UPRS Sodba II U 266/2022

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo je upravni organ odločil, da tožeča stranka ni državljan Republike Slovenije. Iz obrazložitve izhaja, da je upravni organ že z odločbo št. 213-2/2017-31 z dne 23. 5. 2018 odločil, da tožeča stranka ni državljan Republike Slovenije, ker jugoslovanskega državljanstva ali državljanstva Republike Slovenije pred uveljavitvijo Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS) ni pridobila, kakor tudi ne na dan uveljavitve ZDRS. Tožeča stranka se je na odločitev pritožila. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil, zato je sprožila upravni spor. Upravno sodišče je s sodbo št. II U 3/2019-10 izdano z dne 13. 1. 2021 tožbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Ugotovilo je postopkovne kršitve in kršitev pravice do izjave, ker upravni organ ni ocenil vseh dokazov in zaslišal vseh prič, moral pa bi opraviti tudi ustno obravnavo.

2V ponovljenem postopku je upravni organ opravil naroke ustnih obravnav dne 5. 5. 2021, 5. 7. 2021, 16. 9. 2021 in 13. 10. 2021. V postopku odločanja je ugotovil, da gre na podlagi 39. člena ZDRS in predpisov, ki so veljali na območju Republike Slovenije pred uveljavitvijo tega zakona, za postopek ugotavljanja državljanstva. Po določbi zakona so na dan 28. 8. 1945 postali državljani Federativne Ljudske Republike Jugoslavije (v nadaljevanju FLRJ) osebe, ki so bile po veljavnih predpisih državljani FLRJ, torej osebe, ki so bile na dan 6. 4. 1941 domovinsko prisotne v eni od bivših občin Kraljevine Jugoslavije (pred tem Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev - SHS). Po Zakonu o državljanstvu Kraljevine SHS je bilo domovinstvo izenačeno s članstvom občine. Zakon je namreč določal, da mora vsak državljan kraljevine imeti domovinstvo v eni izmed občin kraljevine. Domovinstvo je bilo uzakonjeno leta 1933 v Zakonu o občinah, ki je določal, da je lahko član občine samo državljan Kraljevine Jugoslavije, zato tuji državljani niso mogli imeti domovinstva v občinah kraljevine. Po zakonu je dobila žena moževo članstvo, mladoletni zakonski otroci pa očetovo.

3Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS je v 2. členu izrecno izključeval dvojno državljanstvo, uzakonil je načelo, da zakonski otrok mlajši od 21 let v pridobitvi oziroma izgubi državljanstva sledi očetu, če očeta ni več pa materi, medtem ko nezakonski otrok mlajši od 21 let sledi v pridobiti ali izgubi državljanstva nezakonski materi. Zakon o državljanstvu FLRJ je določal, da se državljanstvo otrok rojenih pred dnem 28. 8. 1945 presoja po 35. členu, ki kot pogoj določa: obstoj državljanstva Kraljevine Jugoslavije ali domovinske prisotnosti na dan 6. 4. 1941 na ozemlju te kraljevine (članstvo v občini).

4Tožeča stranka je bila rojena dne ... 1944 kot zakonski sin B. B. in C. C. Ob uveljavitvi Zakona o državljanstvu FLRJ je bila še mladoletna in je sledila statusu svojega očeta, zato je upravni organ najprej preverjal državljanstvo očeta B. B. Ugotovil je, da B. B. ni vpisan v evidenco državljanov Republike Slovenije. Isto so ugotovili v predhodnem postopku denacionalizacije v Občini Dravograd z odločbo, št. 201-8/93-2/4 z dne 13. 5. 1994. Tudi pritožbeno sodišče je v takratnem postopku ugotovilo, da B. B. dne 6. 4. 1941 ni bil domovinsko prisoten na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, zato tudi ni imel državljanstva te kraljevine in posledično ni postal državljan FLRJ. Ker državljanstva Jugoslavije tudi po letu 1945 ni pridobil, ga ob smrti dne ... 1970 ni bilo šteti za državljana SR Slovenije ali SFRJ.

5Upravni organ je med postopkom ugotovil, da ne držijo navedbe tožeče stranke, da so vsi člani družine H. bili rojeni v ..., saj je iz elektronske matične knjige in listin razvidno, da je bil B. B., rojen ... v kraju ..., na ozemlju takratne Avstro-ogrske monarhije ter da se je že takrat njihov priimek pisal z dvema ll in ne z enim, kot navaja tožeča stranka. Iz rojstnega lista za ženo B. B., C. C., rojeno c. c., iz zapisa v matični knjigi izhaja, da je rojena dne ... 1906 v kraju Illmitzen na ozemlju takratne Avstro-ogrske monarhije. Iz krstnega lista je razvidno, da je hčerka Č. Č. dne ... 1940 bila vpisana v rojstno knjigo, iz zapisa izhaja, da je bila .... 1940 rojena v kraju Bach, Občina Leifling na ozemlju Avstrije (kasneje se je občina preimenovala v Neuhaus na ozemlju Avstrije). Krščena je bila dne .... 1951 v kraju Edling/Kazaze v Avstriji. Iz krstnega lista za sina A. A. je razvidno, da je bil rojen .... 1944 v ..., Kraljevina Jugoslavija, kjer je bil dne ... 1944 tudi krščen. Iz kopije vpisa v poročno knjigo je razvidno, da je bila poroka med B. B. in C. C. Dne ... 1940 v Bachu, Leifling v Avstriji. Civilni zakon je bil sklenjen dne ... 1940 v matičnem uradu Leifling Cuneuhaus na ozemlju Avstrije. Iz navedenih dokumentov izhaja, da je samo sin A. A. bil rojen na ozemlju Kraljevine Jugoslavije, ostali člani družine pa na ozemlju Avstrije.

6Kraj Leifling je v času Avstro-ogrske monarhije bil pod njeno jurisdikcijo. Leta 1920, po tako imenovanem Koroškem plebiscitu, je prešel pod pristojnost Avstrije. Dve leti za tem se je razdelil na dva dela, od katerega se je en del še naprej imenoval Leifling, slovenski prevod Libeliče in je ostal v pristojnosti Avstrije v območju Občine Neuhaus (slovensko Suha) v okraju Völkermarkt avstrijska dežela Koroška ter drugi del Libeliče, ki je prešel v pristojnost Kraljevine SHS, kasneje Jugoslavije in danes Slovenije. Upravni organ ugotavlja, da je navedba kraja Libeliče v Sloveniji in Avstriji nedosledna na način, da se težko razbere, ali se je določen dogodek zgodil v Leiflingu, ležečem na ozemlju Republike Avstrije ali pa Libeličah, ležečih na ozemlju Kraljevine SHS oziroma Kraljevine Jugoslavije, današnje Slovenije. Ločevanje delov kraja pa je pomembna za razumevanje domovinske pristojnosti B. B.

7Upravni organ je na podlagi zemljevida iz časa Avstro-ogrske monarhije ugotovil, da je Župnija Leifling v tem obdobju zajemala življenjski prostor okoli Berg am Lefling z vasicami Bach in Leifling (Libeliče). Dežela Koroška je pripadala avstrijski državni polovici te monarhije, v teh tako imenovanih avstrijskih deželah so veljali avstrijski zakoni in enotno avstrijsko državljanstvo. Po razpadu Avstro-ogrske monarhije je bila sklenjena mirovna pogodba z Avstrijo, ki je začela veljati dne 16. 7. 1920 in je določila mejo med Avstrijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, pozneje Jugoslavijo. Po 70. členu te pogodbe je vsaka oseba, ki je imela domovinstvo na ozemlju, ki je bilo v sestavi nekdanje Avstro-ogrske monarhije, pridobila državljanstvo tiste države, ki je izražala suverenost nad ozemljem kjer je oseba živela. Pogodba je torej obema državama Avstrije in Kraljevine SHS predpisala krog državljanov, ki jih morata prevzeti iz nekdanje Avstro-ogrske. Določila je, da od nekdanje Avstro-ogrske dežele Koroške, Kraljevini SHS pripada Mežiška dolina, Dravograd, Jezersko, za Celovško kotlino pa je bil določen plebiscit. Sporno območje je bilo razdeljeno na cono A in cono B. V primeru jugoslovanske zmage v coni A bi se drugi del plebiscita izvedel še v coni B. Kraj Leifling je bil priključen v cono A, v njej je za priključitev k Avstriji glasovalo 59,1 % volivcev. Na podlagi tega so vsi prebivalci kraja Leifling, v skladu z določilom mirovne pogodbe, prešli v pristojnost Avstrije in postali državljani Avstro-ogrske. Šele leta 1922 so Leifling razdelili na dva dela. Na večji del, ki je bil priključen Kraljevini SHS pod imenom Libeliče v Občino Dravograd, drugi manjši del pod nemškim nazivom Leifling, slovenski prevod še naprej Libeliče, ki je ostal v Avstriji. Cerkev Sv. Martina je ostala v Kraljevini SHS, podružnica cerkve pa v Bachu, v Avstriji. Kasneje so jo priključili Župniji Sv. Jakoba v Neuhaus v Avstriji.

