VSL Sodba II Kp 55081/2018

I. Pritožba zagovornikov obtoženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi je dolžan plačati 480,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kranju obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 228. člena KZ-1 določilo kazen enega leta in šestih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v roku šestih mesecev oškodovancu plača premoženjskopravni zahtevek v višini 13.336,51 EUR. Odločilo je, da je obtoženi, na podlagi prvega in drugega odstavka 105. člena ZKP dolžan povrniti B. B. 13.336,51 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od zneska 2.498,63 EUR od 28. 6. 2018 dalje do plačila, od 1.038,60 EUR od 28. 8. 2017 dalje do plačila, od 729,00 EUR od 28. 9. 2017 dalje do plačila, od 502,00 EUR od 29. 7. 2017 dalje do plačila, od 429,00 EUR od 29. 7. 2017 dalje do plačila, od 348,00 EUR od 7. 9. 2017 dalje do plačila, od 1.084,32 EUR od 28. 9. 2017 dalje do plačila, ter od 6.706,96 EUR od 26. 10. 2017 dalje do plačila.

Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženi dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in na podlagi 94. člena ZKP plačati krivdno povzročene stroške, ki so nastali do sedaj z vročanjem po pooblaščenih vročevalcih, v višini 259,80 EUR.

2Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obtoženega iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP in pritožbenemu sodišču predlagali, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti vseh očitkov in podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje pred spremenjen senat.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče izvedlo vse potrebne dokaze, jih posamično in skupno skrbno analiziralo in ocenilo ter oblikovalo pravilne dejanske in pravne zaključke. Ob tem, da ni kršilo določb kazenskega postopka, je na stopnji prepričanja, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe ugotovilo, da je obtoženemu očitano kaznivo dejanje dokazano tako po subjektivni kot objektivni plati, za storjeno kaznivo dejanje pa je obtoženemu tudi izreklo primerno in pravično kazensko sankcijo.

Glede kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP

5Zagovorniki obtoženega izpodbijani sodbi očitajo kršitev po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, na način, da opis obtoženemu očitanega kaznivega dejanja ne vsebuje vseh z zakonom zahtevanih znakov kaznivega dejanja in da ti znaki niso dovolj konkretizirani.

6Pritožba zagovornikov obtoženega, ki izpodbijani sodbi očitajo kršitev materialnega zakona zaradi pomanjkljivega opisa znakov kaznivega dejanja, ni utemeljena. Katera so odločilna dejstva, je mogoče ugotoviti na podlagi določb ZKP o obvezni vsebini izreka sodbe; če gre za obsodilno sodbo, morajo biti v izreku glede kaznivega dejanja navedena dejstva in okoliščine, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja (opis kaznivega dejanja) in tista dejstva, od katerih je odvisna uporaba posameznih določb kazenskega postopka.

7Pritožbeno sodišče poudarja, da je opis kaznivega dejanja namenjen individualizaciji historičnega dogodka na dovolj konkreten način, da ga je moč ločiti od vseh drugih historičnih, zlasti istovrstnih dogodkov; le na ta način je mogoče obtožencu zagotavljati učinkovito obrambo v kazenskem postopku in spoštovanje načela ne bis in idem. Pri opisu kaznivega dejanja je pomemben konkreten del, abstrakten del pa niti ni potreben. Na pravno kvalifikacijo sodišče ni vezano. Pritožbena trditev, da znak kaznivega dejanja preslepitve drugega ni ustrezno opredeljen v konkretnem delu obtožnice, ni utemeljen. V konkretnem delu obtožnice so namreč navedena vsa tista ravnanja obtoženega, ki so oškodovanca preslepila, da je za obtoženega opravljal podizvajalska dela in ves čas verjel, da mu bo obtoženi plačal, ob dejstvu, da je oškodovanec že v preteklosti delal za obtoženca, mu ves čas plačeval manjše zneske, ki so bili plačani z zamudo, da mu je kazal slike nove hiše, s čimer je utrjeval oškodovančevo prepričanje, da ima zadostna premoženjska sredstva, ob tem, da mu je zamolčal, da so njegovi bančni računi obremenjeni s sklepi o izvršbah, da je stanje na njegovih računih pri Banki X. in Banki Y. d.d. pozitivno zgolj iz razloga nakazil gotovine, stanje na računu pri Banki W. pa celo negativno, pri čemer je opisano, da je obtoženi v kritičnem obdobju z bančnega računa dvigoval gotovino, v zneskih, ki so presegali zneske po posameznih izstavljenih računih. Zahteva po konkretizaciji terja, da sodišče opredeli ravnanja storilca iz katerih je mogoče v okoliščinah danega primera zanesljivo sklepati, da je obtoženi preslepil oškodovanca, da je ta v inkriminiranem obdobju zanj kot podizvajalec izvajal dela na posameznih objektih, ustavil račune, ki pa razen prvega v višini 482,27 EUR niso bili plačani. Tej zahtevi je bilo po ugotovitvah pritožbenega sodišča zadoščeno, zato ni podana zatrjevana kršitev.

8Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je v konkretnem delu očita natančno opredeljen in konkretiziran način storitve, določno so opisana vsa tista ravnanja, ki določajo pojavno obliko kaznivega dejanja v realnosti. Konkretizacija kaznivega dejanja je tako objektivno in subjektivno določna in zato v tem pogledu tudi preverljiva. Opis očitanega kaznivega dejanja je tako po ugotovitvah pritožbenega sodišča jasen in sklepčen, konkretno je opisan obtoženčev preslepitveni način, ki ga je obtoženi uporabil, da je oškodovanca prepričal, da je zanj opravljal vsa dela za katerega pa razen prvega računa z dne 28. 5. 2017 (delno), do danes ni dobil plačila. Iz tenorja obtožnega akta tako izhaja, kaj točno se obtoženemu očita in kdaj. Pritožbeno sodišče zavrača pritožnike, da je "prikrivanje slabega finančnega stanja" opisano zgolj z navedbami o izvršbah zoper obtoženega, pri čemer pritožniki v celoti spregledajo konkretno navedene okoliščine v zvezi s posameznimi bančnimi računi obtoženca, denarnim stanjem na njih in ravnanjem obtoženca v zvezi s temi računi v smislu prenakazil denarja in dvigovanja večjih zneskov gotovine.

V izreku sodbe ne gre le za konkretni opis kaznivega dejanja, ki bi predstavljal le lažne obljube in odločitev obtoženega, da kljub zadostnim sredstvom, obveznosti ne bo plačal, ampak je konkretno opisan še njegov goljufivi namen ter so dodatno navedene še druge okoliščine in opisana ravnanja obtoženega, zaradi katerih oškodovanec kljub prizadevanjem ni prišel do poplačila. S tem so v opisu kaznivega dejanja podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije.¹

