VSL Sklep I Ip 340/2025

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog dolžnika za oprostitev plačila sodnih taks z dne 24. 2. 2025 zavrnilo.

2Proti sklepu se pritožuje dolžnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Navaja, da je dolžnik predlagal, da se ga oprosti plačila sodne takse v celoti, saj mu premoženjsko stanje onemogoča plačilo sodne takse v celoti. Dolžnik meni, da je določba četrtega odstavka 11. člena ZST-1 protiustavna, zato bi moralo sodišče prekiniti postopek odločanja o oprostitvi plačila sodnih taks in z zahtevo začeti postopek za oceno ustavnosti omenjene določbe (prvi odstavek 23. člena ZST-1). Meni, da ta določba protiustavno razlikuje med položajem fizičnih in pravnih oseb. Tako za fizično, kot tudi za pravno osebo je namreč že plačilo 44,00 EUR previsok stroške, saj ne razpolaga z zadostnimi sredstvi za njegovo kritje. S to omejitvijo je pravna oseba postavljena v položaj, ko mora izbirati med uresničevanjem svoje pravice do sodnega varstva in enakega varstva pravic in dolžnostjo plačevanja obveznosti do njenih upnikov. Zaradi neplačila sodne takse lahko pride do nastanka nesorazmerne škode, saj se ugovor šteje za umaknjenega, zoper pravno osebo pa nastopi izvršba, s tem pa je močno oteženo njeno poslovanje in s tem pridobivanje sredstev za poplačilo upnikov. S tem se neutemeljeno posega v pravici do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), do sodnega varstva (23. člen) in do načela enakosti pred zakonom (14. člen) in krnjena je gospodarska pobuda pravne osebe (74. člen).

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki določa, da lahko sodišče samostojnega podjetnika posameznika v postopkih v zvezi z njegovo dejavnostjo in pravno osebo le delno (nad zneskom 44,00 EUR) oprosti plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, oziroma mu odloži plačilo taks ali mu dovoli obročno plačilo, če nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke.

6Glede na navedeno in upoštevaje podatke iz predloga za oprostitev je sodišče prve stopnje predlog dolžnika za oprostitev plačila sodne takse za ugovor, ki znaša 44,00 EUR zavrnilo iz razloga, ker po tar.št. 4021 v zvezi s tar.št. 4041, znaša višina sodne takse 44,00 EUR, kar pomeni, da dolžnik, skladno s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1, plačila sodne takse za vložen ugovor zoper sklep o izvršbi ne more biti oproščen. Glede na navedeno torej sodišče prve stopnje niti ni odločalo o oprostitvi plačila sodne takse nad zneskom 44,00 EUR, saj sodna taksa za ugovor zoper sklep o izvršbi, ki ga je dolžnik vložil po elektronski poti znaša 44,00 EUR. Pritožbeno sodišče le še pojasnjuje dolžniku, da je potrebno upoštevati dejstvo, da taksa za ugovor, oprostitev katere predlaga dolžnik, v konkretnem primeru znaša 44,00 EUR, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da dolžnik te takse že po samem zakonu ne more biti oproščen in to ne glede na njegovo premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje. Njegovemu predlogu za oprostitev z dne z dne 24. 2. 2025 tako pravilno ni ugodilo.

7Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je določba četrtega odstavka 11. člena ZST-1 protiustavna, ker meni, da ta določba protiustavno razlikuje med položajem fizičnih in pravnih oseb. Presoja ustavnosti zakonov je v pristojnosti Ustavnega sodišča (prva alineja prvega odstavka 21. člena Zakona o ustavnem sodišču - ZUstS). Skladno z določbo prvega odstavka 23. člena ZUstS zato sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Dolžnikove pritožbene očitke, da je zakonsko razlikovanje med predlogi za oprostitev plačila sodnih taks na podlagi okoliščine, ali gre z fizično ali pravno osebo, v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave), je upoštevajoč navedeno razumeti kot pobudo za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti določb 11. člena ZST-1, ki sodišču v obravnavanem primeru onemogočajo, da bi dolžnika kot pravno osebo v celoti oprostilo plačila sodne takse za pritožbo, vendar pa na tovrstne predloge strank sodišče ni vezano, če meni, da je zakon ustavno skladen. V obravnavanem primeru višje sodišče predlogu dolžnika, v katerem zatrjuje kršitve 14. in 22. člena ter še 74. člena Ustave RS, ni sledilo, saj po presoji višjega sodišča smiselno zatrjevana neustavnost omenjenih določb ZST-1 ni podana.

