VSL Sodba II Cp 737/2024

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 00/2016 z dne 25. 10. 2016 v odločitvi, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) 13.924,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2016 dalje ter stroške postopka v višini 44 EUR (tč. I izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožnici plačati tudi nadaljnje pravdne stroške v znesku 4.283,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

2Toženec je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, ker ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer, ali mu je sploh mogoče očitati, da je zapustil kraj nesreče, ne da bi posredoval svoje podatke in podatke o zavarovanju. Sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi tudi ni navedlo razlogov, zakaj tožencu ni verjelo, da je pravilno prehiteval. Zatrjeval je namreč, da ob vožnji vedno pravilno prehiteva ter svojo namero tudi ustrezno signalizira. Tudi zaslišane priče so povedale, da je toženec vklopil smernik. Okoliščine, da se ni prepričal, ali lahko varno prehiteva, ni potrdil niti izvedenec cestnoprometne stroke. Ali je pred začetkom prehitevanja pogledal v vzvratna ogledala oziroma prek ramena, zaslišane priče niso mogle videti in niso videle. Dejstvo, da bi toženec glede na izvedensko mnenje s pogledom v vzvratna ogledala nekaj desetink pred zaviranjem lahko opazil oškodovančevo vozilo, še ne pomeni, da bi trčenje lahko preprečil. Tožnica tudi ni zatrjevala, da je oškodovanec toženca prehiteval pred toženčevim začetkom prehitevanja. Glede na izrecno določbo Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) in Splošnih pogojev o izgubi zavarovalnih pravic zaradi zapustitve kraja nezgode, ne da bi zavarovanec posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, je napačno stališče, da za izgubo zavarovalnih pravic zadostuje že izkazanost, da bi toženec moral vedeti, da je povzročil prometno nesrečo. Pravnorelevantna sta dva dogodka: škodni dogodek in zavarovalničino uveljavljanje povračila plačila neposredno od osebe, ki je odgovorna za škodni dogodek. V konkretnem primeru toženec ni vedel, da je prišlo do prometne nesreče. Ker to ni bilo v njegovi zavesti ni mogel pobegniti in zapustiti kraja dogodka. Namen zakonodajalca je bil kaznovati udeležence, ki povzročijo prometno nesrečo in pri tem ne sporočijo podatkov, ne pa vzpostaviti takšno odgovornost voznikov, pri katerih praktično ni možna ekskulpacija. V obravnavnem postopku je bilo izkazano, da toženec v nobenem trenutku ni izkazoval namere bežati pred odgovornostjo. Tovorno vozilo je ustavil na prvem varnem mestu in posredoval svoje podatke. Napačno je stališče, da je malomarnost do škodnega dogodka zadosten standard za to, da je izpolnjen pogoj po 7. točki tretjega odstavka 7. člena ZOZP. Takšno stališče je v neposrednem nasprotju s to zakonsko določbo in z zakonodajalčevim namenom. Odgovornost za škodni dogodek glede na stališče sodišča iz izpodbijane sodbe avtomatično pomeni izgubo zavarovalnih pravic. Gre za nedovoljeno širjenje in dopolnjevanje splošnih pogodbenih pogojev ter razlago v škodo toženca in korist tožnice. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je zavarovalnica na podlagi navedenega določila ZOZP upravičena do povračila tudi v primeru, ko zavarovanec ni vedel, da je povzročil škodo, bi pa to moral in mogel vedeti.

3Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Poudarja, da za razbremenitev odgovornosti ne zadošča, da se tožena stranka ni zavedala, da je povzročila prometno nezgodo, dokazati mora tudi, da se tega dejstva ni mogla zavedati, da torej v zvezi z možnostjo zavedanja ni bila malomarna. Tega pa toženec ni uspel dokazati, saj je imel možnost videti oškodovanca na prehitevalnem pasu ob začetku prehitevanja, kot tudi trčenje, do katerega je prišlo v posledici izogibanja nevarni situaciji, ki jo je toženec sam zakrivil. Toženec v obravnavanem primeru ni izkazal niti skrbnosti povprečnega udeleženca v prometu, kaj šele skrbnosti po standardih poklicnega voznika. Drugačno stališče bi pomenilo, da se voznik, ki je ravnal neskrbno (nevarno prehiteval tako, da v zaviranje in umikanje prisili druge udeležence) in s svojim ravnanjem druge spravi v nevarnost, izgube zavarovalnih pravic reši že tako, da preprosto zamiži in odpelje naprej, pri tem pa trdi, da nič ne vidi, ne čuti in ne zazna. To bi bilo v nasprotju z namenom določb 7. točke tretjega odstavka 7. člena ZOZP. Takšno stališče je bilo že zavzeto v sodni praksi. Toženec se tudi ni ustavil prostovoljno, ampak na ukaz policije. Prav tako je podatke posredoval po pozivu policije.

