UPRS Sodba I U 1543/2022-23

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se odobri kupoprodaja zemljišč parc. št. 426/38 in parc. št. 426/39, obe k.o. ..., za kupnino 35.000,00 EUR, ki sta jo na podlagi sprejema ponudbe sklenila prodajalka Republika Slovenija, zanjo družba Slovenski državni gozdovi, in kupec A. A. (1. točka izreka) ter zavrnila zahtevo za odobritev tega posla, ki jo je vložil B. B. (2. točka izreka).

2V obrazložitvi ugotavlja, da (1) je Republika Slovenija 17. 11. 2020 vložila ponudbo za prodajo navedenih zemljišč za skupno ceno 4.237,08 EUR, ki so jo sprejeli tožnik, B. B. in Občina C., (2) sta zemljišči po namenski rabi kmetijski, (3) so vse tri osebe, ki so sprejele ponudbo, lastniki nepremičnin, ki mejijo na obe prodajani nepremičnini, kar velja tudi za B. B., saj je med njegovo parcelo in parc. št. 426/38 kolovozna pot, kar se po ustaljeni sodni praksi šteje enako, kot da bi bila oseba mejaš, (4) sta tožnik in B. B. izkazala, da izpolnjujeta pogoje za status kmeta, ter (5) sta tožnik in B. B. glede na vrstni red predkupne pravice na istem mestu. Ker je prodajalka po opravljeni dražbi sporočila, da je bil najuspešnejši dražitelj tožnik, je v skladu s 3. točko drugega odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) odobril pravni posel, sklenjen z njim.

3Drugostopenjski organ je, sklicujoč se na prvi odstavek 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), pritožbi ugodil, in sicer je spremenil 1. točko izreka prvostopenjske odločbe tako, da se glasi: " Kupoprodaja zemljišč parc. št. 426/38 in parc. št. 426/39. obe k.o. ..., sklenjena med prodajalko Republiko Slovenijo, zanjo družbo Slovenski državni gozdovi in kupcem A. A. na podlagi sprejema za prodajo kmetijskih zemljišč ter izvedene javne dražbe za kupnino v višini 35.000,00 EUR, se odobri." V ostalem je pritožbo smiselno zavrnil. Strinja se s prvostopenjskim organom, da B. B. izpolnjuje pogoje za kmeta in se sklicuje na razloge prvostopenjske odločbe. Pojasnjuje, da je 1. točko izreka odločbe spremenil zgolj zaradi jasnosti, saj posel ni bil sklenjen le s sprejemom ponudbe, ampak mu je vsebino dala tudi javna dražba.

4Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo. V njej zatrjuje, da bi moral organ, če je menil, da imata potencialna kupca enak vrstni red, to najprej ugotoviti z ugotovitveno odločbo. Šele, če bi bilo pravnomočno ugotovljeno, da imata osebi, ki sta sprejeli ponudbo, enak vrstni red predkupne pravice, bi prodajalka lahko razpisala javno dražbo. Z napačnim vodenjem postopka je povzročil, da je cena iz prvotnih 4.237,08 EUR narasla na 35.000,00 EUR. Trdi, da se organa nista opredelila do njegovih argumentov, da B. B. ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa kmeta in vztraja, da pogojev ne izpolnjuje. Na člana kmetije znaša dohodek le 3.562,44 EUR, tako da je za B. B. poglavitni vir preživljanja pokojnina. Četudi bi mu kmetijska dejavnost pomenila glavno dejavnost, pa bi bil s tožnikovim vrstnim redom izenačen le pri parc. št. 426/39 k.o. ..., nepremičnini pa se nista prodajali v paketu. Sodišču predlaga, naj prvostopenjsko odločbo in 1. točko izreka drugostopenjske odločbe odpravi in odobri pravni posel za ceno 4.237,08 EUR ter podrejeno, da vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

5Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo vprašanje, kdo je kmet po ZKZ, predhodno vprašanje in o tem ni bila dolžna izdati posebnega akta. Vztraja, da je v obeh pravnih aktih pojasnila vse relevantne razloge za odločitev. Predlaga zavrnitev tožbe.

6Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

7Tožnik je 25. 11. 2024 vložil še pripravljalno vlogo, v kateri v bistvenem ponavlja tožbene navedbe, poleg tega pa dodaja nov ugovor, tj., da naj bi prvostopenjski organ napačno ugotovil višino dohodkov iz kmetijske dejavnosti.

8V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v vse listine v sodnem in upravnem spisu. Dokazni predlog, naj opravi poizvedbe o zaposlitvi B. B. in Č. Č., s katerimi je tožnik želel dokazovati, da naj bi bil kmečki zavarovanec Č. Č., je zavrnilo. Kot izhaja iz nadaljevanja obrazložitve namreč to, kdo je kmečki zavarovanec, za odločitev ni pravno relevantno.

9Tožba ni utemeljena.

10Pri odločanju o odobritvi pravnega posla mora upravna enota upoštevati predkupno pravico po vrstnem redu, kot je določen v 23. členu ZKZ. Po prvem odstavku 23. člena ZKZ lahko pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, če ni glede kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z drugimi zakoni določeno drugače, uveljavljajo predkupno pravico predkupni upravičenci po naslednjem vrstnem redu: 1. solastnik, 2. kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj; 3. zakupnik zemljišča, ki je naprodaj; 4. drug kmet […]. V drugem odstavku 23. člena ZKZ je določeno, da se ob enakih pogojih med kmeti, uvrščenimi na isto mesto v skladu s prejšnjim odstavkom, pravico do nakupa določi po naslednjem vrstnem redu: 1. kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost, 2. kmet, ki zemljišče sam obdeluje, 3. kmet, ki ga določi prodajalec, razen v primeru, ko gre za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ki je stvarno premoženje države in mora prodajalec določiti kmeta na podlagi metode javne dražbe.

11Pogoji za status kmeta so določeni v 24. členu ZKZ. Gre torej za samostojno pravno vprašanje, glede na citirano določilo 23. člena ZKZ pa je to, ali ima B. B. status kmeta, pomembno za rešitev zadeve. Zato predstavlja predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP. Organ, ki vodi postopek, pa mora postopek prekiniti le, če se predhodno vprašanje nanaša na obstoj kaznivega dejanja, na obstoj zakonske zveze ali na ugotovitev očetovstva ali če zakon tako določa (prvi odstavek 148. člena ZUP). Kadar zaradi predhodnega vprašanja ni treba prekiniti postopka, ga lahko organ, ki vodi postopek, sam obravnava in reši kot sestavni del zadeve ter na tej podlagi odloči o sami zadevi (150. člen ZUP).

12Za potrebe postopka za odobritev pravnega posla tako zadostuje, da so okoliščine iz 24. člena ZKZ, na podlagi katerih ima stranka že po samem zakonu status kmeta, izkazane v času izdaje prvostopne odločbe. Obstoj teh okoliščin lahko izkaže sprejemnik ponudbe sam, z ustrezno odločbo, ali pa jih ugotavlja upravni organ v postopku odobritve pravnega posla, v okviru odločanja o predhodnem vprašanju.¹

13Toženka je zato ravnala zakonito, ko je vprašanje, ali imata tožnik in B. B. status kmeta, presojala sama, v okviru odločanja o odobritvi pravnega posla. Tožbeni ugovor, da bi moral organ najprej pravnomočno odločiti o vrstnem redu predkupnih pravic oziroma o tem, ali ima B. B. status kmeta, je tako neutemeljen.

