VSL Sodba in sklep I Cp 2015/2023

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- delno spremeni tako, da se ugotovi, da sta kreditna pogodba št. 000 z dne 8. 8. 2008 in notarski zapis SV 765/08 z dne 26. 8. 2008 nična,

- v ostalem delu (glede ugotovitve neveljavnosti vknjižbe hipoteke in njenega izbrisa ter glede plačila 85.551,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2023 dalje in plačila stroškov postopka) pa se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za: 1. ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe z dne 8. 8. 2008 in notarskega zapisa SV 765/08 z dne 26. 8. 2008, 2. ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke ter njen izbris in 3. plačilo 85.551,69 EUR (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih morata tožnika povrniti toženki (II. točka izreka).

2Tožnika se zoper sodbo pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP¹ in zaradi kršitve ustavnih pravic. Pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

Trdita, da je obrazložitev (da jima ni bilo nič prikrito) v nasprotju z izpovedmi. Bančnica je dala tožnikoma le splošna pojasnila glede valutnega tveganja. Okoliščin sklepanja konkretne pogodbe se ni spomnila. Dokazna ocena glede letaka, ki reklamira večvalutni kredit, je neskrbna. Valutno tveganje je pojmovno mogoče izničiti le preden pride do tečajnih sprememb. Možnost konverzije ni učinkovit instrument za zavarovanje potrošnika, ki kot laik ne more predvideti trenutka ali obsega tečajne spremembe, da bi lahko sprejel preudarno odločitev. Tožnikoma je bil kredit predstavljen kot ugoden - banka je pri njima povzročila nezakrivljeno zmoto glede tveganj. Nerealno je pričakovanje, da bi lahko tožnika v takšnem položaju učinkovito uveljavljala konverzijo. Tožnika zgolj na podlagi višine anuitete v EUR nista vedela kakšen je vpliv tečajnih sprememb na njuno celotno kreditno obveznost. Nista vedela, da že sorazmerno majhna in počasna oziroma dolgotrajna apreciacija CHF na letni ravni privede do znatnih negativnih učinkov, ki se odražajo na znatnem povečanju kreditne obveznosti. Tožnika nista imela enostranskega upravičenja zahtevati konverzijo - toženka je lahko konverziji ugodila ali jo zavrnila, kar je ovira uporabljivosti konverzije. Neutemeljeno so bili zavrnjeni dokazni predlogi za zaslišanje drugih kreditojemalcev (le, če bi sodišče presodilo, da pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena, zaslišanje prič ne bi bilo potrebno). S pomočjo prič bi namreč sodišče lahko ugotovilo toženkino poslovno politiko.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Strinja se s stališčem sodišča, da je svojo pojasnilno dolžnost v celoti izpolnila. Tožnikoma nikoli ni zagotavljala, da je CHF trdna valuta, oziroma da se valutno razmerje CHF/EUR ne bo spreminjalo. Ni vedela (ni mogla vedeti) kako se bo menjalni tečaj gibal v prihodnosti. Logično je, da informacij, s katerimi ni razpolagala, ni mogla predstaviti tožnikoma. V času sklenitve sporne kreditne pogodbe noben zakon ni podrobneje predpisoval vsebine pojasnilne dolžnosti. Glede na možnost naknadne spremembe valute kredita gre za primerljiv položaj kot ga zagotavlja ZPotK-2.² Ne drži, da se je zaradi spremembe tečaja spremenila glavnica kredita - v kreditni pogodbi sta bili glavnica in mesečna anuiteta navedeni v CHF, glavnica pa se z rednim odplačevanjem anuitet zgolj znižuje. Res pa je, da se je dvignila višina mesečne obveznosti in v EUR izražena neodplačana glavnica, kar pa samo po sebi ni nedopustno.

4Pritožba je utemeljena.