4Pritožba ni utemeljena.

5Predmet te pravde je bil zahtevek za (delno)¹ povračilo izplačanega zneska škode, ki jo je tožnica poravnala oškodovancu za škodo, nastalo v prometni nesreči², ki jo je povzročil toženec. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec s tovornim vozilom (vlačilcem s polpriklopnikom) začel prehitevati tovorno vozilo pred njim, pri tem pa se ni prepričal, ali to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu oziroma ni upošteval, da ga je pred tem oškodovančevo vozilo že začelo prehitevati, kar bi lahko ob ustrezni skrbnosti videl. Oškodovančevo vozilo (osebni avtomobil), ki je bilo v času začetka toženčevega manevra prehitevanja na prehitevalnem pasu vzporedno s toženčevim tovornim vozilom (pri polovici polpriklopnika), je bilo zato stisnjeno ob varovalno ograjo, v katero je trčilo, od tam ga je odbilo v toženčevo tovorno vozilo in nato nazaj v varovalno ograjo.³ Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je do prometne nesreče prišlo izključno po toženčevi krivdi. Tak zaključek je pravilen in ga pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Temelji na izpovedih prič in mnenju sodnega izvedenca cestno prometne stroke, iz katerega izhaja, da je do poškodb obeh vozil prišlo v obravnavani prometni nesreči.

6Odškodnino za poškodovani avtomobil⁴ je oškodovancu povrnila tožnica, pri kateri je bilo (obvezno) zavarovano tovorno vozilo pred odškodninskimi zahtevki tretjih oseb. Obveznost zavarovalnice, da oškodovancu povrne škodo, je namreč podana vselej, kadar je podana odškodninska odgovornost voznika vozila, v zvezi s katerim je bilo sklenjeno obvezno zavarovanje. Pri tem je oškodovančev položaj varovan s prepovedjo zavarovalnici, da uveljavlja ugovore, ki jih ima proti svojemu zavarovancu, ker ta ni ravnal po zakonu, zavarovalni pogodbi, zavarovalnih pogojih ali Uredbi 785/2004/ES (prvi odstavek 7. člena ZOZP). S sklenitvijo zavarovalne pogodbe je odgovorna oseba (zavarovanec ali sozavarovana oseba) varovana pred odškodninskimi zahtevki tretjih oseb, vendar pa je dolžna v primerih lastnih ravnanj, ki jih določa zakon oziroma zavarovalna pogodba, zavarovalnici, ki je po zakonu morala izplačati odškodnino oškodovancu do zneska, ki ga določa ZOZP, povrniti izplačani znesek odškodnine. Gre za primere, ki že s svojim nastopom vodijo do izgube zavarovančevih pravic iz zavarovalne pogodbe.

7ZOZP med primeri izgube zavarovalnih pravic iz zavarovalne pogodbe v 7. točki tretjega odstavka 7. člena določa primer, ko je voznik po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Tudi zavarovalna pogodba po kateri je bilo tovorno vozilo, ki ga vozil toženec, zavarovano pri tožnici (toženec je imel po zavarovalni pogodbi položaj sozavarovane osebe - 2. točka 1. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti PG-aod 11-7, v nadaljevanju Splošni pogoji), je določala izgubo zavarovalnih pravic zavarovanca in sozavarovanca v primeru, ko je voznik po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju (7. točka prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev).

8Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da se toženec po večkratnem trku oškodovančevega vozila s tovornim vozilom, ki ga je vozil, ni ustavil, ampak odpeljal naprej. Vozilo je ustavil po dogodku in potem, ko ga je policija po obvestilu očividcev, ki sta zasledovala njegovo tovorno vozilo in ga fotografirala, s signalizacijo pozvala k ustavitvi in posredovanju zahtevanih podatkov.⁵ Gre torej za primer iz omenjene zakonske in pogodbene določbe⁶, ki že s svojim nastopom (ipso facto) vodi do izgube zavarovančevih pravic iz zavarovalne pogodbe oziroma do pravice zavarovalnice uveljavljati povračilo oškodovancu izplačane škode.