8Kraj Leifling je v delu, ki je ostal na ozemlju oziroma v pristojnosti Avstrije, bil pod njeno jurisdikcijo že od leta 1939. Danes se v tej občini nahaja 16 naselij. V skladu s 53. členom Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS so prebivalci Libelič državljanstvo pridobili le na prošnjo in ne že po samem Zakonu o državljanstvu SHS. Na zahtevo vsakega prosilca je pristojno upravno glavarstvo prve stopnje izdalo državljansko izkaznico. Po pregledu dokumentacije je upravni organ ugotovil, da se takšna listina ne nahaja na ime B. B. Iz dokumentacije ni razvidno, da bi B. B. kadarkoli zaprosil oziroma si pridobil državljanstvo Kraljevine SHS. Prav tako v arhivu ni bilo mogoče najti takšnega dokumenta za C. C. ali A. A., se pa v dokumentaciji nahaja slovenski prevod dokumenta z nazivom Potrdilo domovinske pravice, ki je bilo izdano v Občini Leifling, dežela Koroška Avstrija z dne 5. 11. 1948 pod št. 110/48, v katerem je navedeno, da je B. B. rojen ... imel domovinsko pravico dne 13. 3. 1938 oziroma 30. 6. 1939 v Občini Leifling - avstrijski del. Na potrdilu je izrecno zapisano, da gre za avstrijski del mesta.

9Upravni organ je v postopku pridobil originalni izvod Potrdila o državljanstvu B. B., št. 2H-26/59 z dne 16. 3. 1959, izdano v Volkenmarktu v Avstriji, iz katerega izhaja, da je Okrajno glavarstvo Volkenmarkt Kerner Avstrija dne 16. 3. 1959 izdalo potrdilo, da ima B. B. avstrijsko državljanstvo. Kot pravno podlago za imetništvo avstrijskega državljanstva je navedlo: pristojnost na dan 13. 3. 1938 v Občini Leifling, dežela Koroška. Prav tako iz potrdila na ime C. C., rojena C. C. izhaja, da je od dne 4. 4. 1940 imela avstrijsko državljanstvo. Oba potrdila sta bila izdana na podlagi 14. člena Zakona o prenosu državljanstva (z leta 1949), ki je določal, da državljan le na zahtevo dobiti potrdilo o državljanstvu. Zakon je tudi določal, da so od dne 27. 4. 1945 avstrijski državljani osebe, ki so bile avstrijski državljani na dan 13. 3. 1938 in osebe, ki so v času od 13. 3. 1938 do 27. 4. 1945 pridobile zvezno državljanstvo s pravnim nasledstvom po avstrijskem državljanu (poreklo, legitimacija, zakonska zveza). C. C. je tako z dnem sklenitve zakonske zveze z B. B. leta 1940, pridobila avstrijsko državljanstvo. Je pa zapisana tipkarska napaka, saj poroka ni bila 4. 4. ampak 4. 2. 1940. Iz zapisa na izvodu izhaja, da je sin A. A. pridobil državljanstvo s pravnim nasledstvom po očetu avstrijskem državljanu. Tudi iz dopisa Gemainde Neuhaus z dne 8. 4. 2021 izhaja, da je A. A. rojen ... 1944 pridobil avstrijsko državljanstvo s pravnim nasledstvom po očetu - avstrijskem državljanu.

10Upravni organ je ugotovil, da je B. B. v Avstriji prebival že pred drugo svetovno vojno, to potrjuje Potrdilo o domovinski pravici iz leta 1948, izpisek iz cerkvene poročne knjige leta 1940 in zapis iz zapisnika zaslišanja bodočih zakoncev pred sklenitvijo poroke, kjer je pod točko 7 na vprašanje B. B.: kje trenutno prebiva, zapisan njegov odgovor: da prebiva v Bachu. Žena C. C. se je po poroki preselila k njemu v Bach, kjer je dne ... 1940 rodila hčerko Č. Č. (kot izhaja iz njenega krstnega lista).

11Iz historičnega zapiska iz zemljiške knjige je razvidno, da je bilo premoženje B. B. odvzeto na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Prevaljah št. Zp 20/47/8 z dne 9. 2. 1948 v zvezi z odločbo Občinskega ljudskega odbora Dravograd št. 01/1-1908/59 z dne 13. 10. 1959. Iz teh aktov je razvidno, da so B. B. bile odvzete nepremičnine in premičnine na podlagi 2. točke 27. člena Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, po kateri preidejo v last FLRJ vse avstrijske dobrine, pravice in koristi, ki pripadajo avstrijskim državljanom in se nahajajo na jugoslovanskem ozemlji na dan ko ta pogodba začne veljati, to je dne 27. 7. 1955. Avstrijska vlada se je zavezala, da bo svojim državljanom poravnala škodo za, na ta način, odvzeto premoženje. Da je oče tožeče stranke prejel odškodnino za odvzeto premoženje izhaja iz izjave A. A. v uradnem zaznamku z dne 29. 1. 1992.

12V odločbi Okrajnega ljudskega odbora Maribor, ki je bila izdana ob pritožbi B. B. zoper odločbo Občinskega ljudskega odbora Dravograd z dne 10. 11. 1959 je navedeno, da je v pritožbi B. B. sam zapisal, da je avstrijski državljan od plebiscita dalje, da je zemljišče v Libečah leta 1938 podedoval po svoji materi in da se zaradi tega smatra za dvolastnika. V nadaljnjih postopkih je tožeča stranka dokazovala, da oče ni bil nikoli državljan Nemčije, ampak vedno Avstrijski državljan. V ta namen je prilagala dokazilo: Potrdilo o njegovem avstrijskem državljanstvu z dne 26. 9. 1926 - Domovinski list št. 1032/26, ki pa ga v predmetnem upravnem sporu ni predložila.

13V postopku je upravni organ zaslišal dve priči. Iz izjave priče D. D. z dne 19. 12. 2017 izhaja, da sta se starša tožeče stranke poročila pred vojno, že nekaj let pred poroko pa sta skupaj živela v Libeličah št. 1., A. A. je nato služil v nemški vojski. Priča je potrdila bivanje družine na ozemlju Avstrije še pred začetkom druge svetovne vojne. Leta 1945 so jih nato izgnali v taborišče. Glede zaslišanja priče D. D. upravni organ povzema, da je priča izjavila, da so H. živeli blizu glavne ceste cca. 400 metrov od njih. Mimo njihove lepe, lesene hiše je priča hodila v šolo, družila se je zgolj z otroci, saj je bila sama otrok, ne spomni pa se da bi kdaj slišala odrasle govoriti o državljanstvu.

14Upravni organ zaključuje, da je nesporno, da B. B. ni postal državljan FLRJ dne 28. 8. 1945 in tudi po Zakonu o državljanstvu Kraljevine SHS ni bil državljan kraljevine, saj na dan 6. 4. 1941 na ozemlju Kraljevine Jugoslavije ni imel domovinske pristojnosti. Tudi po sklenitvi mirovne pogodbe z Avstrijo si državljanstva Kraljevine SHS ni pridobil, iz dokumentov ne izhaja, da bi zanj kadarkoli zaprosil, kot so določali predpisi. Lastništvo nepremičnin v Libeličah - slovenski del mesta, pa ne dokazuje domovinske pristojnosti samo po sebi.

