UPRS Sodba I U 292/2022-14

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) v zadevi prenehanja identifikacijske številke za namene davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) odločila, da tožniku z identifikacijsko številko za DDV SI... preneha identifikacija za namene DDV z dnem vročitve te določbe. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, stroški postopka niso nastali.

2Iz obrazložitve izhaja, da je davčni organ pri tožniku opravil davčni nadzor (v nadaljevanju tudi DN) DDV za obdobje od 24. 8. 2017 do 30. 11. 2019. Tožnik je zavezanec za DDV od 24. 8. 2017. Ker je bilo v postopku nadzora ugotovljeno, da je podan sum zlorabe identifikacijske številke za namene DDV, je davčni organ odločil o prenehanju identifikacijske številke za DDV po uradni dolžnosti v skladu z 80. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZZDV-1), ki ga citira. Gre za zlorabo v sistemu DDV, katere rezultat je davčna ugodnost, katere dosega nasprotuje cilju, ki ga sistem DDV zasleduje. V postopku DN je bilo na podlagi objektivnih okoliščin ugotovljeno, da so izdani računi t.i. missing trader družbam, fiktivne litine, ki ne izkazujejo dejanskih poslov. Davčni organ navaja podatke, pridobljene na podlagi mednarodne izmenjave, med drugim v zvezi s poslovanjem tožnika z družbami A., d. o. o., B., d. o. o. - v stečaju, C., d. o. o. (v nadaljevanju A., B., C.), kar predstavlja glavnino prometa. Glede izdanih računov tem družbam ugotavlja, da so se transakcije izvedle zgolj papirnato, s tem pa je tožnik omogočil odbitke ali druge olajšave na področju DDV. Aktivnosti nimajo ekonomske vsebine, njihov cilj je le izognitev plačila DDV. O ugotovitvah DN je 2. 7. 2020 sestavljen zapisnik, ki je bil tožniku vročen s fikcijo vročitve. Tožniku je bil podaljšan rok za pripombe do 24. 8. 2020, vlogi za ponovno podaljšanje roka ni bilo ugodeno.

3Iz ugotovitev davčnega organa izhaja, da ima tožnik sedež na naslovu ..., Brežice, t.j. na naslovu, kjer ima sedež družba D., d. o. o., ki mu vodi poslovno dokumentacijo in da drugih prostorov v Sloveniji nima, da prevoze tožniku opravlja povezano oseba E., d. o. o., ..., Lučko, ki jo ima direktor tožnika registrirano na Hrvaškem, v lasti katere so tudi vozila, s katerimi tožnik opravlja dejavnost; tožnik izkazuje nabavo blaga na Hrvaškem, katerega pripelje v Slovenijo in ga potem zopet proda oziroma odpelje nazaj na Hrvaško. Na računih, izdanih t.i. missing traderjem (ugotovljeno na podlagi mednarodne izmenjave podatkov) ni obračunan DDV na podlagi 1. točke 46. člena ZDDV-1. Iz izjave direktorja izhaja, da je blago, ki ga je prodajal, nabavil na Hrvaškem, ga pripeljal v Slovenijo, včasih je tovornjak samo obrnil in odpeljal nazaj na Hrvaško, včasih je bilo blago naloženo na tovornjak parkirano na parkirišču več dni in potem odpeljano nazaj na Hrvaško. Tožnik je predložil prejete in izdane račune in izpise knjige za obdobje 2107, 2018 do 31. 11. 2019, brez prilog, ob manjkajočih posameznih računih, posamezne CMR, delno konto kartice. V novem sklopu dokumentacije je tožnik za družbo B. posredoval CMR, s katerimi je prvotno že dokumentirane prevoze, izkazal drugače; v zvezi s prodajo vozil je navedel, da obstajajo prometna dovoljenja in da se po številki šasije vidi, kaj je odšlo naprej; glede komunikacije v družbi G. pa se ne spomni; glede CMR in nabave blaga, da je posredoval vhodne kot izhodne račune; v zvezi z vračili blaga je izdal račune in jih je storniral, ker ni imel davčnih številk in jih zaračunal nekomu drugemu; v zvezi s kontakti nima mailov in je komuniciral telefonsko in preko whatsappa. Davčni organ ugotavlja odstopanja od običajnih poslovnih ravnanj, ki so nelogična, nesmotrna in v nasprotju z običajno poslovno prakso.