14Tega zaključka ne spremeni dejstvo, da je država kot prodajalec dolžna, da v primeru enakega vrstnega reda med kmeti, kupca določi na podlagi javne dražbe. Drži, da je kupec v primeru izvedene dražbe dolžan plačati višjo kupnino od tiste, ki jo je akceptiral s sprejemom ponudbe. Vendar to ne pomeni, da zoper odločitev o odobritvi pravnega posla z višjo kupnino, doseženo na dražbi in zoper rešeno predhodno vprašanje, nima pravnega varstva. Sodišče sodi, da ima tožnik kot kupec ravno iz tega razloga pravni interes za tožbo zoper odločbo, četudi je v postopku dražbe uspel in izpodbija odobritev pravnega posla, sklenjenega z njim za ceno, ki jo je ponudil sam. Če bi se namreč ugotovilo, da je predhodno vprašanje o tem, da ima B. B. status kmeta, rešeno napačno, pravni posel z vsebino, kot je bila dogovorjena na javni dražbi, ne bi mogel biti odobren. Tožnik tako zaradi dejstva, da je bilo o statusu kmeta odločeno kot o predhodnem vprašanju, ni prikrajšan za sodno varstvo, saj sodišče tožbo vsebinsko obravnava in presoja tudi, ali je organ pravilno ugotovil, da ima B. B. status kmeta mejaša, katerega vrstni red predkupne pravice je enak tožnikovemu.

15Po prvem odstavku 24 člena ZKZ je v smislu tega zakona kmet fizična oseba, - ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka (prva alineja); - ki je družinski član osebe iz prejšnje alinee, če opravlja kmetijsko dejavnost na kmetiji kot edino oziroma glavno dejavnost in je za to ustrezno usposobljena. Kmetijska dejavnost se šteje za edino in glavno dejavnost v primerih, določenih v prejšnjem členu (druga alineja). Po drugem odstavku 23. člena ZKZ se kmetijska dejavnost šteje za edino in glavno dejavnost, če pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo tej osebi poglavitni vir za preživljanje.

16Tožnik je temu, da ima B. B. status kmeta, v upravnem postopku oporekal. Navajal je, da je bil še del leta 2019 zaposlen in da na kmetiji, katere nosilec je, živijo še njegova žena, sin in snaha. Trdil je, da je njegov sin invalidsko in pokojninsko zavarovan iz naslova kmetijske dejavnosti ter ima registrirano dopolnilno dejavnost na kmetiji (žaganje, skobljanje in impregnacija lesa). Iz tega naj bi izhajalo, da dohodek ustvarja Č. Č. Opozarjal je, da je treba po sodni praksi za uporabo merila, ali sredstva, pridobljena iz kmetijske dejavnosti, pomenijo poglaviten vir za preživljanje in glavno dejavnost, uporabiti razmerje med dohodkom iz kmetijske dejavnosti, ki pripade na osebo, kot družinskega člana. Trdil je, da so zato dohodek v višini 14.249,75 EUR dosegle štiri osebe, kar pomeni, da znaša 3,562,44 EUR na člana kmetijskega gospodarstva. To pa je manj, kot znaša po dohodninski odločbi pokojnina B. B. in drugi dohodki iz delovnega razmerja. B. B. tako po prepričanju tožnika kmetijska dejavnost ne pomeni glavne dejavnosti. Enako zatrjuje v tožbi.

17Prvostopenjski organ je te trditve zavrnil. Odločitev je utemeljil s tem, da iz predloženih dokazov izhaja, da je B. B. lastnik (mejnih) kmetijskih zemljišč in nosilec kmetije, da je primerno usposobljen in s kmetijsko dejavnostjo ter neposrednimi plačili dosega pomemben dohodek iz drugega odstavka 24. člena ZKZ, tj. 14.249,75 EUR. Njegova pokojnina in drugi dohodki iz delovnega razmerja znašajo namreč 8.124,83 EUR, kar pomeni, da mu kmetijstvo pomeni glavno dejavnost. B. B. je v svoji vlogi z dne 24. 11. 2021 sam navedel, da zemljišča obdeluje s pomočjo žene in sina. Vendar po presoji organa za pravilno uporabo prve alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ to, koliko članov kmetije na njej tudi dela, ni pomembno. Opozarja, da se sodna praksa, na katero se sklicuje tožnik, nanaša na primere iz druge alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. Drugostopenjski organ se je s tem strinjal.

