VSC Sklep II Kp 16022/2023

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Celju na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi z drugim odstavkom 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega A. A. zavrglo obtožni predlog v smeri očitka kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 na škodo B. B. Odločilo je tudi o stroških kazenskega postopka.

2Zoper sklep se je pritožila državna tožilka iz razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP - zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagala je razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3Pritožba je utemeljena.

4Prvenstveno je treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na napačno pravno podlago. S tem, ko je 20. 3. 2023 izdalo sodbo o kaznovalnem nalogu in skupaj s sodbo odredilo tudi vročitev obtožnega predloga obdolžencu, se je v formalnem pogledu skrajšani kazenski postopek pred okrajnim sodiščem že začel. Po tej časovni točki uporaba določb 437. člena ZKP, česar se je poslužilo prvo sodišče v izpodbijanem sklepu, ni več procesno dopustna. Namesto da je (ob regresiji v že preseženo postopkovno fazo) zavrglo obtožni predlog, bi moralo, če že, ustaviti kazenski postopek na podlagi tretjega odstavka 293. člena v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP, saj je prepoznalo podanost okoliščine, ki kazenski pregon izključuje, ne zgolj začasno preprečuje.

5Ne glede na navedeno pa je odločitev sodišča tudi v vsebinskem smislu zmotna in je tudi po presoji pritožbenega sodišča posledica napačne interpretacije 55. člena ZKP, kar državna tožilka utemeljeno ugotavlja ter upravičeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP - z očitnim vplivom na zakonitost sklepa.

6Pritožbeni senat se pridružuje prevladujočim stališčem tako v kazenskoprocesni teoriji¹ kot v sodni praksi,² da je bila v procesni situaciji smrti oškodovanca (ki ni stranka, torej subsidiarni tožilec ali zasebni tožilec) v teku kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja, katerega domnevni storilec se preganja na predlog (t. i. predlagalni delikti), presežena rigorozna razlaga 55. člena ZKP, iz katere bi bilo moč sklepati, da morajo v tem členu opredeljeni upravičenci v roku treh mesecev po oškodovančevi smrti podati izjavo, da nadaljujejo postopek, sicer se postopek ne sme nadaljevati. Po tem, ko je oškodovanec pravočasno, tj. v roku iz prvega odstavka 52. člena ZKP, podal predlog za pregon (v kar v obravnavani zadevi ni dvoma - list. št. 7 do 9), s čimer je bila izpolnjena procesna predpostavka za pregon po uradni dolžnosti, smrt oškodovanca med postopkom ni procesna ovira za nadaljevanje postopka po obtožbi državnega tožilca, razen če bi upravičenci iz 55. člena ZKP umaknili predlog za pregon (do česar v predmetni zadevi prav tako ni prišlo). Zato za nadaljevanje kazenskega postopka v takšni procesni situaciji ni potrebna izrecna izjava upravičencev v smeri vztrajanja pri predlogu za pregon, saj kazenski pregon v danem trenutku vrši državni tožilec kot upravičeni tožilec.

7Glede na navedeno je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje (tretji odstavek 402. člena ZKP).

¹ Horvat Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 131, tč. 5; Šepec M. (ur.): Zakon o kazenskem postopku s komentarjem - 1. knjiga, Lexpera & GV Založba, Ljubljana 2023, str. 417, tč. 12.
² Sklep VSM IV Kp 68204/2020 z dne 26. 4. 2023 in v op. 1 navedenega sklepa citirane še druge odločbe sodišča druge stopnje.