Dejanski okvir spora

5Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo:

- da sta tožnika kredit potrebovala za dokončanje hiše (zgrajene do tretje gradbene faze) in da je bila toženka edina banka, ki je kredit odobrila brez novega gradbenega dovoljenja,

- da sta imela tožnika na voljo izračun kredita v CHF in EUR (primerjala sta lahko višino tedanjega obroka v obeh valutah) in da sta bila kreditno sposobna za oba kredita,

- da sta tožnik kot kreditojemalec ter tožnica kot porok in plačnik s toženo banko 8. 8. 2008 sklenila kreditno pogodbo za kredit v tuji valuti v višini 204.425 CHF v evrski protivrednosti (po referenčni vrednosti ECB³), z rokom vračila v 240 mesečnih anuitetah, (prvih 239 anuitet) v višini 1.305,24 CHF v evrski protivrednosti (po referenčnem tečaju ECB),

- da so bile dogovorjene obresti sestavljene iz 6 - mesečnega LIBOR-ja in obrestne marže v višini 1,70 % letno,

- da je bila za zavarovanje terjatve ustanovljena in vknjižena hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti,

- da sta se tožnika ob sklenitvi kreditne pogodbe zavedala možnosti spremembe tečaja in posledičnega zvišanja obroka kredita,

- da bančna uslužbenka tožnikoma ni dajala informacij o gibanju tečaja v prihodnosti, niti zagotovil, da se nihanja na daljši rok izravnajo (ali zagotovil o minimalnem nihanju), prikazala je le, kakšno je bilo gibanje tečaja v preteklosti⁴,

- da sta si tožnika na podlagi preteklega gibanja tečaja in splošnega vtisa o ugodnosti kreditov sama ustvarila prepričanje o stabilnosti CHF,

- da tožnika nista bila seznanjena s toženkinim reklamnim letakom (za kredit se nista odločila na podlagi letaka),

- da sta imela tožnika po pogodbi pravico do konverzije (t. i. večvalutna klavzula jima je omogočala, da lahko konverzijo predlagata najprej po poteku 3 mesecev, nato pa po preteku vsakih treh mesecev od sklenitve dodatka h kreditni pogodbi za zamenjavo valute),⁵

- da sta se tožnika o možnosti konverzije z bančno uslužbenko pogovarjala že ob sklenitvi kreditne pogodbe,

- da tožnikoma kredit ni bil predstavljen kot varen (toženka tudi sicer kreditov v CHF ni oglaševala kot varnih), nasprotno, ker je bilo govora o možnosti konverzije, ju je bančna uslužbenka s tem opozorila na možnost znatnih sprememb tečaja,

- da že iz dejstva, da je bil 8. 8. 2008 znesek kredita, preračunan v EUR, 125.245,07 EUR, ob izplačilu kredita 27. 8. 2008 pa 126.673,07 EUR, izhaja, da so tečajna nihanja lahko precejšnja,

- da se je med izvrševanjem kreditne pogodbe zaradi spremembe deviznega tečaja (povečanja vrednosti CHF v razmerju do EUR) tožnikova kreditna obveznost povečala.

- da je tožnik, ki v času izvrševanja kreditne pogodbe ni predlagal konverzije, kredit v celoti poplačal 22. 2. 2023.

Materialno pravna izhodišča

6V času sklenitve kreditne pogodbe veljaven ZPotK⁶ je določal splošno obveznost banke, da mora pred sklenitvijo pogodbe seznaniti potrošnika z vsemi pogoji kreditne pogodbe (prvi odstavek 6. člena ZPotK), ki morajo biti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku (prvi odstavek 7. člena ZPotK), ter vsebino kreditne pogodbe v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo (9. točka prvega odstavka 7. člena ZPotK⁷). Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot⁸, ki morajo biti jasni in razumljivi (četrti odstavek 22. člena ZVPot). Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: (1) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; (2) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; (3) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali (4) nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot). Povzete določbe predstavljajo implementacijo Direktive⁹ (4. točka 1.a člena ZVPot), ki v prvem odstavku 3. člena določa, da pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po drugem odstavku 4. člena Direktive ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku. Že na podlagi jezikovne razlage je očitno, da nacionalna ureditev ni enaka ureditvi po Direktivi (obe citirani določbi Direktive nista bili neposredno preneseni v nacionalni pravni red). ZVPot zahteva, da je pogodbeni pogoj jasen in pošten, pri čemer testa nepoštenosti ne omejuje na nejasne in nerazumljive pogodbene pogoje, niti nepoštenosti ne pogojuje s kumulativnim obstojem obeh predpostavk (dobre vere in znatnega neravnotežja). Predpostavke iz prvega odstavka 24. člena ZVPot so določene alternativno. Standardu nepoštenega pogodbenega pogoja torej ustreza abstraktno dejansko stanje ene od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot. Takšna ureditev je skladna z Direktivo, saj sledi cilju, ki ga Direktiva zasleduje, poleg tega potrošnikom zagotavlja višjo raven varstva kot Direktiva.¹⁰

7Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do potrošnika v veliki informacijski premoči.¹¹ Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo banke (dobra vera v postopkovnem smislu). Pri ugotavljanju, ali sta imela tožnika na voljo vse informacije, na podlagi katerih sta lahko sprejela poučeno in preudarno odločitev, se je sodišče prve stopnje oprlo na kriterije, ki jih je glede vsebine in obsega pojasnilne dolžnosti bank začrtalo SEU,¹² v svojih odločbah pa povzelo Vrhovno sodišče RS.¹³ Pod vplivom prakse SEU in odločb Ustavnega sodišča RS¹⁴ se je sodna praksa Vrhovnega sodišča RS nadgradila. V odločbah II Ips 18/2022 in II Ips 8/2022 (do obeh se je sodišče prve stopnje opredelilo, enako možnost pa sta imeli tudi pravdni stranki v pritožbenem postopku), pa tudi v kasnejših odločbah (II Ips 37/2023, II Ips 49/2023, II Ips 54/2023, II Ips 56/2023, II Ips 69/2023, II Ips 72/2023, II Ips 74/2023, II Ips 75/2023) so bila glede pojasnilne dolžnosti banke kot ponudnice kreditov v tuji valuti zavzeta dodatna (nova) materialnopravna stališča (strnjeno povzeta v nadaljevanju).

8Za izkaz izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke ne zadošča njeno sklicevanje na abstraktna zakonska merila, temveč mora izkazati tudi druga ustrezna ravnanja, skladna vestnemu in poštenemu ravnanju po standardu profesionalne skrbnosti. Banka je dolžna potrošniku razkriti vse okoliščine, ki bi jih, upoštevaje svoje strokovno znanje in izkušnje, lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje. Točen način informiranja potrošnikov ni določen, pomembno je, da je stopnja informiranja določene intenzivnosti. Banka je dolžna potrošniku posredovati informacijo, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in zvišanje tuje obrestne mere.¹⁵ Zgolj na podlagi takšne informacije (informacije o možnosti uresničitve "črnega scenarija") lahko potrošnik pridobi ustrezno stopnjo zavedanja glede dejanskih posledic velike depreciacije domače valute na višino kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.¹⁶

9Dejavniki, ki vplivajo na spremembe valutnega razmerja CHF/EUR, so izven sfere banke (dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR ni mogoče predvidevati ali napovedovati).¹⁷ Vendar opozorilo na tveganje ne pomeni obveznosti predvidevanja oziroma napovedovanja dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR, temveč obveznost opozarjanja na realno možnost, da se to v obdobju odplačevanja kredita lahko zgodi. Kot finančnemu strokovnjaku bi moralo biti banki znano dejstvo, da je gospodarska kriza, ki povzroči močnejša nihanja CHF v dolgoročnem obdobju, del običajne dinamike ekonomskega cikla.¹⁸