18S to presojo se strinja tudi sodišče. Da je B. B. za obdelovanje ustrezno usposobljen, med strankami ni bilo sporno. V upravnem postopku tudi ni bilo sporno, da znaša dohodek kmetijskega gospodarstva iz kmetijske dejavnosti 14.249,75 EUR in da je dohodek, ki ga B. B. prejme iz drugih virov, 8.124,83 EUR. Sodišče se ne strinja s tožnikovo trditvijo, da je treba po predpisu upoštevati dohodek, ki pripade na posamezno osebo, ki živi in dela na kmetiji. Iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ namreč jasno izhaja, da je kmet lastnik, zakupnik ali drugačen uporabnik kmetijskega zemljišča, ki ga obdeluje sam ali s pomočjo drugih. Pomemben je torej dohodek, pridobljen iz kmetijske dejavnosti. Taka ureditev je tudi edina smiselna. Cilj urejanja prometa kmetijskih zemljišč po ZKZ je namreč ta, da se zaokrožajo kmetijska zemljišča, ki jih obdeluje kmetijsko gospodarstvo. Že pojmovno ni mogoče, da bi se zaokroževala zemljišča na vsakega člana tega tega gospodinjstva.

19Tega ne spremeni tožnikovo sklicevanje na zadevi I U 1076/2017 in I U 812/2015, ki se, kot pravilno opozarja toženka, nanašata na situacijo iz druge alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, ko se status kmeta ugotavlja za družinskega člana osebe iz prve alineje. Pri tem sodišče pripominja, da sodna praksa pri razlagi pravila iz druge alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ tudi ni enotna. Drugačno stališče, tj. da se tudi v primeru okoliščin iz druge alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ ne upošteva dohodek na člana kmetije ampak se upošteva dohodek, ki je ustvarjen na kmetiji, je namreč sodišče zavzelo v zadevah I U 346/2012, II U 488/2014 in III U 186/2017.

20Zavrniti je treba tudi v trditvi, da dohodek ustvarjajo vsi družinski člani kmetije, smiselno vsebovan ugovor, da naj bi imel tožnik prednost pred B. B. na podlagi 2. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ. Pogoj iz 2. točke 23. člena ZKZ je namreč treba razlagati tako, da kmet zemljišče sam obdeluje, tudi če ga obdeluje s pomočjo družinskih članov. V skladu z Zakonom o kmetijstvu je kmetija oblika kmetijskega gospodarstva, kjer se nosilec in člani ali članice kmetije (v nadaljnjem besedilu: člani kmetije) ter zaposleni ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo (4. člen). Po navedenem zakonu so upravičenci do ukrepov iz kmetijske politike kmetijska gospodarstva, zato opravljanje kmetijske dejavnosti temelji na delu vseh članov kmetijskega gospodarstva, ne zgolj na delu nosilca kmetijskega gospodarstva.² V nasprotju z namenom zakona oziroma brez razumnega razloga bi bila razlaga, da ima prednost pri nakupu kmet, ki kmetijska zemljišča kmetije obdeluje izključno sam.

21Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 25. 11. 2024 uveljavlja še, da je organ napačno ugotovil višino prihodkov, ki naj bi jih B. B. dosegel leta 2019 z opravljanjem kmetijske dejavnosti. Trdi, da bi moral bolj kritično presoditi njegove navedbe o prodaji mesa in pridelanih rastlinskih pridelkih. Edino listinsko dokazilo o dohodkih naj bi bila neposredna plačila, ugotovitve o ostalih dohodkih pa naj bi temeljile zgolj na pavšalnih navedbah B. B. Napačno naj bi bilo tudi to, da je organ upošteval prihodke od živali in pridelanega travinja. Šlo naj bi za podvajanje prihodkov, saj se s pridelanim senom in travinjem krmi kasneje zaklane živali.