9Zavarovanec oziroma sozavarovanec (v nadaljevanju zavarovanec) pa se lahko razbremenita svoje odgovornosti za kršitev zakonskega pravila in zavarovalne pogodbe. V zavarovalni pogodbi oziroma v točki 1.a drugega odstavka 3. člena Splošnih pogojev je bilo določeno, da zavarovanec ne izgubi zavarovalnih pravic, če dokaže, da ni kriv za obstoj okoliščin iz 7. točke prvega odstavka 3. člena. Velja pravilo obrnjenega dokaznega bremena. Zavarovanec je tisti, ki mora dokazati, da ni po svoji krivdi zapustil kraja dogodka brez posredovanja svojih osebnih podatkov in podatkov o zavarovanju. Oblika krivde ni pomembna, zadostuje njegova malomarnost. Domneva se navadna malomarnost (culpa levis)⁷, katere merilo je skrben, pazljiv človek in temu merilu ustrezna presoja, ali bi se tak človek moral in mogel zavedati možnosti nastanka škode zaradi svojega dejanja (ali opustitve).⁸ Ker je bil toženec v času škodnega dogodka oziroma zavarovalnega primera poklicni voznik, je bilo treba njegovo zmožnost predvidevanja presojati ob upoštevanju postrožene skrbnosti profesionalne osebe. Toženec bi se torej lahko razbremenil očitka kršitve zavarovalne pogodbe, če bi dokazal, da ni vedel in ob vsem skrbnem ravnanju tudi ni moral in mogel vedeti, da je zaradi njegovega ravnanja prišlo do nesreče in da je zato zapustil kraj nesreče in ni posredoval zahtevanih podatkov.⁹ Toženec pa v tem ni uspel.

10Sodišče prve stopnje je presojo toženčeve krivde pravilno opravilo na podlagi ugotovitve okoliščin, v katerih se je zgodila obravnavana nesreča, in sicer okoliščin, v katerih je toženec začel z manevrom prehitevanja, ga izvajal in končal ter okoliščin o možnosti preverjanja svoje odločitve in nevarnosti povzročitve nesreče. Ugotovilo je, da je v času, ko je toženec začel s pomikom tovornega vozila z voznega pasu na prehitevalni pas, na njem že nahajal osebni avtomobil oškodovanca, in sicer približno pri polovici toženčevega polpriklopnika. Po izpovedbah očividcev (dveh prič in oškodovanca) je z manevrom prehitevanja začel nenadoma.¹⁰ Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je toženec kršil cestnoprometne predpise (prvi odstavek 42. člena in prva alineja 52. člena ZPrCP), ker je začel prehitevati tovorno vozilo, ki je vozilo pred njim, potem, ko ga je voznik, ki je vozil za njim, že prehiteval, pri tem pa se ni pred menjavo voznega pasu, s pogledi v vzvratna ogledala in preko ramena, da premosti mrtvi kot ali kako drugače prepričal, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje. Oškodovančevo vozilo je zato večkrat trčilo v varovalno ograjo in toženčev polpriklopnik. Slednjo okoliščino je potrdil tudi sodni izvedenec cestnoprometne stroke. Ta je glede ostalih okoliščin opozoril, da zaradi odsotnosti ustreznih podatkov, ne more dati trdnih zaključkov o poteku nesreče, je pa izpovedal, da je malo verjetno, da bi toženec čutil trk (tako je potem zaključilo tudi prvostopenjsko sodišče), da pa bi ga v lahko videl v vzvratnem ogledalu, da je bila ob predpostavki, da je bila hitrost vožnje tovornega vozila dovoljenih 90 km/h (toženec je izpovedal, da je vozil 85 km/h), hitrost vožnje avtomobila 115 km/h oziroma, da je bila razlika v hitrosti 25 km/h in da je hitrost avtomobila med trkom padala, saj je bila v času, ko mu je odtrgalo vzvratno ogledalo manjša od hitrosti tovornega vozila.¹¹

11Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni običajno, da voznik tovornega vozila (težkega 20 ton) na avtocesti prehiteva drugo tovorno vozilo z nenadno menjavo voznega pasu, ne da bi se prepričal, ali lahko to varno stori in ne da bi med manevrom prehitevanja¹² spremljal (mdr. s pogledi v vzvratno ogledalo) dogajanje okoli sebe. Kot je navedlo se to pričakuje že od povprečno skrbnega voznika. Navedlo je še, da bi toženec kot poklicni voznik glede na navedene okoliščine moral in mogel opaziti, da je v nevaren položja spravil oškodovanca oziroma da je povzročil nevarno situacijo in da se je za to zgodila prometna nesreča. V odnosu do zavedanja njenega nastanka je ravnal malomarno in zapustil kraj dogodka, čeprav bi moral vedeti, da so nastopile okoliščine, ki so narekovale ustavitev vozila na primernem mestu in posredovanje zahtevanih podatkov.