10Po ZVPot za nepoštenost pogodbenega pogoja zadostuje, da je ugotovljena bodisi nepoštenost v ravnanju ponudnika (dobra vera v postopkovnem pogledu) bodisi nepoštenost v teži bremena pogodbenega pogoja (pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi - dobra vera v vsebinskem pogledu - neravnotežje). Dobra vera v postopkovnem smislu je zajeta v vseh alinejah prvega odstavka 24. člen ZVPot. Informacijski razkorak med ponudnikom in potrošnikom zaradi nepopolno izpolnjene pojasnilne dolžnosti pa vzpostavi ne le znatno neravnotežje (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), temveč lahko povzroči tudi, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval (3. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). V kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev je merilo dobre vere objektivno. Ni potrebno, da banka v fazi predpogodbenih pogajanj v razmerju do potencialnih kreditojemalcev deluje zavajujoče (npr. z zagotovili o stabilnosti valutnega razmerja CHF/EUR). Zadostuje ugotovitev, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, konkretno velikih valutnih nihanj in s tem seznanila potrošnika, tudi, če se jih v resnici ni zavedala, niti jih (potrošniku) ni želela.

Presoja konkretnega primera

11Glede na izpostavljena materialnopravna izhodišča, oblikovana v praksi domačih sodišč in SEU, pritožnika utemeljeno grajata presojo sodišča prve stopnje, da je toženka svojo pojasnilno dolžnost glede valutnega tveganja ustrezno izpolnila. Dejstva na strani toženke (da je njena uslužbenka tožnikoma predstavila kredit v EUR in CHF, da ob tem nobenemu kreditu ni dajala prednosti, da ni prikrivala tveganj valutne klavzule in obrestne mere ter da ni zavajala in zmanjševala pomena tveganj valutnih sprememb) in tožnikov (da sta razumela mehanizem uporabe tuje valute ter se na abstraktni ravni zavedala valutnega in obrestnega tveganja, torej da sta razumela, da obrok ni fiksen in da se bo v primeru spremembe tečajnega valutnega razmerja CHF/EUR spremenil (povečal))¹⁹, ne utemeljujejo zaključka, da sta tožnika razpolagala z zadostnimi informacijami za sprejem poučene in preudarne odločitve. Velika apreciacija CHF napram EUR v dolgoročnem pogodbenem obdobju je za banko kot finančnega strokovnjaka predvidljivo tveganje, zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je toženka tožnika opozorila na vsa znana in predvidljiva tveganja. Toženka je tožnikoma predstavila gibanje tečaja v preteklih letih, ko je bil izražen trend v prid EUR (torej v korist kreditojemalcem)²⁰ - tožnika sta bila torej seznanjena le z zanju ugodnim trendom. Zaključka, da jima je bilo valutno tveganje predstavljeno na način, da sta lahko razumela dejansko tveganje, ki sta mu izpostavljena v 20 - letnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti domače valute, ne utemeljuje niti dejstvo, ki mu je sodišče prve stopnje dalo odločilno težo, in sicer, da sta bila tožnika že ob sklenitvi kreditne pogodbe izrecno (ustno, s strani bančne uslužbenke) opozorjena na možnost konverzije kredita (vsake tri mesece).

12Četudi se je na načelni ravni mogoče strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da možnost konverzije kreditojemalcu omogoča določen nadzor nad prevzetim valutnim tveganjem, to ni dovolj. Zahteva po preglednosti velja tudi za pogodbeno dogovorjeno možnost konverzije. Pojasnilna dolžnost mora biti izpolnjena v sklenitveni fazi, v tej (in ne šele v izpolnitveni) fazi mora banka kreditojemalcu pojasniti pomen in učinek konverzije kot mehanizma omejitve tveganj, ki jim je izpostavljen zaradi spremembe menjalnega tečaja, in sicer v povezavi z mehanizmom pogodbenega pogoja kredita, vezanega na CHF.²¹ Vključenost pogodbenega določila o možnosti konverzije v kreditno pogodbo in vsebinsko prazno pojasnilo bančne uslužbenke, "da se bodo o konverziji podrobneje pogovorili, če se tečaj toliko spremeni, da bo konverzija smiselna",²² po oceni pritožbenega sodišča ni odpravila neuravnoteženosti pogodbenega položaja tožnikov kot potrošnikov.²³ Takšnega vsebinsko praznega "pogovora" o možnosti konverzije tudi ni mogoče šteti za opozorilo o možnosti znatne spremembe tečaja. Ni mogoče pritrditi navedbi iz odgovora na pritožbo, da sta bila tožnika glede na možnost naknadne spremembe valute kredita v primerljivem položaju kot ga zagotavlja ZPotK-2.²⁴ Pri presoji pogodbenega položaja tožnikov namreč ni mogoče spregledati, da sta imela sicer pravico predlagati konverzijo, vendar je imela toženka na drugi strani možnost, da v primeru kršitve katerekoli pogodbene obveznosti njun predlog zavrne. Vezanost pravice do konverzije na pogoje in roke (glej 12. člen kreditne pogodbe) brez dvoma predstavlja objektivno oviro za uporabljivost (in posledično - za učinkovitost) instituta.