4Nabave so neverodostojno izkazane. Iz Tabele št. 1 so razvidni izkazani podatki in podlagi dvojnih CMR za družbo B., glede CMR za družbi A. in B. je izpisano razkladališče blaga v namembnem kraju "..." oziroma ..., Zagreb, vendar je tožnik sporočil, da se je 99 % blaga za vse tri družbe razložilo v podjetju F., d. o. o., ..., Sestvete (v nadaljevanju F.), kjer je veliko skladišče za železo, armature, mreže, gradbeni material; iz "otpremnice" z žigom navedene družbe pa izhaja, da blago ni bilo prepeljano na naslov družbe A. oz. B., kot izhaja iz CMR; v tem skladišču naj bi bilo prevzeto tudi pohištvo, izkazano po računih, CMR pa ne izkazujejo dejanskih prevoznih poti, saj izpisano nakladališče na naslovu ..., Brežice, ki ni odhodni kraj, tu je le hišni predalčnik, naslov razkladališča na CMR pa je tudi drugačen od naslova na odpremnicah, kar potrjuje spornost dobav. Davčni organ ugotavlja časovno neskladnost prodaje z nabavo (Tabela št. 2) in minimalno razliko v cen (Tabela št. 3). Tožnik izkazuje iz naslova posamezne prodaje dejansko izgubo, glede na to, da ni zaračunal izkazanih prevozov blaga niti dobaviteljem niti kupcem. Prevozi blaga so neizkazani, opravljala naj bi opravljala Vrdoljakova hrvaška družba E., d. o. o., za kar so bile delno predložene CMR, vendar tožniku ni zaračunala prevozov, niti jih ni tožnik zaračunal kupcem, edini račun 127/2017 kupcu Kolobar pa je sporen za 19 voženj (stran 8 obrazložitve). Nelogičnosti so tudi v zvezi s prejetimi plačili s strani kupcev (A., B. in C.), ki jih ni možno vzporediti s posameznimi izdanimi računi, ker se ne skladajo niti po zneskih niti datumih, prav tako vsi prilivi niso evidentirani. Neobičajno je, da posamezni kupec plačuje manj/več kot je fakturirano, brez listin, npr. družba A. 251.105,94 EUR, izdanih računov pa je za 301.097,42 EUR, s tem, da je že pred izdajo prvega računa nakazala skupaj 90.570,00 EUR brez sklenjenih pogodb; družba B. je plačala 316.056,94 EUR, izdanih računov le za 264.402,96 ; tožnik je dal družbi C. 70.000,00 EUR posojila, ne da bi vedel kdo je direktor; ni predložil dokazil o morebitnem opominu; ni dokumentiral kako, kdaj in komu je treba vrniti npr. 83.390 EUR, ki sta mu jih nakazali dve hrvaški družbi G., d. o. o. in H., d. o. o. v letu 2019. Neobičajno je, da tožnik ni nikoli prišel v osebni ali telefonski stik z direktorji teh družb, kljub visokim nakazilom na TRR, niti ni preveril, kdo je oseba A. A., preko katere naj bi komuniciral z družbami, v komunikaciji niso nastali nobeni zapisi; naročanje toliko vrst različnih artiklov zgolj po telefonu je dejansko neizvedljivo: npr. 150 vrst artiklov drobnega materiala, 85 kosov pohištva itd. Tožnik je na računu izpisal le"prefakturiranje po računu ali po ponudbi dobavitelja." Tožniku je bilo znano, tako v funkciji voznika kot direktorja družbe, kam oziroma komu je bilo blago dostavljeno. V postopku ni bilo konkretneje pojasnjeno na kakšen način se je poslovalo, npr. kako so bila prejeta povpraševanj za vozila, ki so cenovno odstopala od ostalega blaga, itd. Poslovanje z missing trader družbami, časovna neusklajenost poslovnih dogodkov, dvojne CMR listine, izkazane minimalne razlike v ceni, poslovanje brez pisne korespodence, vse te neobičajne okoliščine kažejo, da je tožnik vedel, da sodeluje pri goljufiji za izognitev plačila DVV. Tožnik želi prikazati, kot da bi bili posli z navedenimi družbami resnično sklenjeni, dejansko pa je kupcem izdajal fiktivne račune z namenom, da bi prikazal, da so bili posli sklenjeni. Navaja tretji odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Glavni namen izkazanih transakcij je pridobitev davčnih ugodnosti - oprostitev plačila DDV, ki ga brez tako organiziranih poslov ne bi bilo mogoče doseči. Davčni organ navaja, da je tožniku dodatno odmerjen DDV od skupne osnove 704.507,44 EUR po 22 % stopnji v znesku 154.991,64 ERU z zamudnimi obrestmi v višini 26.076,70 EUR.