22Ta tožbeni razlog je prepozen.

23Okvir sodne presoje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi (drug odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1), to je obseg želenega sodnega varstva in s tem tožbeni predlog, tožnik postavi s tožbenimi navedbami. Tožbeni predlog ni tožbeni zahtevek v smislu prvega odstavka 180. člena Zakona o pravdnem postopku, o katerem odloča Upravno sodišče samo v sporu polne jurisdikcije oziroma pri odločanju o adhezijskem zahtevku. Ne opredeljuje ga le formalni predlog, kateri upravni akt oziroma njegov del naj se odpravi, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja. Navedeno pomeni, da tožnik z navedbami o spornih dejanskih in pravnih vprašanjih na eni strani in s formalnim predlogom za odločitev na drugi strani določi obseg sodne kontrole konkretnega upravnega akta.³

24Tožbo je treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek 28. člena ZUS-1).

25Tožbo, v kateri mora tožnik med drugim navesti tudi, zakaj toži, mora torej vložiti v navedenem prekluzivnem roku, ki ni podaljšljiv. Po preteku tega roka tega, kar s tožbo zahteva (tožbeni predlog), ne more več spreminjati oziroma širiti na način, da zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval, ali da poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani.⁴ Uveljavljanje novega tožbenega razloga po poteku navedenega zakonsko določenega roka ni dopustno. Pri navajanju novega tožbenega razloga namreč ne gre za odpravljanje pomanjkljivosti sicer pravočasno vložene tožbe ali dopolnjevanje procesnega gradiva po pozivu sodišča, kar je po 31. in 45. členu ZUS-1 sicer dopustno, temveč gre za novo navedbo o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja.⁵ Nov tožbeni razlog tako širi s tožbo uveljavljan vsebinski obseg izpodbijanja upravnega akta, zaradi česar gre (v vsebinskem smislu) za novo tožbo, ki je, kot rečeno, po preteku 30 dni od vročitve izpodbijanega akta ni več mogoče vložiti, za presojo pravočasnosti novega tožbenega razloga pa tudi ne more biti relevantno, ali je imel tožnik za zamudo morebitne upravičene razloge.

26Sodišče je na naroku tožnika opozorilo, da tega ugovora v tožbi ni uveljavljal. Tožnik je s tem v zvezi zatrdil, da je ugovor o nepravilno ugotovljeni višini dohodka vsebovan v trditvah, da je treba dohodek razdeliti na število družinskih članov na kmetiji. Sodišče sodi, da to ne drži. V tožbi namreč za tožnika ni bilo sporno, da znaša dohodek 14.249,75 EUR. Trdil je, da je treba ob pravilni razlagi prve alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ upoštevati dohodek, dosežen glede na družinskega člana kmetijskega gospodarstva. Šele v pripravljalni vlogi je ugovarjal, da je višina 14.249,75 EUR zmotno ugotovljena, češ da temelji na pavšalnih navedbah B. B. Po vsebini sta to dva povsem različna ugovora, saj se prvi nanaša na pravilno uporabo predpisa, drugi pa na zmotno ugotovljeno dejstvo. Glede na navedeno sodišče prepozno uveljavljanega ugovora ne presoja.

