VSC Sklep II Ip 41/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik je dolžan v roku osem dni po vročitvi tega sklepa povrniti upniku 298,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po vročitvi tega sklepa dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika (I. točka izreka). Dolžniku je naložilo, da mora v osmih dneh povrniti upniku 298,66 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Sklenilo je še, da dolžnik nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka). Ugotovilo je, da je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju I Pg 330/2020 z dne 4. 6. 2024, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 22. 6. 2024. Izvršilni naslov predstavlja stroške, ki so upniku nastali v pravdnem postopku zoper dolžnika po uvedbi stečajnega postopka. Izvršilni naslov je bil izdan v postopku iz oddelka 5.6 Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi 2. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP ne določa dodatnih procesnih predpostavk, kar pomeni, da za izpolnitev terjatve ni potrebno soglasje stečajnega sodišča. Glede višine terjatve v izvršilnem naslovu velja načelo stroge formalne legalitete. Sklep o soglasju stečajnega sodišča k plačilu 72 % stroškov po izvršilnem naslovu je bil izdan v stečajnem postopku zaradi načela enake obravnave upnikov stečajnega postopka. Ni pa navedeni sklep odločilen za izvršilni postopek. Z navedenim sklepom se ne spreminja izvršilni naslov, upnik ima za poplačilo vseh z izvršilnim naslovom določenih stroškov pravno varstvo izven stečajnega postopka in takšno pravno varstvo uveljavlja v tem postopku, ko je predlagal izvršbo za celotno terjatev po izvršilnem naslovu, izvršilno sodišče pa je dovolilo izvršbo.

2Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščencu iz razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 1. ter 2. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je stečajno sodišče 3. 7. 2024 izdalo sklep o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka v višini 72 %. Tudi če bi bila terjatev nižja ali višja, bi glede na okoliščine v stečajnem postopku, kjer se ob unovčitvi opredmetenega in neopredmetenega premoženja stečajnega dolžnika ni oblikovala stečajna masa, ki bi v celoti zadoščala za kritje stroškov stečajnega postopka ter upoštevaje temeljno načelo enake obravnave upnikov, lahko bila poplačana le v višini 72 %, kot so bili poplačani preostali upniki. Odločitev o odstotkih poplačil ni v dolžnikovi domeni, temveč je odvisna od okoliščin konkretnega primera, ki omogoča poplačilo v določeni višini, glede na okoliščine pa stečajno sodišče s sklepom poda soglasje v kolikšnem deležu se plačajo priznani stroški stečajnega postopka. Iz odločbe VSL Cst 284/2013 izhaja, da gre za pravno praznino, saj ZFPPIPP v okviru določil o plačilu stroškov stečajnega postopka ne ureja situacije, ko premoženje dolžnika ne zadošča za plačilo vseh stroškov stečajnega postopka. Tako je potrebno terjatve, ki so strošek stečajnega postopka in terjatve, ki se plačajo kot strošek stečajnega postopka, plačati sorazmerno v deležu, ki se izračuna kot razmerje med zneskom splošne razdelitvene mase in skupnim zneskom vseh terjatev, ki so strošek stečajnega postopka. Da gre v konkretnem primeru za stroške, ki so nastali v času, ko je nad dolžnikom že tekel stečajni postopek, natančneje za druge stroške stečajnega postopka, za plačilo katerih stečajna upraviteljica potrebuje soglasje stečajnega sodišča, potrjuje sklep VSL Cst 277/2024. Iz obrazložitve izhaja, da razlika med zneskom celotnih pravdnih stroškov in sorazmerno zmanjšanim zneskom teh stroškov v stečajnem postopku zaradi ″stečaja v stečaju‶ predstavlja občasni strošek stečajnega postopka po 6. točki tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP, ki ga je na podlagi 3. točke drugega odstavka 356. člena ZFPPIPP treba vključiti v predračun stroškov stečajnega postopka, upravitelj pa sme opraviti plačilo samo, če sodišče da soglasje za izpolnitev.