5Toženka se z odločitvijo davčnega organa strinja. Namen drugega odstavka 80. člena ZDDV-1 je odvzeti zavezancu možnost v poslovnem prometu še naprej uporabljati identifikacijsko številko za DDV, ko je na drugi strani resen sum, da se njegov status zavezanca za DDV zlorabljen oziroma se uporablja v namene, ki niso skladni s sistemom DDV. Sklicuje se na sodno prakso, kot jo navaja. Celovita presoja davčnega organa je pravilna in podprta z dokazi, ki z dovolj veliki stopnjo verjetnosti kažejo na sum zlorabe identifikacije za DDV. Za račune, ki jih je tožnik izdal družbam A., B. in C., je bilo izkazano, da so fiktivni, s čimer je tožnik prikril dejanske posle, katerih namen je bil pridobiti davčne ugodnosti, ki mu sicer ne bi pripadale. Tožnik je deloval na način, da je pridobival blago s Hrvaške in ga nato brez plačila dobavljal nazaj na Hrvaško t.i. missing trader družbam. Tožniku se utemeljeno očitajo ravnanja, ki so nelogična, nesmotrna in v nasprotju z običajno poslovno prakso.

6Tožnik vlaga tožbo, v kateri izpodbija navedeno odločitev. Izpodbijana odločba je v bistvenem delu neobrazložena, zlasti glede razlogov, ki so davčni organ vodili k zaključkom, da se tožniku prekine identifikacija za DDV z dnem vročitve, zato je poseženo v tožnikovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Zgolj okoliščina, da je bil pri tožniku opravljen davčni nadzor, v okviru katerega naj bi bile ugotovljene določene nepravilnosti, ne predstavlja podlage, da bi prišlo do avtomatičnega prenehanja identifikacije za DDV po 80. členu ZDDV-1, ki ga citira. Zato ni pravilno naziranje toženke, da izpodbijana odločba ni preuranjena. Davčni organ ni ponovno ugotavljal bistvenih okoliščin, pač pa se je skliceval na zaključke iz drugega postopka, ki še ni pravnomočno zaključen. Razlogi toženke glede interesa zakonodajalca, da je v obdobju čakanja na pravnomočnost odmernih odločb že onemogočena sumljivo ravnanje in ekonomska aktivnost zavezanca, ne predstavlja enakopravnega obravnavanja davčnega zavezanca, saj je bil tožnik zaradi tega položaja postavljen v težak ekonomski položaj. Iz vsebine izpodbijane odločitve izhaja, kot da bi bili vsi zaključki, ki so bili sprejeti v odločbi 31. 8. 2020 in povzeti v izpodbijani odločbi, dejstva, ki jih dejansko ni mogoče spremeniti. Navaja, da je zoper odločbo z dne 31. 8. 2020 vložil tožbo na Upravno sodišče RS ter da je bila izvršitev z začasno odredbo odložena. V izpodbijani odločbi se davčni organ sklicuje na zaključke in ugotovitev zapisnika DN, glede katerega tožniku ni bila dana ustrezna možnost, da bi se izjavil, čeprav se navaja, da je bil zapisnik vročen preko e-davkov s fikcijo vročitve in je bil 10 dnevni rok za pripombe podaljšan do 24. 8. 2020, potem pa kljub prošnji ne več. V izpodbijani odločbi davčni organ navaja lastno videnje določenih okoliščin, ki so le nekakšna predvidevanja brez ustrezne argumentacije, s tem, da se povzemajo določeni zaključki na podlagi mednarodne izmenjave podatkov, ki se nanašajo na tuje družbe, v zvezi s katerimi naj bi potekali določeni postopki, o čemer tožniku ni nič znanega. Tožniku ni omogočeno, da bi se postopek vodil v jeziku, ki ga tožnik razume in mu mu bil posredovan prevod zapisnika, čeprav je jasno, da družba posluje preko direktorja, ki slovenskega jezika ne razume, ter gre za kršitev pravice do izjave in sodelovanja ter kršitev načela materialne resnice (5. člen ZDavP-2). Predlaga združitev postopka s postopkom, ki se vodi pred Upravnim sodiščem (I U 1704/2021).