15Upravni organ je ugotovil, da je bil B. B. avstrijski državljan že pred uveljavitvijo zakona o državljanstvu FLRJ, ni pa mogel biti dvojni državljan, saj je Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS to izrecno prepovedoval. Tudi dejstvo, da se je tožeča stranka rodila na ozemlju, ki je kasneje prešlo v pristojnost Kraljevine SHS ne more vplivati na drugačno odločitev o državljanstvu. Ker B. B. ni postal državljan, tudi njegov mladoletni sin ni mogel postati državljan Kraljevine SHS oz. Jugoslavije, saj se je državljanstvo predajalo po rodu in so otroci sledili očetu.

16Tožeča stranka se je na odločitev upravnega organa prve stopnje pritožila, organ druge stopnje je pritožbo zavrnil ter odločil, da tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov postopka. Iz obrazložitve izhaja, da se pritožbeni organ v celoti strinja in sledi obrazložitvi upravnega organa prve stopnje.

Tožbene navedbe

17Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu, saj se z odločitvijo upravnih organov ne strinja. V tožbi navaja, da je bilo nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno in da je prišlo do procesnih kršitev. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, podredno pa, da jo razveljavi in spremeni tako, da se ga spozna za državljana Republike Slovenije. Zahteva tudi stroške postopka.

18Tožeča stranka v tožbi navaja, da je upravni organ v ponovljenem postopku ravnal arbitrarno in ni upošteval navodil sodišča, saj bi v ponovljenem postopku lahko iskal zgolj dokazila, ki so tožeči stranki v korist, ne pa v škodo. Navaja, da je v ponovljenem postopku upravni organ upošteval odločbo, za katero je sodišče že izjavilo, da je nična. Poudarja, da njegov oče sploh ni imel možnosti, da bi zaprosil za državljanstvo Kraljevine SHS pred vojno z Jugoslavijo oz. FLRJ. Tožena stranka tega sploh ni raziskala in se do njegovih navedb ni opredelila, s tem je kršila njegove postopkovne pravice.

19Tožeča stranka navaja, da se je rodila v Libeličah, zato je upravičena do državljanstva Republike Slovenije. Tudi priče so jasno povedale, da so njegovi starši bili posestniki v Libeličah, priče so poznale družino, potrdile so, da je družina tam živela pred vojno. Upravni organ je to prezrl in se do tega ni opredelil. Poudarja, da po logičnem in življenjskem izkustvu kažejo dejstva na to, da se njegovi starši imeli domovinsko pravico v Republiki Sloveniji oz. v Kraljevini Jugoslaviji. Navaja, da sta njegova starša oba otroka rodila na območju današnje Republike Slovenije in da je bila družina nasilno izseljena in obravnavana kot jugoslovanski državljani. Oče je bil mobiliziran v nemško vojsko. Poudarja, da je po starših dejansko Slovenec. Slovenski jezik razume, ga govori, je njegov materin jezik, saj se je šolal v slovenskem jeziku. Državljanstvo Avstrije nikoli noben družinski član ni zahteval. Na avstrijski strani Libelič pa sta starša živela samo začasno zaradi takratnih okoliščin, ne pa zaradi prostovoljne izbire. Kmetijstvo in posest sta se vedno nahajala na območju Jugoslavije, kjer sta se rodila oba otroka, kot izhaja iz njunih rojstnih listov. Državljanstvo v Republiki Avstriji so dobili šele leta 1950. Navaja, da je tudi po podatkih UDBE bil njegov oče jugoslovanski državljan in da je odločba, v kateri je bil spoznan za Volksdolčerja, nična. Splošno znano je, da so v povojnih časih ogromno dokumentacije uničili, da bi prikrili škodljive elemente in ravnanje. Upravni organ je dokaze napačno presodil in ni preverjal ali obstaja kakšen dokaz, po katerem je bilo državljanstvo njegovega očeta izkazano z domovinsko pravico. Prav tako izjave prič niso družine postavile v območje tretjega Rajha. Organ pa tudi ni upošteval, da v času vojne ljudje nimajo možnosti, da bi si kjerkoli urejali dokumente. Na dan 6. 4. 1941 je bila vojna. Po vojni pa so bili takoj izgnani na področje Srbije.

20Tožeča stranka poudarja, da je ugotovitev upravnega organa povsem nelogična in neživljenjska in da je narobnim dokazom dal preveliko dokazno vrednost, saj je njegov oče nedvomno bil rojen v Jugoslaviji, tam je živel in posedoval nepremičnino, zato ni logično, da je ne bi uporabljal za življenje. Tudi cerkvena poroka je bila sklenjena pred župnikom, ki je splošno znano, da je nasprotoval nemškutarjem. Mame C. C. pa noben podatek ne povezuje za Avstrijo, temveč s slovenskim delom ...

21Poudarja, da je družina H. šele v 60. letih 20. stoletja pridobila avstrijsko državljanstvo. Glede navedb, ki naj bi izhajale iz uradnih zapisnikov, tožeča stranka navaja, da to niso izjave njegovega očeta B. B., ampak uradnika, ki je zapisnik pisal.

Odgovor na tožbo tožene stranke

22Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila. Navaja zgolj, da prereka navedbe iz tožbe in vztraja pri vsebini izpodbijane odločbe.

Odločitev brez glavne obravnave

23Sodišče je odločilo brez glavne obravnave v skladu s peto alinejo drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj sta se stranki, po pozivu sodišča z dne 4. 9. 2024, glavni obravnavi odpovedali in soglašali, da sodišče odloči na podlagi podatkov v spisu.

Sodna presoja

24Tožba ni utemeljena.

25V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je upravni organ pravilno ocenil izvedene dokaze in svojo odločitev zadostno obrazložil. Sporno je kje je oče tožeče stranke imel domovinsko pristojnost, na ozemlju katere države se je poročil in živel ter bil lastnik nepremičnine in kje so se rodili in živeli otroci, med njimi tudi tožeča stranka. Sporno je tudi kdaj sta starša postala državljana Republike Avstrije.

26V obravnavanem primeru tožeča stranka - A. A. izpodbija odločbo UE Dravograd št. 213-2/2017-6207-86 z dne 11. 11. 2021, s katero je bilo ugotovljeno, da ni državljan Republike Slovenije. Ugotovitev državljanstva je tožeča stranka zahtevala za namene postopka denacionalizacije premoženja očeta B. B.

27Tožeča stranka je rojena leta 1944, za ugotovitev njenega državljanstva je pomembna ugotovitev državljanstva očeta B. B., ki je živel od leta 1900 do 1970. V obravnavanem obdobju je bila, glede na takrat veljavne predpise, pridobitev državljanstva odvisna od pripadnosti občini oz. domovinske pravice moža oz. zakonskega očeta, saj je (po takrat veljavnih predpisih) vsa družina sledila njegovemu statusu. Mladoletna oseba se takrat ni samostojno vodila v uradnih knjigah, ker se je štelo, da po statusu sledi zakonskemu očetu oz. neporočeni materi. Med strankama ni sporno, do sta starša tožeče stranke bila poročena in da je zakonski oče tožeče stranke B. B. Zanj je bilo z odločbo Skupščine občine Dravograd št. 201-8/93-2/4 z dne 13. 5. 1994 ugotovljeno, da ni državljan RS, tožeča stranka nesubstancirano navaja, da je ta odločba nična, česar pa sodišče ne more potrditi, saj ne izhaja iz predloženih dokumentov.

2839. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/01, 38/94, v nadaljevanju ZDRS) določa, da se državljanstvo osebe presoja po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS, s tem je zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi, kar pomeni, da je za ugotavljanje državljanstva konkretne osebe potrebno upoštevati predpise, ki so veljali v trenutku njenega rojstva pa vse do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Med te predpise sodi tudi Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ št. 54/46, 90/46, 104/47, 88/48 in 105/48 - kasneje ZDrž), ki je začel veljati 5. 7. 1946, pred njim je veljal Zakon o državljanstvu Demokratske Federativne Republike Jugoslavije (Uradni list DFJ, št. 64/45 - Zakon o državljanstvu DFJ, v nadaljevanju ZDJF), ki je bil kasneje večkrat spremenjen oziroma dopolnjen.

