UPRS Sodba III U 143/2021-32

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka A. A. trpi sam svoje stroške postopka.

III. Tožeča stranka A. A. je dolžan stranki z interesom B. B. povrniti stroške tega postopka v znesku 864,15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Povzetek izpodbijanega gradbenega dovoljenja

1Upravna enota Piran (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je 11. 2. 2021 B. B. (v nadaljevanju stranka z interesom ali investitorka) izdala gradbeno dovoljenje, št. 351-140/2020-38 (v nadaljevanju izpodbijano gradbeno dovoljenje), za novogradnjo enostanovanjske stavbe na zemljišču s parc. št. 000 k.o. Portorož, v obsegu in s pogoji, določenimi v tem dovoljenju, ter za novogradnjo podpornega zidu s stopniščem. Ugotovila je, katera dokumentacija in mnenja so bila upoštevana pri izdaji gradbenega dovoljenja, določila, da je treba pri izvedbi gradnje, vzdrževanju in uporabi objektov upoštevati pogoje, navedene v teh mnenjih ter še določila, da gradbeno dovoljenje preneha veljati, če investitorka ne bo vložila popolne prijave začetka gradnje v petih letih od njegove pravnomočnosti. Zahtevo investitorke za izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev obstoječega objekta in novogradnjo bazena je s sklepom zavrgla.

2V obrazložitvi svoje odločitve prvostopenjski organ pojasnjuje, da je tožnica zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja vložila za nadomestno gradnjo (odstranitev obstoječega objekta in gradnjo novega enostanovanjskega objekta) s prizidavo na zemljišču parc. št. 000 k.o. Portorož ter za novogradnjo priključka za odvod fekalnih in meteornih voda na zemljiščih parc. št. 000 in 111, vse iste k.o.

3V postopku odločanja je prvostopenjski organ lastnikom sosednjih zemljišč, ki neposredno mejijo z zemljiščem, na katerem je predvidena gradnja, priznal status stranskih udeležencev ter jih povabil na seznanitev s predvideno gradnjo, z možnostjo varstva njihovih pravnih koristi. Na vabilo so se odzvali vsi vabljeni, razen Občine Piran, in vpogledali v projektno dokumentacijo. C. C., Č. Č., A. A. (v nadaljevanju tožnik) in D. D. so po seznanitvi po svojih pooblaščencih podali pisne pripombe, E. E. pa se je po svoji pooblaščenki o tem izjavila ustno na zapisnik. Ker sta C. C. in E. E. opozorili na elektro priključke sosednjih objektov; tožnik, Č. Č. in D. D. pa na poslabšanje kvalitete bivanja zaradi zmanjšanja zraka, vedute in osončenja ter na obseg in namembnost novega objekta, je prvostopenjski organ o vsem seznanil investitorko ter jo pozval, da se do teh pripomb opredeli.

4Investitorka se je po svoji pooblaščenki na pripombe odzvala v odgovoru z dopolnitvijo, ki mu je predložila popravljeno dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja. V odgovoru je opisala novo rešitev za obstoječe električne priključke, ki se bodo rekonstruirali na način, da se bo kable preusmerilo in speljalo v novo prostostoječo priključno merilno omaro na zemljišču parc. št. 000 k.o. Portorož. Glede zahteve za rušenje obstoječega objekta in novogradnje je pojasnila umestitev novega objekta v prostor, ne da bi bilo s tem poseženo v pravne koristi lastnikov sosednjih zemljišč, navedla pa je tudi, da se bo objekt po obliki uskladil z okoliškim terenom in sosednjimi objekti. Opisala je še prilagojene višine in odmike predvidenega objekta od višje ležečega sosednjega objekta, kar po njenem mnenju zagotavlja zračnost, osončenje in veduto, gre pa za rešitve, ki so skladne s prostorskim aktom.

5Po tem, ko je prvostopenjski organ o tožničini izjasnitvi in popravkih dokumentacije seznanil stranske udeležence, sta se na to odzvala Č. Č., ki je vztrajal pri svojih pripombah, in tožnik, ki je uveljavljal nepravilno navedbo vrste gradnje v vabilu. Predlagal je, naj se postopek zato razveljavi ter začne znova, zahteve investitorke pa naj prvostopenjski organ preveri na terenu in tako ugotovi dejansko stanje, saj po njegovem prepričanju projekt ni skladen s prostorskim aktom oziroma začetno vlogo.

6Prvostopenjski organ pojasnjuje, da so opisana nasprotovanja pavšalna, brez pravne podlage in potrebnih dokazil, ki jih zahteva peti odstavek 39. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ). Nasprotovanja stranskih udeležencev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja morajo temeljiti na določbah prostorskega akta, ki urbanistično ureja območje gradnje, ali na drugih predpisih, ki urejajo gradbeno zakonodajo, česar pa stranska udeleženca v predmetnem postopku nista utemeljila in nista dokazano nasprotovala utemeljitvi investitorkine pooblaščenke. Prvostopenjski organ meni, da bo predvidena novogradnja prilagojena okoliškim objektom in značilnostim terena. Pojasnjuje, da se lokacija zemljišča nameravane gradnje nahaja v morfološki enoti "S - Območje za individualno stanovanjsko gradnjo, dopolnjeno s turistično ponudbo", ki se urbanistično ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za turistično - stanovanjsko območje Riviera - Hotel Slovenija v Portorožu (v nadaljevanju Odlok o PUP). Ta v 10. členu predpisuje dopustne posege v prostor za novogradnje stanovanjskih stavb in med drugim zahteva terasasto gradnjo, odmike od sosednjih objektov (najmanj 8 m) in parcelnih mej (najmanj 4 m) ter izkoriščanje vedute proti jugu. Objekt, ki ga namerava postaviti investitorka, je sestavljen iz dela, ki obsega klet, pritličje in nadstropje, in bo stal na območju obstoječe hiše z enako etažnostjo, ter pritličnega dela, ki bo segal proti notranjosti parcele. S tem se bo zasnova predvidenega objekta prilagodila reliefu terena in terasasti gradnji. Ker bodo odmiki od sosednjih parcel večji od 4 m in od sosednjih stavb večji od 8 m, bodo izpolnjene predpisane sanitarno-tehnične zahteve glede osončenja in prezračevanja. Zazidava bo tudi sledila urbanističnemu vzorcu območja, ki višje dele objektov zamika na način, da imajo vsi možnost pogleda na morje. Zaradi razgibanega vertikalnega gabarita bo zahodna etažnost predvidenega objekta, ki bo nad zemljiščem, ohranjala etažnost v pritličju in nadstropju sedaj obstoječega objekta, ki se bo odstranil. S tem bo ostala enaka jugozahodna veduta sosednjega stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 222 k.o. Portorož, vzhodna etažnost načrtovanega objekta pa bo ohranila njegovo južno veduto. Pritlična vzhodna stran predvidenega objekta bo pretežno nižja od bivalnih prostorov objekta na zemljišču parc. št. 222 k.o. Portorož in v celoti nižja od južno ležečega sosednjega objekta, zgrajenega na zemljišču parc. št. 333 te k.o. S tem bo za predvideni objekt okrnjen pogled na morje, medtem ko bo pri objektu na zemljišču parc. št. 222 k.o. Portorož ostal nespremenjen.