7Vsa dejanja, ki se kot sporna očitajo tožnika, tako v odmerni odločbi kot posledično v izpodbijani odločbi, so napačno interpretirana, neustrezna in nerazumljivo šteta kot neobičajna, saj je dejansko šlo za običajno ravnaje podjetij, ki se ukvarjajo z dejavnostjo cestnega prometa. Tožnik je pravna oseba, ki je nabavila blago na Hrvaškem, katerega pripelje v Slovenijo in ga potem proda oziroma odpelje na Hrvaško. V čem naj bi bilo ravnanje tožnika nenavadno, davčni organ ne pojasni. Tudi očitanje, da dobave blaga ne bi bile izkazane verodostojno oziroma kot izhaja iz listin, niso obrazložene, pri čemer navaja, da zatrjevana časovna neusklajenost dobav oz. nejasnosti glede zaračunavanja montaže in dobave ter hkratno navajanje prevzema blaga, je očitno rezultat neke pomote, ki na samo poslovanje ne more imeti takšnega vpliva, kot meni davčni organ. Kot sporno okoliščino, da je prevoze opravljala Vrdoljakova hrvaška družba, ki ni zaračunala tožniku prevozov, niti jih ta ni zaračunal kupcem, je presenetljivo, saj medsebojni odnos tožnika in hrvaške družbe E., d. o. o. na predmet tega postopka ne more imeti vpliva. Ni jasno, v čem je problematično, da storitev prevoza naj ne bi bile zaračunane kupcem. V zvezi s plačili na TRR, ki naj bi jih ne bilo mogoče vzporediti s posameznimi računi, kupci pa so hkrati plavali več/manj kot jim je tožnik zaračunal, so te navedbe neustrezne, saj je pravzaprav običajno v pravnem prometu in pogosto prihaja do delnih plačil, nepopolnih plačil, predplačil, ki so lahko navidezna itd, v nobenem primeru pa ne gre za okoliščino, ki bi se jo lahko označevalo za sporno. Tudi poslovanje preko posrednikov ni nič neobičajnega kot tudi poslovanje preko telefonskih pogovorov, še posebej če posel teče in ne prihaja do nobenih težav, pri čemer je komunikacija preko telefona in WhatsAppa za tožnika običajna pri kontaktiranju s partnerji. Niso utemeljeni zaključki, da je tožnik le želel prepričati, da so bili posli sklenjeni, kajti tožnik i imel razloga, da v to ne bi verjel, tako da so zaključki o izdajanju fiktivnih računov z namenom prikazovanja neresničnih dejstev kot resničnih oz. navideznih poslih, ki naj ne bi vplivali na obdavčenje, zgrešeni, kot tudi zaključki toženke, da naj bi bilo razumno zaključiti, da je bil glavni namen izkazanih transakcij pridobitev davčnih ugodnosti - oprostitev plačila DDV, ki ga sicer brez tako organiziranih poslov ne bi bilo mogoče doseči, izkazan DDV za blago pa naj bi bil dejansko utajen. Očitki o zlorabi oz. sodelovanja pri goljufiji so nerealni in nekonkretizirano opisani, do njih pa se tožnik težko brani, ker mu ni bila dana možnost, da se v postopku izjavi v svojem jeziku. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi oz. odpravi (pravilno odpravi - opomba sodišča), toženki pa naloži plačilo priglašenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in v celoti prereka tožbene navedbe. Predlaga zavrnitev tožbe.

9Tožnik in toženka sta sodišču pisno sporočila, da se odpovedujeta izvedbi glavne obravnave, zato je sodišče skladno s prvim odstavkom 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave na podlagi njunih vlog in pisnih dokazov.

K točki I izreka:

10Tožba ni utemeljena.

11V obravnavani zadevi je sporno, ali je davčni organ pravilno in zakonito odločil, da tožniku z dnem vročitve izpodbijane odločbe preneha identifikacija za namene DDV.