29Po določbi prvega odstavka 35. člena ZDrž se za jugoslovanske državljane smatrajo vsi tisti, ki so bili na dan 28. 8. 1945 jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. S tem je ZDrž odkazoval na uporabo predpisov o državljanstvu, ki so veljali na dan 6. 4. 1941, torej na Zakon o državljanstvu kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (ZDrž SHS; objavljen v Službenih Novinah Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, št. 254/LXXXIV). Pridobitev državljanstva po navedenem zakonu je bila opredeljena kot pravica, kar pomeni, da je prosilec pridobil državljanstvo le na prošnjo in ne že po samem zakonu.¹

30Državljanski status otrok rojenih pred 28. 8. 1945 - ko je stopil v veljavo Zakon o državljanstvu FLRJ (tožeča stranka se je rodila leta 1944), se v postopkih ugotavljanja državljanstva presoja po določbi 35. člena ZDrž (22. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o državljanstvu Federativne Republike Jugoslavije, Ur. list FLRJ, št. 98/46), ki vzpostavlja pravno kontinuiteto s pravnim redom veljavnim pred 28. 8. 1945. 35. člen je bil kasneje dopolnjen z določbo drugega odstavka, po katerem se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so ob uveljavitvi novele, na dan 4. 12. 1948 živele v tujini, in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Določba se je uporabljala retroaktivno. Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je presojalo ustavno dopustnost njene uporabe, je v odločbi št. U-I-23/93 z dne 23. 3. 1997 ugotovilo, da uporaba določila drugega odstavka 35. člena ZDrž v postopkih ugotavljanja državljanstva ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, saj kljub uveljavitvi dejanske retroaktivnosti zakonodajalcu ni mogoče očitati, da je tako ravnal glede na tedanje povojne razmere ter izid vojne (45. točka odločbe U-I-23/93 z dne 23. 3. 1997).²

31Določbe predpisov o državljanstvu se torej uporabljajo v postopkih ugotavljanja državljanstva za čas, ki je pravno pomemben v določenem primeru, četudi ne veljajo več v času, ko se državljanstvo osebe individualno ugotavlja, za kar gre tudi v obravnavani zadevi. Ugotavljanje državljanstva torej ne pomeni odločanja o pridobitvi ali o odvzemu državljanstva za nazaj, ampak upravni organ z uporabo določb predpisov o državljanstvu ugotavlja, ali je neka oseba imela tako jugoslovansko, kakor tudi slovensko republiško državljanstvo v nekem preteklem časovnem obdobju ter tudi ali ji je kadarkoli do njene smrti oziroma do trenutka ugotavljanja njenega državljanskega statusa državljanstvo morebiti prenehalo, oziroma ali ga je sploh kdaj pridobila.³

32Po določbah prvega odstavka 35. in 37. člena ZDrž ter določbi 22. člena Pravilnika za izvajanje ZDrž, se je ugotovila domovinska pravica (članstvo občine, občinska pripadnost) po predpisih o članstvu (domovinstvu), ki so veljali 6. 4. 1941, in sicer z dnem 28. 8. 1945, v zvezi z obvezno razlago 1. odstavka 37. člena ZDrž. Po tej razlagi je bil smisel 1. odstavka 37. člena navedenega zakona, da se za državljane FLRJ ugotovi državljanstvo ljudske republike z dnem 28. 8. 1945 po kraju, v katerem so imeli domovinsko pravico oziroma občinsko pripadnost. Vpis v državljansko knjigo ljudske republike je bil hkrati dokaz o državljanstvu FLRJ.⁴ Po citiranem zakonu je bilo domovinstvo izenačeno s članstvom občine. Vsak državljan Kraljevine Jugoslavije je moral imeti domovinstvo v eni izmed občin kraljevine.

33Tožeča stranka navaja, da upravni organ ni preverjal ali so člani družine H. vpisani v državljansko knjigo oz. ali je B. B. izkazoval domovinsko pravico, vendar se v upravnem spisu nahaja dopis: Uradni zaznamek o pregledu razpoložljive arhivske dokumentacije Mreža 10 Slovenija, UE Dravograd z dne 19. 6. 2017, iz katerega izhaja, da zapis v državljanskih ali domovinskih knjigah na območju tega organa za nobenega člana družine H. ni bil najden. Iz upravnega spisa je razvidno, da je upravni organ iskal morebitne zapise članov družine H. v jugoslovanskih knjigah. Našel je zapis za C. C. (slovenski zapis C. C.) v knjigi: Seznam oseb v inozemstvu iz Dravograda, kjer je zanjo zabeleženo, da je zapustila kraj rojstva: Libeliče, leta 1945 in da živi v kraju Ginersdorf v Avstriji. Člani družine so tudi zapisani na seznamu "izseljenih v letu 1945-1946, kateri se niso vrnili in njih imovine". Iz seznama izhaja, da je samo C. C. imela oz. zapustila premoženje, pri B. B. ni zapisa o premoženju. Za vse člane ožje družine je zapisano, da se niso vrnili. C. C. je uvrščena tudi na seznam "najnovejših podatkov, bivališč in ekonomski položaj emigrantov, ki so po letu 1945 pobegnili v inozemstvo", zanjo piše, da je gospodinja, stanujoča v kraju Lawamund. Iz navedenih zapisov izhaja, da je edino mati tožeče stranke vodena v knjigah nastalih na slovenskem/jugoslovanskem ozemlju, ki so zapisane v slovenskem jeziku, vse do njenega odhoda leta 1945. Slednje pa na vprašanje relevantno za odločanje v konkretnem primeru ne vpliva, saj so, kot že obrazloženo, mladoletni otroci in žene po svojem statusu sledili zakonskemu očetu oz. možu.

34Na podlagi avstrijskega zakona, in sicer 1. člena Zakona o prenosu državljanstva 1949 so avstrijski državljani od dne 27. 4. 1945: osebe, ki so bili avstrijski državljani na dan 13. 3. 1938 in osebe, ki so v času od 13. 3. 1938 do 27. 4. 1945 pri nadaljnji veljavi Zveznega zakona o pridobitvi in prenehanju deželnega in zveznega državljanstva z dne 30. 7. 1925, veljavnem na dan 13. 3. 1938, pridobile Zvezno državljanstvo s pravnim nasledstvom po avstrijskem državljanu (poreklo, legitimacija, zakonska zveza).

35Tožeča stranka je rojena dne ... 1944 v kraju Dravograd Libeliče (izpisek iz matičnega registra o rojstvu Upravne enote Dravograd šifra 211-5/2017-51 z dne 1. 3. 2017), torej pred 28. 8. 1945 - takrat je bila stara pribl. leto in 5 mesecev, zato je sledila statusu svojega zakonskega očeta. Zanj pa se je, po takrat veljavnih predpisih, ugotavljalo državljanstvo glede na domovinsko pravico, ki bi jo lahko pridobil na prošnjo in z vpisom v knjigo Ljudske republike. V upravnem spisu se nahaja odločba RS Skupščine občine Dravograd, oddelek za občo upravo št. 201-8/93-2/4 z dne 13. 5. 1994, s katero je ugotovljeno, da B. B. (oče tožeče stranke) ni državljan Republike Slovenije. Iz obrazložitve izhaja, da domovinska pravica na dan 6. 4. 1941 ni izkazana in da je bil vpisan na seznam "Volksdeutsherjev". Tožeča stranka med postopkom navaja, da je navedena odločba nična, vendar ni predložila odločbe o ugotovitvi njene ničnosti, ali drugega primernega dokaza, Upravno sodišče RS pa v tem upravnem sporu ne more presojati odločbe, ki je tožeča stranka ne izpodbija s predmetno tožbo. Ker niti sodišču niti v upravnem postopku ni bil predložen dokaz o ničnosti in ker navedb tožeče stranke ni mogoče preveriti, je sodišče odločbo štelo za pravilno, uporabilo pa jo je samo v obsegu, da je bilo za B. B. z njo ugotovljeno, da ni državljan RS, ker domovinska pravica na dan 6. 4. 1941 ni bila izkazana.

36Glede navedbe v odločbi, da je bil B. B. član "Volksdeutsherjev" sodišče pojasnjuje, da načelo, da otroci v državljanstvu sledijo staršem ne pomeni, da otroci sledijo staršem po kriteriju "nelojalnosti", še posebej, če so mladoletni.