Glede kršitve po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP

9Pritožniki grajajo zaključke prvostopenjskega sodišča z navedbo, da je sodišče zagrešilo kršitev po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, ker je dejansko stanje ugotovilo zmotno. Prvostopenjsko sodišče je kot nedvomno ugotovilo, na podlagi ugotovitev pa je napravilo logične in zato utemeljene dokazne zaključke, ki jih je navedlo v točkah 14 in 15 izpodbijane sodbe, obrazložitev teh zaključkov pa zaradi njihove utemeljenosti in prepričljivosti, sprejema tudi pritožbeno sodišče.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče po tem, ko je izvedlo vse predlagane dokaze in zaslišalo kot pričo oškodovanca in C. C., sprejelo logičen in utemeljen zaključek o tem, da je obtoženi kot samostojni podjetnik A. A. s.p. vsaj za dva projekta na katerih je delal tudi oškodovanec kot njegov podizvajalec (D. in objekt E.), dobil poplačana dela, pri čemer pa oškodovancu, razen delno plačanega prvega računa, ni ničesar plačal. Utemeljeno je prvostopenjsko sodišče svojo dokazno oceno gradilo na listinskih dokazih in sicer podatkih bank o stanju na obtoženčevih bančnih računih in z njimi povezanih gotovinskih dvigih ter prenakazilih denarja. Svoje prepričljive zaključke o poplačilu obtoženčevih storitev za D. je prvostopenjsko sodišče gradilo na izpovedbi priče C. C., ki ji je zaradi verodostojnosti utemeljeno sledilo in ki je potrdil, da se je oškodovanec zaradi neplačanih obtoženčevih računov iz naslova dela na objektih D. obrnil nanj. Utemeljeno je prvostopenjsko sodišče sledilo izpovedbi te priče tudi v delu, ko je povedal, da so odpovedali sodelovanje z obtožencem prav iz razloga, ker ta ni plačeval svojih podizvajalcev. Pravilno je prvostopenjsko sodišče v točkah 11 in 18 in 19 izpodbijane sodbe, na podlagi ugotovljenih okoliščin zaključilo, da je obtoženi s svojim ravnanjem v kritičnem obdobju oškodovanca zavajal, posebej ob dejstvu, da je bilo njuno sodelovanje že dolgotrajno. Na tem mestu pritožbeno sodišče zavrača pritožnike, ki uveljavljajo odsotnost preslepitvenega namena z ugotovljeno okoliščino, da je obtoženi oškodovancu plačeval tudi v kritičnem času. Prvostopenjsko sodišče je kot nesporno ugotovilo, da je obtoženi oškodovancu delno plačal iz kritičnega obdobja le račun št. 000341 z dne 28.5.2017, ostalih računov izdanih v kritičnem obdobju pa ne. Zato se kot pavšalne izkažejo navedbe pritožnikov, da je obtoženi v kritičnem obdobju oškodovancu plačeval račune. Pritožbeno sodišče pa tudi na podlagi ugotovitev prvostopenjskega sodišča o tem, da je bil obtoženi oškodovancu ves čas dolžan denar v zvezi z opravljenimi podizvajalskimi deli ugotavlja, da je imel obtoženi za to motiv, ker je oškodovanec za to, da bi dobil plačano preteklo, opravljeno delo za obtoženca delal še naprej in mu jih obtoženi navkljub sredstvom in premoženju (nova hiša, denar na računih, delo v Nemčiji), ni plačal. Utemeljeno je prvostopenjsko sodišče svoj zaključek o preslepitvenem namenu gradilo tudi na ugotovljeni okoliščini, da je oškodovanec celo material, ki ga je porabil za svoje delo in nato izstavil za vse skupaj račun št. 000361 z dne 25. 10. 2017, kupil zaradi finančnih težav obtoženega, sam. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da iz dejstev izhaja, da je šlo za material, ki je bil porabljen za naročnika D., ki pa je obtoženemu plačal vsa dela. Na tem mestu pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov v zaključke prvostopenjskega sodišča v točki 17 izpodbijane sodbe o tem, kdaj je bil oškodovanec seznanjen s slabim finančnim položajem obtoženega, dasiravno mu je obtoženi pred tem kazal slike nove hiše, obtoženi je imel večje število zaposlenih, ki so delali tudi v Nemčiji, nasploh pa mu ni nikoli omenjal finančnih težav, zato je tudi logično, da je oškodovanec obtoženega na poplačilo računov pozval šele pol leta po zapadlosti zadnjega od računov.

Utemeljeno je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tudi zagovor obtoženega v zvezi z dolgom oškodovanca do obtoženca. V točki 15 izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče navedlo svoje ugotovitve in utemeljeno zaključilo, da dolg oškodovanca, ob dejstvu, da obtoženi novih računov v kazenskem postopku ni predložil, ni izkazan, zato so obtoženčeve navedbe ostale le na nivoju pavšalnih zatrjevanj in jim prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni sledilo.

