VSRS Sodba I Up 79/2025

I. Pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 74/2025-19 z dne 21. 2. 2025 se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper dopis (po vsebini odločbo) toženke št. 2142-174/2024-27 z dne 23. 12. 2024, s katerim je ta zavrnila njegov predlog za izdajo sklepa o razveljavitvi njenega sklepa št. 2142-1741/2024/10 (1222-19) z dne 19. 7. 2024 in prevzem pristojnosti za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito. Po njenem mnenju namreč rok za predajo še ni potekel, predaja Republiki Hrvaški pa bo izvedena 22. 1. 2025.

2V obrazložitvi je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da rok za predajo še ni potekel, zato je bila zavrnitev tožnikove zahteve pravilna. Poudarilo je, da Uredba Dublin III¹ v 27. členu predvideva možnost odložiti izvršitev odločbe o predaji, dokler še poteka ponoven pregled prosilčeve prošnje oziroma odločanje o prosilčevi pritožbi. Ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča in Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) je pojasnilo, da odložitev učinkovanja odločbe na podlagi vloženega pravnega sredstva (kar se v slovenskem pravnem redu skladno z ZUS-1 zagotavlja z začasno odredbo) pomeni, da šestmesečni rok za predajo iz 29. člena Uredbe Dublin III začne ponovno teči od končne (sodne) odločitve o pritožbi. Samo takšen učinek je lahko imela tudi II. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča I U 1440/2024 z dne 25. 9. 2024, četudi je sodišče v njej odločilo, da se izvršitev odločbe o predaji zadrži in ne odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi uporabe materialnega prava. Nasprotuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je 6-mesečni rok za predajo tožnika Republiki Hrvaški 29. 10. 2024 začel teči znova, saj iz izreka sodbe in sklepa I U 1440/2024 z dne 25. 9. 2024 izhaja, da se izvršitev odločbe o predaji zadrži in ne odloži. Zavrača stališče prvostopenjskega sodišča, da Uredba Dublin III predvideva le ponovni tek roka za predajo v primeru zadržanja učinkovanja odločbe o predaji, saj od držav članic zahteva le, da ima prosilec pravico ostati v državi članici do zaključka postopka pritožbe in torej vzpostavlja le minimalni standard, ki ga država članica lahko nadgradi. Po njegovem mnenju je za pravilno interpretacijo učinka začasne odredbe, v kateri je uporabljen izraz "zadrži" namesto "odloži" treba upoštevati še relevantne določbe ZUS-1, ki dopuščajo tako učinek zadržanja kot učinek odložitve.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožnik svojo pritožbo gradi na tezi, da obstaja vsebinska razlika med terminoma "zadrži" in "odloži" pri začasni odredbi, s katero se začasno prepreči predaja prosilca za mednarodno zaščito do odločitve o pritožbi oziroma sodnem varstvu v zvezi z njegovo prošnjo. Termin "odloži" pomeni, da 6-mesečni rok za predajo iz 29. člena Uredbe Dublin III začne teči znova, medtem ko izraz "zadrži" pomeni, da v času zadržanja 6-mesečni rok zgolj ne teče in se do konca izteče po prenehanju zadržanja. Po presoji Vrhovnega sodišča za takšno razlikovanje med pomenoma obeh izrazov ni pravne podlage, takšnega razlikovanja pa (preko pavšalnega sklicevanja na ureditev iz ZUS-1) ne utemelji niti pritožnik.

7Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora biti predaja prosilca za mednarodno zaščito odgovorni državi članici dejansko opravljena v 6-mesečnem roku iz člena 29 Uredbe Dublin III, sicer se odgovornost prenese na državo članico, ki je podala zahtevo za prevzem in navedeni rok zamudila.² Pri tem iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III po praksi SEU³ izhaja obveznost držav članic, da dajo prosilcu možnost sodišču predlagati, da za razumni čas odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba. To pomeni, da se predaja pred potekom šestmesečnega roka za njeno izvedbo, šteto od potrditve odgovornosti druge države članice, na podlagi vloženega pravnega sredstva lahko odloži, pri čemer odložilni učinek pomeni, da začne šestmesečni rok ponovno teči od končne odločitve o pritožbi, to je s sodno odločitvijo, s katero se odloči o temelju postopka in s katero ni več mogoče ovirati te izvedbe.⁴

8Iz prakse Vrhovnega sodišča nadalje izhaja, da tak odložilni učinek po ZUS-1 zagotavlja izdana začasna odredba.⁵ ZUS-1 v drugem odstavku 32. člena ureja odložitveno začasno odredbo, z izdajo katere sodišče na tožnikov predlog v primeru grozeče težko popravljive škode odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe.⁶ Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da z odložitveno začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče začasno zadrži oziroma odloži izvršitev izpodbijanega akta, pri čemer ta dva izraza uporablja kot sopomenki.⁷

9Glede na navedeno iz ZUS-1 ne izhaja pomenska razlika med izrazoma "odloži" in "zadrži", ki jo zatrjuje pritožnik. Nenazadnje tudi Vrhovno sodišče, kadar sámo izda odložitveno začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 oziroma kadar ugodi pritožbi in spremeni sklep prvostopenjskega sodišča tako, da izda začasno odredbo po tej podlagi, v izreku v nekaterih zadevah odloči, da se izvršitev izpodbijanega upravnega akta "zadrži",⁸ v drugih pa, da se "odloži".⁹

10Glede na navedeno torej ni vsebinske razlike med "odložitvijo" oziroma "zadržanjem" izvršitve odločbe po 32. členu ZUS-1, zato v primeru uporabe kateregakoli od teh izrazov v začasni odredbi veljajo takšni učinki, kot izhajajo iz Uredbe Dublin III in sodne prakse SEU. To pomeni, da tako kadar je v začasni odredbi določeno zadržanje izvršitve odločbe o predaji kot tudi kadar je določena odložitev izvršitve, velja, da od izdaje končne odločitve o pritožbi 6-mesečni rok za predajo po 29. členu Uredbe Dublin III začne teči znova.

11Po presoji Vrhovnega sodišča je neutemeljeno tudi pritožbeno izpostavljanje razlike med učinkom pretrganja in zadržanja zastaranja, ki ga pritožnik posredno izpostavlja s sklicevanjem na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1295/2023 z dne 19. 2. 2024. Pri zastaranju (tako na civilnem kot tudi na davčnem področju) res velja, da v primeru pretrganja zastaralni rok začne teči znova (prim. četrti odstavek 126. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2)), zadržanje pa pomeni le, da zastaralni rok v času zadržanja ne teče, po koncu zadržanja pa se nadaljuje tek roka, ki je tekel že pred zadržanjem (prim. peti odstavek 126. člena ZDavP-2). Vendar ureditev pretrganja oziroma zadržanja zastaranja ni v nobeni povezavi z ureditvijo zadržanja izvršitve odločbe o predaji, saj, kot že navedeno, za slednjo veljajo pravila o učinkovanju začasnih odredb po 32. členu ZUS-1. Da primerjava z ureditvijo zastaranja ni na mestu, nenazadnje izhaja tudi iz dejstva, da rok za predajo po Uredbi Dublin III teče znova na podlagi odložitve izvršitve odločbe o predaji in ne na podlagi pretrganja, ki pri institutu zastaranja vodi v ponoven začetek teka roka.

12Vse to pomeni, da razlogi, ki jih uveljavlja pritožnik zoper v tej zadevi izpodbijano sodbo, niso utemeljeni. Vrhovno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča.

K II. točki izreka

13Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² Sodba Vrhovnega sodišča I Up 304/2016 z dne 7. 12. 2016, 10. tč. obrazložitve.
³ Zadeva Ghezelbash (C-63/15) z dne 7. 6. 2016, 50 tč. obrazložitve.
⁴ Sodba Vrhovnega sodišča I Up 304/2016 z dne 7. 12. 2016, 11. tč. obrazložitve, ki se pri tem sklicuje na odločbo SEU v zadevi Petrosian (C-19/08) z dne 29. 1. 2009 v povezavi s primerljivo določbo tretjega odstavka 19. člena Uredbe Dublin II.
⁵ Sodba Vrhovnega sodišča I Up 304/2016 z dne 7. 12. 2016, 11. tč. obrazložitve; prim. sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Up 220/2016 z dne 23. 8. 2017, 38. tč. obrazložitve.
⁶ Tudi v konkretnem primeru je bila izdana odložitvena začasna odredba na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, kot izhaja iz sodbe in sklepa Upravnega sodišča I U 1440/2024-15 z dne 25. 9. 2024, 31. tč. obrazložitve.
⁷ Npr. sklep I Up 183/2024 z dne 24. 7. 2024, v katerem v 6. točki obrazložitve govori o odložitvi izvršitve izpodbijanega akta, v 8. točki obrazložitve pa o zadržanju izvršitve istega akta, pri čemer imata izraza enak pomen; enako sklep I Up 5/2022 z dne 2. 2. 2022, v katerem sta izraza odloži in zadrži uporabljena v 7. točki obrazložitve kot sopomenki; tako tudi v sklepu I Up 110/2021 z dne 2. 6. 2021, v katerem je v 6. točki obrazložitve pojasnjeno, da je z začasno odredbo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 mogoče odložiti izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, v 13. točki obrazložitve pa je govora o zadržani izvršitvi akta na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 (torej iste določbe). Sočasna uporaba izrazov odloži in zadrži kot sopomenk je vidna še v številnih drugih odločbah Vrhovnega sodišča, npr. I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018, I Up 95/2022 z dne 13. 6. 2022, I Up 83/2021 z dne 5. 5. 2021.
⁸ Npr. sklepi Vrhovnega sodišča I Up 157/2024 z dne 2. 9. 2024, I Up 142/2024 z dne 2. 9. 2024, sklep I Up 7/2023 z dne 25. 1. 2023.
⁹ Npr. sklepi Vrhovnega sodišča I Up 215/2024 z dne 2. 9. 2024, I Up 271/2023 z dne 30. 11. 2023, I Up 38/2023 z dne 1. 3. 2023.