13V zvezi z navedbo iz odgovora na pritožbo o retroaktivnem zapolnjevanju standarda pojasnilne dolžnosti pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v času sklenitve pogodbe veljavni ZPotK v tretjem odstavku 21. člena določal, da se ne glede na določbe tega zakona uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejši za potrošnika, torej (tudi) ZVPot (kot implementacija Direktive), ki je v četrtem odstavku 22. člena vzpostavil splošno zahtevo preglednosti. Presoja nepoštenosti v okviru ZVPot se opravi ob upoštevanju minimalnih standardov Direktive in meril, ki jih je razvilo SEU.²⁵ Sodbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije, pa imajo ex tunc pravni učinek, in izražajo, kar je v normi prava EU ab initio²⁶ (že od njenega začetka).

14Tožnika nista bila opozorjena na neomejeno valutno tveganje in možnost njegove realizacije v dolgem roku odplačevanja kredita,²⁷ zato nista mogla razumeti, da bi lahko imel tak kredit izrazito neugodne posledice, celo takšne, ki bi jih težko nosila. Ker toženka pojasnilne dolžnosti ni opravila kot dobra strokovnjakinja (pri vključitvi pogodbenega pogoja ni ravnala v skladu s profesionalno skrbnostjo), je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), kar pomeni, da je sporni pogodbeni pogoj nepošten. Ker je standard pojasnilne dolžnosti objektiven (nepomemben je subjektiven odnos banke do informacij, ki jih ni posredovala potrošniku), so brezpredmetne ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da toženka ni vedela oziroma mogla vedeti, da bo v času izvrševanja pogodbe prišlo do bistvenega padca vrednosti EUR v razmerju do CHF. Brez spornega pogodbenega pogoja nadaljnji obstoj kreditne pogodbe ni mogoč,²⁸ kar vodi k materialnopravnemu zaključku, da je zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja kreditna pogodba v celoti nična (prim. prvi odstavek 88. člena OZ²⁹).

15Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe ugodilo (358. člen ZPP). V preostalem delu, to je o zahtevku za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke in njen izbris ter o zahtevku za plačilo 85.551,69 EUR, je moralo na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi napačne odločitve o ničnostnem tožbenem zahtevku se namreč sodišče prve stopnje z nadaljnjima zahtevkoma doslej sploh še ni ukvarjalo. Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo, lahko tudi delno dopolni manjkajoči dokazni postopek, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje.³⁰ Prav do tega pa bi prišlo, če bi sodišče druge stopnje prvič vsebinsko obravnavalo oba omenjena zahtevka. Ponovitev postopka pred sodiščem prve stopnje tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