8Oprostitev plačila sodnih taks je namenjena uresničevanju ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Ustavno sodišče je že odločilo, da država lahko dostop do sodišč pogojuje s plačilom sodnih taks, vendar pa mora biti obenem tudi revnim strankam omogočeno sodno varstvo njihovih pravic tako, da zaradi stroškov sojenja ni prizadet njihov eksistenčni minimum. Slednjemu je med drugim namenjen prav institut oprostitve, odloga in obročnega plačila sodnih taks, ki vzpostavlja načelo enakosti med premožnejšimi in manj premožnimi osebami¹. Nosilci pravice do sodnega varstva so poleg fizičnih tudi pravne osebe, zato je zakonodajalčeva dolžnost, da tudi slednjim zagotovi dejansko dostopnost te pravice². Iz Ustave pa pri tem, po presoji višjega sodišča ne izhaja zahteva, da bi morala biti način in obseg taksne oprostitve za pravne osebe urejena povsem enako kot za fizične. Načelo enakosti pred zakonom po ustaljeni ustavno sodni presoji ne pomeni, da zakon (če ne gre za okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave RS) ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, temveč tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga³. Strožjo omejitev za pravne osebe, ki jim za razliko od fizičnih oseb po veljavni zakonodaji ni omogočena oprostitev plačila sodnih taks v celoti (omogočena pa so jim tako delna oprostitev plačila sodnih taks kot njen odlog in obročno plačilo), po presoji višjega sodišča utemeljuje okoliščina, da se v primeru fizičnih oseb z institutom oprostitve plačila sodnih taks varuje (tudi) sam obstoj, eksistenca predlagatelja, ki zaradi poplačila obveznosti ne sme biti ogrožena⁴, medtem kot obstoj pravne osebe takega varstva ne zahteva. V primeru, ko pravna oseba ni sposobna poravnati svojih obveznosti, se namreč nad njo lahko izvede postopek insolventnosti, ki nenazadnje lahko vodi v njeno prenehanje⁵. Razlikovanje med zakonsko predvidenima obsegoma dopustne taksne ureditve je glede na navedeno, po presoji višjega sodišča objektivno utemeljeno, zato kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave, ki se v postopku kaže kot pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), v tem primeru ni podana.

9Izpodbijani sklep glede na navedeno pravilno temelji na določbah drugega in tretjega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1, zato je odločitev sodišča prve stopnje, tudi po presoji višjega sodišča pravilna.

10Glede na navedeno in ker niso podane kršitve, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbo dolžnika zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-112/98 z dne 17. 6. 1998, 6. točka obrazložitve.
² Ustavno sodišče RS je zato v odločbi U-I-255/99 z dne 5. 6. 2003 ugotovilo, da je v primeru sodnih taks za vložitev tožbe podana ustavno neskladnost določbe tedanjega šestega odstavka 168. člena ZPP, ki je določal, da določbe o oprostitvi plačila stroškov postopka ter določbe o možnosti odložitve plačila oziroma obročnega plačila taks ne veljajo za podjetnika posameznika v sporih v zvezi z njegovo dejavnostjo in za pravne osebe
³ Tako npr. odločba Ustavnega sodišča RS U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, 12. točka obrazložitve, sklep U-i-406(98 z dne 13. 9. 2001, 5. točka obrazložitve, in druge. Glej tudi, Štrum. L. (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije (dopolnitev - A), Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, komentar k 14. členu (str. 167 in nasl.).
⁴ Tako tudi, Galič, A., Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 92.
⁵ Primerjaj, 377. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP.