VSL Sodba I Cp 1287/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka kritje svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 3.677,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2019 do dneva plačila.

2Toženka v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podredno pa tudi zavrnitev zahtevka na plačilo 3.677,46 EUR. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zakaj ni izvedlo dokaza z ogledom nepremičnine. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kršilo pa je tudi pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS) ter pravico do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

Prvostopenjsko sodišče je zmotno zaključilo, da sta pravdni stranki solastnika nepremičnine, saj zgolj z določitvijo deležev na skupnem premoženju stranki še nista postali solastnici nepremičnine. To nista postali niti z vknjižbo deležev, ki so bili pravnomočno določeni na celoti skupnega premoženja in s tem tudi na nepremičnini kot delu tega skupnega premoženja. Vknjižba deležev na skupnem premoženju je bila nujna, saj je izvršilno sodišče že razpisalo prvo javno dražbo nepremičnine na podlagi sklepa o izvršbi, ki je temeljil na ničnem sporazumu. Ker sta stranki še vedno skupna lastnina nepremičnine, bi tožnik za posle rednega upravljanja moral pridobiti njeno soglasje. Ker tega ni storil in že od leta 2007 dalje izključno uporablja in gospodari z nepremičnino, bi moralo prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. V zvezi s temi ugotovitvami je sodišče prve stopnje storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj razlogi sodbe nasprotujejo listinam v spisu. Isto kršitev je sodišče storilo tudi, ko je v 7. točki obrazložitve navedlo, da je dopustilo in izvedlo dokaze od B5 - B13, nato pa v 9. točki obrazložitve navedlo nasprotno, in sicer da je zavrnilo dokazni predlog za vpogled v iste listine. S tem je kršilo tudi pravico iz 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP.

Tožnik ni predložil zavarovalne pogodbe, zaradi česar ni izkazal, da so stroški zavarovanja za obravnavano nepremičnino sploh nastali, prav tako tudi ni pojasnil, zakaj je moral zamenjati ogledalo in kdo je povzročil škodo za ogledalu. Sodba ne vsebuje razlogov, zakaj je sodišče zamenjavo oken in ploščic štelo za nujna vzdrževalna dela. Posledično je sodba obremenjena z absolutno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnikovo premoženje se zaradi plačila stroškov v zvezi z nepremičnino ni zmanjšalo. Tožnik je v letih 2015 do 2019 vtoževane stroške za nepremičnino vseskozi knjižil kot stroške dejavnosti svojega s. p. in kot amortizacijo ter si na ta način zmanjševal davek od dejavnosti. V zvezi z dokazovanjem teh navedb je toženka predlagala postavitev izvedenca računovodske stroke, kar je sodišče neutemeljeno zavrnilo.

Prvostopenjsko sodišče je napačno odmerilo stroške, saj ni upoštevalo, da je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Posledično je toženka upravičena do povračila stroškov v zvezi s pritožbo, vključno takse za pritožbo.

3Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik je s tožbo od toženke zahteval povračilo stroškov za vzdrževanje in rabo nepremičnine, ki so nastali od leta 2015 dalje. Trdil je, da sta pravdni stranki bivša zakonca in solastnika nepremičnine, ki v naravi predstavlja poslovni objekt na naslovu ... - tožnik do 3/5 (60 %), toženka pa do 2/5 (40 %). Navedeno nepremičnino že vrsto let izključno poseduje tožnik in jo uporablja za dejavnost fitnesa. Tožnik za zadnjih pet let zahteva povračilo izdatkov, ki ustrezajo toženkinemu delu nepremičnine. Gre za izdatke nadomestila za stavbno zemljišče, zavarovanje nepremičnine, zamenjavo keramike (ploščic), izvršena inštalacijska dela (kot so zamenjava kotlička za vodo, pisoarja, sifonov, vzdrževanje centralnega ogrevanja), ter zamenjavo ogledala, oken in dveh oljnih inox jaškov.

6S sodbo z dne 25. 1. 2022 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1552/2022 z dne 30. 5. 2023 je bilo pravnomočno že odločeno o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnika v delu za plačilo zneska 2.616,35 EUR (stroški nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2019 do plačila. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tako odločalo še o preostalem delu tožbenega zahtevka tožnika, t. j. za plačilo zneska 3.677,46 EUR z z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2019 do plačila.

7Pritožbeno sodišče uvodoma kot neutemeljen zavrača očitek toženke, ki meri na absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je za primer, če tožnik ne bi predlagal ogleda nepremičnine, tega predlagala sama (list št. 23).¹ Gre za t. i. pogojeni dokazni predlog, ki skladno s sodno prakso ne predstavlja veljavno podanega dokaznega predloga.² V pravdnem postopku je mogoče le dvoje, bodisi da stranka izvedbo dokaza predlaga in pri njegovi izvedbi vztraja, bodisi da določenega dokaza ne predlaga. Ker gre za neveljaven dokazni predlog, je pritožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave neutemeljen že iz tega razloga, enako velja tudi za očitke glede posega v ustavne in konvencijske pravice.

8Neutemeljen je tudi očitek absolutne bistvene kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost) ter s tem povezanim posegom v ustavne in konvencijske pravice, zaradi mestoma protislovnih navedb o dopustitvi in zavrnitvi dokaznega predloga za vpogled v listine B5 - B13. Očitek toženke bi lahko kvečjemu predstavljal absolutno bistveno kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar ta površnost s strani sodišča prve stopnje ni onemogočila seznanitve z odločilnimi razlogi sodbe ter njenega preizkusa.

9Bistveno vprašanje v tej pravdi je, ali sta pravdni stranki solastnici ali skupni lastnici nepremičnine. Toženka namreč trdi, da pravnomočna ugotovitev deležev na skupnem premoženju, četudi ena stranka na podlagi takšne sodbe že izvrši zemljiškoknjižni vpis, še ne pomeni nastanka solastnine in v zvezi s tem opozarja na stališča, zavzeta v odločbah Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 807/2018 in I Cp 1963/2013 ter odločbi Ustavnega sodišča Up-771/11-10.

10Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v primeru določenih in v zemljiško knjigo vpisanih deležev, ne gre več za skupno lastnino, ampak za solastnino. Bistvena razlika med solastnino in skupno lastnino je v tem, da je pri solastnini določen idealni delež vsakega lastnika v razmerju do celote, pri skupni lastnini pa deleži niso določeni.³ Novejša sodna praksa res izpostavlja, da določitev deleža na skupni lastnini še ne vzpostavlja solastnine na posameznih stvareh iz skupnega premoženja, vendar je v konkretnem primeru treba upoštevati tudi to, da je toženka po prejemu pravnomočne sodbe o ugotovitvi deležev na skupnem premoženju sama predlagala vpis solastnine (in ne skupne lastnine) v zemljiško knjigo, zemljiška knjiga pa je tak predlog tudi realizirala (priloga A2). Prav ta okoliščina je ključen razlikovalni element, ki obravnavano zadevo pomembno loči od sodne prakse, ki jo navaja toženka, kjer takšni zemljiškoknjižni vpisi po ugotovljenih deležih na skupnem premoženju še niso bili izvedeni. Ker je do vpisa deležev v zemljiško knjigo prišlo prav na pobudo toženke in ob upoštevanju dejstva, da nobena od strank ni ugovarjala zemljiškoknjižnemu sklepu o vpisu, sta stranki očitno konkludentno pristali na to, da je bila delitev opravljena.⁴ Pritožbeno naziranje toženke glede nujnosti takšnega načina vknjižbe ni prepričljivo. Toženka bi lahko svoje interese enako učinkovito varovala tudi z vpisom skupne lastnine na nepremičnini, saj bi v tem primeru upnica (mati tožnika) za poplačilo svoje terjatve na premoženje dolžnika (tožnika) lahko posegla šele po uveljavitvi zahtevka iz prvega odstavka 83. člena Družinskega zakonika⁵ (v nadaljevanju DZ) oziroma ko se bi skupno premoženje razdelilo in postalo posebno premoženje posameznega zakonca.⁶

