VSL Sodba II Cp 845/2024

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v II. točki izreka znesek 10.592,19 EUR zniža na znesek 9.682,19 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), ugodilo zahtevku tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 10.592,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2021 do plačila (II. točka izreka), zavrnilo višji tožbeni zahtevek (III. točka izreka) in odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki 40 % njenih pravdnih stroškov, tožena stranka pa tožniku 60 % njegovih pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe (II. točka izreka) vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerilo previsoko. Odškodnina v tem delu ni ustrezno objektivizirana, saj ne sledi sodni praksi, ki v podobnih primerih odmerja bistveno nižje odškodnine. Previsoki sta tudi odškodnini za strah in duševne bolečine zaradi skaženosti. Izvedenec skaženosti ni ugotovil.

Sodišče je napačno izračunalo tožnikovo izgubo zaslužka. Pri odločitvi ni upoštevalo plačilnih list, iz katerih izhaja, da je njegova povprečna plača pred škodnim dogodkom znašala 822 EUR mesečno in da je v času bolniškega staleža prejemal nadomestilo plače v višini 620 EUR mesečno. Izguba zaslužka tako za trinajst mesecev bolniškega staleža znaša 2.626 EUR in ne 5.200 EUR.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tožniku zaradi posledic prometne nesreče z dne 1. 7. 2019 za nepremoženjsko škodo priznalo odškodnino v znesku 44.000 EUR (kar znaša 29 povprečnih mesečnih neto plač)¹, in sicer 18.000 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 22.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 2.000 EUR za strah in 2.000 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti. Ob upoštevanju že izplačanega zneska v revalorizirani višini (40.674 EUR) mu je iz naslova nepremoženjske škode prisodilo še 3.326 EUR. Nadalje je sodišče za premoženjsko škodo tožniku prisodilo odškodnino za nego in pomoč bližnjih v višini 1.200 EUR, za potne stroške v višini 800 EUR, za izgubo zaslužka v višini 5.200 EUR in za uničeno kolo v višini 300 EUR. Ob upoštevanju že izplačanega zneska v revalorizirani višini (233,81 EUR) mu je iz naslova premoženjske škode prisodilo še 7.266,19 EUR.

6V pritožbenem postopku so sporne: višina odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strah; upravičenost tožnika do odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti ter višina odškodnine za izgubo zaslužka.

7Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je pravni standard, ki ga mora sodišče v konkretnem primeru individualizirati. Ob tem je vezano na merila, določena v 179. členu Obligacijskem zakoniku (OZ), in sicer mora upoštevati: stopnjo telesnih in duševnih bolečin ter njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri čemer višina odškodnine ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

8Tožnik je v prometni nesreči utrpel večdelni zlom leve skočnice, pretres možganov, rano na levem ušesu in nekaj udarnin.

9Pritožnica v pritožbi ne izpodbija ugotovitev o poteku in trajanju zdravljenja ter trajnih posledicah, prav tako ne ugotovitev o trajanju in intenzivnosti telesnih in duševnih bolečin ter strahu. S sklicevanjem na primere sodne prakse sodišču prve stopnje očita nepravilno uporabo meril iz 179. člena OZ, konkretneje kršitev načela objektivne pogojenosti odškodnine. To načelo zahteva vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, kar je predpostavka za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

10Tožnik je bil po poškodbi operiran v splošni anesteziji, v bolnišnici se je zdravil osemnajst dni, še štirinajst dni je preživel v zdravilišču. Šest tednov je pri hoji nosil dokolensko nehodilno longeto, več mesecev je uporabljal bergle, opravil je številne preglede, obravnave in fizioterapije ter prejemal dolgotrajno in raznovrstno medikamentozno terapijo. Zdravljenje je trajalo trinajst mesecev, v tem času je bil tožnik v bolniškem staležu. Zelo hude bolečine je trpel osem dni, srednje hude vsaj šest mesecev, nato pa še lažje bolečine šest mesecev. Lahke in srednje hude bolečine bo ob spremembah vremena ter pri delu in aktivnostih, ki terjajo hojo in stojo, trpel tudi v bodoče.