12Takšna ugotovitev je pravilna. Glede na ugotovljene okoliščine toženec ni ravnal tako, kot se je od njega v dani situaciji pričakovalo. Čeprav je glede na potek škodnega dogodka težko verjeti, da ni opazil trka, pa bi se tudi glede na ugotovljene okoliščine kot poklicni voznik moral in mogel zavedati, da je njegovo (malomarno) nedopustno ravnanje sposobno povzročiti prometno nesrečo in se po koncu prehitevanja prepričati ali in kakšne posledice je imela njegova nevarna vožnja.¹³ Ker jih je imela, bi moral ustaviti svoje vozilo in posredovati zahtevane podatke. Toženčevo ravnanje pred, med in po koncu prehitevanja ni bilo skladno z zahtevano skrbnostjo.

13Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da toženec glede na ugotovljene okoliščine ni dokazal, da v zvezi z možnostjo zavedanja zapustitve kraja nesreče ni bil malomaren oziroma da ni mogel vedeti, da je zapustil kraj nezgode, zato je na podlagi 7. točke drugega odstavka 3. člena Splošnih pogojev in 7. točke tretjega odstavka 7. člena ZOZP izgubil zavarovalne pravice. Tožeča stranka je zato upravičeno terjala od njega povračilo izplačane odškodnine v limitiranem znesku (šesti odstavek 7. člena ZOZP).

14Pritožbeni razlogi niso podani, prvostopenjsko sodišče pa tudi ni zagrešilo nobene po uradni dolžnosti upoštevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pritožbo je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

15Odločitev o toženčevem zahtevku za povrnitev stroškov pritožbe je zajeta v odločitvi o zavrnitvi njegove pritožbe, tožeča stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

¹ Glede na določbo šestega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP, Uradni list RS, št. 70/94 s spremembami) ima zavarovalnica pravico do povračila le do zakonsko določenega zneska.
² Tožnica (zavarovalnica) je oškodovančevi zavarovalnici izplačala denarno odškodnino v znesku 18.876,32 EUR.
³ Očividca prometne nesreče - priči A. A. in B. B. sta izpovedali, da se je osebni avtomobil oškodovanca kot žoga odbijal od varovalne ograje in tovornjaka, oškodovanec pa je izpovedal, da sta tako vozila 100 m dokler toženec ni zapeljal desno nazaj na vozni pas.
⁴ Po ugotovitvah sodnega izvedenca je bil avtomobil poškodovan po obeh straneh. Na levi strani je imel poškodovana vrata, prednji in zadnji odbijač ter blatnik, na desni pa poškodovan A steber, potlačena prednja vrata, odtrgano vzvratno ogledalo (to je bilo zataknjeno za ročico toženčevega tovornega vozila), popraskana zadnja vrata, sprednje in zadnje platišče, pokrov motorja ter žaromet.
⁵ Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je policija iz navedenega razloga toženca oglobila.
⁶ Neustavitev vozila in neposredovanje zahtevanih podatkov predstavlja tudi prekršek po 1. in 5. točki drugega odstavka 110. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP).
⁷ D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 796.
⁸ Prav tam, str. 798.
⁹ Prim. odločbe VS RS in višjih sodišč II Ips 269/2017, I Cp 1722/2010, II Cp 10/2019, II Cp 2495/2013, I Cp 2462/2011, I Cp 381/2024, II Cp 252/2022, I Cp 1486/2012, ...
¹⁰ Priči B. B. in A. A. sta izpovedala, da sta bila presenečena, da je tovorno vozilo začelo prehitevati, kljub temu, da se je vzporedno z njim nahajal avto, da je voznik tovornjaka sprva zapeljal nekoliko levo, nato pa kar naenkrat zapeljal pred avtomobil, smernik pa vključil hkrati s pomikom tovornjaka (oškodovanec je izpovedal, da toženec smernikov sploh ni vključil).
¹¹ Oškodovanec C. C. je izpovedal, da je vožnja z odbijanjem od ograje in tovornega vozila potekala kakih 100 m.
¹² Prehitevanje je očitno trajalo nekaj časa glede na oškodovančevo izpoved o 100 m vožnji z odbijanjem avtomobila med varovalno ograjo in tovornim vozilom, izvedenčevo ugotovitev o pojemajoči hitrosti avtomobila od začetnega trka do njegovega konca in glede na nizko hitrost težkega tovornega vozila.
¹³ Neopravičeno neprepoznavanje nedopustnosti dejanja in morebitnih posledic je izenačeno s položajem, ko se povzročitelj teh okoliščin zaveda (D. Jadek Pensa, prav tam, str. 796).