11Pritožbeno sodišče zato (ponovno) poudarja, da v primeru, ko so deleži med bivšima zakoncema določeni s pravnomočno sodbo, nesporni ter vpisani v zemljiško knjigo, ne gre več za skupno lastnino, temveč za solastnino. Posledično so zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik kot večinski solastnik za posle rednega vzdrževanja nepremičnine ni potreboval soglasja toženke, pravno pravilni. Ker gre za materialnopravno in ne dejansko vprašanje, je neutemeljen tudi očitek bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (očitek protispisnosti). Listine v spisu izkazujejo zgolj to, da je v preteklosti med strankama obstajala skupna lastnina, kar ni sporno. Tudi sicer iz listin spisa izhaja, da je bilo s sodbo in sklepom z dne 6. 10. 2020 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 899/2021 z dne 13. 5. 2022 že pravnomočno odločeno o znesku uporabnine, do katerega je upravičena toženka (priloga A28 - A29).⁷ Toženka, ki je prejela nadomestilo za koristi, ki jih je imel tožnik od uporabe celotne solastne stvari v obdobju od leta 2010 do 2020, se ne more upirati zahtevku tožnika za povrnitev stroškov za vzdrževanje in rabo, nastalih v tem času. Takšno razmišljanje toženke je nelogično in v nasprotju z določbami SPZ, ki določajo, da stroške uporabe, upravljanja in druga bremena krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo svojih idealnih deležev.

12Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe glede višine vtoževanih stroškov. Tožnik je predložil izstavljene račune za zavarovanje (A7-A9) iz katerih izhaja, da je bilo zavarovanje za primer požara sklenjeno prav za obravnavano nepremičnino. Obstoj pogodbe o zavarovanju, na podlagi katere so bili ti računi izdani, zato ni vprašljiv. Tudi zamenjava počenega ogledala v fitnes centru predstavlja posel, ki je potreben za obratovanje in vzdrževanje stvari, ter tako omogoča doseganje namena objekta. Kdo je povzročil škodo na ogledalu, ni odločilno; pomembno je, da je zamenjava ogledala neposredno povezana z delovanjem fitnes centra in pomembno prispeva k njegovemu uspešnemu poslovanju. Sodišče prve stopnje se je v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo, zakaj je zamenjavo oken in ploščic štelo za nujna vzdrževalna dela. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na dokazno oceno prvostopenjskega sodišča tudi v celoti sklicuje ter posledično zavrača ugovor toženke o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

13Bistveno je, da je tožnik stroške za obratovanje in vzdrževanje solastne nepremičnine izkazal s predloženimi računi. Vsi izkazani stroški so pravilno opredeljeni kot posli rednega upravljanja stvari v solastnini, zato sta za njihovo kritje odgovorna oba solastnika v razmerju z velikostjo idealnih deležev. Kako tožnik nadalje knjiži stroške (ki so nesporno nastali), zato ni relevantno in ne vpliva na višino obveznosti toženke. Posledično je sodišče pravilno zavrnilo dokaz z izvedencem računovodske stroke, ki bi vpogledal v izkaze, bilance in sezname osnovnih sredstev, saj je bil ta predlagan za dokazovanje pravno nepomembnih dejstev.

14Nazadnje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o napačni odmeri stroškov postopka. Pri presoji stroškov v primeru razveljavitve sodbe je odločilno načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj. To pomeni, da mora toženka po načelu končnega uspeha povrniti pravdne stroške, če je sodišče v ponovljenem postopku izdalo ugodilno sodbo.⁸

15Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je toženka kot solastnica nepremičnine dolžna tožniku povrniti celoten (še) vtoževani znesek, ki predstavlja stroške za redno upravljanje nepremičnine. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Toženka je menila, da so vtoževani stroški povezani z drugo, in ne z obravnavano nepremičnino.
² Gl. VSL sodba II Cp 1991/2017, VSM sodba I Cp 1568/2008.
³ Gl. Rijavec v Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 65.
⁴ Gl. VSRS sodba II Ips 357/2003.
⁵ Po 83. členu DZ lahko upnik na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež, drugi zakonec pa ima v izvršilnem postopku pred drugimi kupci pravico, da kupi ta delež po ceni, ki se določi po predpisih o izvršbi.
⁶ Gl. VSRS sklep II Ips 67/2010.
⁷ Tožnik je dolžan toženki povrniti 105.131,12 EUR uporabnine z zamudnimi obrestmi, od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega obroka v plačilo.
⁸ Gl. Betetto v Ude, Galič, Pravni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 29.