27Med strankami je sporno še, ali je B. B. s svojimi nepremičninami mejaš ne le s parc. št. 426/39 k.o. ... (kar je nesporno) ampak tudi parc. št. 426/38 k.o. ... Sodišče sodi, da je tudi ta nepremičnina upoštevaje ustaljeno sodno prakso mejna. Vrhovno sodišče je že v zadevi X Ips 657/2008 zavzelo stališče, da je treba ob uporabi teleološke razlage za kmeta mejaša šteti tudi kmeta, katerega zemljišče je od zemljišč, ki so predmet prodaje, prostorsko ločeno s potjo oziroma cesto, ki poteka med kmetijskima zemljiščema. To je potrdilo tudi v zadevi X Ips 8/2013, v kateri je poudarilo, da za kmeta mejaša šteje tudi kmet, katerega zemljišče je od zemljišča, ki je naprodaj, ločeno zgolj z javno potjo, ki je prehodna in namenjena uporabi in izkoriščanju zemljišč, ki se nahajajo ob poti, na katere meji (torej ne gre za avtocesto ali magistralno cesto oziroma drug objekt javne infrastrukture, kjer ni zagotovljena prehodnost med nepremičninami). S tem se zasleduje namen zakona, to je lažje in bolj ekonomično obdelovanje kmetijskih zemljišč in zaokroženost kmetijskih gospodarstev. Iz tega stališča Vrhovnega sodišča jasno izhaja, da je pri uporabi določbe 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ poleg jezikovne razlage treba uporabiti tudi razlago po namenu zakona (teleološko razlago) in da je ravno teleološka razlaga ZKZ tista, ki v vsakem posamičnem primeru glede na dejanske okoliščine zadeve, omogoča presojo, ali pot, cesta, vodotok, melioracijski jarek ali kakšen drug objekt, ki zemljišče ločuje od zemljišča, ki je naprodaj, predstavlja takšno oviro, da zemljišče nima lastnosti sosednjega zemljišča oziroma njegov lastnik nima statusa kmeta mejaša v smislu 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ.⁶

28Iz upravnega spisa izhaja, da je med parcelo 416 k.o. ..., last B. B. in parc. št. 426/38 k.o. ... kolovoz oziroma javna pot. Iz predloženih fotografij izhaja, da pot ne predstavlja takšne ovire, da bi ločevala zemljišči oziroma predstavljala takšno oviro, da zemljišč ne bi bilo mogoče šteti za mejne. Ker je pot javna in teče ob parc. št. 426/38 k.o. ... bi bila, če bi bil kupec B. B., zaokrožitev zemljišč v okviru istega kmetijskega gospodarstva, zagotovljena.

29Po povedanem sodišče sodi, da je toženka pravilno ugotovila, da ima B. B. status kmeta in da sta s tožnikom glede njune predkupne pravice izenačena. Zato je bilo treba v skladu s 3. točko drugega odstavka 23. člena ZKZ izvesti dražbo, v kateri je uspel tožnik. Da je uspel s ceno 35.000 EUR, ni sporno.

30Tožnik zatrjuje še, da organ neutemeljeno ni upošteval, da je preko parc. št. 426/38 k.o. ... izdelal gozdno vlako za dostop do njemu lastne parc. št. 429/1 k.o. ..., kar je bil tudi razlog, da je zaprosil za odkup parcel in da sta obe ponujeni zemljišči s treh strani obdani z zemljišči v njegovi lasti. Po presoji sodišča organ teh okoliščin utemeljeno ni upošteval, saj v smislu citiranih relevantnih določil ZKZ niso upoštevne. Prav tako ni relevantno sklicevanje na sodbo IV U 153/2017. V njej je namreč sodišče obravnavalo situacijo, ko je neizbrani kupec s statusom kmeta zlorabljal institut predkupne pravice. Da bi bilo B. B. to moč očitati, tožnik niti ne zatrjuje in tako tudi ne dokaže.

31Ker je izpodbijana odločitev zakonita in pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

32Odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev stroškov postopka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Glej I U 478/2017, tč.13.
² Glej II U 512/2013.
³ Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 295/2016, X Ips 298/2016, I Up 16/2017.
⁴ Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 159/2015.
⁵ Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 168/2019, X Ips 1/2022, tč. 11 in 12.
⁶ Glej tudi X Ips 273/2014, II U 330/2014, II U 488/2014 in druge.