37Tretji pogoj po določbi drugega odstavka 35. člena ZDrž določa, da mladoletna oseba v statusu sledi svojim staršem.⁵ Ustavno sodišče RS se je v odločbi št. Up-293/01 (Uradni list RS, št. 7/02 z dne 30. 1. 2002) postavilo na stališče, da domnevnega nelojalnega ravnanja očeta ni mogoče enačiti z domnevnim nelojalnim ravnanjem otroka (10. točka odločbe). Da se domneva nelojalnosti staršev ne more raztezati na otroke, ki so bili v času vojne še mladoletni, je stališče, ki ga je v vrsti svojih odločitev sprejelo Ustavno sodišče RS v postopkih odločanja o ustavni pritožbi (na primer Up 299/01 z dne 9. 7. 2001, Up-461/01-7 z dne 10. 1. 2002, Up-2/02-9 z dne 28.2.2002, Up 525/2004 z dne 9.12.2004) in Vrhovno sodišče Republike Slovenije (odločba X Ips 678/2006-6). Oseba, ki je bila v času vojne še mladoletna, mora imeti možnost, da izpodbije domnevo nelojalnosti oziroma dokazovati in tudi dokazati svojo lojalnost. Ker gre za ugotavljanje državljanstva tožeče stranke, je pomembno izključno njeno ravnanje, in ne ravnanje njenih staršev. Pri presoji ravnanja tožeče stranke je potrebno upoštevati tudi njeno starost.⁶ Sodišče ugotavlja, da je na dan 28. 8. 1945 tožeča stranka bila še mladoletna, saj je bila rojena ... 1944, in svoje pripadnosti še ni zmogla samostojno izražati.

38Glede državljanstva oz. domovinske pripadnosti očeta tožeče stranke iz dokumentov v upravnem spisu izhaja, da je B. B. v postopku izdaje odločbe Ljudske Republike Slovenije, Okrajni ljudski odbor, Maribor št. 03/15-HA-26/1-60 z dne 29. 2. 1960 ob vložitvi pritožbe navajal, da je avstrijski državljan od plebiscita dalje, torej od 1920. Isto izhaja iz izjave A. A. z dne 5. 2. 1992 Občinskemu uradu Dravograd - Unterdraudurg, kjer še doda, da oče v času od 13. 5. 1938 do 28. 4. 1945 ni imel drugega državljanstva. Iz Poročnega lista izhaja, da je B. B. Rojen ... v Leifling/Libeliče, sklenil civilno poroko dne 4. 2. 1940 v Standesamt Leifling zu Neuhaus, iz izjave ob zaslišanju pred poroko izhaja, da od decembra 1939 živi v Bach, dokument je bil sestavljen dne 2. 2. 1940 v Neuhaus, v njem se nahaja tudi podatek, da bodoča zakonca želita skleniti zakonsko zvezo dne 4. 4. 1940 v Neuhaus. Iz listinskih dokazov torej izhaja, da sta se starša poročila na Avstrijskem ozemlju in da je oče tožeče stranke tam že živel pred poroko.

39Tudi iz Potrdila o državljanstvu dežele koroške občine Neuhaus opr. št. 000119/2017 izhaja, da je B. B. avstrijsko državljanstvo pridobil na podlagi 1.a člena⁷ Zakona o prevedbi državljanstva - Staatsburgerschafts-Uberleitungsgesetzes (StuG) 1949, torej ker je dne 13. 3. 1938 imel domovinsko pravico v občini Leifling/Libeliče Avstrija, tako izhaja tudi iz dopisa Gemainde Neuhaus št. 213-2/2017-42 z dne 8. 4. 2021. Iz istega dopisa izhaja tudi, da je na podlagi istega člena zakona žena B. B. in mati A. A. dne 4. 2. 1940 pridobila avstrijsko državljanstvo po možu iz naslova poroke. Iz zapisa izhaja, da je B. B. postal Avstrijski državljan, da je na dan 13. 3. 1938 bil v posesti avstrijskega zveznega državljanstva. Da sta oba starša tožeče stranke bila avstrijska državljana izhaja tudi iz dopisa Koroškega deželnega urada (Landesarchiv Karnen) št. KLA-RECH-194/1-2021 (005/2021) z dne 30. 3. 2021 in iz Izkaza državljanstva št. 2H-26/59 z dne 16. 3. 1959 in 2H-133/60 z dne 30. 9. 1960, dne 29. 2. 1960 pa je bila izdana odločba Ljudske republike Slovenije Okrajnega ljudskega odbora Maribor št. 03/15-HA-26/1-60 iz katere izhaja, da je B. B. vložil pritožbo zoper odločbo Občinskega ljudskega odbora Dravograd z dne 10. 11. 1959 št. 01/1-1908/6 v kateri je sam navedel, da je že od plebiscita leta 1920 dalje avstrijski državljan. Arhiv RS je ugotovil, da obeh staršev tožeče stranke ni na seznamu oseb, ki so prejeli državljanstvo Kraljevine SHS na podlagi 53. člena Zakona o državljanstvi kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (1931-1941) (dopis št. 62531-69/2021/3 z dne 24. 5. 2021), niti noben član družine H. ni vpisan v državljansko ali domovinsko knjigo na območju UE Dravograd (dopis z dne 19. 6. 2017). V upravnem spisu pa se nahaja tudi Potrdilo o domovinski pravici št. 110/48 z dne 5. 11. 1948 občine Leifling okraj Volkermarkt dežela Karnen, iz katerega izhaja, da je B. B. imel od dne 13. 3. 1938 oz. 30. 6. 1939 v občini Leifling/avstrijski del, domovinsko pravico. Na podlagi takrat veljavnih predpisov je sin A. A. pridobil avstrijsko državljanstvo po očetu.

40Dokazi pridobljeni s stran različnih državnih institucij in uradov so usklajeni v vsebini, času in podatkih. Sporočene navedbe si ne nasprotujejo in tudi tožeča stranka jih je v nekaterih svojih izjavah potrdila npr. da jugoslovanskega državljanstva oče B. B. nikoli ni imel je tožeča stranka zapisala v pisni izjavi v zadevi št. 321-16/92-3/4 z dne 2. 12. 2001. V vlogi naslovljeni na skupščino občine Dravograd, z naslovom "Zahteva za denacionalizacijo podržavljenega premoženja B. B." z dne 29. 1. 1992, prvič pisno navede, da si je B. B. pridobil avstrijsko državljanstvo leta 1949, da domneva, da je do takrat bil Jugoslovanski državljan z domovinsko pravico na dan 13. 3. 1938 v Libeličah, čeprav nato v dopisu "Zadeva: izguba nepremične likvidacija" z dne 5. 2. 1992 (torej istega leta, nekaj dni kasneje) pisno obvesti Občinski urad Dravograd - Unterdrauburg oz. mu razloži glede državljanstva njegovega očeta, da je bil njegov oče že od plebiscita dalje (1920) avstrijski državljan. V dopisu zadeve št. 201-8/93-2/4 z dne 13. 5. 1994 občini Dravograd omeni domovinski list očeta iz leta 1926 št. 1032/26 in državljanski list Republike Avstrije z dne 16. 3. 1959 št.:2H-26/59 za očeta in s tem utemelji, da B. B. ni nikoli bil pripadnik nemškega naroda, ampak avstrijski državljan. V istem dopisu navede, da je bil oče kot avstrijski državljan dne 3. 12. 1946 brez svoje krivde izseljen iz svojega prebivališča Libeliče (Slovenija), celotno premoženje pa mu je bilo likvidirano. Oče pa je bil od tega dne pa do 27. 3. 1948 zaprt, po izpustitvi se je preselil v Republiko Avstrijo. Iz izjave tožeče stranke z dne 29. 1. 1992, iz ročnega zapisa na zadnji strani izhaja, da je oče za odvzeto nepremičnino (na slovenskem ozemlju) prejel odškodnino v letih 1948 - 1950. Iz navedenih izjav tožeče stranke nedvomno izhaja, da je svojega očeta štela za avstrijskega državljana z lastništvom nepremičnine na ozemlju Jugoslavije, za katero je oče ob odvzemu prejel odškodnino. Dalje iz Potrdila o domovinski pravici št. 110/48 z dne 5. 11. 1948 občine Leifling, okraj Volkermarkt, dežela Karnen izhaja, da je B. B. imel od dne 13. 3. 1938 oz. 30. 6. 1939 v občini Leifling domovinsko pravico, izrecno je zapisano, da v avstrijskem delu občine, ki je bila s plebiscitom leta 1920 razdeljena na jugoslovanski in avstrijski del.