7Prvostopenjski organ dodaja, da ni zakonske podlage za razveljavitev postopka zaradi nepravilne navedbe vrste gradnje na vabilu stranskim udeležencem v postopku. GZ ne določa razlage pojma nadomestna gradnja, je pa ta pojem pojasnjen v Zakonu o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) kot gradnja, pri kateri se najprej odstrani obstoječi objekt in namesto njega zgradi nov objekt. Odlok o PUP za območje gradnje poleg adaptacij, dozidav in nadzidav dovoljuje tudi nadomestne gradnje starih stanovanjskih objektov. Z Odlokom PUP so določeni nadaljnji pogoji, ki jih mora upoštevati projektant in jih prvostopenjski organ podrobneje pojasnjuje v nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Navaja še, da bo nov objekt sicer res večji od obstoječega, da pa sledi njegovi namembnosti, velikost pa bo prilagojena identiteti okolja in pogojem prostorskega akta.

8Glede zahteve strank z interesom, da se na terenu preverijo njihove navedbe, prvostopenjski organ pojasnjuje, da stranski udeleženci svojega dokaznega bremena ne morejo izpolniti s predlogom ogleda stanja v naravi, ne da bi obrazložili konkretna dejstva, ki so pravno pomembna za odločitev v zadevi in jih ne bi bilo mogoče preveriti z listinskimi dokazi. Iz tega razloga zato prvostopenjski organ dokaznemu predlogu strank z interesom za ogled kraja gradnje ni ugodil.

9Prvostopenjski organ v nadaljevanju obrazložitve citira določbo prvega odstavka 43. člena GZ, ki določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo gradbenega dovoljenja. Zemljišče, na katerem namerava investitorka graditi, je glede na namensko rabo opredeljeno kot stavbno zemljišče. Območje, v katerem se nahaja, urbanistično ureja Odlok PUP. Prvostopenjski organ citira 4. člen Odloka PUP, ki določa, kateri posegi so dovoljeni v morfološki enoti z oznako S, v kateri se nahaja predmetno zemljišče, med katerimi je tudi nadomestna gradnja starih stanovanjskih objektov. V nadaljevanju citira še pogoje gradnje, ki jih Odlok PUP za to območje določa v 10., 13., 15. in 16. členu ter podrobneje opisuje umestitev objekta v prostor, njegovo oddaljenost od sosednjih parcel in odmike od cestnih robov. Ugotavlja, da so ti odmiki v skladu z določili Odloka PUP, s tem pa so izpolnjene tudi sanitarno-tehnične zahteve glede osončenja in prezračevanja. Opisuje še etažnost predvidenega objekta, postavitev strehe, velikost funkcionalnega zemljišča, zagotovitev pomožnih prostorov in parkirišč ter ugotavlja, da je ureditveno območje komunalno opremljeno in da si je investitorka za priključitev na to opremo pridobila mnenja pristojnih mnenjedajalcev, iz katerih izhaja, da je predvidena gradnja skladna s predpisi.

10Obrazložitev prvostopenjski organ sklene s pojasnilom, da je investitorka zahtevala izdajo gradbenega dovoljenja tudi za postavitev bazena za kopanje, ki pa je enostaven objekt in zanj izdaja gradbenega dovoljenja ni potrebna. Prvostopenjski organ je zato njeno zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja v tem delu zavrgel.

Povzetek drugostopenjske odločbe

11Tožnik in Č. Č., ki sta v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja investitorke sodelovala kot stranki z interesom, sta zoper izpodbijano gradbeno dovoljenje vložila pritožbi. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo, št. 35108-101/2021-2550-2 z dne 14. 6. 2021, njuni pritožbi zavrnilo ter določilo, da morata investitorki povrniti stroške pritožbenega postopka.

12V obrazložitvi svoje odločitve drugostopenjski organ povzema vsebino obeh pritožb ter vsebino izpodbijanega gradbenega dovoljenja, ki se mu pridružuje. Ugotavlja, da pritožnika gradnji nasprotujeta in uveljavljata, da bo zaradi gradnje prišlo do zmanjšanja osončenja in vedute, opozarjata pa še na neustreznost odmikov, na višino stavbe in na naklon strehe. Drugostopenjski organ navaja, da iz dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju DGD) izhaja, da novogradnja v času gradnje in v času uporabe ne bo imela nobenih vplivov na sosednja zemljišča. Ker bo novogradnja stala na obstoječih gabaritih in gre za objekt v eni etaži, vedutni pogledi in osončenje sosednjih objektov ne bodo poslabšani. Objekt bo enake etažnosti na območju, kjer je obstoječi objekt, v območju preostanka parcele pa je predvidena nizka v teren vkopana enoetažna stavba. Sosednja hiša je eno etažo višje in zato bodoči objekt na njeno veduto ne bo vplival, gradnja pa tudi ni predvidena v območju bivalnih prostorov sosedov. Ugotavlja, da meri zemljiška parcela investitorke 697 m2, zazidana površina pa bo znašala 198,89 m2, kar je manj od dopustne zazidane površine.

13Drugostopenjski organ pojasnjuje, da pritožnika svojih trditev nista z ničemer izkazala, s pavšalnimi navedbami pa v postopku ne moreta uspeti. Izpodbijano gradbeno dovoljenje ima vse predpisane sestavine, obrazložitev obsega vse potrebne razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev, prvostopenjski organ pa je tudi odgovoril na vse navedbe pritožnikov. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je investitorka predložila dopolnitev DGD, s katero naj pritožnika ne bi bila seznanjena, dana pa jima je bila tudi možnost, da nanjo odgovorila. Trditev, da naj bi bila dopolnitev DGD vložena še 5. 2. 2021, ne drži, saj je bila tega dne predmetna dopolnitev zgolj speta v mapi ter v njej zvezana in požigosana.