11Sodišče prve stopnje je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tožniku priznalo odškodnino v višini približno dvanajst povprečnih mesečnih plač. Pritožnica v pritožbi ne uspe prikazati, da takšna odškodnina odstopa od podobnih primerov v sodni praksi. Primeri, ki jih navaja v pritožbi,² se sicer nanašajo na podobne poškodbe, vendar pa telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v njih ne dosegajo tistih, ki jih je trpel tožnik. Zlasti pri tožniku odstopa trajanje hospitalizacije in zdravljenja, bolečinsko obdobje stalnih srednje hudih bolečin in dejstvo, da se bodo takšne bolečine v levi nogi zelo pogosto pojavljale tudi v bodoče. Tudi vpogled v nadaljnji primerljiv primer sodne prakse³ pokaže, da je sodišče prve stopnje tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem priznalo primerno denarno zadoščenje.

12V pritožbenem postopku ni sporno, da ima tožnik, ki je bil ob nesreči star 44 let, trajne anatomske, funkcionalne in psihične posledice, ki zmanjšujejo njegovo življenjsko aktivnost. Zaradi bolečin, ki jih začuti pri vsaki hoji in aktivnosti v levem gležnju, je manj zmožen za fizične aktivnosti in težje fizično delo, oviran je pri vseh dalj časa trajajočih lažjih fizičnih aktivnostih stoje ali med hojo. Sposobnost za športne in rekreativne dejavnosti je močno zmanjšana; kolesarjenja, daljših pohodov v hribe in aktivnosti, ki vključujejo skok, počep, poklek, ne zmore. Velike težave ima med hojo po stopnicah in po terenu navzgor in navzdol. Ima stoječe delo, pri čemer ga tako med kot po njem gleženj vedno boli. Med delom potrebuje več počitka in je zato manj učinkovit. Tudi popoldan doma počiva in hladi nogo, zaradi česar je oviran pri domačih aktivnostih in socialnem življenju. Tožnik zaradi navedenih omejitev duševno trpi.

13Sodišče prve stopnje je tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti priznalo odškodnino v višini približno štirinajst povprečnih mesečnih plač. Takšna višina je primerno uravnotežena z odškodninami v primerljivih primerih sodne prakse. V primerih, ki jih kot takšne izpostavlja pritožnica, je sodišče iz naslova duševnih bolečin za zmanjšanje življenjske aktivnosti oškodovancem priznalo odškodnino v višini med osem in dvajset mesečnih plač.⁴ Primerjava posledic pri oškodovancih v navedenih primerih in tožniku pokaže, da je tožnik na določenih področjih utrpel hujše trajne posledice kot oškodovanci v zadevah, v katerih so bile odškodnine odmerjene v spodnji polovici navedenega razpona. To velja zlasti za nezmožnost kolesarjenja in daljših pohodov v hribe, oviranost pri vseh dalj časa trajajočih delih (tudi lažjih) in dejstvo, da je tožnikovo delo stoječe, zaradi česar so bolečine v gležnju posebej omejujoče. Umestitev tožniku odmerjene odškodnine približno na sredino prikazanega razpona odškodnin je zato primerna.

14Odškodnini za strah pritožnica nasprotuje z golo navedbo, da je ta pretirana. Odgovor na takšen očitek ne terja več od pojasnila, da glede na ugotovljeno škodo (hud kratkotrajni primarni strah ter strah za izid zdravljenja v trajanju trinajst dni intenzivnega strahu, šest mesecev srednjega strahu in nadaljnjih šest mesecev lažjega strahu) odškodnina v višini 1,3 povprečne neto plače v ničemer ne odstopa od primerljivih primerov sodne prakse - tudi tistih, na katere se v pritožbi sklicuje pritožnica. Utemeljenega razloga za znižanje prisojene odškodnine zato tudi pri tej vrsti škode ni.

15Pritožnica graja priznanje odškodnine za skaženost, češ da je izvedenec ugotovil le prizadetost zunanjosti. Vendar pri tem prezre, da gre pri oceni, ali spremembe zunanjosti objektivno dosegajo pravni standard skaženosti, za uporabo prava. Ta je v domeni sodišča in ne izvedenca. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da tri večje brazgotine (osem centimetrov dolgi in dva centimetra široki vzdolžni brazgotini na notranji in zunanji strani levega narta ter pet centimetrov dolga in en centimeter široka brazgotina nad desnim robom medenice), ki so vse dobro vidne iz pogovorne razdalje, ter zaznavno opiranje tožnika na levo nogo, dosegajo pravni standard skaženosti. Sodišče prve stopnje se je z zaslišanjem tožnika prepričalo, da zaradi telesnih sprememb trpi pravno upoštevne duševne bolečine. Odmerjena odškodnina za to škodo (v višini 1,3 povprečne neto plače) je skladna z merili iz 179. člena OZ in nižja od odškodnin, ki so bile odmerjene v zadevah, na katere se pritožnica sklicuje v pritožbi.