41Da se je oče sam štel za avstrijskega državljana izhaja iz Odločbe Okrajnega ljudskega odbora Maribor št. 03/15-HA-26/1-60 z dne 29. 2. 1960. Glede tega dokumenta tožeča stranka navaja, da takšne izjave ni podal njen oče, ampak je tako zapisal uradnik sam. Navedb tožeča stranka ne podkrepi s čemerkoli, da bi sodišče lahko to preverilo, zato sodišče tej izjavi tožeče stranke ni sledilo, še posebej, ker iz zgoraj navedenih izjav izhaja, da je tožeča stranka v svojih izjavah sama štela očeta za avstrijskega državljana.

42Iz izjave priče D. D. (… 1933) res izhaja, da je izpovedala, da so bili člani družine H. zavestni Slovenci, je pa iz izjave tudi razvidno, da je informacije prejemala od matere tožeče stranke, ki je s svojo družino/starši živela v Libeličah (že pred poroko) in se je v kraj vračala z otrokoma k sorodnikom tudi po vojni. Izjava priče se po presoji sodišča nanaša na C. C. in njene starše oz. sorodnike. Iz izjave priče D. D. (... 1934) pa izhaja, da se obdobja ne spominja zelo dobro, kar se spominja je pot v šolo in igra z otroki, ki so živeli na "Libeliški domačiji" oz. ob poti v šolo.

43Tožeča stranka v tožbi navaja, da se upravni organ ni opredelil do izjav prič, vendar po presoji sodišča tem navedbam ni slediti, saj se je upravni organ do njih opredelil na straneh 20 do 22 izpodbijanega upravne odločbe prve stopnje št. 213-2/2017-6207-86 z dne 11. 11. 2021, kjer jih natančno povzema ter se na straneh 30 in 31 ponovno opredeli do njunih izjav v smislu, da izjave niso natančne, saj se priči zaradi visoke starosti in oddaljenosti dogodkov ne spominjata natančno vseh podrobnosti kot so npr. časovno obdobje - datumi. Upravni organ poudari, da sta priči v relevantnem zgodovinskem času za katerega dajeta izpovedbi, bili stari okoli 8 let. Sodišče se z navedbami upravnega organa strinja in se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 na njih sklicuje v izogib ponavljanju ter dodaja, da priči, ki sta relevantno zgodovinsko obdobje doživljali kot majhna otroka, težko podata natančno izjavo o relevantnih vprašanjih v tem postopku (državljanstvo, domovinska pristojnost, pripadnost ozemlja državi), saj sta ta čas doživljali in si zapomnili skozi dogodke, ki so zanju bili pomembni glede na njuno takratno starost.

44Glede navedene nepremičnine iz revije "Libeliške domačije in posestniki - Libeliče" str. 195 izhaja, da jo je B. B. podedoval leta 1938, to pa je datum, ki je skladen z navedbami v dokumentih o pridobitvi domovinske pravice v občini Lifling/Libeliče avstrijski del. V reviji je tudi zavedeno, da je bila hiša po 2. svetovni vojni nacionalizirana, s čimer je skladna izjava tožeče stranke, da je oče zanjo prejel odškodnino med leti 1938 in 1950.

45Na podlagi zgoraj navedenih dokazov in obrazloženega sodišče ne dvomi, da je B. B. bil avstrijski državljan že na podlagi domovinske pravice na dan 13. 3. 1938. Z rojstvom, pa je temu statusu sledila tudi tožeča stranka, ki je po rodu/rojstvu dne ... 1944 postala avstrijski državljan kot nasledstvo po svojem zakonskem očetu B. B. na podlagi 1.a člena Zakona o prevedbi državljanstva - Staatsburgerschafts-Uberleitungsgesetzes (StuG) 1949.

46Tožeča stranka navaja, da B. B. ni mogel zaprositi za državljanstvo na podlagi 35. in 37. člena ZDrž, ker je bil v taborišču od dne 3. 12. 1946 do 27. 3. 1948, vendar pa iz dokumentov v upravnem spisu izhaja, da priimka H. na seznamu taboriščnikov v kazenskem taborišču Kočevje ni zaslediti (dopis Arhiva RS št. 62530-145/2017/4 z dne 25. 5. 2017). Tudi iz dopisa Arhiva RS z dne 28. 8. 2017 izhaja, da članov družine H. ali slovensko H. ni moč najti na seznamu taboriščnikov interniranih v taborišče Strnišče/Šterntal ali Kočevje, niti v knjigi pripornikov slovenske OZNE. Iz predložene odločbe Okrajnega sodišča v Prevaljah z dne 9. 11. 1948 izhaja, da je staršem tožeče stranke, kot "odraslima v taborišču" bil na "njuno nevarnost in stroške postavljen skrbnik G. G. na Prevaljah, vse dokler se … (se ne da prebrati zaradi starosti dokumenta) pojavita ali ne imenujeta pooblaščenca". Iz vsebine odločbe izhaja, da gre za odvzem "sovražnega premoženja", ki se preoblikuje v "splošno ljudsko premoženje". Okrajno sodišče v Prevaljah ju torej ni štelo za državljana in jima je odvzelo premoženje. Imela pa sta skrbnika, pričakovalo se je, da bosta imenovala pooblaščenca in iz pravnega pouka izhaja možnost pritožbe na odločbo. Zaradi oddaljenosti dogodkov in umrlih prič je skoraj nemogoče zagotovo ugotoviti ali sta starša imela dejansko in realno možnost urediti svoje državljanstvo. Obstaja pa z dne 5. 11. 1948 (izdan nekaj dni pred izdajo odločbe Okrajnega sodišča v Prevaljah) dokument: Potrdilo o domovinski pravici št. 110/48 občine Leifling, okraj Volkermarkt, dežela Karnen iz katerega izhaja, da je B. B. imel od dne 13. 3. 1938 oz. 30. 6. 1939 v občini Leifling - avstrijski del domovinsko pravico. Navedeni dokumenti dokazujejo, da sta starša zaprosila za izdajo potrdila o domovinski pravici avstrijski organ, posledično pa je Okrajno sodišče v Prevaljah nekaj dni za tem izdalo odločbo o zaplembi njunega "sovražnega premoženja".

47Iz seznama izseljenih v letu 1945-46, za osebe, ki se niso vrnile Krajevnega ljudskega odbora Dravograd št. 14/52 z dne 10. 1. 1952, izhaja, da sta to bila A. A. in B. B. (slovenski prevod od H.) skupaj z I. in C. C. Za C. C. piše, da je bila izseljena leta 1945, da so otroci bili izseljeni z njo, da se je pohištvo razdelilo med ljudi, zemljo dalo v upravljanje KZ Libeliče, Kočo pa je dobila v uporabo teta F. F. Iz seznama "Prisilno izseljeni od naših oblasti", ki ga hrani Arhiv RS, izhaja, da je bil B. B. izseljen z ženo in otroci leta 1946, zraven piše, da je bil "Slovenec, drž. Jugoslovan." Tudi ti podatki so skladni z ostalimi navedenimi dokumenti iz katerih je razvidno, da se je družina leta 1945 izselila oz. leta 1946 bila prisilno izseljena in da si je nato oče leta 1948 uredil status s pridobitvijo Potrdila o domovinski pravici št. 110/48 občine Leifling, okraj Volkermarkt, dežela Karnen na avstrijskem območju, na podlagi česar je nato prejel še avstrijsko državljanstvo.