Povzetek tožbenih navedb

14Tožbo zoper izpodbijano gradbeno dovoljenje sta 20. 7. 2021 po pooblaščenem odvetniku vložila tožnik in Č. Č. Sodišču sta predlagala, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, stroški postopka na prvi in drugi stopnji pa naj bremenijo toženo stranko.

15Č. Č. je z vlogo z dne 11. 1. 2021 preklical pooblastilo pooblaščencu ter tožbo umaknil. Skladno s tem je sodišče 17. 11. 2021 izdalo sklep III U 143/2021-15 in postopek v delu njegove tožbe ustavilo.

16Tožnik nasprotuje stališču prvo- in drugostopenjskega organa, da so izpolnjeni zakonski pogoji za gradnjo novega enostanovanjskega objekta ter podpornega zidu s stopniščem in bazenom na zemljišču s parc. št. 000 k.o. Portorož. Meni, da je taka odločitev nepravilna, nezakonita in neustavna. Tožbo, s katero izpodbija gradbeno dovoljenje, vlaga zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

17Drugostopenjski organ se v pritožbenem postopku do zatrjevanih kršitev izpodbijanega gradbenega dovoljenja ni opredelil in jih ni odpravil, pač pa se je oprl na neobstoječo novelo iz uradnih objav 18/2020 in 28/2008, z retrogradno veljavnostjo po Uradnem listu 61/17. Iz tega izhaja verjetna zloraba z interpretacijo predpisa, ki ne obstaja, vse za potrebo izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja, in to mimo prostorskega akta in izven določil o odmikih od sosednjih objektov.

18Življenjski pogoji se bodo tožniku bistveno poslabšali, saj se dopušča večji faktor pozidanosti sosednje parcele, prav tako se konkretno kršijo predpisi, ki urejajo področje osončenosti ter vedut (PUP). V zvezi s tem je tožnik pred izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja predlagal postavitev sodnega izvedenca za gradnjo in arhitekturo, ki bi na terenu ugotovil neskladno in motečo predvideno pozidavo. Tožnik se sklicuje na svoje prehodne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na veduto, osončenje, urbanistično uskladitev in odvzem svetlobe, glede na to, da bo objekt stal v neposredni bližini z njegovo parcelno mejo, za kar pa ni dal soglasja.

19Tožniku kot stranki postopka ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar je bistvena kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), niti ga prvostopenjski organ s svojimi ugotovitvami ni seznanil. Po določbah ZUP in GZ bi moral upravni organ opraviti razpravo, ogled in izdelati zapisnik, vse ob udeležbi sosedov parcele investitorke, česar pa ni storil. Glede na zahtevnost objekta bi bila nujna tudi prisotnost gradbeno urbanistične stroke.

20Uradna oseba, ki je vodila postopek na prvi stopnji, tožnika ni seznanila z dopolnitvami investitorke glede vsebine razširitve gradnje, ki jo je vložila 5. 2. 2021, prav tako o tem ni niti sklicala obravnave niti ni tožnika seznanila o razlogih za spremembo te vsebine. Gre za kršitev načela zaslišanja stranke po 9. členu ZUP. Po stališču Vrhovnega sodišča, npr. v zadevi X Ips 326/2014, se stranka lahko o dejstvih in okoliščinah učinkovito izjavi le v primeru, če je seznanjena z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih je organ sprejel odločitev in če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno.

Predložitev upravnih spisov zadeve

21Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

Povzetek odgovora na tožbo stranke z interesom

22Sodišče je tožbo vročilo tudi investitorki, kot stranki z interesom. Ta je v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno, tožniku pa naloži, da ji mora povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

23Investitorka navaja, da so tožnikove navedbe, da naj bi bile v postopku kršene določbe postopka, nepravilno uporabljeno materialno pravo ter nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje pavšalne, brez konkretizacije. Tožnik ne navaja, za kakšne kršitve določb procesnega in materialnega prava naj bi šlo, zlasti ne s katerim dejanjem ali aktom naj bi bila posamezna očitana kršitev konkretne norme storjena. Posledično so tudi dokazni predlogi nesprejemljivi, saj tožnik ni navedel, na katero tožbeno trditev se nanaša posamezni dokaz. Tako ostane povsem nejasno, kaj želi tožnik dokazovati s predlogom za imenovanje izvedenca in kaj naj bi zasliševali direktorja občinske uprave ter tožnika, zlasti ob dejstvu, da razlogi in dejanski zaključki izpodbijanega gradbenega dovoljenja in drugostopenjske odločbe ne temeljijo na dejstvih, ki bi bila kakorkoli povezana s temi dokazi. Dokazni predlogi v tožbi torej niso pojasnjeni, so informativni in zato nedopustni.

24Investitorka poudarja, da se tožnik sklicuje na svoje navedbe v pritožbi, vendar pa je tožba samostojno procesno dejanje, zato trditvena podlaga tožbe obsega le navedbe v tožbi. Enako velja za sklicevanje na vsebino prilog tožbe kot na del tožbenih navedb, saj so priložene listine lahko le dokazi za izkazovanje strankinih navedb, ne pa del njenih lastnih navedb. To pomeni, da se v tožbi ni dopustno le pavšalno sklicevati na navedbe iz vlog, podanih v predhodnih fazah postopka, ampak je treba te navedbe konkretno opredeliti, kar je tudi stališče upravno sodne prakse (tako v sodbi Upravnega sodišča v Ljubljani U 1476/2007, v sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča III Ips 128/98, II Ips 345/99). Sodišče torej ne more obravnavati navedb tožnika v pritožbenem postopku, saj dejanski obseg tega upravnega spora zamejujejo le konkretizirane tožbene trditve.

25Ob odsotnosti jasnih trditev investitorka sklepa, da ima tožeča stranka pri očitkih o procesnih kršitvah glede neobstoječe novele uradnih objav v mislih navedbo na 3. strani odločbe drugostopenjskega organa, ki je pri navajanju objav sprememb ali dopolnitev prostorskega akta, to je Odloka o PUP, navedel še št. 18/2020 in 28/2008. Gre za očitno pisno pomoto, saj gre dejansko za Uradno objavo št. 18/2002 in ne 18/2020 - očitno je, da je drugostopenjski organ pri zapisu zamenjal zadnji dve cifri. Takšna tipkarska pomota pa ne vpliva ne na razlogovanje pritožbenega organa, še manj pa na zakonitost odločbe. Drugostopenjski organ namreč ni "sproduciral" kakšne dodatne ali neobstoječe vsebine Odloka o PUP. Vse določbe tega prostorskega akta, na podlagi katerih je drugostopenjski organ sprejel svojo odločitev, so namreč del veljavnega akta. Sicer pa tožnik niti ni pojasnil, kateri del Odloka o PUP, ki ga drugostopenjski organ citira v svoji odločbi, ne obstaja oz. kateri del pravne podlage, navedene v obrazložitvi pritožbene odločbe, naj bi bil "sproduciran". Sklepati je mogoče, da se tožbeni očitki o "produciranju" pravne podlage nanašajo na pojem nadomestne gradnje, ki ga drugostopenjski organ razlaga na podlagi določil ZUreP-2 in ne na prostorskem aktu.