12Drugi odstavek 80. člena ZDDV-1 določa, da lahko davčni organ, če ugotovi, da obstaja sum zlorabe identifikacije za namene DDV oziroma če ugotovi, da je davčni zavezanec identifikacijo za namene DDV uporabljal tako, da je drugim davčnim zavezancem neupravičeno omogočal odbitek DDV, odloči o prenehanju identifikacije za namene DDV. Pritožba zoper odločbo o prenehanju identifikacije za namene DDV ne zadrži njene izvršitve (tretji odstavek).¹

13V obravnavanem primeru se tožniku očita sum zlorabe identifikacije za namene DDV. V tej zvezi sodišče že uvodoma izpostavlja, da zakon izpolnjenost tega pogoja za odvzem identifikacije za DDV definira že z obstojem zgolj suma na zlorabo. Takšen sum pa je v danem primeru podan tudi po presoji sodišča.

14Davčni organ svoje ugotovitve v tej zvezi podrobno podaja (sodišče jih je povzelo v točkah 3 in 4 te sodbe) in se sodišče z njimi strinja ter se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede neverodostojno izkazanih dobav izpostavlja, npr. nabavo blaga pri I., d. o. o. od 14. 9. 2017 in dobavo družbi A. (račun št. 120/2017 v vrednosti 93.242,08 EUR) 25. 11. 2017, da bi glede na datume moralo biti blago do 25. 11. 2017 nekje v skladišču, kar tožnik ni dokumentiral, niti kje se je tovor preložil na druga vozila, glede na različne registrske številke vozil na CM;² družbi B. je npr. sestavil za isto dobavo blaga oziroma za isti prevoz različni CMR listini; prav tako ni sporno, da je v novem sklopu dokumentacije tožnik prvotno že dokumentirane dobave blaga, še enkrat dokumentiral drugače;³ dobave blaga niso izkazane na način, kot izhaja iz listin, npr.: storitve montaže in dostave so bile zaračunane s strani dobavitelja (J., d. o. o.), tožnik pa listinsko izkazuje izkazuje, da je bilo to blago prepeljano v skladišču F. v Sesvete, t.j. skladišče, v katero naj bi tožnik dostavljal blago za vse hrvaške družbe; kupci so plačali manj/več, kot jim je tožnik zaračunal, ne da bi bile o tem sestavljene listine; tožnik ni imel pogodb s kupci niti dogovorov o plačilih, ki se ne skladajo z zneski iz računov; ni poznal posrednika niti direktorjev kupcev itd. Tako iz ugotovitev davčnega organa izhaja, da je v posameznih primerih sestavil za isto dobavo blaga in isti prevoz različne CMR (dvojni CMR); da CMR ne izkazujejo dejanskih prevoznih poti⁴ itd.;, CMR ne izkazujejo podatkov o namembnem kraju,⁵ oziroma ni jasna povezava med posameznimi CMR listinami in spremnimi dokumenti (računi, dobavnicami) itd. Tožnik v tožbi dejanskih ugotovitev v zvezi z neskladnostjo nabav, dvojnih CMR, neujemanj predvidenega razkladišča v namembnem kraju; časovne neskladnosti prodaje z nabavo,⁶ ni uspel izpodbiti, saj glede navedenih očitkov ne navaja razlogov, ki bi izkazovali drugačne zaključke. Tožbene navedbe, s katerimi nasprotuje ugotovitvam davčnega organa, so predvsem pavšalne: npr. da nakup in kasnejša prodaja ne moreta biti z ničemer sporna, prav tako ne dejstvo, da je bilo blago kasneje prepeljano h kupcu, kar je po stališču tožbe logično in običajno, in da se je potem vse skupaj zaračunalo, da okoliščine, da je prevoze opravljala hrvaška družba E., d. o. o., ki ni zaračunala prevozov, niti jih tožnik ni zaračunal kupcem, ne vpliva na predmet postopka, da je zatrjevana časovna neusklajenost dobav oziroma nejasnosti glede zaračunavanja montaže in dobave rezultat neke pomote, da je neskladnost vplačil na tekoči račun običajno v pravnem prometu, da pogosto prihaja do delnih plačil, nepopolnih plačil itd., da poslovanje preko posrednikov ni nič neobičajnega. Tožnik pavšalno zanika, da bi šlo za fiktivne posle, katerih namen je pridobitev oprostitev DDV, pri čemer drugačnih navedb oziroma okoliščin glede poslovanja tožnika, kot jih je pojasnil davčni organ, ne predstavi.