3Upnik v odgovoru na pritožbo po pooblaščencu navaja, da je v zadevi bistveno, da izvršilni naslov, ki je podlaga izvršbe, predstavlja izjemo po 2. točki drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP. ZFPPIPP ne določa dodatnih procesnih predpostavk, zaradi česar za izpolnitev terjatve stečajni upravitelj ne potrebuje soglasja stečajnega sodišča, ker ne gre za izpolnitev obveznosti, ki jih je naročil stečajni dolžnik niti ne gre za pravdne stroške, ki so nastali stečajnemu dolžniku po 6. točki drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP. Odločitev stečajnega sodišča o deležu poplačila stroškov, ker stečajna masa naj ne bi zadostovala za poplačilo vseh stroškov, nima vpliva na izvršilni postopek in je lahko zgolj vprašanje uspešnosti realizacije izvršbe. Sklep stečajnega sodišča nima veze s pravnomočno sodno odločbo, katera se lahko v skladu z ZIZ in ZFPPIPP uresničuje tudi zoper dolžnike v stečaju. Sklep stečajnega sodišča o soglasju za plačilo stroškov, ki ga izda sodišče na predlog upravitelja, je pomemben le pri tistih računih za storitve, ki jih naroči stečajni upravitelj. Za pravnomočno sodno odločbo stečajni upravitelj ne potrebuje soglasja, saj je potrebno pravnomočne sodne odločbe izvršiti. Stečajni sodnik nima pristojnosti, da bi s svojimi sklepi, ki so namenjeni vodenju stečajnega postopka, spreminjal pravnomočne in izvršljive sklepe pravdnega sodišča. Sklep stečajnega sodišča ne zajema stranke - upnika, pač pa je le procesni sklep in ne predstavlja izvršilnega naslova, še manj sklepa, ki bi spreminjal pravnomočni in izvršljiv sklep oziroma odločbo sodišča. Upnik ima po izvršilnem naslovu terjatev in ne stroške v stečajnem postopku. Terjatev upnika iz pravnomočne odločbe ne predstavlja stroška po 355. členu ZFPPIPP. Sklicevanje na pravno praznino ni primerno, saj upnik terja terjatev na podlagi izvršilnega naslova in ne konkurira z ostalimi upniki, ki imajo terjatve iz naslova stroškov po 355. členu ZFPPIPP.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo pravno pomembna dejstva: upnik je vložil predlog za izvršbo na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju I Pg 330/2020 z dne 4. 6. 2024, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 22. 6. 2024, gre za stroške, ki so upniku nastali v pravdnem postopku zoper dolžnika po uvedbi stečajnega postopka v postopku iz oddelka 5.6 ZFPPIPP (6. točka obrazložitve), to je po posebnih pravilih o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je stečajno sodišče izdalo sklep o soglasju k plačilu 72 % stroškov po tem izvršilnem naslovu (6. točka obrazložitve). Te ugotovitve niso sporne, dolžnik jih celo potrjuje. V pritožbi poudarja pomen oziroma učinek sklepa stečajnega sodišča o soglasju stečajni upraviteljici k plačilu 72 % stroškov po izvršilnem naslovu, zato je dolžnika razumeti tako, da ni sporno, da je dolžan plačati najmanj 72 % stroškov. Sporno je ali mora plačati tudi presežek do 100 % poplačila. V utemeljitev za izdajo sklepa stečajnega sodišča in zakaj naj bi ga upoštevalo izvršilno sodišče navaja, da se ob unovčitvi premoženja stečajnega dolžnika ni oblikovala stečajna masa, ki bi v celoti zadoščala za kritje stroškov stečajnega postopka in temeljno načelo enake obravnave upnikov iz 46. člena ZFPPIPP. Sklicuje se še na dva primera v stečajni sodni praksi.

6Zakonska podlaga za predlagano izvršbo v stečaju je 2. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, ki ga je citiralo že sodišče prve stopnje (6. točka obrazložitve sklepa) in se nanaša na izvršilni naslov upnika. Dopustnost izvršbe med postopkom je izjema od splošnega načela prepovedi iz prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP. Kadar so pogoji za to podani, bi moral imeti izvršilni postopek prednost pred stečajnim postopkom. Torej, če so izpolnjeni pogoji za dopustitev izvršbe za poplačilo stroškov stečajnega postopka (op. tudi pravnomočno prisojenih pravdnih stroškov), upravitelj oziroma stečajno sodišče ne more preprečiti (celotnega) poplačila tovrstnega upnika v individualni izvršbi.¹

7Tudi argument enake obravnave upnikov v stečajnem postopku ne drži v izvršilnem postopku, kajti stečajno sodišče nima možnosti, da bi za vse upnike stroškov postopka zagotovilo načelo enakega obravnavanja oziroma sorazmernost poplačila, če posamezni upniki uveljavljajo polno poplačilo v izvršilnem postopku.²