26Tožnik tudi ni pojasnil, kaj naj bi bila "določila harmonične gradnje". Če ima s tem v mislih zahtevo iz 10. člena Odloka o PUP, ki govori o vzpostavljanju oblikovne identitete območja in prilagajanju okoliškim objektom in ureditvam, investitorka pojasnjuje, da je prvostopenjski organ obrazložil izpolnjevanje tega pogoja z navajanjem značilnosti predvidene gradnje in njihovo usklajenostjo z zahtevami prostorskega akta oz. obstoječega stanja na tem območju. Pavšalne pa so tudi tožbene navedbe, da naj bi se tožniku življenjski pogoji poslabšali zaradi večjega faktorja pozidanosti in vedut, niti za te svoje trditve ni predložil nobenih dokazov, dokaznega bremena pa ne more preložiti na organ ali drugo stranko postopka, torej investitorko.

27Iz opisanih razlogov zato ne zadošča tožnikov dokazni predlog za postavitev izvedenca za gradbeništvo. Očitki o veduti in odmikih se namreč nanašajo na skladnost projekta s prostorskim aktom, presoja, ali ima projekt predpisane sestavine, pa je v pristojnosti upravnega organa za gradbene zadeve. Projekt pripravljajo za to usposobljeni strokovnjaki, zato mora stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, za svoje trditve predložiti dokaze in vzbuditi dvom v rešitve v DGD. Šele v takem primeru lahko pride v poštev morebitna postavitev izvedenca. Ker tožnik ni utemeljil očitka, da naj projekt ne bi bil skladen s prostorskim aktom, te utemeljitve ne more nadomestiti s pavšalnim dokaznim predlogom za postavitev izvedenca.

28Tudi očitek tožnika, da mu ni bila dana možnost izjasnitve o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, je pavšalen, saj ni pojasnil, o katerih dejstvih se ni mogel izjaviti. Tožnik je ves čas sodeloval v postopku, imel je možnost vpogleda v projektno dokumentacijo in tudi možnost, da se o tem izjavi, pri tem pa ga je zastopal kompetentni pooblaščenec. Te tožnikove trditve torej ne držijo, prav tako tudi ne, da naj bi bil upravni organ dolžan izvesti razpravo in ogled v prisotnosti gradbeno urbanistične stroke. Po 160. členu ZUP se namreč ustna obravnava praviloma izvede na sedežu organa, ogled pa je le ena od vrst dokazov, ki pa v predmetnem postopku ne pride v poštev, saj z ogledom ni možno rešiti nobenega relevantnega dejanskega vprašanja. Upravni organ namreč presoja skladnost projekta s prostorskim aktom, za kar ne potrebuje ogleda v naravi. Prav tako ni potrebna prisotnost gradbeno urbanistične stroke, saj je tolmačenje prostorskega akta izvirna pristojnost upravnega organa. Tudi sicer je tak tožnikov predlog pavšalen in ni razumljivo, kaj želi s tem doseči.

29Na tožnikov očitek, da mu upravni organ ni dal možnosti, da se izjasni o vlogi investitorke z dne 5. 2. 2021, je obširno odgovoril že drugostopenjski organ. Investitorka zato dodaja, da gre za dopolnitev iz vloge z dne 25. 11. 2020, na katero so bili stranski udeleženci opozorjeni z dopisom upravnega organa z istega dne. Vloga z dne 5. 2. 2021 torej ni v ničemer spremenila projekta, česar pa tožnik niti ne trdi. Kot nerazumljivo investitorka šteje tudi tožnikovo navajanje, da naj bi bila njena pooblaščenka nesposobna za zastopanje, niti ni jasno, kaj je imel s temi navedbami tožnik v mislih. Če je imel v mislih, da jo je pooblaščenka zastopala v okviru njenega procesnega položaja, s tem ni nič narobe, če pa namiguje, da naj bi pooblaščenka izvajala oblastvene akte, pa je to nerazumljivo in na tak očitek ni mogoče odgovoriti.

Povzetek glavne obravnave

30Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, ki sta se je udeležila stranka z interesom in njen pooblaščenec. Tožena stranka se obravnave ni udeležila in svojega izostanka ni opravičila. Obravnave pa se nista udeležila niti tožnik niti njegov pooblaščenec. Tožnik je na dan, ko je bila opravljena obravnava, sodišču poslal elektronsko sporočilo, v katerem je navedel, da ga je dan pred tem njegov pooblaščenec obvestil o obravnavi ter da je pooblaščenec vabilo na glavno obravnavo prejel 3. 3. 2025. Sam vabila na glavno obravnavo ni prejel, kar da je v nasprotju z določbami Zakona o upravnem sodišču in nadaljnjih, da so bile kršene odločbe o vročanju in obvezni navzočnosti strank v postopku, s tem pa kršeno temeljno ustavno načelo o pravici strank za udeležbo v postopkih. Predlagal je, naj se zato glavna obravnava preloži ter se ga na narok vabi s pravočasnim osebnim vročanjem, enako tudi njegovega pooblaščenca.

31Sodišče tožnikovemu predlogu za določitev glavne obravnave ni ugodilo in je glavno obravnavo opravilo. Po določbi 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se v postopku upravnega spora uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek (to je določbe Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), kolikor ta zakon ne določa drugače. Glavno obravnavo ureja ZUS-1 od 51. do 58. člena, v teh določbah pa ne določa načina vabljenja strank na glavno obravnavo. Sodišče je zato stranke na glavno obravnavo vabilo na podlagi določb ZPP.

32Kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu, če ni v ZPP določeno drugače (prvi odstavek 137. člena ZPP). To pomeni, da se pooblaščencu stranke (in ne stranki osebno) vročajo tudi vabila na glavno obravnavo. Ker je tožnik za zastopanje v predmetnem postopku pooblastil odvetnika, je sodišče vabilo na glavno obravnavo vročalo njemu in ne tožniku osebno. Stvar komunikacije med pooblaščencem in stranko pa je, kako pooblaščenec stranko obvesti o prejetem pisanju, tudi o prejetem vabilu. Tožnikova trditev, da naj bi njegov odvetnik vabilo na glavno obravnavo prejel šele 3. 3. 2025, ne drži, pač pa mu je bilo vabilo z vročitvijo v hišni predalčnik vročeno 20. 2. 2025, kot izhaja iz vročilnice v sodnem spisu. Glede na povedano zato sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za predložitev glavne obravnave, osebna navzočnost strank za izvedbo glavne obravnave pa po določbah ZUS-1 tudi ni zahtevana. Če toženec ne pride na glavno obravnavo, se ta kljub temu opravi; če pa ne pride na glavno obravnavo nobena od strank ali če ne pride tožnik, lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (drugi in tretji odstavek 58. člena ZUS-1). V predmetni zadevi tožnik na glavno obravnavo ni pristopil, niti nanjo ni pristopila tožena stranka, je pa pristopila stranka z interesom in je zato sodišče glavno obravnavo opravilo.

33Pooblaščenec stranke z interesom je vztrajal pri dosedanjih stališčih. Navedel je še, da je z umikom tožbe Č. Č. treba tožbo presojati tudi z vidika obsega tožnikovih navedb v pritožbi. Tožba je namreč po prepričanju stranke z interesom presežena glede na obseg tožnikove pritožbe in je zato treba izhajati iz drugega odstavka 6. člena ZUS-1, po katerem upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, tega ni storila. Materialna neizčrpanost pritožbe je razlog za neupoštevanje tožbenih navedb, ki jih tožnik ni uveljavljal že v pritožbi, na kar v skladu z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko prvega odstavka tega člana pazi sodišče po uradni dolžnosti.

34Glede sicer pavšalnih očitkov po ustni obravnavi je stranka z interesom opozorila na prakso Upravnega sodišča (sodba I U 439/2010 in druge), da je treba presoditi, ali je bila stranki dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo v skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP. ZUP ne določa načina, kako upravni organ to možnost izjasnitve strankam zagotovi in se o tem zato presoja glede na konkretne okoliščine posamezne zadeve. Zadnja izjasnitev investitorke je bila v predmetni zadevi podana 25. 11. 2020, še istega dne pa je upravni organ izdal sklep, s katerim je vse stranske udeležence pozval, da v primernem roku podajo odgovor do njenih navedb, kar je tožnik tudi izkoristil. Glede pavšalne trditve tožnika o dopolnitvah DGD z dne 5. 2. 2021 pa je stranka z interesom pojasnila, da takrat DGD ni bil dopolnjen ali spremenjen, pač pa je šlo za predložitev čistopisa DGD. Tudi glede pavšalnega očitka tožnika glede neizvedbe ogleda po presoji stranke z interesom velja enako kot glede tožbenih očitkov glede neizvedbe dokaznega predloga z izvedenci različnih strok. Po uveljavljeni sodni praksi, zlasti pa s 39. členom GZ je namreč na stranskih udeležencih, ki nasprotujejo gradnji, dokazno breme, da izkažejo svoje trditve, da naj bi izdaja gradbenega dovoljenja vplivala na njihove na predpis oprte osebne koristi. Šele če to naredijo, za kar sodna praksa gledana na naravo postopka terja listinske dokaze, in uspejo vnesti dvom v projektne rešitve DGD, se lahko postavi izvedenec v upravnem postopku. V konkretnem primeru je tožnik ostal na ravni pavšalnih trditev, katerih ne more in ne sme sanirati s tovrstnimi dokaznimi predlogi. Tako stališče je bilo sprejeto v sodbah Upravnega sodišča IV U 89/2023 z dne 10. 6. 2023, I U 574/2015, II U 351/2019 in drugih.

35Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo dokaz z vpogledom v listine upravnega spisa (med katerimi sta tudi izpodbijano gradbeno dovoljenje in drugostopenjska odločba, za kateri tožnik predlaga, da se izvedeta kot dokaz).

36Tožnikove dokazne predloge za zaslišanje odgovorne osebe direktorja Občinske uprave Piran.; za zaslišanje Č. Č. in tožnika; za vpogled v izjavo MOP glede pravne podlage po Zakonu o urejanju prostora in Odloku o PUP za turistično stanovanjsko območje Riviera v Portorožu, z dostavo overjene listine PUP Občine Piran; za vpogled v ortofoto posnetke; za vpogled v izpise iz portala Geodetske uprave RS; za vpogled v izpis iz Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za turistično stanovanjsko območje Riviera - hotel Slovenija za morfološko enoto S - območje stanovanjske gradnje s turistično ponudbo; za vpogled v Zakon o urejanju prostora, veljaven do 2008 in Odlok PUP za območje morfološke enote S - Riviera; in za imenovanje izvedenca gradbene stroke za stanovanjske gradnje in arhitekturo, je sodišče zavrnilo. Sodišče je dokazne predloge, ki se nanašajo na vpogled v zakonske in podzakonske predpise (Zakon o urejanju prostora in Odlok o PUP) zavrnilo zato, ker se v postopku dokazujejo le dejstva, medtem ko za zadevo relevantno materialno pravo sodišče upošteva po uradni dolžnosti. Glede preostalih dokaznih predlogov pa sodišče ugotavlja, da gre za tožbene novote, saj takih dokaznih predlogov tožnik ni uveljavljal niti v postopku prvostopenjskega organa niti v pritožbenem postopku. V upravnem sporu namreč stranke ne smejo predlagati dokazov (in tudi ne navajati dejstev), če so imele možnost predlagati te dokaze (in navajati ta dejstva) v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Tožnik je tako možnost imel že v postopku prvostopenjskega organa, ko ga je ta seznanil z zahtevo investitorke za izdajo gradbenega dovoljenja in projektno dokumentacijo in ko ga je seznanil s spremembo te dokumentacije. Tožnik se je po obeh seznanitvah izjavil in podal svoje pripombe, ni pa predlagal izvedbe v tožbi predlaganih dokazov. Prav tako izvedbe teh dokazov ni predlagal v pritožbi zoper izpodbijano gradbeno dovoljenje, v tožbi pa tudi ni utemeljil, zakaj tega ni storil v postopku upravnega organa oziroma ni pojasnil okoliščin, ki bi mu to onemogočale. Njegovi dokazni predlogi so zato po presoji sodišča tožbena novota in je njihovo izvedbo zavrnilo. Poleg tega sodišča ugotavlja, da tožnik določenih dokazov ni konkretiziral (koga naj bi sodišče zaslišalo kot direktorja občinske uprave, kaj naj bi bila izjava MOP glede pravne podlage za odločanje, katere ortofoto posnetke in katere izpise iz portala GURS naj bi sodišče vpogledalo, kaj naj bi obsegalo mnenje izvedenca) in tudi ni pojasnil, katera dejstva bi želel dokazovati s predlaganimi dokazi, kar je še dodatni razlog za zavrnitev dokaznih predlogov.