15Vse navedene okoliščine, kot jih je opisal davčni organ, po presoji sodišča dokazujejo, da obstajajo resni pokazatelji, na podlagi katerih je mogoče posumiti, da je identifikacijska številka za DDV zlorabljena in da v zadevi obstaja tveganje utaje, saj tožnik iz navedenih transakcij ni plačal DDV, saj je glede na pojasnjene okoliščine deloval na način, da je blago pridobival s Hrvaške in ga nato brez plačila DDV dobavljal nazaj na Hrvaško missing trader družbam.⁷

16Neutemeljen je očitek tožbe, da je o prenehanju identifikacijske številke za namen DDV bilo odločeno preuranjeno, ker da so bili vsi zaključki, ki so bili sprejeti v odmerni odločbi z dne 31. 8. 2018, povzeti v izpodbijani odločbi, zoper katero je tožnik sprožil upravni spor (I U 1704/2021).⁸ Ukrep, ki je predmet izpodbijane odločbe, sloni namreč na pravni podlagi 80. člen ZZDV-1 in razlogih, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe, kar je predmet preizkusa v obravnavani zadevi. Tako kot pravilno navaja toženka v svoji obrazložitvi pa zanj ni pogoj, da bi morala biti odločba, s katero je zavezancu dodatno odmerjen DDV zaradi ugotovljenih nepravilnosti, dokončna in pravnomočna. Očitek tožnika, da je zaradi tega v neenakopravnem položaju, ni utemeljen, saj države članice lahko v skladu s členom 273(1) Direktive o DDV⁹ legitimno določijo primerne ukrepe za preprečitev zlorabe identifikacijskih številk, zlasti s strani podjetij, katerih dejavnost in posledično status davčnega zavezanca bi bila povsem fiktivna. Bistven cilj identifikacije davčnih zavezancev pa je ugotovitev pravilnega delovanja sistema. Identifikacijska številka za DDV pomeni dokaz o davčnem statusu davčnega zavezanca za namene DDV in poenostavlja nadzor davčnih zavezancev zaradi pravilnega pobiranja davkov ter je pomemben dokaz o opravljenih transakcijah.¹⁰

17Neutemeljen je očitek kršitve pravil postopka, ker naj bi izostali jasni razlogi, ki so privedli do odločitve. Razlogi davčnega organa so dovolj jasni in konkretizirani, da jih je mogoče preizkusiti. Nasprotno so pavšalni in nekonkretizirani razlogi tožbe in kot takšni ne vzbudijo dvoma v pravilnost izpodbijane odločitve. Tožnik očita kršitve pravil postopka, ker da mu ni bilo omogočeno, da bi se postopek vodil v jeziku, ki ga razume in da mu ni bil posredovan prevod zapisnika. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z uporabo jezika v postopku v 62. člena določa, da se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku. V tem jeziku se vlagajo vloge, pišejo odločbe, sklepi, zapisnik, uradni zaznamki in druga pisanja ter se opravljajo vsa dejanja v postopku. Navedeno pomeni, da upravni organ svojih pisanj ni dolžan prevajati v jezik, ki ga stranka razume (v obravnavanem primeru v hrvaški jezik), kot meni tožnik. Davčni organ je o ugotovitvah DN izdal zapisnik 2. 7. 2020, ki je bil tožniku vročen s fikcijo vročitve. Tožnik je po presoji sodišča v postopku imel vse možnosti, da se izjavi, med drugim je v postopku po že povedanem davčni organ opravil tudi dokaz z zaslišanjem tožnika (188. členu ZUP). Pravica do izjave v postopku je stranki kršena, če se ni imela možnosti izjaviti o vseh pravno odločilnih dejstvih, do česar pa v obravnavanem primeru po presoji sodišča ni prišlo. Zato sodišče očitke tožbe, da je bila tožniku pravica do izjave in ustreznega sodelovanja v postopku kršena, zavrača kot neutemeljene. Neutemeljen je očitek, da tožnik ni imel dovolj časa za podajo pripomb s strani pooblaščenca, saj mu je bil 10 dnevni rok za pripombe podaljšan za več kot 30 dni. Očitek, da tožniku ni bilo pravilno vročeno vabilo na zaslišanje za 29. 6. 2020, ki se ga ni udeležil, sodišče zavrača, saj iz upravnih spisov izhaja, da je šlo konkretno za vabilo na seznanitev z rezultatom davčnega nadzora, ki po ZDavP-2 ni obvezna, zato posebna pravila vročanja po 85. členu in 85.a členu ZDavP-2 zanj ne velja.