Utemeljeno je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zagovor obtoženega tudi v delu, da je v letu 2017 zaradi dolga družbe F., ki je šla v stečaj, zašel v težave, ob dejstvu, da je obtoženi sicer v stečajnem postopku za družbo F. priglasil terjatev v višini 33.343,30 EUR, vendar ni bilo z ničemer izkazano, da je ta terjatev nastala prav v inkriminiranem obdobju in da je dela kot podizvajalec izvajal oškodovanec. Pri svojih zaključkih pa je prvostopenjsko sodišče utemeljeno upoštevalo višino prilivov na obtoženčev račun, dvigovanje denarja na bankomatih in tudi dejstvo, da sta dva naročnika obtožencu dela plačala.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožnike tudi v delu, ko izpodbijajo oceno o verodostojnosti oškodovanca v smeri, da asignacije nikoli niso bile dogovorjene. Prvostopenjsko sodišče je zaradi verodostojnosti utemeljeno sledilo priči C. C., ki je potrdil, da je bilo v kritičnem obdobju veliko plačil narejenih s poboti iz razloga slabega finančnega stanja obtoženca, kar pa ni bilo pri B. B., saj so obtožencu že vse plačali.

Glede kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP

10Zagovorniki obtoženega izpodbijani sodbi očitajo navedeno kršitev in skušajo pod videzom te kršitve prikazati svoje videnje dejanskega stanja in vzbuditi dvom v pravilnost dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča, ki je ugotovilo, da je obtoženi oškodovancu izstavil račune v skupni vrednosti 2.288,24 EUR za material, ki ga je pri obtoženemu natočil oškodovanec , nato pa mu je obtoženi zaradi napačno izstavljenih računov za te zneske izstavil tudi dobropis. Prvostopenjsko sodišče glede na dejstvo, da obtoženi novih računov o dolgu oškodovanca, sodišču ni predložil, utemeljeno ni sledilo zagovoru obtoženega v tem delu, ker za drugačne zaključke tudi ni imelo listinske dokazne podlage in je na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanca o nastali mu škodi. Zatrjevanje obtoženega o dolgu oškodovanca je tako ostalo le na nivoju dokazno nepodkrepljenih trditev, ki niso mogle omajati, še manj pa izpodbiti zaključkov prvostopenjskega sodišča o višini dolga obtoženega.

Prvostopenjsko sodišče se je v zvezi z zamudo pri plačilih računov in okoliščinami medsebojnega sodelovanja med oškodovancem in obtožencem celovito opredelilo v točki 18 izpodbijane sodbe, pri čemer pritožbeno sodišče te zaključke sprejema, ker so logični in še dodaja, da so računi v letih pred 2017 bili plačani, sicer z zamudo, računi izdani v letu 2017 pa (razen 1.računa, delno) pa sploh niso bili plačani in so predmet tega kazenskega postopka. Zato pritožbeno sodišče zavrača pritožnike, ki navajajo, da se je oškodovanec pri naročilu s strani obtoženega zavedal, da računi ne bodo plačani, ker so računi do leta 2017 bili plačani, delno še celo prvi račun, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, v letu 2017, pričakovanja, da bodo računi plačani pa je obtoženi pri oškodovancu utrjeval tudi s kazanjem slik nove hiše in dejstvom, da je delal v Nemčiji in da je imel več zaposlenih.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene trditve tudi v delu, ko izpodbijani sodbi očitajo izostanek razlogov glede krivde obtoženega. Prvostopenjsko sodišče se je do vseh okoliščin ravnanja obtoženega opredelilo in v točki 22 izpodbijane sodbe utemeljeno zaključilo, da je obtoženi sredstva za poravnavo oškodovancu imel vendar jih je porabil za druge namene, kar je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo na podlagi ugotovitev, da je visoke zneske gotovine dvigoval z bančnega računa, ki jih ni porabil za plačilo svojih obveznosti. Enako kot tudi ni porabil za plačilo svojih dolgov do oškodovanca plačil za delo, ki ga je opravil za D. in objekt E. Utemeljeno je prvostopenjsko sodišče preslepitveni namen obtoženega gradilo tudi na ugotovitvah o izvršbah. Same po sebi izvršbe res ne potrjujejo preslepitvenega namena, če bi bile edine okoliščine, ki bi jih presojalo sodišče. Vendar dejstva izvršb. Ob upoštevanju vseh, s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljenih okoliščin, pa dajejo prepričljivo podlago za zaključek o obstoju preslepitvenega namena na strani obtoženega. Pritožbeno sodišče na tem mestu še dodaja, da je poslovna goljufija posebna oblika goljufije, ker je izvršitveno dejanje pri obeh oblikah enako, bistvena razlika med obema pa je, da ta, da je pri poslovni goljufiji preslepitev izvršena pri opravljanju gospodarske dejavnosti in da ni nujno, da je goljufiv namen podan že s sklenitvijo posla. V praksi to pomeni lahko, da je goljufiv namen storilca nastopil šele po tem, ko je bila obveznost storilca delno že izpolnjena².