Sodna presoja

K točki I izreka:

37Tožba ni utemeljena.

38Predmet presoje v tem postopku je izpodbijano gradbeno dovoljenje, s katerim je prvostopenjski organ investitorki dovolil novogradnjo enostanovanjske stavbe in novogradnjo podpornega zidu s stopniščem, v obsegu in pod pogoji, določenimi v tem dovoljenju. Tožnik, ki je bil stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, trdi, da je izpodbijano gradbeno dovoljenje v nasprotju s prostorskimi akti, da se bodo njegovi življenjski pogoji bistveno poslabšali zaradi večjega faktorja pozidanosti parcele ter zmanjšane osončenosti in vedut, objekt pa da bo tudi urbanistično neskladen in lociran v neposredni bližini z njegovo parcelno mejo. Uveljavlja še, da mu upravni organ v postopku ni dal možnosti, da bi se izjavil.

39GZ, ki je veljal v času izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja, je postopek izdaje tega dovoljenja urejal v II. poglavju. Določal je, da je stranka v postopku investitor, stranski udeleženec pa je med drugim lastnik zemljišča, ki meji na nepremičnine, na katerih je nameravana gradnja, razen če pristojni upravni organ za gradbene zadeve ugotovi, da gradnja nanj ne vpliva (prvi odstavek in druga alineja drugega odstavka 36. člena GZ). Organ, pristojen za gradbene zadeve, mora vse stranke seznaniti o začetku postopka in jih povabiti k udeležbi z osebno vročitvijo (prvi odstavek 37. člena GZ). Stranka, ki med postopkom poda izjavo, iz katere izhaja, da nasprotuje nameravani gradnji, mora za trditve v izjavi predložiti dokaze (peti odstavek 39. člena GZ). S tako določbo je po presoji sodišča poudarjeno, da je trditveno in dokazno breme na stranki, ki nasprotuje gradnji (stranskemu udeležencu v postopku izdaje gradbenega dokaznega bremena), saj dokazno breme, ki hkrati pomeni skrb in odgovornost za uspeh dokazovanja, praviloma nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega pravno pomembnega dejstva, ki ga je treba upoštevati pri odločanju.

40Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 3/2021 z dne 1. 3. 2023 pojasnilo, da morajo biti ugovori stranskega udeleženca, ki nastopa v (tujem) postopku zaradi varstva svojih pravnih koristi, jasni in konkretizirani ter tudi podprti z dokazi. Stranski udeleženci v upravnih postopkih namreč nimajo enakega položaja kot stranke. Imajo sicer enake procesne pravice in dolžnosti, vendar pa jih lahko izvajajo le v obsegu, s katerim se zagotavlja varstvo njihovih pravnih koristi. Zato ni dovolj le pavšalno zatrjevanje, ampak morajo biti navedbe oziroma ugovori, s katerimi ugovarjajo nameravani gradnji, tako natančni, da omogočajo konkretizacijo spornih vprašanj in njihovo vsebinsko obravnavo. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja dokumentacijo za izdajo gradbenega dovoljenja pripravljajo ustrezni (področni) za to usposobljeni strokovnjaki. Da bi stranka, ki nasprotuje predvideni gradnji, uspela vzbuditi dvom v pravilnost te dokumentacije in s tem v njeno skladnost s prostorskimi akti, mora za to predložiti ustrezne - tem nasprotne - konkretne in strokovno podkrepljene dokaze. Tak dokaz je lahko tudi strokovno mnenje o določenih dejstvih, ki ga mora predložiti organu v podkrepitev svojih navedb, ni pa mogoče že v naprej izključiti tudi možnosti, da bi lahko do enakega rezultata pripeljal kateri drug dokazni predlog. Zakonska zahteva po "predložitvi dokazov" se ne nanaša na njihovo obliko, temveč na njihovo kvaliteto oziroma na kvaliteto dokaznega predloga.

41Vrhovno sodišče je nadalje pojasnilo, da je eden od zakonskih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja skladnost projektne dokumentacije z določbami prostorskega akta in da je zato bistvena vsebina postopka izdaje gradbenega dovoljenja preverjanje te skladnosti. Investitor mora zato za izdajo gradbenega dovoljenja v projektni dokumentaciji izkazati, da je predvidena gradnja skladna z določbami prostorskega akta, kar zatrjuje z dokumentacijo, ki jo pripravijo ustrezni, za to usposobljeni strokovnjaki. Njihove projektne rešitve dejansko pomenijo navedbe stranke (investitorja), da, oziroma zakaj, je njena projektna dokumentacija izdelana v skladu s prostorskim aktom. Da bi bila v teh okoliščinah zagotovljena enakost orožij, je zakonodajalec naložil enakovredno breme tudi stranskemu udeležencu, ki gradnji nasprotuje. Če se torej nasprotna stranka ne strinja s projektnimi rešitvami oziroma gradnjo v celoti, mora temu ugovarjati z ustrezno kvalitetnimi dokazi. Le tako lahko upravni organ vodi postopek ob upoštevanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank. V vsakem primeru je to edini način, kako zagotoviti vsebinsko razpravo o zahtevnih vprašanjih ustreznosti projektne dokumentacije oziroma konkretnih projektnih rešitev.

42Kot je navedlo Vrhovno sodišče, je dopustnost gradnje, o kateri se odloča v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, določena s prostorskim aktom, ki v osnovi določa, katere vrste gradenj (npr. stanovanjska, kmetijska ipd.) so dopustne na določenem območju in njihove omejitve (npr. z višino, s površino, ipd.). S tem tak splošni prostorski akt tudi že določa obseg vplivov na okolje (torej tudi zračnost, osvetljenost, vedute, skladnost z gradnjo v okolju, ipd.). S tem, ko določa, kaj je na območju, ki ga ureja, dovoljeno graditi, prostorski akt posredno določa tudi način (obseg) izvrševanja lastninske pravice. Stranski udeleženec se mora zato sklicevati na neizpolnjevanje predpisov in standardov, ki se nanašajo na konkretno nameravano gradnjo oziroma na kršitve konkretnih določb prostorskega akta, ki naj bi negativno vplivale na njegovo nepremičnino. Na ta način je opredeljena tudi trditvena podlaga, ki jo mora izpolniti: z jasnimi, utemeljenimi navedbami, ki so strokovno dovolj kvalitetne in izčrpne, da lahko ustvarijo dvom v ustreznost projektnih rešitev, mora zatrjevati, da nameravana gradnja ne ustreza prostorskim aktom oziroma tehničnim standardom za tako gradnjo. Vrhovno sodišče je poudarilo, da manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza. Tako imenovani informativni ali poizvedovalni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, ni dovoljen.