16Ostale navedbe, podane v pritožbenem postopku, glede na obrazloženo niso pravno odločilne, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.
² Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS, št. 77/2016, s spremembami in dopolnitvami.
³ Evropska Centralna banka
⁴ Iz izpovedi bančne uslužbenke A. A. izhaja, da je stranki povedala kakšno je bilo gibanje za nazaj (ker za naprej pač ne veš).
⁵ Iz 12. člena kreditne pogodbe izhaja, da ima kreditojemalec pravico banki predlagati konverzijo kredita po tej pogodbi iz chf v eur po referenčnem tečaju evropske centralne banke, vendar izrecno pod naslednjimi pogoji: - predlog lahko da kreditojemalec banki najprej po poteku treh mesecev od sklenitve pogodbe, nadalje pa po preteku vsakih treh mesecev od sklenitve dodatka k tej kreditni pogodbi za zamenjavo valute, - predlog mora kreditojemalec banki poslati najmanj 14 dni pred sklenitvijo dodatka k pogodbi, - kreditojemalec je dolžan banki plačati stroške odobritve konverzije kredita in priprave dodatka k tej pogodbi. Banka si pridržuje pravico konverzije kredita odobriti ali pa predlog zavrniti. Banka ima pravico predlog zavrniti v primeru kreditojemalčeve kršitve katerekoli izmed njegovih pogodbenih obveznosti.
⁶ Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS, št. 70/2000, s spremembami in dopolnitvami.
⁷ Pisna pogodba mora v enostavnem in razumljivem jeziku določati navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti in opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil.
⁸ Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS, št. 20/1998, s spremembami in dopolnitvami.
⁹ Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah.
¹⁰ Glej 8. člen Direktive, sodbo SEU C-405/21 (v njej je bilo predmet odločanja vprašanje, ali ob spoštovanju prava EU obstoj znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank v škodo potrošnika zadostuje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja - in ni treba preučiti, ali je banka ravnala dobroverno) ter odločbe II Ips 8/2022, II Ips 54/2023, II Ips 56/2023, II Ips 37/2023.
¹¹ Sistem varstva, ki je vzpostavljen z Direktivo, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, zaradi česar pristopi k pogojem, ki jih je predhodno določil prodajalec ali ponudnik, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino. Glej sodbo SEU C-618/10 (39. točka obrazložitve).
¹² (1) Zahteva, da mora biti pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku, pomeni, da sta v pogodbi tudi pregledno pojasnjena konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj. (2) Ni dovolj, da je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren povprečni potrošnik seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, zmožen mora biti oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. (3) Posojilojemalec mora biti jasno obveščen o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil, banka pa bi morala navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, predvsem če potrošnik, ki je posojilojemalec, svojih dohodkov ne prejema v tej valuti. Glej npr. sodbe SEU C-186/16 (45., 50. in 51. točka obrazložitve), C-51/17 (77. in 78. točka), C-609/19 (50., 51., 52. in 57. točka obrazložitve).
¹³ Odločbe II Ips 197/2018, II Ips 201/2017, II Ips 141/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018 in II Ips 32/2019.
¹⁴ Odločbe Up-317/21, Up-14/21, Up-54/19 in Up-1181/20.
¹⁵ Zahteva po informaciji takšne intenzivnosti ima podlago v praksi SEU: glej sodbe C-186/16 (49. točka obrazložitve), C-51/17 (74. točka obrazložitve) in C-609/19 (48. točka obrazložitve). Glej tudi odločbo Up-14/21-30 (32. in 33. točko obrazložitve).