11Pritožniki odločbe o kazenski sankciji niso izpodbijali obrazloženo, vendar je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo, v skladu z določbo 386. člena ZKP preizkusilo tudi v tem delu. Ugotovilo je, da je prvostopenjsko sodišče dejanskim okoliščinam glede kaznivega dejanja predvsem okoliščinam v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno glede na oškodovanca, s katerim je imel obtoženi dolgo časa trajajoč poslovni odnos in višino premoženjske koristi, dalo primerno težo in slednjemu, ob ugotovitvi, da je bil do sedaj že predkaznovan za istovrstno kaznivo dejanje, ki ga je izvršil tik pred obravnavanim in da je obravnavano kaznivo dejanje že časovno oddaljeno, upravičeno izreklo sankcijo opozorilne narave. Obtoženemu je bila izrečena primerna vrsta kazenske sankcije, v njej pa določena primerna zaporna kazen in dolžina preizkusne dobe, upoštevaje navedene obteževalne in olajševalne okoliščine, tako da izrečeni kazenski sankciji ni moč odrekati niti pravilnosti niti primernosti. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je tudi z gotovostjo ugotovljena vzročna zveza med zneskom neplačanih obveznosti in s tem pridobljene protipravne premoženjske koristi in kaznivim dejanjem. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje prvostopenjskemu sodišču v točkah 33-35 izpodbijane sodbe glede pridobitve protipravne premoženjske koristi.³ Prvostopenjsko sodišče pa je upoštevaje, da je obtoženi zaposlen in lastnik premičnine in nima finančnih obveznosti preživljanja oseb, tudi po oceni pritožbenega sodišča določilo primerno dobo odplačila, v kateri bo moral obtoženi poravnati znesek, ki si ga je neutemeljeno pridobil.

12Pritožniki s sprejemanjem lastne, drugačne dokazne ocene, zaključkov prvostopenjskega sodišča ne morejo omajati, še manj pa izpodbiti. Prvostopenjsko sodišče je vsa odločilna dejstva ugotovilo, napravilo utemeljene dejanske in pravne zaključke ter jih tudi ustrezno obrazložilo. Vse zaključke sprejema tudi pritožbeno sodišče. Tudi pri preizkusu izpodbijane sodbe, na podlagi določb 383. člena ZKP, ki ga mora pritožbeno sodišče vselej opraviti po uradni dolžnosti, to ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Vse ugotovitve so pritožbenemu sodišču narekovale zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe.

13Ker pritožnik pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče, skladno z določbo prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso, upoštevajoč Zakon o sodnih taksah (ZST-1) in taksne tarife št. 7113, 71113, 7132 v zvezi s členom 16 ZST-1, v višini 480,00 EUR.

¹ Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ipr 57715/2913 z dne 14. 4. 2020.
² Veliki znanstveni komentar Posebnega dela kazenskega zakonika, Korošec, D. in drugi, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2019, II. Knjiga, str. 815.
³ Premoženjska korist, ki se vzame s sodno odločbo, s katero je ugotovljeno kaznivo dejanje je tista, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega; pri čemer prva pomeni neposredno okoriščenje (povečanje premoženja oz. izognitev njenemu zmanjšanju), ki ima temelj v storjenem kaznivem dejanju, druga pa posredno, bolj oddaljeno korist, ki je nastala na temelju pridobljene; vzrok nastanka premoženjske koristi je v obeh primerih kaznivo dejanje, ki je bilo kasneje dokončana ali vsaj poskušeno (glej Bele, I.; Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 518-519, tč. 2).