43Sodišče ugotavlja, da je tožnik že v postopku prvostopenjskega organa, nato v pritožbi, enako pa tudi v tožbi navajal, da je načrtovana gradnja investitorke, kot izhaja iz DGD, neskladna z določbami Odloka o PUP, in sicer za morfološko enoto "S - Območje za individualno stanovanjsko gradnjo, dopolnjeno s turistično ponudbo", kjer je predvidena sporna gradnja. Te svoje trditve pa tožnik ni utemeljil niti je ni konkretiziral, pač pa je to zgolj pavšalno zatrjeval. Za razliko od tega pa je prvostopenjski in nato drugostopenjski organ v obrazložitvi sprejete odločitve pojasnil materialno podlago za odločitev (relevantne določbe Odloka o PUP ter GZ) in argumentiral svoje zaključke, da je načrtovana gradnja, kot jo predvideva DGD, skladna s to podlago.

44Tožnik je tudi navajal, da je drugostopenjski organ pri odločanju kot podlago svoje odločitve upošteval neobstoječo novelo Uradnih objav 18/2020 in 28/2008, kar da je zloraba interpretacije predpisa, ki ne obstaja in kar je po njegovem mnenju eden od razlogov, da je izpodbijano gradbeno dovoljenje nezakonito, celo nično. Sodišče ugotavlja, da je drugostopenjski organ v zadnjem odstavku na 3. strani odločbe navedel "Območje nameravane gradnje se ureja z določili Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za turistično - stanovanjsko območje Riviera - Hotel Slovenija v Portorožu (Uradne objave št. 42/1989, 45/1997, 4/1999, 18/2020 in 28/2008, v nadaljnjem besedilu: Odlok o PUP)...". V takem zapisu je po mnenju sodišča prišlo pri navedbi ene od številk Uradnih objav do očitne pisne napake (zamenjave zapisa vrstnega reda dveh številk v letnici), in sicer "18/2020" namesto pravilno "18/2002". Taka očitna pisna napaka v obrazložitvi odločitve drugostopenjskega organa po presoji sodišča ne vpliva na zakonitost izpodbijanega gradbenega dovoljenja, saj je drugostopenjski organ v nadaljevanju obrazložitve povzel in citiral vsebino določb Odloka o PUP, na katere je oprl svojo odločitev in so te veljavne določbe tega predpisa. Da gre za očitno pisno napako v prej opisanem smislu, pa potrjuje tudi obrazložitev izpodbijanega gradbenega dovoljenja, v katerem se je prvostopenjski organ prav tako skliceval na določbe Odloka o PUP ter na 6. strani navedel številke Uradnih objav, v katerih je bil ta odlok objavljen, med drugim tudi Uradno objavo št. 18/2002. Sodišče zato tožnikove trditve o tem, da naj bi tožena stranka za odločitev uporabila neobstoječo pravno podlago ter da je verjetno zlorabljala interpretacijo predpisa za potrebe nezakonite izdaje dovoljenja za gradnjo, zavrača kot neutemeljene.

45Tožena stranka je pri odločanju izhajala iz 43. člena GZ, ki določa pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja, med drugim tudi, da je gradnja skladna z določbami prostorskega izvedbenega akta. Med strankama ni sporno, da je na lokaciji načrtovanega objekta dovoljena nadomestna gradnja starih stanovanjskih objektov, da je dozidava dovoljena do intenzivnosti izrabe, ki ne presega 30 % bruto pozidave površine, razen če gre za oblikovanje novih objektov po 10. členu Odloka o PUP, kjer je pod določenimi pogoji oblikovanje novogradenj dopustno s povečanjem izrabe pozidanega prostora za 10 %, da se mora gradnja prilagoditi okoliškim objektom in ureditvam v zasnovi terasaste gradnje, da morajo biti odmiki od sosednjih objektov najmanj 8 m in od parcelnih mej najmanj 4 m ter da se mora izkoriščati veduta proti jugu (4. in 10. člen Odloka o PUP). Tožena stranka je ugotovila in utemeljila, da načrtovana gradnja, kot jo predvideva projektna dokumentacija, vse te pogoje izpolnjuje (glej 6., 9. in 12. točko te obrazložitve), medtem ko tožnik v tožbi zgolj posplošeno navaja, da ti pogoji niso izpolnjeni. Teh svojih trditev pa tožnik ne argumentira niti zanje ni predložil relevantnih dokazov, ki bi to potrjevali. Tožena stranka je za razliko od tega v skladu s predloženo DGD navedla, da bo objekt v skladu z zahtevami Odloka o PUP oddaljen od vseh sosednjih objektov, tudi od tožnikovega, za več kot zahtevanih 8 m in da bo za več kot zahtevane 4 m oddaljen od parcelnih meja (s čimer bo zagotovljena zračnost sosednjim objektom); da bo zgrajen na mestu starega objekta z dozidavo, pri čemer bo predvidena pozidava manjša od dopustne po Odloku o PUP; da bo gradnja prilagojena objektom in načinu gradnje v območju (10. člen Odloka o PUP); da bo nov objekt v enaki višini kot obstoječi starejši objekt, ki se bo odstranil, prizidani del pa vkopan v zemljo (s čimer bodo vedute sosednji objektov ostale nespremenjene - zahteva v 10. členu Odloka o PUP). Ker je torej načrtovana gradnja v skladu s pravili Odloka o PUP, je tožena stranka utemeljeno izdala izpodbijano gradbeno dovoljenje, razloge za odločitev, ki se jim sodišče pridružuje, pa v obrazložitvi svoje odločitve obširno in natančno pojasnila.