48Da je domovinska občina B. B. na dan 13. 3. 1938 bila občina Leifling, okraj Volkermark, Karnten, izhaja tudi iz Izkaza državljanstva Republike Avstrije št. 2H-26/59 z dne 16. 3. 1959, kjer je kot podlaga za prejem državljanstva navedena "domovinska občina dne 13. 3. 1938 Leifling, okraj Volkermark, Karnten". Iz pisnega dopisa A. A. v zadevi K št. 201-8/93-2/4 z dne 13. 5. 1994, RS občini Dravograd, oddelku za splošno upravo izhaja, da je tožeča stranka v njem navedla dokument: Domovinski list z dne 26. 9. 1926, št. 1032/26 s katerim je dokazovala, da njen oče ni nemške narodnosti, ampak avstrijski državljan. Torej je oče tožeče stranke že leta 1926 pridobil dokument iz katerega izhaja njegovo avstrijsko državljanstvo. Enak dokument (Domovinski list z dne 26. (tukaj je zapisano 28.) 9. 1926, št. 1032/26) je naveden tudi v Poročni knjigi - Trauungs Buch, kot 4. priloga, vendar pa je Osterreichisches Staatsarchiv z dopisom pojasnil, da so se v tistem času dokumenti vrnili strankam, ker jih niso hranili. Tudi iz dopisa Gemeinde Neuhaus Kunsthadnkultur št. 213-2/2017-75 z dne 12. 10. 2021 izhaja, da iz zapisa v Protokolbuch Gemeinde Leifling izhaja, da je dne 28. 9. 1926 bil izdan Heimatschein št. 1032 za gospoda B. B. Rojenega ... v Leifling. Sodišče ugotavlja, da kljub več omembam tega dokumenta in poskusom, da se ga pridobi v fizični obliki, upravnemu organu to ni uspelo, tožeča stranka, ki za njega ve (kot izhaja iz pisne izjave z dne 13. 5. 1994) pa v tem postopku nima interesa, da ga predloži. Vendar sodišče ne vidi razloga zakaj bi se v matično knjigo ob poroki leta 1940 vpisal kot dokaz dokument, ki ne bi zares obstajal, zakaj bi ga tožeča stranka v pisni izjavi sama navajala kot dokaz v tekočem postopku leta 1994 in z njim dokazovala avstrijsko državljanstvo očeta (in ne nemško narodnost), če ga ne bi zares imela, vsaj v tistem časovnem obdobju, njegov obstoj pa je potrdil tudi Kunsthadnkultur Gemeinde Neuhaus. Dokument je tudi zmeraj naveden z isto številko in datumom (mesec in leto izdaje). Sodišče na podlagi zgoraj obrazloženega ne dvomi, da oče tožeče stranke ni bil jugoslovanski in kasneje slovenski državljan in da tožeča stranka z rojstvom, po svojem očetu ni mogla pridobiti jugoslovanskega ali slovenskega državljanstva. Tudi navedbe tožeče stranke in izjave prič (E. E. in D. D.) o tem, da so doma govorili slovenski jezik, da tožeča stranka tekoče govori in razume slovenski jezik še danes, da so živeli kot sosedi slovenci in da so se kot otroci skupaj igrali, ne spremeni dejstva, da sta si starša B. B. in C. C. ob dani priložnosti uredila avstrijsko državljanstvo in ne jugoslovanskega ali slovenskega, za podlago je B. B. bila priznana domovinska pravica na avstrijskem ozemlju na dan 13. 3. 1938, C. C. pa poroka z osebo z domovinsko pravico na avstrijskem ozemlju, kar je skladno s takrat veljavno zakonodajo in z zgoraj obravnavanimi dokumenti.

49Tožeča stranka je kot mladoletni otrok sledila statusu zakonskega očeta, ob polnoletnosti pa je imela možnost, da si uredi svoj status-državljanstvo sama, vendar o tem ni predložila dokazov, navedbe v tej smeri pa so, da se je rodila na ozemlju Jugoslavije in da ima zato pravico postati Jugoslovanski državljan. Sodišče poudarja, da je posameznik moral s svojimi aktivnimi ravnanji urediti svoj status, ko je za to imel možnost, saj avtomatsko na podlagi kakšnega takrat veljavnega predpisa državljanstvo ni bilo podeljeno, volja posameznika je morala biti izrecno in jasno izražena. Tudi če je nepremičnina staršev tožeče stranke, v nekem obdobju pripadala ozemlju Jugoslavije in so bili vpeti v družbeno življenje in kulturo Jugoslavije so si status uredili kot pripadniki Avstrije.⁸ Tožeča stranka v tožbi navaja, da dejansko ni bilo druge možnosti zaradi vojnih in povojnih razmer, vendar sodišče ne more ugotavljati volje umrlih oseb drugače kot po tem kar so zapustili in se je ohranilo "do danes": v obravnavanem primeru se sodišče lahko opre zgolj na ohranjene dokumente, iz katerih je razvidna volja oz. soglasje za ureditev statusa. Vsebina teh dokumentov pa je v nasprotju s trditvami tožeče stranke. Sodišče je pri svoji odločitvi sledilo pisnim dokazom, saj gre za več različnih dokumentov in zapisov izdanih s strani avstrijskih in slovenskih organov, ki so po vsebini in po letnicah - času nastanka dogodka, usklajeni in smiselni, ter razumno prikazujejo potek dogodkov v smislu ureditve statusa družine H., zato jim sodišče sledi. Nasprotno pa sodišče ni poklonilo vere navedbam tožeče stranke v tem oziru, saj si njene navedbe, glede pridobitve državljanstva njegovega očeta, iz različnih pisnih vlog v različnih obdobjih in postopkih, nasprotujejo (kot je obrazloženo v 40. točki obrazložitve te sodbe) in za sodišče dajejo uvid, da jih stranka prilagaja glede na potrebe za uspeh v posameznem postopku.

50Tožeča stranka v tožbi navaja "da dokumenti izdani v Jugoslaviji jasno kažejo na državljanstvo njenih staršev in na domovinsko pravico na dan 6. 4. 1941", da je bil njegov oče povezan z Zagrebom, kjer je bil lastnik nepremičnin in da se mora dati večjo dokazno vrednost dokumentu UDBE, iz katerega izhaja, da je ta organ očeta vodil kot jugoslovana". Tožeča stranka je glede teh trditev ostala zgolj pri navedbah in ni predložila primernih dokumentov ali drugih dokazov, ki bi te navedbe potrdili. Navedbe pa tudi niso povsem natančne, zato sodišče lahko zgolj sklepa katere dokumente in zapise tožeča stranka misli in v njih išče navedeno vsebino. Tožeča stranka v obravnavanem upravnem sporu ni predložila nobenega pisnega dokaza, s katerim bi potrdila svoje navedbe, sodišču je bila na razpolago samo vsebina upravnega spisa, iz katerega pa ne izhaja dokument izdan v Jugoslaviji, ki bi potrdil državljanstvo ali domovinsko pravico staršev na dan 6. 4. 1941 in v nobenem dokumentu ni omenjeno mesto Zagreb ali lastništvo nepremičnine B. B. v tem kraju.

51Glede dokumenta, ki ga tožeča stranka imenuje "dokument UDBE", v katerem naj bi bil B. B. voden kot jugoslovanski državljan, pa sodišče ugotavlja, da gre najverjetneje za "Seznam Volksdeutscherjev", v katerem je naveden kot "slovenec, drž. Jugosl.", ki ga je v upravnem postopku posredovalo Ministrstvo za kulturo in pojasnilo, da so po pregledu celotnega fonda SI AS 1031, za člane družine H. našli samo ta zapis v dokumentu, ki ni datiran in je najverjetneje nastal leta 1952 in zapis med posamezniki na seznamu: "Prisilno izseljeni od naših oblasti". Sodišče ugotavlja, da iz zapisa izhaja, da so jugoslovanske oblasti štele družino za "svojo", ki pa je po mišljenosti in izkazovanju podpore pripadala nasprotniku v vojni, zaradi česar je bila prisilno izseljena.

52Iz dokumentov, ki se nanašajo na tožečo stranko izhaja, da je bila rojena ... 1944 v Libeliče ... očetu B. B. in C. C. rojeni C. C. (rojstna matična knjiga) in krščena ... istega leta (Geburts Buch). Iz dokumentov narejenih v času polnoletnosti tožeče stranke izhaja, da ji je bilo dne 20. 11. 1986 v Bleibergu izdano potrdilo o avstrijskem državljanstvu, iz katerega izhaja, da prebiva na naslovu ... (...). Enak naslov bivanja izhaja tudi iz potrdila o prijavi prebivališča, kjer je navedeno, da je A. A. avstrijski državljan, ter da se je priselil v Pliberk najkasneje dne 1. 1. 1950. Drugih pisnih dokazov, ki bi se nanašali na tožečo stranko, v upravnem spisu ni, predložila pa jih ni niti tožeča stranka.