18Očitek tožbe, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in da zaključki davčnega organa niso z ničemer pojasnjeni, ni utemeljen. Davčni organ je za svojo odločitev argumentirano pojasnil razloge, iz katerih izhaja utemeljen zaključek za sum zlorabe identifikacije za namene DDV. Dejansko stanje, na katerem sloni ta ugotovitev, pa je davčni organ podrobno pojasnil, kar tožniku zgolj z zanikanjem ugotovitev ni uspelo izpodbiti. Obrazložitev izpodbijane odločbe ustreza standardom obrazložitve po 214. členu ZUP. To pa sodišču omogoča presojo zakonitosti izpodbijane odločbe, zato kršitev 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP ni podana.

19Sodišče še dodaja, da tožnikov predlog za združitev postopka s postopkom, ki se vodi pred Upravnim sodiščem pod opr. št. I U 1704/2021 (slednji je po že povedanem tudi že zaključen) tudi ni utemeljen, saj ni izpolnjen pogoj istega predmeta po 42. členu ZUS-1,¹¹ ker gre za odločanje o odvzemu identifikacijske številke in ne za spor glede dodatne odmere DDV.

20S tem je sodišče odgovorilo na tiste tožbene ugovore, ki so bili po njegovi presoji bistveni za odločitev. Odgovor na ostale tožbene ugovore pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe.

21Glede na povedano sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, sodišče tudi ni našlo kršitev pravil postopka, na katere pazi uradoma, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Glede na povedano tudi ni pogojev za odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

K točki II izreka:

22Izrek o stroški temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Komentar k 25. členu predloga Novele ZDDV-1B med drugim navaja, da se v 80. členu ZDDV-1 uvaja dodaten ukrep v boju proti goljufijam in je namenjen predvsem preprečevanju nadaljevanja že ugotovljenih utaj s tem, da omogoča hiter odvzem ID številke za DDV.
² S CMR listinami se izkazuje, da naj bi bilo 25. 11. 2017 opravljenih osem prevozov (po 20.894 kg/vozilo), 4.12.2017 štirje prevozi (po 18.106,20 kg/vozilo) in 5.12.2017 trije prevozi (po 22.295 kg/vozilo), kar je dejansko lahko izkazano le papirnato, saj je naložiti tovornjake s popolnoma enako težo armatur na tri, štiri oziroma osem vozil, praktično nemogoče.
³ Podatki v prvotno predloženih CMR listinah so enaki kot v naknadno predloženih CMR listinah, razlika je le v številki CMR listine, v osmih primerih pa so izpisane tudi druge registrske številke vozil.
⁴ Npr. nakladališče na naslovu ..., Brežice, izpisano na vseh CMR, ni odhodni kraj (na tem naslovu ima tožnik le hišni predalčnik), tako, da na tem naslovu tožnik ni mogel blaga odposlati in listine ne izkazujejo dejanske prevozne poti blaga
⁵ Npr. naslov razkladališča na CMR je drugačen od naslova na odpremnicah.
⁶ Tožnik je npr. družbi B. npr. po računu 27/2018 z dne 29. 1. 2018 zaračunal po računu dobavitelja J. z dne 19. 2. 2018 in istim datumom dobave kuhinjo Neata skupaj z opravljeno montažo, iz podatkov CMR in odpremnice pa izhaja, da naj bi bila kuhinja prevzeta v skladišču Dajgrad že 29. 1. 2018, kar pomeni, da jo je tožnik prodal še preden jo je kupil.
⁷ Primerjaj sodbo SEU C-527/11 v zadevi Ablessio SIA z dne 14. 3. 2013.
⁸ Sodišče je v tej zadevi odločilo s sodbo z dne 27. 11. 2024 in sicer je tožbo tožnika zavrnilo.
⁹ Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu DDV (UL L 347, 11. 12. 2006, stran 1).
¹⁰ Primerjaj sodba SEU C-527/11 v zadevi Ablessio SIA, tč. 28. in 30.
¹¹ Ki določa, da lahko sodišče s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje, lahko pa tudi odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in o njih odloči v ločenem postopku.