8Prvi primer v stečajni sodni praksi sklep VSL Cst 284/2013 ni bil izdan v primerljivih dejanskih okoliščinah, saj je šlo za terjatev na podlagi računa in stroškovnika odvetniške družbe za opravljene odvetniške storitve. Ni šlo za terjatev na podlagi izvršilnega naslova, kar je odločilna razlika z obravnavano zadevo. Gre za bistveno drugačen položaj enih upnikov, ki imajo sodno odločbo, izdano o zahtevku, katerega predmet je terjatev na plačilo stroškov, od položaja drugih upnikov, o katerih terjatvi ni odločeno z učinkom pravnomočnosti niti niso pridobili izvršilnega naslova v smislu 17. člena ZIZ.³ Tudi Ustavno sodišče razlikuje med različnimi skupinami upnikov, ki so v različnih položajih in je zato predmet ustavnopravnega varstva različen ter bolj ali manj ustavnopravno kompleksen. Pri upnikih, ki že imajo pravnomočno (sodno) odločbo, s katero jim je bila priznana pravica do poplačila terjatve, je predmet varstva tako imenovana judikatna terjatev, to je terjatev, ugotovljena pred pristojnim državnim organom ali s pred njim sklenjeno poravnavo. Ker je obstoj upnikove terjatve že ugotovljen s pravnomočno odločbo, gre za pridobljeno pravico, ki ni varovana le s 33. členom Ustave, temveč tudi s 155. členom Ustave. Ob tem je treba upoštevati, da sta namen in cilj sodnega varstva praviloma dosežena šele z uresničitvijo določene pravice oziroma pravnega razmerja in ne le z odločitvijo o njegovem obstoju. Zato morata biti stranki, ki je v sporu s pravnomočno sodno odločbo priznana pravica, dani možnost in sredstva, da to pravico dejansko uveljavi. Zahteva po (spoštovanju) pravnomočnosti je sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.⁴ To narekuje takšno ustavno skladno razlago ZFPPIPP, da je dovoljeno različne položaje strank različno obravnavati. Upnik z izvršilnim naslovom se zato lahko v izvršilnem postopku po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom izjemoma poplača 100 %, za razliko od upnika, ki ima le terjatev, morebiti zavedeno v verodostojni listini, in ta se lahko poplača le sorazmerno.

9V drugem primeru v stečajni sodni praksi VSL Cst 277/2024 je sicer šlo za plačilo pravdnih stroškov po pravnomočnem sklepu okrožnega sodišča v gospodarskem sporu zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Torej je bila enaka terjatev, kot v obravnavanem primeru, vendar se je višje sodišče oprlo tudi na sklep VSL Cst 284/2013, povzet prej, kjer ni bil izdan izvršilni naslov. Širilo je torej razlago o delnem poplačilu upnikov brez izvršilnega naslova na upnike z izvršilnim naslovom, ki izjemoma lahko vložijo predlog za izvršbo po začetem stečaju nad dolžnikom. Drugi primer zato ne more predstavljati ustaljene sodne prakse.

10Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da v okoliščinah tega primera za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova ZFPPIPP ne določa dodatnih procesnih predpostavk in če je stečajno sodišče izdalo sklep o soglasju za plačilo le 72 % pravdnih stroškov, ta ni odločilen, ker ne spreminja izvršilnega naslova (6. točka obrazložitve). Za izpolnitev izterjevane terjatve stečajna upraviteljica ne potrebuje soglasja stečajnega sodišča, ker ne gre za izpolnitev obveznosti, ki jo je naročil stečajni dolžnik niti ne gre za pravdne stroške, ki so nastali stečajnemu dolžniku in so normirani v 6. točki drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP, ampak za izpolnitev obveznosti po izvršilnem naslovu, upoštevaje načelo stroge formalne legalitete. Če je stečajno sodišče izdalo sklep o soglasju za poplačilo pravdnih stroškov zgolj 72 %, je ta stvar uspešnosti realizacije izvršbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor.

11V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

12Dolžnik ni uspel s pritožbo, nasprotno je uspel upnik z odgovorom, stroški zanj so bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ. Stroški predstavljajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo 400 točk po šesti točki tarifne št. 31 Odvetniške tarife, 2 % materialne stroške, 22 % DDV. Skupaj znašajo 298,66 EUR. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča št. RS 1/2006.

¹ F. Seljak, Razmerje insolvenčni postopki - izvršba, prisilna izterjava (v izvršbi) neplačanih stroškov, Pravosodni bilten 3/2015, stran 182.
² F. Seljak, že navedeno delo, stran 184.
³ Zahteva Vrhovnega sodišča RS za oceno ustavnosti 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP (odločba US U-I-217/20-39).
⁴ Odločba US U-I-307/11-21.