53V tožbi tožeča stranka navaja, da upravni organ v ponovljenem postopku ni sledil navodilom Upravnega sodišča RS, ki je njegovo odločbo odpravilo in zadevo vrnilo ponovni postopek. Tožeča stranka poudarja, da je v postopku s tožbo uspela in da upravni organ ne bi smel iskati dokazov, ki so stranki v škodo ampak le takšne, ki so ji v korist. Glede teh navedb sodišče pojasnjuje, da je prvotno odločbo tožene stranke Upravno sodišče RS odpravilo s sodbo II U 3/2019 z dne 13. 1. 2021 zaradi procesnih kršitev. Ob vrnitvi zadeve je upravnemu organu dalo navodila, da mora opraviti ustno obravnavo, dati tožeči stranki možnost izjave in oceniti vse dokaze - se do vsakega dokaza opredeliti (načelo materialne resnice). Po oceni sodišča je tožena stranka v ponovljenem postopku to naredila. Opravila je več ustnih obravnav (dne 5. 5. 2021, 16. 9. 2021, 13. 10. 2021), zaslišala priči, dokaze in postopek je povzela in obrazložila na 40 straneh odločbe in tudi tožeča stranka je aktivno sodelovala v postopku, kot je razvidno iz zapisnikov ustnih obravnav (z dne 5. 5. 2021, 16. 9. 2021, 13. 10. 20219). V ponovljenem postopku sodišče ni našlo procesnih napak, ki jih zatrjuje tožeča stranka. Glede uspeha v ponovljenem postopku pa sodišče pojasnjuje, da gre za ponovljen upravni postopek, v katerem upravni organ ponovno samostojno odloča in znova ugotavlja vsa dejstva, torej takšna, ki so stranki v škodo ali v korist. Ker je sodišče s sodbo II U 3/2019 z dne 13. 1. 2021 odpravilo odločbo upravnega organa zaradi procesnih nepravilnosti, je bil upravni organ vezan na napotke Upravnega sodišča RS glede vodenja postopka. Upravni organ lahko v ponovljenem postopku izda novo odločbo, ki je v korist ali v škodo stranke, ki predlaga postopek. Četrti odstavek 64. člena ZUS-1 določa, da v primeru ko Upravno sodišče RS upravni akt odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje, se zadeva vrne v stanje preden so bili izdani (odpravljeni) upravni akti. V ponovljenem postopku je upravni organ vezan na stališče Upravnega sodišča RS v izdani sodbi glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava ter ugotovitve dejanskega stanja, v kolikor ga je sodišče ugotavljalo in se izjavilo o uporabi materialnega prava.⁹ V predmetni sodbi II U 3/2019 z dne 13. 1. 2021 je Upravno sodišče RS izpodbijani upravni akt odpravilo zaradi procesnih kršitev in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, glede katerega je naložilo upravnemu organu, da ga v ponovljenem postopku ugotovi, sodišče samo dejanskega stanja ni ugotavljalo, tudi uporabe materialnega prava ni grajalo.

54Tožeča stranka napačno tolmači sodbo Upravnega sodišča RS II U 3/2019 z dne 13. 1. 2021, v delu v katerem navaja, da je sodišče v njej zapisalo, da je odločba s katero je bilo ugotovljeno, da B. B. ni slovenski državljan, nična. Upravno sodišče RS je v sodbi opozorilo, da mladoletni otroci v "nelojalnosti" ne sledijo svojim staršem in da imajo pravico dokazovati svojo lojalnost, v kolikor so jo bili sposobni (glede na starost) izražati v tistem obdobju, ni pa Upravno sodišče RS izreklo za nično nobene odločbe, kot to navaja tožeča stranka v tožbi.

55Tožeča stranka še navaja, da je upravičena do slovenskega državljanstva, ker je bila rojena v Jugoslaviji v kraju Libeliče. Že upravni organ je tožeči stranki pravilno pojasnil, da so v času njenega rojstva leta 1944 veljali predpisi, ki so določali, da mladoletni otroci po statusu sledijo svojemu zakonskemu očetu. Kasneje pa si je moral vsak polnoletni posameznik z lastnim aktivnim ravnanjem urediti svoj status-državljanstvo. Tožeča stranka dokaza o svojem državljanstvu sodišču ni predložila, v upravnem spisu pa se nahaja Potrdilo o avstrijskem državljanstvu za tožečo stranko, izdano v Bleiberg dne 20. 11. 1986. Tudi za C. C. (mati tožeče stranke) iz Potrdila o avstrijskem državljanstvu (št. 000155/2017 z dne 10. 3. 2017) izhaja, da je pridobila avstrijsko državljanstvo na dne 4. 4. 1940 (to je datum poroke z B. B.) na podlagi 1. a člena avstrijskega Zakona o prevedbi državljanstva. Tudi ona je na podlagi takrat veljavnih predpisov sledila statusu moža.

56V upravnem spisu se nahajajo tudi zgodovinski zemljevidi, ki jih je tožena stranka uporabila pri oblikovanju svoje odločitve, vendar sodišče ugotavlja, da kot dokaz niso primerni, saj iz njih samih ne izhaja iz katerega obdobja so, tožena stranka je na njih zapisala, da so iz 19. stoletja, vendar sodišče tega ne more preveriti, še manj pa je razvidno kje se je nahajala nepremičnina katere lastnika sta bila starša tožeče stranke (k. o. ...), saj na njih ni možno razbrati številk. V 19. stoletju so se meje hitreje spreminjale kot danes, zato je pomembno, da je iz zemljevida možno natančno razbrati katero leto prikazuje in glede katere nepremičnine se ugotavlja stanje glede na takrat določeno mejo. Iz zemljevidov, ki se nahajajo v upravnem spisu sodišče teh podatkov ne more razbrati. Iz teh razlogov sodišče zemljevidov ni uporabilo kot dokaz pri svoji odločitvi. Upravni organ predmetne zemljevide omenja v zvezi z zgodovinskim opisom razvoja župnije Leifling v obdobju Avstro-ogrske monarhije. Kasneje v zvezi s tem pojasni, da lastništvo nepremičnine (staršev žene očeta tožeče stranke, podedovanega leta 1938) po takrat veljavnih predpisih ni bilo odločilno za določanje oz. ugotovitev domovinske pristojnosti oz. državljanstva. Sodišče se s temi navedbami strinja in jih v celoti povzema kot pravilne (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

57Na podlagi zgoraj obrazloženega je sodišče ugotovilo, da je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, spoštovana pa so bila tudi pravila postopka, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, kot je predlagala tožeča stranka.

K točki II izreka:

58Kadar sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

¹ Vrhovno sodišče RS sodba; opr. št. X Ips 664/2006 z dne 5. 9. 2007.
² Upravno sodišče RS sodba, opr. št. I U 505/2017 dne 28. 5. 2018, št. I U 885/2015 z dne 7. 12. 2016.
³ Upravno sodišče RS, sodba opr. št. I U 885/2015 z dne 7.12.2015.
⁴ Vrhovno sodišče RS, sodba opr. št. I Up 72/2001 z dne 19. 3. 2003.
⁵ Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997.
⁶ Vrhovno sodišče RS, sodba opr. št. X Ips 1330/2006, z dne 21. 6. 2007.
⁷ Ki je določal, da so Avstrijski državljani od 27. 4. 1945 dalje osebe, ki bi v času od 13. 3. 1938 do 17. 4. 1945, v daljni veljavi Zveznega zakona od 30. 6. 1925, Zvezni zakonski list št. 285, o pridobitvi in izgubi deželnega in zveznega državljanstva, v dne 13. 3. 1938 veljavni verziji, pridobili zvezno državljanstvo skozi pravno nasledstvo po avstrijskem zveznem državljanu (rod, legitimacija, zakon).
⁸ Tudi upravni organ se je smiselno podobno opredelil do navedb tožeče stranke, da starša dejansko nista imela možnosti da bi si uredila statusa zaradi vojne, v izpodbijani odločbi npr. na strani 29.
⁹ Peti odstavek 64. člena ZUS-1.