¹⁶ V odločbi Up-54/19 je Ustavno sodišče zapisalo, da zavedanja dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino potrošnikovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita glede na merila pravnega standarda pojasnilne dolžnosti ni mogoče enačiti z golim številom sestankov in informativnih razgovorov in/ali potekom časa za premislek, (grafično) predstavitvijo preteklega gibanja tečajnega razmerja, predstavitvijo alternativne kreditne ponudbe (v domači valuti), podpisano izjavo o abstraktnem prevzemu tečajnega tveganja, možnim ravnanjem pritožnikov po sklenitvi pogodbe v smislu konverzije in odsotnostjo izrecnih (zavajajočih) zagotovil s strani banke. Tudi opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete in glavnice kredita zaradi valutnega (in obrestnega) tveganja brez ponazoritve materializacije tovrstnega tveganja v sferi obveznosti kreditojemalcev ne zadošča za dosego uporabljenega standarda pojasnilne dolžnosti. Tovrstna pojasnila banke namreč ne izrazijo tveganja v realni sferi potrošnikovih kreditnih obveznosti (višini obrokov odplačevanja) ob upoštevanju dolgoročnosti kreditnega razmerja.
¹⁷ Največji vpliv na vrednost CHF so imeli gospodarska kriza (2009) ter enostranska ukrepa švicarske centralne banke v letih 2011 in 2015 (leta 2011 je fiksirala tečaj med CHF in EUR (1 EUR=1,2 CHF), leta 2015 pa je ta tečaj razveljavila) - dogodki so bili za laično in strokovno javnost nepredvidljivi.
¹⁸ V odločbi II Ips 54/2023 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je kreditiranje s tujo valuto po eni strani neomejeno razširljivo - potencialni obseg obveznosti je neomejen, po drugi strani pa je nemogoče napovedati konkretne dogodke, ki vplivajo (tudi) na valutna razmerja. Zato je še toliko bolj pomembno, da profesionalni finančni deležniki opozarjajo potrošnike na dejansko stopnjo tveganosti (negotovosti).
¹⁹ V zadevi II Ips 56/2023 je odločitev temeljila na primerljivih dejanskih okoliščinah.
²⁰ Glej odločbi II Ips 54/2023 (31. točka obrazložitve) in II Ips 56/2023 (19. točka obrazložitve).
²¹ V sklepu II Ips 62/2023 (31. točka obrazložitve) je Vrhovno sodišče pojasnilo, da so pogodbeno predvidena možnost konverzije, valutna klavzula ter ustrezna vsebina pojasnilne dolžnosti trije dejavniki, ki drug na drugega lahko součinkujejo.
²² Vsebinsko prazno zato, ker ni vključevalo ocene (temelječe na strokovnem znanju in izkušnjah banke), kdaj je primeren čas za konverzijo.
²³ V sklepu II Ips 37/2023 (49. točka obrazložitve) je Vrhovno sodišče pojasnilo, da lahko pouk o možnosti konverzije ob sklenitvi pogodbe, brez pojasnjenega mehanizma delovanja pogodbenega pogoja, pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti.
²⁴ Pri kreditni pogodbi za nepremičnino, pri kateri je kredit obračunan v tuji valuti, ima potrošnik pravico do pretvorbe kredita iz tuje valute v domačo, kadar vrednost skupnega zneska kredita, ki ga še mora plačati potrošnik, ali vrednost rednih plačil odstopa za več kot 10 % od vrednosti, ki bi veljala, če bi se uporabljal menjalni tečaj med tujo in domačo valuto, ki je bil dogovorjen ob sklenitvi kreditne pogodbe za nepremičnino (prvi odstavek 52. člena ZPotK-2). Dajalec kredita začne redno opozarjati potrošnika, ki ima kredit obračunan v tuji valuti, kadar zaradi spremembe menjalnega tečaja vrednost skupnega zneska kredita, ki ga mora potrošnik še plačati, ali vrednost rednih plačil odstopa za več kot 10 % od vrednosti, ki bi veljala, če bi se uporabljal menjalni tečaj med tujo valuto in domačo, ki je bil dogovorjen ob sklenitvi kreditne pogodbe za nepremičnino (peti odstavek 52. člena ZPotK-2).
²⁵ Glej sklep II Ips 75/2023 (19. točka obrazložitve).
²⁶ Glej odločbo Up-14/21-30 (opomba 102).
²⁷ Glej sodbo II Ips 74/2023 (20. točka obrazložitve).
²⁸ Tudi po Direktivi (glej njen 6. člen) pogodbeni pogoji, ki veljajo za nedovoljene, za potrošnike niso zavezujoči, preostali del pogodbe pa ostane veljaven, če je to pravno mogoče.
²⁹ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.
³⁰ Prim. Galič, A. Zakon o pravdnem postopku z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona, Uradni list Slovenije, Ljubljana, 2017, stran 93.