160. člen ZUP

Tožena stranka je pri izračunu višine pokojnine pravilno izhajala iz zakonsko določenega maksimalnega zneska pokojninske osnove. Dejanska izračunana pokojninska osnova je namreč bistveno presegala zakonski maksimum določen v drugem odstavku 36. člena ZPIZ-2. Tudi, če bi tožnik dokazal, da je bil izračun dejanske pokojninske osnove nepravilen, to na višino njegove pokojnine ne bi imelo nobenega vpliva.

Dejstvo, ki se lahko opredeli kot novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena ZUP, mora obstajati v času odločanja organa, v obravnavani zadevi 28. 6. 2011, in ne v času uvedbe postopka. Ob razlogih organa v izpodbijani odločbi, s katerimi je ta utemeljil uvedbo obnove postopka brez posebnega sklepa, je po presoji sodišča zahtevam po obrazložitvi take odločitve iz tretjega odstavka 268. člena ZUP zadoščeno. Tožbene navedbe, podane v smeri, da je obrazložitev odločitve o uvedbi obnove brez posebnega sklepa v pogledu izkazanosti obstoja nevarnosti oškodovanja javnega interesa nezadostna, sodišče zato kot neutemeljene zavrača.

Slovečnost določene priznane znamke kot kategorija iz 1. odstavka 22. člena ZIL ni isto kot splošno znano dejstvo v smislu 2. odstavka 160. člena ZUP/86, zaradi česar je v nobenem primeru ne bi bilo treba dokazovati. Pri splošno znanem dejstvu v smislu navedene postopkovne določbe gre namreč lahko tudi za dejstvo, ki je splošno znano na območju, za katerega je pristojno sodišče, ne pa na celotnem območju države, medtem ko se za slovečnost znamke zahteva ne samo, da je znamka splošno znana na območju vse države, temveč tudi, da je znana kot pojem proizvajalca oziroma ponudnika določenih vrst blaga oziroma storitev specifične kvalitete, ki imetniku sloveče znamke pripisuje v očeh potrošnikov blaga oziroma storitev določen prestiž. Če imetnik neke priznane znamke meni, da je njegova znamka sloveča znamka v smislu 1. odstavka 22. člena ZIL, in če tožena stranka meni drugače, potem je imetnik znamke, katere slovečnost ugovarja, dejstva, na podlagi katerih je možno slovečnost ugotavljati, dolžan dokazovati. To mu namreč nalaga 4. odstavek 58. člena ZIL.

Za pravilno in zakonito vodenje ugotovitvenega postopka je odgovoren pristojni upravni organ oz. njegova pooblaščena oseba. Zato v konkretnem primeru ni mogoče prenesti odgovornosti za izpodbijano odločbo na toženo stranko, ki je soglašala z ugotovitvenim postopkom le glede vračanja prostorov v pritličju predmetne stavbe.

Dokazno breme o obsegu podržavljenega premoženja nosi denacionalizacijski upravičenec. Samo z izpovedjo prič, ki so posredno bile seznanjene s številom podržavljenih delnic, ni dovolj zanesljivo izkazano število podržavljenih delnic.

Če je stranka v pritožbenem postopku predložila carinskemu organu izvirno carinsko listino tujega carinskega organa kot dokaz za uvoz določenega blaga v drugo državo (čez Slovenijo je šlo to blago v tranzitu), pa jo ta organ ni presodil oz. se ni o njej izjasnil, je podana bistvena kršitev določb ZUP o dokazovanju.

Določba 3. odstavka 40. člena ZDRS terja izpolnitev zakonskih pogojev po 1. odstavku tega člena, saj, če ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji po 1. odstavku (prijavljeno stalno prebivališče na dan 23.12.1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji), upravni organ po 3. odstavku tega člena sploh ne bi mogel odločati in bi moral vlogo stranke za pridobitev slovenskega državljanstva zavrniti že po 1. odstavku. Kadar tožena stranka (Ministrstvo za notranje zadeve) v konkretnem primeru na podlagi storjenih kaznivih dejanj ugotavlja, da bi sprejem prosilca v slovensko državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, lahko kot podlago za tako ugotovitev upošteva le obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence, saj z izbrisom obsodbe iz te evidence nehajo njene pravne posledice.

Bistveno povečanje vrednosti podržavljenega zemljišča ni nujno enako vloženim sredstvom, ker se upošteva samo dejanski učinek investicij. Toda če ni sporazuma o obsegu povečanja vrednosti zemljišča, je to okoliščino potrebno ugotoviti z izvedencem.

Za samo odpoved prebivanja v RS zaradi razlogov varnosti ali obrambe države (1. odstavek 23. člena ZT), je potreben dokaz, da je oseba, ki je bila v tem času aktivna vojaška oseba JA, tudi dejansko sodelovala v agresiji na R Slovenijo.

Upravni organ ni razpisal glavne obravnave in tudi ni ugotavljal zatrjevanih velikih vlaganj tožene stranke. Ni bil naveden izračun vrednosti nepremičnin. Zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo, ker dejanske okoliščine niso bile popolno ugotovljene in ker niso bila upoštevana pravila postopka.

Uveljavljenih ugovorov o bistvenem povečanju vrednosti podržavljenih zemljišč ni mogoče zavrniti, če stranki ni dana možnost, da svoje trditve konkretizira in zanje predlaga dokaze. Pri izračunu obsega dane odškodnine se upošteva vrednost nadomestnih zemljišč in odškodnina, plačana v denarju.

Ker podatki v zemljiški knjigi in zemljiškem katastru niso redno usklajeni s stanjem v naravi, je odločujoče stanje v naravi glede zemljiškega kompleksa. Plačana odškodnina se upošteva, če presega 30% vrednosti podržavljenega premoženja, vendar se pri izračunu obsega dane odškodnine upošteva vrednost nadomestnega zemljišča in odškodnine, plačane v denarni obliki.

Ugoditev tožbi, ker sta prvostopni organ in tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje in nista izvedla dokaznega postopka.