16Tudi prisojena skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 44.000 EUR (29 povprečnih neto plač) v primerjavi s primeri večjih in manjših posledic poškodb skočnega sklepa in stopala v sodni praksi pokaže ustrezno ovrednotenje ugotovljenega obsega škode in ustrezno umestitev odškodnine med srednje hude primere.⁵

17Pritožnica pa sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da pri odmeri odškodnine za izgubo zaslužka ni upoštevalo predloženih plačilnih list. Graja sicer ni utemeljena glede višine tožnikove povprečne plače pred škodnim dogodkom, saj pritožnica pred sodiščem prve stopnje tovrstnega ugovora ni substancirala v takšni meri, da bi moralo sodišče višino plače šteti za sporno in od tožnika zahtevati, da jo dokaže (prvi in drugi odstavek 214. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP).⁶ Navedbe tožene stranke, da je povprečna plača tožnika pred škodnim dogodkom glede na plačilne liste znašala 822 EUR, so zato nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Glede prihodkov v času bolniškega staleža pa je tožena stranka že v odgovoru na tožbo konkretno opozorila, da iz posameznih zneskov prejetih nadomestil za to obdobje izhaja, da je tožnik prejemal nadomestilo v povprečju 620 EUR mesečno. Resničnost njenih navedb izhaja iz predloženih plačilnih list (priloge A47 do A59). Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da tožnikova izguba zaslužka ni znašala 400 EUR neto mesečno (kot je ugotovilo sodišče prve stopnje ob upoštevanju napačnega zneska nadomestila v višini 550 EUR), temveč je za 70 EUR mesečno nižja in znaša 330 EUR mesečno. Tožnik je torej upravičen do odškodnine za izgubljen zaslužek v znesku 4.290 EUR (13 x 330 EUR), kar je 910 EUR manj od prisojenega zneska.

18Znesek znižanja odškodnine ne vpliva na celotni uspeh v pravdi, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (60 % tožnik in 40 % tožena stranka), zato pritožbeno sodišče kljub spremembi sodbe v stroškovno odločitev ni poseglo (drugi odstavek 165. člena ZPP).

19Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, da je znesek prisojene odškodnine znižalo za 910 EUR (druga alineja 358. člena ZPP). V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

20Ker je tožena stranka s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem delu, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogel k lažjemu in hitrejšemu reševanju pritožbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Ta je decembra 2023 znašala 1.529,86 EUR.
² VS002449 (7 mesečnih plač), VS002084 (9 mesečnih plač), VS00058121 (16 mesečnih plač), VS002516 (12 mesečnih plač), II Ips 275/2018 (9 mesečnih plač).
³ VS000526.
⁴ VS002449 (12 mesečnih plač), VS002084 (12 mesečnih plač), VS00058121 (10 mesečnih plač), VS002516 (20 mesečnih plač), II Ips 275/2018 (8 mesečnih plač).
⁵ Glej primere v: Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, 2010, Poglavje: XI. Poškodbe skočnega sklepa in stopala, primeri 15, 16, 17, 18, 19, 21. V zadevi VS00058121 je bila celotna odškodnina za posledice poškodbe, ki je bolj primerljiva tožnikovi od ostalih, upoštevaje seštevek zneskov za vse oblike škode, v višini 31 in ne 24,4 povprečnih plač, kot zmotno navaja tožena stranka. V zadevi VS000526 pa je bila pri podobni poškodbi odmerjena enotna odškodnina približno 40 plač.
⁶ Tožnik je v tožbi trdil, da je pred nesrečo zaslužil med 950 in 1000 EUR neto mesečno in predložil nekaj plačilnih list za čas pred nesrečo in v času bolniškega staleža. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala le, da je tožnik predložil premalo plačilnih list, da bi se lahko ugotovila dejanska višina njegove neto plače pred nezgodo. Tožnik je naknadno predložil še dodatne plačilne liste. Po prejemu listin tožena stranka ni podala nikakršnih ugovorov v smeri, da trditve tožnika glede zaslužka pred nesrečo ne držijo. Višini s strani tožnika zatrjevane višine plače pred nesrečo tako ni ugovarjala.