek tudi z novim tožnikom. Morebitnega toženčevega nasprotovanja sodišče ne more nadomestiti s svojim sklepom, kot lahko stori takrat, ko toženec nasprotuje objektivni spremembi tožbe (prvi odstavek 185. člena ZPP). Toženec lahko oporeka odločitvi sodišča šele v pritožbi zoper končno odločbo.
- VSL Sklep III Cp 147/2025Višje sodišče v Ljubljani · 2025
Po novejši sodni praksi sodišče o dopustnosti vstopa novega tožnika ni dolžno odločiti s sklepom. Če meni, da predpisani pogoji niso izpolnjeni, zadevo razdruži in tožbo novega tožnika obravnava posebej, sicer pa nadaljuje postopek tudi z novim tožnikom. V določbah ZKolT ni podlage za zaključek, da je možnost vložitve kolektivne tožbe ali predloga za potrditev kolektivne poravnave s strani več oseb predvidena le, ko vsaka izmed upravičenih oseb zastopa del oškodovancev ali posamezne skupno. Določena oseba je lahko procesno upravičena za vložitev kolektivne tožbe oziroma predloga za sodno poravnavo, čeprav ne izpolnjuje pogoja reprezentativnosti.
Različice besedila: 2Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Povezano: sklici 2Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
4 odločb navaja ta člen · zadnja 19. 5. 2025Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSL Sklep I Cp 172/2024Višje sodišče v Ljubljani · 19. 5. 2025
Pravno nekonsistentna je razlaga, da ZKolT, ki v 59. členu omogoča financiranje kolektivne tožbe s strani tretje osebe (tudi s strani tretje osebe, ki je odvetnik), kot pogoj reprezentativnosti zahteva obstoj lastnih finančnih sredstev upravičenca, torej sredstev, s katerimi bo upravičenec financiral kolektivno tožbo (tako lastne stroške postopka kot tudi - v primeru neuspeha s tožbo - stroške postopka nasprotne stranke). Če bi izvor sredstev avtomatično izkazoval, da je med tožnikom in financerjem konflikt interesov, oziroma da financer prevzema nadzor nad postopkom, zakon ne bi dopuščal financiranja kolektivne tožbe s strani tretje osebe (odvetnika).
- VSL Sklep III Cp 518/2025Višje sodišče v Ljubljani · 25. 3. 2025
Kadar gre za naknadno sosporništvo na aktivni strani, soglasje tožene stranke ni potrebno. Po novejši sodni praksi sodišče o dopustnosti vstopa novega tožnika ni dolžno odločiti s sklepom. Če meni, da predpisani pogoji niso izpolnjeni, zadevo razdruži in tožbo novega tožnika obravnava posebej, sicer pa nadaljuje postopek tudi z novim tožnikom. Morebitnega toženčevega nasprotovanja sodišče ne more nadomestiti s svojim sklepom, kot lahko stori takrat, ko toženec nasprotuje objektivni spremembi tožbe (prvi odstavek 185. člena ZPP). Toženec lahko oporeka odločitvi sodišča šele v pritožbi zoper končno odločbo.
- VSL Sklep III Cp 147/2025Višje sodišče v Ljubljani · 4. 3. 2025
Po novejši sodni praksi sodišče o dopustnosti vstopa novega tožnika ni dolžno odločiti s sklepom. Če meni, da predpisani pogoji niso izpolnjeni, zadevo razdruži in tožbo novega tožnika obravnava posebej, sicer pa nadaljuje postopek tudi z novim tožnikom. V določbah ZKolT ni podlage za zaključek, da je možnost vložitve kolektivne tožbe ali predloga za potrditev kolektivne poravnave s strani več oseb predvidena le, ko vsaka izmed upravičenih oseb zastopa del oškodovancev ali posamezne skupno. Določena oseba je lahko procesno upravičena za vložitev kolektivne tožbe oziroma predloga za sodno poravnavo, čeprav ne izpolnjuje pogoja reprezentativnosti.
- VSL Sklep III Cp 1199/2024Višje sodišče v Ljubljani · 4. 10. 2024
Glede na določila Direktive (EU) 2020/1828 je povsem jasno, da lahko potrošnike v potrošniškem sporu zastopa pravna oseba in zato ni nujno, da je v potrošniškem sporu tožnik zgolj in le fizična oseba. Določila ZKolT pa niso v neskladju s pravili EU, saj je bila z omenjenim zakonom v pravni red RS prenesena Direktiva (EU) 2020/1828 o zastopniških tožbah za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov. Določba 17. člena Uredbe (EU) 1215/2012 ne omogoča razlage, po kateri bi bile pogodbe o upravljanju s premoženjem, pri katerih je naložbena dejavnost upravljalca usmerjena v špekulativne in tvegane naložbe, izključene s področja uporabe pravil o pristojnosti na področju potrošniških pogodb.