46Tožnik v tožbi (in niti v upravnem postopku) ni pojasnil, zakaj naj ti zaključki tožene stranke ne bi bili pravilni in v čem naj bi projektne rešitve odstopale od zahtev Odloka o PUP, niti ni pojasnil, zakaj naj bi rešitve, sprejete z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem kakorkoli posegale v njegove življenjske pogoje, tako kot trdi. Kot je že bilo povedano - tožnik je bil v postopku stranka z interesom in bi zato moral z jasnimi in utemeljenimi navedbami, ki bi jih izkazal z dokazi, zatrjevati, da nameravana gradnja ne ustreza prostorskim aktom. Tožnik pa je s svojimi navedbami ostal na ravni neargumentiranih zatrjevanj, ki jih ni dopustno nadomeščati z zahtevo po izvedbi dokazov, predlaganih z namenom, da bi se šele z njihovo izvedbo oblikovala podlaga za njegove trditve. Te posplošene trditve zato niso ustvarile dvoma v pravilnost projektne dokumentacije (ki jo je izdelal projektant) in s tem v njeno skladnost s prostorskimi akti, ki jo je v izpodbijanem gradbenem dovoljenju presodila tožena stranka. Vse to pa po presoji sodišča pomeni, da tožnikovi tožbeni ugovori niso utemeljeni.

47Neutemeljeni in protispisni so tudi tožnikovi ugovori, da mu tožena stranka v postopku ni dala možnosti, da bi se izjavil. Po tem, ko je investitorka pri prvostopenjskem organu vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, je ta tožnika (in ostale stranke z interesom) z vabilom št. 351-140/2020-9 z dne 28. 8. 2020 o tem seznanil. Tožnik je vabilo prejel 2. 9. 2020, kot izhaja iz vročilnice, ter se 9. 9. 2020 zglasil pri prvostopenjskem organu. Uradna oseba ga je seznanila s predvideno gradnjo po DGD ter sprejela sklep, da mora pripombe na predvideno gradnjo predložiti v roku 20 dni, kar vse izhaja iz zapisnika št. 351-140/2020-11 z dne 9. 9. 2020, ki ga je podpisal tudi tožnik. Tožnik je nato po svojem pooblaščencu (odvetniku in ne drugem pooblaščencu, kot bi bilo mogoče razumeti iz zapisa v petem odstavku na peti strani tožbe) pri prvostopenjskem organu dne 29. 9. 2020 vložil pripombe na DGD. Prvostopenjski organ je s temi pripombami (in pripombami drugih stranskih udeležencev) seznanil investitorko, ta pa se je nanje preko pooblaščenke družbe - projektanta A., d.o.o. odzvala v vlogi z dne 9. 11. 2020. Investitorkin odgovor s prilogami ter določenimi spremembami DGD je prvostopenjski organ tožniku vročil s sklepom št. 351-140/2020-26 z dne 25. 11. 2020 ter določil, da se lahko o tem odgovoru in spremembah DGD izreče v roku 15 dni (sklep je bil tožnikovemu pooblaščencu vročen 12. 12. 2020). Tožnik je nato 7. 1. 2020 podal dodatne pripombe. Tožnikova trditev, da naj bi investitorka nato še enkrat spreminjala DGD, in sicer dne 25. 11. 2020 ter da s tem ni bil seznanjen, po podatkih upravnega spisa ne drži. Tega dne je namreč investitorka zgolj predložila požigosan dodatni izvod sprememb DGD z odgovorom, kot jih je vložila dne 9. 11. 2020 in s katerimi se je tožnik seznanil ter se o njih izjavil.

48Opisani potek postopka kaže, da je prvostopenjski organ ravnal v skladu z 9. členom ZUP, ki zahteva, da je pred izdajo odločbe treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tožnik je bil namreč seznanjen z vsemi dejstvi (projektno dokumentacijo in določili Odloka PUP), na katerih temelji izpodbijano gradbeno dovoljenje, dana mu je bila tudi možnost, da se o vseh zahtevkih investitorke izjavi, kar je tudi storil. Na tožniku, kot stranki z interesom v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, pa je bilo, da se izjavi tako, da utemelji svoje očitke in zanje predloži ustrezne dokaze (kot je pojasnjeno v predhodnih odstavkih), česar pa ni storil, pač pa ostal na ravni pavšalnih trditev o neskladnosti predvidene gradnje z Odlokom o PUP in zato tudi po presoji sodišča ni vzbudil dvoma v ustreznost projektnih rešitev.

49Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče zaključuje, da tožnikova tožba ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

K točki II izreka:

50Odločitev o stroških postopka, ki jih je priglasil tožnik, temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Po tej določbi trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Ob upoštevanju, da je sodišče tožbo zavrnilo, da tožena stranka stroškov postopka ni priglasila, da pa je stroške priglasil tožnik, je sodišče odločilo, da jih krije sam.

K točki III izreka:

51ZUS-1 ne ureja povrnitve stroškov, ki jih imajo zaradi sodelovanja v postopku osebe iz 19. člena ZUS-1 (kot je v tem primeru investitorka), zato je za povračilo stroškov stranki z interesom treba na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o povračilu stroškov stranskemu intervenientu, ki ima v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot stranka z interesom v upravnem sporu (prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015). ZPP v prvem odstavku 154. člena določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Ker je investitorka kot stranska intervenientka zagovarjala odločitev tožene stranke in predlagala, da sodišče sledi predlogu tožene stranke in tožbo zavrne, s čimer je tožena stranka tudi uspela, je investitorka upravičena do povrnitve stroškov tega upravnega spora.

52Odvetniške stroške v upravnem sporu ureja tar. št. 34. Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Ker gre v obravnavani zadevi za neocenljivo zadevo, je sodišče investitorki za sestavo odgovora na tožbo priznalo stroške v višini 500 točk in za udeležbo na glavni obravnavi stroške v enaki višini, torej skupaj 1.000 točk ali 600,00 EUR (ob upoštevanju vrednosti točke, ki je 0,60 EUR). Investitorki je priznalo še 2 % materialnih stroškov od tako določenega zneska, kar znaša 12,00 EUR, priznalo pa še potne stroške njenega pooblaščenca za prihod na narok iz Ljubljane do Nove Gorice in obratno v višini 96,32 EUR (112 km - računano od odvetnikove pisarne do sedeža sodišča x 0,43 EUR/km). Sodišče je tako investitorki priznalo 708,32 EUR stroškov, ta znesek pa povečalo še za 22 % DDV ali 155,83 EUR, saj je pooblaščenec investitorke zavezanec za njegovo plačilo. Skupni znesek stroškov investitorke torej znaša 864,15 EUR, ki ji jih mora povrniti tožnik v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (prvi odstavek 299. člena OZ).